Dr. Iztok Tomazin – alpinist, ki rešuje življenja

Bil je začetnik sodobnega prostega plezanja v Sloveniji, v 37 letih je sam ali v navezi opravil prek 4.000 vzponov vseh vrst – od prostih, prvenstvenih, zimskih, lednih in kombiniranih do smučarskih spustov in poletov z zmajem ter padalom v domačih in tujih gorah. Kot zdravnik in plezalec je sodeloval na 25 odpravah, povzpel se je na pet osemtisočakov in številne šest- in sedemtisočake. Opravil je edini slovenski zimski vzpon na osemtisočak Daulagiri v alpskem stilu, najtežje smučanje z osemtisočaka, ko je opravil alpinistični spust prek severne stene Gašerbruma 1 in splezal prvenstveno smer v severni steni Čo Oju ter obenem opravil prečenje tega himalajskega velikana. Dr. Tomazin bo svoj obsežen gorski mozaik predstavil na zanimivem predavanju v okviru festivala gorniškega filma v Cankarjevem domu, za Sportal pa je razkril nekaj zanimivih pogledov na alpinizem, prosto plezanje in plemenito poslanstvo, ki ga kot gorski reševalec udejanja na jekleni pletenici lebdečega helikopterja.

Dr. Iztok Tomazin, morda za začetek najinega pogovora …, prek tri desetletja že vztrajate v gorah. Kako pa se spominjate svojih alpinističnih začetkov, plezanja, smučanja zasneženih grap …?

Ja, 37 let se že ukvarjam s to dejavnostjo. Začetki so bili seveda lepi in tudi spominjam se jih z vedno večjo nostalgijo. Pa ne, da bi bilo sedanje doživljanje gora kaj manj intenzivno lepo, ampak začetki imajo pač tisti čar svežine odkrivanja res popolnoma novih svetov, tako da po tej plati imam jasno zelo lepe spomine. Čeprav pa hkrati tudi zelo težke, saj je bilo na začetku kar nekaj nesreč, mojih, ki pa so se na srečo končale dokaj dobro v primerjavi s tem, kar bi se lahko zgodilo ali kar se je dogajalo drugim.

Na nek način spadate tudi med domače gorniške vizionarje. Ste eden prvih, ki je v Sloveniji v sedemdesetih letih začel z uvajanjem prostega plezanja. Kot prvi ste prosto ponovili pakleniško klasiko v slovitem Stubu smer Brid za veliki čekič …

Težko bi temu rekel ravno vizionarstvo, to bi prej označil kot neke vrste vsestranskost, ker je mene pač resnično zanimalo vse, kar je povezano s hribi in sem pravzaprav prenašal v naše stene in tudi v naš alpinizem stvari, ki so se ponekod v tujini deloma že dogajale. Tako da bi res odkrival nekaj povsem novega, bi težko rekel. Razen, seveda pri konkretnih projektih. Idejo prostega plezanja so razvijali Nemci v peščenjakih že mnogo desetletji prej, pa Angleži v svojih stenicah - , skratka, šlo je, morda bi temu lahko rekel, za nek globalni pristop do gorništva. Da posameznik v okolju, ki mu je res blizu in se v njemu dobro počuti ter ga hkrati želi tudi na različne načine doživeti, da pač to tudi skozi svoje dejavnosti na nek način realizira.

Je prosto plezanje še vedno neka osnova, vodilo dobrega vzpona?

No, vsekakor … Zanimivo, ko sem jaz s tem začel, je bilo to recimo nekakšna novost vsaj v našem in deloma tudi evropskem prostoru. Potem se je to prosto plezanje kot neke vrste šport v precejšnji meri izločilo iz alpinizma, tudi pri nas po nekaj letih, danes pa se to znova zbližujeta, ker se pač ugotavlja – tu ne bom povedal nič novega -, da brez resnično tudi dobre prostoplezalske podlage vrhunski alpinist ne more več biti. Seveda so še vedno specialisti za prosto plezanje, pa še vedno tudi, bi rekel, pravi alpinisti, ampak brez dobre podlage v prostem plezanju danes ne moreš biti vrhunski alpinist. Če omenim svojo izkušnjo v zvezi s tem, prvih nekaj let sem bil promotor tega prostega plezanja v prostoru bivše Jugoslavije – teoretični in praktični - , ko pa se je začelo razvijati športno prosto plezanje, ki je imelo vedno manj zveze z gorami, me to ni več zanimalo, saj so me vedno zanimale gore in dejavnosti v njihovem kontekstu. Od tega športnega plezanja sem se precej hitro oddaljil v tem smislu, da sem to počel samo za trening, ne pa da bi se šel prosto plezanje s tekmovanji in ''visenji'' po plezalnih vrtcih, ki bi bilo samo sebi namen. To me ni nikoli zanimalo. Sem bil kar presenečen, ko so se tudi v moji generaciji pojavili ljudje, ki jih je zanimalo samo plezanje, ne pa tudi hribi. Je pa to bila en od poti napredka. Logično, če si se ukvarjal vsestransko z alpinizmom, tako kot sem se jaz, hkrati s Himalajo, zimskim plezanjem, pa jaz še dodatno s prostim letenjem in alpinističnim smučanjem, je bilo razumljivo, da nisem mogel biti več vrhunski v prostem plezanju.

Ste pristaš navrtanih smeri ali sprotnega nameščanja varoval?

Čisto intimno gledano gotovo, zagovarjam sprotno nameščanje varoval, ker je to v skladu z osnovno plezalno etiko in ohranjanjem narave take, kot je. Razumljivo pa, da danes, ko sem že malce starejši, manj treniran in tudi kot gorski reševalec, po vseh bolečih izkušnjah – svojih in tudi drugih, ki sem jih doživel kot reševalec – dajem vedno večji pomen varnosti. Jasno, da zagovarjam tudi smeri z nameščenim varovanjem, vendar ne v smislu nekega pravila. Naj bo to v določenih stenah, v plezališčih ali v popularnih, obljudenih stenah, ne pa v gorski divjini, ki naj ostane taka, kot je.

No, če se napotiva še v Himalajo. Med vaše odmevne dosežke spada zimski pristop na osemtisočak Daulagiri, pa prečenje Cho oya … Višine nad 7000 metrov imenujejo cona smrti, kako pa je v tem območju pozimi?

Zima v Himalaji je dvakrat zima. Že v najboljših letnih pogojih, se pravi v spomladanski in jesenski sezoni, ko se največ hodi tja, so razmere na tistih višinah ekstremne, pozimi pa je to še toliko bolj zaostreno. Naš zimski Daulagiri je bila res posebna, zelo zahtevna in nevarna pustolovščina v več pogledih. Tudi zame kot zdravnika, glede na mojo bolezen, pa težave z aklimatizacijo … in kar se je potem zgodilo, da sem na vrh prilezel bolan in neaklimatiziran, je bil tudi medicinski fenomen. To je bilo eno mojih doživetij najbolj na meji telesnih pa še kakšnih drugih sposobnostih. Zelo zanimiva in dramatična avantura, ena mojih največjih zagotovo.

Kakšne težave z aklimatizacijo ste imeli?

Ja, težave sem imel v tem, da smo imeli malo možnosti za kakovostno aklimatizacijo zaradi pomanjkanja časa, jaz pa sem še zbolel, tako da sem bil pred tem vzponom vsega skupaj le dobro uro na višini 6000 metrov. Potem sem pa zelo bolan sestopal v dolino, tako bolan, da sem komaj prišel dol. Preostali trije, Stane Belak – Šrauf, Pavle Kozjek in Marjan Kregar, so še nekaj časa bili na tistih višinah, tako da so imeli vsaj za silo boljšo aklimatizacijo. No, potem pa smo tako skromno aklimatizirani, zlasti jaz, v alpskem vzponu, pozimi, brez pomoči nosačev v štiri dnevnem vzponu priplezali na vrh Daulagirija, kljub izjemno nizkim temperaturam in orkanskem vetru.

Druga zelo pomembna plat vaše gorniške dejavnosti pa je alpinistično smučanje. Ste tudi danes še vedno na ''ti'' s strmimi in poledenelimi grapami?

Ja, še vedno kar precej alpinistično smučam, čeprav, seveda, ne več tako ekstremnih stvari kot včasih. Preden sem začel plezati, sem bil smučarski tekmovalec, saj vemo, da je Tržič smučarsko mesto. Smučarsko osnovo sem imel dobro in ko so me začele zanimati gore, je bila logična poteza, da bom tudi smučanje prenesel tja gor. Kar hitro sem začel dokaj strme stvari smučati in jo tudi hitro skupil. Že prvo sezono sem padel, okoli 40 metrov, v Begunjščici. Tam se mi je odpela smučka, a se je vse skupaj končalo brez poškodb. Nekaj let pozneje pa sem pri smučanju zelo težke smeri v Begunjščici res grdo padel, okrog 60 metrov, in se pri tem tudi hudo polomil. Tako hudo, da so me moji zdravniški kolegi že odpisali in rekli, da nikoli več ne bom smučal, kaj šele alpinistično smučal. Ampak sem jih predvsem zaradi izredne motivacije demantiral. Vse svoje največje alpinistične in smučarske dosežke v Himalaji in drugje sem dosegel po tej poškodbi.

Kako pa se je po tako hudem padcu znova postaviti na smuči nekje tam zgoraj v izpostavljenem terenu? Ja, to so hude psihične obremenitve, tako na podlagi lastnih izkušenj in nesreč, še bolj pa zaradi gorsko-reševalne dejavnosti, ko leta in leta, iz meseca v mesec pobiraš tudi trupla, pa prijatelje, pa tudi kdo ti umre dobesedno v rokah … To pa so zelo boleče izkušnje, ki te med drugim zelo ovirajo pri zahtevnih alpinističnih dejanjih. S tem imam seveda velike težave, zlasti zadnji dve desetletji, kar pa je razumljivo, saj teh travm ne moreš kar nekam poriniti, odmisliti in se potem sorazmerno sproščeno spravljati v zahtevne situacije.

Dr. Tomazin, ko se spustite na jeklenici reševalnega helikopterja … Kako kot zdravnik doživljate te stvari, saj mnogokrat ne veste, kaj vaš čaka na polici, v izteku grape …?

No, doživljanje zdravnika je samo ena plat te zadeve, kot ranljivemu človeku pa mi tudi ni vseeno za svojo varnost in zdravje in je posledično to skrajno zoprno. Tista jeklenica je debela manj kot 5 milimetrov in mi je ena najbolj zoprnih stvari misel na to, da se lahko strga ali kako drugače poškoduje zaradi tehnične napake. Najtežje mi je sprejemljivo, da stvari nimam pod nadzorom ali da nisem pretežno odvisen od sebe. Če plezaš, jih v precejšnji meri namreč imaš, saj če na nek način dihaš z goro oziroma si vsestransko vključen v sam vzpon tako ali drugače – z znanjem, izkušnjami, intuicijo in tudi vsem drugim, kar pač vrhunski alpinist ima – pri gorskem reševanju, pa je dejavnik odvisnosti od drugih ljudi in tehnike že precejšen in to mi je v bistvu najbolj zoprna stvar pri gorskem reševanju. Vemo, da so se nesreče pri reševanju zgodile tudi zaradi napak posameznika ali pa zaradi napak oziroma okvar na sami tehniki. Tudi kakšna jeklenica se je že kdaj strgala, čeprav redko. Ampak če si ravno takrat na njej, je to absolutno. Skratka, ti občutki so res zelo zoprni. Po medicinski in človeški plati pa je to velik izziv in preizkušnja, saj le redko veš, kaj te čaka spodaj. Ali bo nekdo v zadnjih izdihljajih ali boš moral dati vse od sebe, da ga rešiš, ali ti bo morda umrl v rokah ali bodo potrebni zahtevni medicinski posegi na terenu … Po tretji plati pa je tudi sama reševalna misija zelo zahtevna, saj nisi samo zdravnik, temveč tudi gorski reševalec, ki mora poskrbeti za svojo varnost in varnost ponesrečenca, sodelovati pri varnosti celotne ekipe in prav tako se moraš gibati v steni, kjer si ogrožen od marsičesa, tako da je gorsko reševanje pogosto zelo zahtevno, včasih tudi nevarno.