Petek, 29. 3. 2019, 19.00
5 let, 7 mesecev
Sezona na slovenskih smučiščih: Katastrofa. Naravna katastrofa.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,19
9
Večina slovenskih smučišč je smučarsko sezono končala pod začrtanimi cilji. O katastrofalni sezoni, razlogih za slab izkupiček in slab obisk ter pričakovanjih, ki bi jih morala izpolniti država, smo se pogovarjali z Manuelo Božič Badalič, novo predsednico Združenja slovenskih žičničarjev.
Pogovarjali smo se o naslednjih temah (kliknite na temo in tekst vas bo popeljal na ustrezno mesto):
- razlogih za slabo sezono na slovenskih smučiščih,
- razlogih za upad števila smučarjev,
- usmeritvi smučarskih centov, ki so se preimenovali v gorske centre, v poletno sezono,
- prizadevanjih, da bi žičniške naprave postale del javnega prometa, in posledicah tega,
- o spremenjenih trendih obiska domačih in tujih gostov.
Manuela Božič Badalič je nova predsednica Združenja slovenskih žičničarjev in direktorica Term in smučišča Cerkno.
Več smučarskih delavcev je izjavilo, da je letošnja zima za žičničarje naravna katastrofa. Se strinjate z oceno?
Da, res je bila. Iz več razlogov: sezona je bila prekratka, pretopla, posledično pa smo na smučiščih imeli premalo smučarjev.
Tudi sezono smo začeli dokaj pozno, še posebej to velja za smučišča na nižjih legah, pa tudi smučiščem na višje ležečih območjih se ni godilo veliko bolje.
Vogel in Kanin je zasnežilo šele konec januarja, preostali pa smo tehnično zasneževanje začeli v začetku decembra, večina izmed nas je začela obratovati med 10. in 15. decembrom. Kanček upanja se je pojavil februarja, a se je dobra napoved potem izjalovila zaradi previsokih temperatur.
Če bi upoštevali samo naravni sneg, bi denimo Cerkno obratovalo samo dva dni. Vse drugo je temeljilo na tehničnem snegu, ki pa je izredno drag. Sem je treba všteti stroške elektrike, vode, delovne sile v nočnih izmenah, veliko strojnih del s teptalniki in še bi lahko naštevala. Sezono smo sicer zvozili, a smo glede števila smučarjev, če jo primerjamo z lansko, vsi pod planom.
Tudi zato. Mislim, da je v ozadju več razlogov, nekateri so sezonsko naravnani, drugi pa se vlečejo že daljše obdobje.
- V dolini ni bilo snega, zato so ljudje enostavno pozabili na smučišča.
- Pretopli februarski dnevi so ljudi odvrnili od smučanja. Proge so sicer zdržale vsaj do 13. ure, a je bilo smučarjem enostavno prevroče, da bi lahko uživali.
- Zaradi gospodarske krize leta 2008 se je bistveno zmanjšalo število smučarjev v Sloveniji. V tistem obdobju se marsikdo ni naučil smučati in tudi danes ne smuča.
- V osnovnih šolah so opustili obvezno učenje smučanja. Danes je obvezno samo še učenje plavanja, medtem ko je učenje smučanja prepuščeno pedagogom. Nekateri so bolj zavzeti in razpišejo šolo v naravi, drugi pač ne.
- Zaradi cenovno ugodnejših destinacij v toplih krajih ljudje pozimi pogosteje potujejo tja, in ne na smučišča.
- Otroci so gibalno vse manj razviti.
To je en segment razlogov, na drugi strani pa imamo državo, ki zadnjih deset let ni vložila v niti eno žičniško napravo, razen sofinanciranja na Kaninu (po nesreči z gondolo je vložila šest milijonov evrov) in na mariborskem Pohorju, kjer zaradi vzpenjače dobivajo denar od občin.
Letošnja zimska sezona je bila prekratka, pretopla, posledično pa smo na smučiščih imeli premalo smučarjev.
Katera slovenska smučišča so jo v tej sezoni najslabše odnesla?
Vsa manjša smučišča, še posebej tista, ki nimajo možnosti tehničnega zasneževanja. Vsi smo v minusu, morda je izjema samo Rogla.
Pa še nekaj, tista smučišča, ki imajo več nastanitvenih zmogljivosti, imajo boljše rezultate, saj gostje, ki so že na smučišču in imajo tedensko smučarsko vozovnico, smučajo tudi v slabšem vremenu.
Kako je z zasneževanjem na Voglu, kjer imajo zaradi umestitve v Triglavski narodni park več omejitev, med drugim ne morejo postaviti zbiralnika vode?
Res je, predpogoj za vsako zasneževanje je voda na vrhu hriba, ki v zbiralniku čaka na prave temperaturne okoliščine in vlažnost, da se lahko začne zasneževanje.
Podobno težavo imajo tudi na Kaninu, kjer možnosti zasneževanja sploh nimajo, na Voglu je, kot rečeno, težava zaradi rigoroznih pravil, ki veljajo znotraj Triglavskega narodnega parka, na Krvavcu pa nimajo dovolj vode za tehnično zasneževanje. Mislim, da že imajo gradbeno dovoljenje za nov, večji zbiralnik vode, a čakajo na finančno pomoč.
Ker smučišče Vogel leži znotraj Triglavskega narodnega parka, tam ni mogoče postaviti zbiralnika vode, ki bi omogočal zasneževanje v večjem obsegu.
Nimam podatkov, da bi se obetale spremembe, niti ni z Vogla prišel noben apel po pomoči. Mislim, da se bodo kmalu usmerili predvsem v poletni turizem. Dejstvo je, da je večina slovenskih smučišč zamenjala lastnika in da ne vemo, kako bo v prihodnje.
Da, zime so le en del prihodkov, ki jih gorski centri ustvarjamo, drugi del so poletja. Vsa Evropa se je že usmerila v razvoj poletnega turizma. V Sloveniji jim sicer sledimo, a če pogledamo, koliko denarja država nameni italijanskim Dolomitom za vzdrževanje sistemov, se s tem ne moremo primerjati.
Če navedem samo primer: v Cerknem ob petih milijonih prihodka milijon namenimo amortizaciji. To je strošek, ki ga moramo vrniti v naprave, če želimo, da so varne in da lahko obratujejo. Pri varnosti ni bližnjic, niti ni poceni.
Združenje žičničarjev si prizadeva pridobiti zajetno finančno injekcijo države. Kako ste upravičili ta pričakovanja?
Da, Združenje žičničarjev si zelo prizadeva, da bi sofinancirala država, zato da bi ti centri sploh obratovali. Zakaj? Ker to pomeni določeno število hotelskih nastanitev, gostinske ponudbe itd.
Za primerjavo, v občinah, kjer so gorski centri in imajo žičniške naprave, je bilo v zadnjih štirih letih pobranih za 11 milijonov evrov turističnih pristojbin. To niso majhne številke.
In še en podatek: z žičniškimi napravami v eni sezoni prepeljemo 18 milijonov potnikov, kar tudi ni malo, če primerjamo s Slovenskimi železnicami (okoli 13 milijonov potnikov).
Poleg tega so žičniške naprave tudi z ekološkega vidika najbolj varne oziroma ne ustvarjajo emisij, saj jih poganja elektrika, z zasneževanjem vodo vračamo v ekosistem in ne ustvarjamo nobenih emisij. Nismo dejavnost, ki bi ogrožala naravo …
Problem je samo v tem, da so te naprave izredno drage in da je v njihovo vzdrževanje treba vlagati toliko denarja, da to centri komaj zmoremo. Pod pogojem, da imamo normalno sezono. Če je sezona podpovprečna, so stroški enostavno previsoki.
Če smo gorski centri turistični produkti in generatorji turizma tudi v krajih, ki niso tipična turistična destinacija, kot je na primer Bled, in če smo odvisni od narave tako kot letos, bi bilo prav, da bi država vlagala tudi v ta del turistične infrastrukture.
To je tudi razlog, da si na združenju zadnje čase podajamo kljuke na različnih ministrstvih. Žičničarji namreč padamo pod tri oziroma celo pet resornih ministrstev:
- ministrstvo za infrastrukturo, kjer nam vsaki dve leti izdajajo dovoljenja za obratovanje žičniških naprav,
- ministrstvo za okolje in prostor zaradi koncesijskih dajatev,
- ministrstvo za gospodarski razvoj kot dejavnost,
- ministrstvo za zdravje, ki nam predpisuje reševalce na smučišču – v Italiji jih plačuje država, pri nas so strošek upravljavca, in
- ministrstvo za notranje zadeve, kamor sodijo nadzorniki na smučišču.
Vsi se zavedajo, da je z nami treba nekaj storiti, sicer bomo postali muzeji z vse starejšimi napravami. Povprečna starost žičniških naprav v Sloveniji je 30 let, zadnja sedežnica, če izvzamemo vlečnice, ki so bistveno cenejše, je bila leta 2011 postavljena na Kopah.
Mislim, da je treba prepoznati, da je žičniška dejavnost dejavnost, ki ji je treba pomagati, in da so stroški, ki jih predstavljamo na vseh ministrstvih, popolnoma realni.
"Vsi se zavedajo, da je z nami treba nekaj storiti, sicer bomo postali muzeji z vse starejšimi napravami," opozarja sogovornica. Povprečna starost žičniških naprav v Sloveniji je 30 let, zadnja sedežnica, če izvzamemo vlečnice, ki so bistveno cenejše, je bila leta 2011 postavljena na Kopah. Na fotografiji je sedežnica na Kaninu.
Da, prizadevamo si, da bi obstoječi zakon o žičniških napravah uskladili z uredbo, ki jo je lani sprejela Evropska unija. V zakon želimo dodati člen o tem, da so žičniške naprave del javnega potniškega prometa. Če bi to postale, potem bi jih lahko država financirala tako kot financira avtobusne in železniške prevoze.
Iščemo načine, kako bi našli neki vir financiranja - ali z ugodnimi krediti za gradnjo naprav, z moratorijem na odplačilo in minimalno obrestno mero ali pa sistemsko financiranje skozi zakon za javne žičniške naprave.
Razmišljate o tem, da bi v drugih letnih časih v gorskih centrih storili še več?
Seveda, vsi delamo v poletnem turizmu, usmerili smo se v kolesarstvo, številni v tematske parke. Vogel ima že zdaj več gostov poleti kot pozimi.
Opažamo, da se trend tujih in domačih gostov obrača. Običajno smo imeli poleti 80 odstotkov tujcev, 20 odstotkov Slovencev, pozimi je bila zgodba ravno nasprotna. Že v letošnji zimi smo zabeležili 70 odstotkov Slovencev in že 30 odstotkov smučarjev iz tujine, kar je dober obet. Očitno postajamo zanimivi tudi po tej plati – imamo cenejše smučarske vozovnice, ugodnejše nastanitve, res pa je, da nimamo takih površin kot italijanska, švicarska ali francoska smučišča. Tega ne bomo imeli nikoli, saj nimamo takih danosti.
Tudi glede poletne sezone se intenzivno obračamo proti tujini – v Italiji, na Balkanu, Poljskem zelo zelo intenzivno tržimo kolesarjenje …
Pričakujemo, in to sem že povedala gospe Maji Pak na Slovenski turistični organizaciji, da če v gorskih centrih ustvarimo toliko in toliko denarja iz turističnih pristojbin, ki ga bo z naslova promocijske pristojbine še več, potrebujemo ciljno usmerjeno kampanjo v gorske centre v poletnem času.
Nekateri smučarski oziroma gorski centri več obiska beležijo v poletni sezoni. Eden takih centrov je tudi Vogel.
Kaj pa slovenski gostje in poletja? Kako jih poleti privabiti v gorske centre? Ali je ta zgodba že izgubljena?
Opažamo, da je julij najslabši mesec v poletnih mesecih, saj večina ljudi, zlasti tistih z majhnimi otroki, odide na morje. Precej bolje je septembra, ko so vreme in temperature v visokogorju stabilnejši.
Kako optimistični ste glede prihodnosti slovenskih gorskih centrov?
Če bo država žičniško dejavnost prepoznala kot pozitivno, tako kot je to v tujini, kjer ji ves čas namensko namenjajo denar (Avstrija, Italija, Francija), se bo razvoj žičničarstva v Sloveniji nadaljeval.
Če pa tega ne bo prepoznala kot tisti generator turizma, ki mu mora pomagati, da pozimi preživi, potem se bojim, da bomo gorski centri ostali z eno ali največ dvema sedežnicama, da bomo obratovali pretežno poleti, pozimi pa, kolikor bosta obseg in sama situacija to omogočila. Bodisi z naravnim in deloma tehničnim snegom.
Dejstvo, ki je pomembno, pa je, da je v zadnjih desetih letih propadlo ogromno manjših smučišč, ki so bila generator smučarjev. Otroci so se včasih naučili smučati na vaškem hribu, ko so znanje usvojili, pa so smuko nadaljevali na večjih smučiščih. Dejstvo je, da Slovenci smučamo manj, kot smo nekoč. Starši, ki se sami niso naučili smučati, tudi svojih otrok ne vozijo na smučišča.
9