Brez zadetkov se ne pride daleč

Slovenska značilnost, da se zaradi že ponarodele ljubosumnosti, saj poznate tisto o sosedih in kravah, rado popljuva vse, kar diši po uspešnosti, pri tem sploh ni odigrala tako nedolžne vloge, kot bi ji marsikdo pripisoval. Po porazu z Italijo, hočeš nočeš zasluženemu, je slovenski prostor zapolnilo prepričanje, da so potrebne spremembe. Da tako ne gre naprej.

Premeteno podobo Matjaža Keka, ki je znal navkljub majhnosti Slovenije s pomočjo sproščenega duha in vzajemnega sožitja v slačilnici kljubovati tudi največjim taktičnim velemojstrom (Guus Hiddink), je po mnenju kritičnega dela javnosti čez noč zamenjala drža trmastega filozofa, ki ne priznava lastnih napak, še manj pa ga zanima spreminjanje ustaljenih tirnic – začetne enajsterice, s katero je skopal rov do nastopa na jugu Afrike.

Selektor zaspal z menjavami

Domača ničla z Italijani je na plano privrela poplavo kritik, skoraj vse pa so se nanašale na bledo igro nekaterih posameznikov, ki predstavljajo hrbtenico reprezentance ter se jih drži status nedotakljivih, istočasno pa je bilo občutiti ogorčenje, ker nista večje minutaže dočakala ''vroča'' Slovenca na začasnem delu v Palermu – Josip Iličič in Armin Bačinovič.

Pa so bile kritike upravičene? Zmagovite ekipe se po znanem športnem reku ne menja. Če pa nastopi obdobje, ko se točke nabirajo počasneje od pričakovanega, predvsem pa se pogrešajo zadetki, so povsem smiselne in razumljive. Tu je Mariborčan nekoliko zaspal, kar je posredno priznal tudi po izgubljenem sosedskem dvoboju v Stožicah. Pogrešal je svežino, predvsem v zvezni vrsti in med vrsticami napovedal, da bo njegova udarna enajsterica v kratkem deležna sprememb. Tesen poraz s štirikratnimi svetovnimi prvaki, ki jih v teh kvalifikacijah ni nadigral še nihče, se sam po sebi ne bi smel jemati za tragedijo. Bolj je peklo razočaranje po dvoboju, ko je vsak izmed dveh milijonov navideznih slovenskih selektorjev vedel, da je reprezentanca sposobna prikazati bistveno več. Da je nekaj manjkalo. In če bi že umrla na igrišču, bi morala vsaj na časten, dostojanstven način. Ko ji ne bi mogel očitati prav nič, ampak zgolj od srca zaploskati pretečenim kapljicam znoja. Tako pa je planilo v ospredje sladko zadovoljstvo italijanskega stratega, ki je prelisičil slovenskega stanovskega kolega in se na sredini igrišča poigral z razčlenjeno zvezno vrsto gostiteljev.

Koliko lahko prispeva Iličič?

Kekovi izbranci so po učni poldrugi uri Italije športno priznali, da jim igra ni stekla in da to ni bil pravi dan slovenske reprezentance. Obljubo, da bo v Belfastu drugače, so držali. Ni bilo sanjsko, a v domovino so se vrnili neporaženi, kar Slovenijo še naprej ohranja v resni igri za drugo mesto. In to po tem, ko se je selektor Kek vendarle odločil za spremembe. Prvič v tem ciklusu. Morda zaradi tega, ker je njegova ekipa, tako se je izrazil nekdanji selektor Bojan Prašnikar, postala že prebrana knjiga, morda tudi zaradi vnovičnega izostanka Tima Matavža. V Belfastu je predstavil novo obličje slovenske začetne postave, v kateri sta se znašla tudi slovenska Sicilijanca, v konici napada pa je sameval Novakovič. A bistvenega napredka, ki bi nas silil v razmišljanje, da je to zdaj to, (še) ni bilo zaznati. Še naprej je večina zaključkov akcij tavala v breznu brezidejnosti, priložnosti pa je bilo manj, kot je prstov na eni roki. Za nameček se je kmalu poškodoval še Iličič, tako da ostaja predstava o presežku Kranjčana v državnem dresu še vedno nedorečena.

Napol dobljena bitka za Belfast

Brez priložnosti ni zadetkov, brez zadetkov pa se v nogometu ne pride daleč. Kakšno točko se še da ujeti, za večje domete pa se mora v stalnem ritmu tresti še mreža. Treba je več tvegati, predvsem v zvezni vrsti, kjer se pogreša večji napadalni delež kapetana Roberta Korena. Nekaj podobnega, kar iz tedna v teden predstavlja na angleških zelenicah. Da ni vse tako črno, nas je Kekova četa opozorila z všečno igro v določenem obdobju drugega polčasa. Žal pa nas je s ponosom in zadovoljstvom pri napol dobljeni bitki za Belfast zapolnila za prekratek čas. Lahko si samo predstavljamo, kako bi potekal dvoboj, če bi podoben pritisk na domača vrata trajal vseh 90 minut. Ko je bila žoga na tleh in sta na svojih straneh osvajala prostor še bočna igralca, so Otočani, ki jim borbenosti in tekalnih sposobnosti ne gre očitati, v tehničnem pogledu pa so svetlobno leto za slovenskimi tekmeci, izkazali nemoč. A zadetka le ni bilo, omenjeno obdobje pa je trajalo prekratek čas, da bi lahko govorili o izraziti premoči. Slednje pa v Belfastu niso bili deležni tudi Italijani, kar nazorno priča o trdnem obrambnem zidu Otočanov.

Napad zatajil že tretjič

Če odštejemo lahkotno opravljeno domačo nalogo s Ferskimi otoki, kjer je v mrežo gostov počila petarda, se strelci v slovenskih dresih v tem kvalifikacijskem ciklusu niso prav pogosto izpostavljali. Eden v Beogradu (Milivoje Novakovič), drugi v Talinu (Zlatko Dedič). Pa še tisti s pomočjo estonskih branilcev, tako da je romal v rubriko avtogolov. In to je to. V šestih nastopih je slovenski napad zatajil kar trikrat. Do priložnosti je resda prihajalo, prav na vseh omenjenih tekmah (doma s Severno Irsko in Italijo, nazadnje v Belfastu), a je manjkal junak, ki bi jih znal pretopiti v tisto, kar v nogometu najbolj šteje. Manjkala je pika na i v zvezni vrsti, ki pogreša nekdanjo uigranost. Več tveganja, po katerem bi se na seznam strelcev vrnili tudi Valter Birsa, Robert Koren, Andraž Kirm … Kot še ne dolgo nazaj. Pridružila pa bi se jim še Iličič in Bačinovič, tako da bi se seznam pretečih nevarnosti Kekove čete le še stopnjeval. To pa ne bi bila najbolj vesela novica za slovenske tekmece.

Ponovitev sanjskega leta 2009?

Dodatni razlog za optimizem, vseeno je Slovenija še vedno druga, vliva možnost ponovitve zgodovine. Kot da bi dogodki spominjali na zgodbo s srečnim koncem. Konec marca pač v kvalifikacijah ni usojen Slovencem. Dokazano. Pred dvema letoma smo po domačem remiju padli v Belfastu. Tokrat smo po domačem porazu z Italijo na Severnem Irskem osvojili točko. Obrnjeni vrstni red. A sedaj sledi priložnost za zalet, s katerim bi lahko ubranili drugo mesto. Pred dvema letoma je sredi poletja zlahka padel San Marino. Letos lahko za dvig samozavesti poskrbi gostovanje na Ferskih otokih, oplemeniteno z domačo zmago nad Estonijo. Potem pa sledita jesenska vrhunca. Gostovanje v Italiji, prizorišče dvoboja naj bi bil oddaljeni Bari, bi lahko spominjalo na nekdanjo osvojitev Bratislave. Pred tem dvobojem bi si lahko ''azzurri'' že zagotovili prvo mesto in bi bila naloga za Kekove izbrance temu primerno bolj enostavna. Za konec pa še veliki finale. Srbija v Mariboru. Če ne bo prevelikih presenečenj, čeprav so nekatera, kot torkov remi Estonije s Srbijo, za usodo Slovenije zelo dobrodošla, bo o potniku v dodatne kvalifikacije odločal prav zaključni spopad v Ljudskem vrtu. Na tekmi ne bo navijačev iz Srbije, kar bi znalo predstavljati dodatno sapico v razprta slovenskega jadra Poljska in Ukrajina torej le nista tako daleč. A najprej bo treba dosegati zadetke. Z njimi vred pa se bo vrnilo tudi zaupanje v vodenje Keka, ki že dolgo časa ni imel toliko nasprotnikov. Zakaj bi nekaj menjali le zaradi tega, da se pač menja?