Vlado Makuc: Nauk Tinine zgodbe je predvsem trdo delo

Če kratko analizo začnemo pri moški ekipi za hitri disciplini, se verjetno ne moremo znebiti mešanih občutkov … Prav gotovo. Prevečkrat smo stavke začenjali s "če". S sezono smo torej lahko zadovoljni, a dejstvo je, da bi bili rezultati lahko še občutno boljši. Vseeno je pomembno, da gre Andrej Šporn, ki je imel največ smole, z optimističnimi mislimi v novo pripravljalno obdobje. Veseli napredek Roka Perka, ki v prihodnje ne bo čakal svoje tekme. Konkurenčen je lahko na vseh terenih. Boštjan Kline je na pravi poti in dokazuje, da ima kljub mladosti nekaj terenov že v svojih nogah. Redno se v delo ekipe vključuje Klemen Kosi. Oba sta potencial za naslednje srednjeročno obdobje. Predvsem pa me veseli način delovanja te ekipe. Čuti se močno notranje zaupanje, ki prinaša rezultate.

A v omenjeni ekipi v oči bode velika rezultatska razlika med dosežki v smuku in superveleslalomu. Lahko fantom očitamo pomanjkljivo tehnično znanje ali pa pretirano osredotočanje zgolj na smuk? Ocena o manku v tehničnem znanju je žal na mestu. Tega se zavedamo. Vemo tudi, kaj storiti, zato sem prepričan o tem, da bodo v ekipi vse pomanjkljivosti v obdobju med sezonama odpravili. V preteklosti so se tekmovalci prehitro specializirali. Takšna politika prinaša rezultate zgolj na omejenem številu terenov. To se ne sme ponavljati.

V precej večji krizi pa je moška ekipa za tehnični disciplini. So se fantje dotaknili dna? Ne smemo si zatiskati oči. Izkupiček na tekmah svetovnega pokala je slab. To moramo poudariti tudi tedaj, ko hvalimo novi rod. Zdaj je velika naloga stroke, da tem mladim nameni drugačne pogoje za delo. Treba bo prilagoditi sistem. Matic Skube, Miha Kürner in oba Jazbeca so denimo v mlajših letih pokazali rezultate, nato pa stagnirali ali celo nazadovali. Pri tako skromni bazi smučarjev si tega pač ne smemo dovoliti. Ozreti se je treba v tujino. Konkurenčne reprezentance so raven tehničnega treninga dvignile zelo visoko. Da, imamo skromnejša sredstva, a če bomo zgolj negodovali in iskali izgovore, bomo ostali v tem začaranem krogu. Stremeti je treba k boljšemu delu, večjemu številu dni na snegu, večjim obremenitvam …

Več kot očitno je torej, da sistem ni deloval, kot bi moral. A verjetno se velja poglobiti tudi v angažiranost tekmovalcev samih. Vsaj pri nekaterih se ustvarja občutek, da se prehitro predajo toku sistema … Se popolnoma strinjam. Kot strokovni vodja nisem imel trde roke. Nisem priganjal tekmovalcev. Zakaj? Ocenil sem namreč, da morajo biti prav tekmovalci na tej ravni tisti, ki vlečejo voz naprej. Trenerji in spremljevalna ekipa so zgolj podpora, gonilna sila pa je smučar.

Tudi pri dekletih je do izraza prišla številčna skromnost kadra. Če izvzamemo Tino Maze, ki je bila razred zase, je po poškodbi Maruše Ferk celotno breme padlo na Ilko Štuhec v hitrih disciplinah in Ano Drev v veleslalomu … Vesel sem, da je po poškodbi Maruše Ferk prav Ilka Štuhec prevzela smukaško pobudo. Začela je potrjevati velik talent. Obeti so pri njej še zelo veliki. Morda je njeno vračanje po poškodbi terjalo več časa, kot pa so mnogi pričakovali. A njen primer dokazuje, da sistematično delo prinaša rezultate. Verjamem, da bo v novi zimi še bolj konkurenčna, veseli pa bomo tudi vrnitve Maruše Ferk. Omeniti velja še Vanjo Brodnik. Res je, da gre za nekoliko starejšo smučarko, ki pa je dolgo nihala med tehnično in hitro ekipo. Zdaj je jasno, da se vidi predvsem v hitrih disciplinah. Na vrata pa trka tudi mlajši rod.

Veliko se govori o mladih. A pri dekletih že več let zaman čakamo na nov obraz med dobitnicami točk. Mar ni generacijska vrzel prevelika? Žal imate prav. Po Ani Drev, ki je letnik 1985, imamo v ekipi naslednjo Marušo Ferk, sledi pa nova velika luknja. Pri tem primeru do izraza prihaja slovenska slabost – premalo ekipnega dela in duha. Morda lahko začnemo razloge iskati pri mladinskih ekipah na regijski ravni, kar se nato prinaša naprej. Govorim o oblikovanju "mikro ekip". Predvsem v preteklosti je bilo v slovenskem smučanju odločno preveč vrtičkarstva. Za boljši jutri bo treba združevati ekipe in poskrbeti za sistematsko spremljanje tekmovalk in tekmovalcev. Trenerskim menjavam ob prehajanju iz ekipe v ekipo se pač ni možno izogniti, pomembno pa je, da je delo teh trenerjev usklajeno in navezano. Če bi bilo, ne bi izgubljali celih generacij.

Poznate koncept, ki ga je predstavil naslednji vodja panoge Dušan Blažič? Ali vključuje modele, ki bi omogočali piramidno enovitost s pravšnjo smučarsko doktrino? Dušan Blažič je svoj program "preveril" že na seji strokovnega sveta. Prav nobena napovedana sprememba ni bila strokovno sporna. Pomemben je konsenz klubov, vseh funkcionarjev in trenerjev v reprezentancah. Žal smo se v preteklosti za mizo vsi strinjali, na terenu pa smo delovali drugače. Pri izvedbah se prepogosto gleda na lastne interese. Srčno upam, da bomo strnili svoje vrste. Pri programu novega vodje pa imam pravzaprav le eno pripombo. Bojim se, da bodo potrebni kompromisi, saj proračunska sredstva pač ne omogočajo izvedbe vseh zamisli. Jasno, radi bi imeli kondicijskega trenerja v vsaki ekipi, dobro sodelovanje s fizioterapevti, program za C reprezentanco in otroško smučanje … Vse lepo in prav, vprašanje pa je, kakšna bo finančna podpora.

Kaj pa vaš prispevek? Vas lahko pričakujemo v kakšni novi vlogi? Pomembno je, da Dušan kadrovsko piramido sestavi tako, kot si je sam zamislil. Če bo ocenil, da sem lahko s svojimi izkušnjami, znanjem in referencami na kakšen področju koristen, sem z veseljem pripravljen sodelovati. V tem trenutku pa sem v podobnem položaju kot vsi trenerji s prekinjenimi pogodbami. Smo na tržišču.

Ob analizi sezone pa seveda ne moremo mimo Tine Maze. Rezultate in način dela poznamo. Kakšen signal pa je z izjemno sezono namenila slovenskemu smučanju in SZS? Sem zagovornik pozitivnih misli, zato bom dejal, da je Tina dokaz, da se s trdim in načrtnim delom ter polno osredotočenostjo lahko pride do vrhunskih rezultatov. Da, Slovenec je lahko tudi svetovni prvak in lastnik velikega kristalnega globusa. Ne želim pa, da v slovenski smučarski miselnosti sistem zasebnih ekip postane tisti porok za vrhunskost. Nauk Tinine zgodbe je predvsem trdo delo. Slednje prinaša rezultate. Res pa je, da je približevanje vrhunskosti lažje ob ustrezni podpori in zaupanja vrednem krogu ljudi. A do tega je možno priti tudi v reprezentanci.