Četrtek, 16. 6. 2016, 10.09
7 let, 3 mesece
KOMENTAR
Šport, v katerem smo Slovenci (lahko) Nekdo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,35
V nekaj več kot dveh mesecih se je moška rokometna reprezentanca uvrstila na olimpijske igre in svetovno prvenstvo, ženska pa na evropsko prvenstvo.
Slovenski rokometaši so v zadnjih letih redni gostje svetovnih prvenstev, pred tremi leti so bili celo četrti, olimpijski vrvež pa so nazadnje okusili leta 2004 v Atenah. Rokometašice so se na veliko tekmovanje zavihtele po šestih letih. Ne gre torej za dosežke, ki bi bili del vsakodnevne rutine.
O tem, da je manj globalen šport od nogometa, košarke in odbojke, ni treba razpravljati. A glede na zgodovino – leto 2004 je na primer združilo celjski naslov evropskih prvakov in srebrno kolajno na evropskem prvenstvu – in sedanjost je rokomet šport, v katerem smo Slovenci bili in smo (lahko) Nekdo. Najverjetneje ne serijski osvajalci kolajn. Gotovo pa tisti, ki vselej zrejo proti vsaj širšemu vrhu.
Rokometni trojček:
Na glavo postavljena razmerja
Pri moških je bil zasuk, predvsem z rezultatskega vidika, še bolj izrazit, saj je januarsko evropsko prvenstvo naplavilo 14. mesto. Igra je bila v določenih obdobjih že na Poljskem obetavna, za olimpijske igre pa je bilo treba prvič v zgodovini na uradnih tekmah premagati Španijo. Za pot na svetovno prvenstvo, osmo v slovenski zgodovini, je 14. ekipa EP izločila četrte Norvežane.
Debitanta v soju žarometov:
Proti Norvežanom je debitiral Blaž Janc in odigral tako, kot da to ne bi bila njegova premierna nastopa.
Tekma za v spominski album
Druga tekma kvalifikacij je bila na nižji ravni od celjske, a so Slovenci primerno odgovarjali na norveške grožnje, ko je bilo najbolj treba. Slovenci so se izkazali predvsem na prvi tekmi v Celju, ko so dobili le redko videnih 18 golov. Predvsem je navdušila obramba in z njo medsebojna pomoč, spodbujanje, sloga, enotnost, kakršna – ali pa vsaj podobna – bi morala biti zgled tudi tradicionalno razklani slovenski družbi.
Življenjsko
A brez utvar in napačnih predstav: rokometna reprezentanca ni nobena idilična družina, kjer se imajo vsi vedno radi v vsaki značajski črti, kjer bi bila konflikt in povzdignjen glas nikdar videna in slišana zadeva. Na igrišču pa so pokazali, koliko jih je v hlačah. In na povratni tekmi imeli tudi malce sreče, ki je na primer na Poljskem ni bilo. Sicer bi se že tam stvari lahko zasukale drugače.
Veselin Vujović je dal reprezentanci dodatno dimenzijo, samozavest. Nekateri pa še vedno sprejemajo njegov sistem.
Slovence zdaj čaka olimpijski nastop. Tretji. Kolikor poznamo selektorja Veselina Vujovića in njegove besede, je ta lačen kolajne. Na olimpijskih igrah je bil vselej najmanj v polfinalu. Torej …
Ženski in moški selektor Uroš Bregar in Vujović igralk in igralcev nista "izumila", zasluge za selekcijo imata tudi Marta Bon in Boris Denič, pod katerim se je reprezentanca uvrstila na olimpijske kvalifikacije in osvojila četrto mesto na svetovnem prvenstvu.
Druga plat
Za trenutnim bliščem se sicer skriva še kopica težav. Ali izzivov, odvisno od zornega kota. Tako moška kot ženska liga sta preveč obširni, pravega interesa za zmanjšanje udeležencev, kar bi prineslo zgostitev kakovosti, ni. Predvsem nekatere igralke dokaj hitro končujejo kariero, ker ne vidijo perspektive, da bi v klubu dobile vsaj na primer za študentske bone. Prenosom ligaških tekem je za zdaj malo.
Vrsta manjših klubov žuga, kako bodo ob predvidenem odhodu Celja in Gorenja v regionalno ligo Seha izgubili sponzorje. Omenjena pa sta se za to odločila, ker je slovenska liga premalo odmevna in obiskana. Predvsem pa bi bilo potrebnih več širših pogledov, ne pa le okopavanja lastnega vrtička.
