Druga kariera
Nedelja, 24. 10. 2021, 16.00
2 leti, 6 mesecev
DRUGA KARIERA (233.) – DAVID ŠPILER
"Pozabljeni" slovenski reprezentant, ki je našel srečo na Hrvaškem
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,76
David Špiler že nekaj let vodi svoje uspešno podjetje.
David Špiler je bil pred leti pomemben član slovenske rokometne reprezentance. Rokometni velemojster, ki je v svoji karieri okusil tudi črno plat profesionalnega športa, je v svoji drugi karieri našel novo poslovno strast povsem zunaj športa. Kljub temu pa 38-letni Špiler, ki že nekaj let živi na Hrvaškem, rokometne žoge še ni povsem postavil v kot.
S 134 nastopi je David Špiler na 16. mestu večne lestvice nastopov v dresu s slovenskim grbom. V tem obdobju je za Slovenijo dosegel 293 zadetkov, bogat pa je tudi seznam klubov, kjer se je kalil 190 centimetrov visoki rokometaš. Med drugim je igral za Celje, Koper, Zagreb, Metalurg, Skopje, pa tudi za Meškov Brest, kjer je spoznal surovo plat športnega posla. Takrat ga je beloruski klub ob težki poškodbi rame vrgel na cesto. Pravico je zatem iskal na sodišču, a neuspešno. Kljub temu se je vrnil na rokometna igrišča, ob tem pa je izjemno uspešno vstopil še v svet poslovnega sveta.
Špiler je za Slovenijo zbral 134 nastopov.
Kljub temu, da bo januarja dopolnil že 39 let, pa Špiler še ni povsem prestopil v svet druge kariere. Še vedno namreč igra v drugi hrvaški ligi. "Do konca lanske sezone sem bil član Bjelovarja. Zdaj pa še vedno igram za Novi Zagreb, ki igra v drugi hrvaški ligi. Z družino živimo v Samoboru. Mislil sem, da bom povsem zaključil z rokometom, a mi niso pustili (smeh, op. p.). Tako da dvakrat na teden še vedno vržem proti golu," razlaga Špiler, ki je svoje poslanstvo našel zunaj rokometne igre.
Življenje in družino si je ustvaril na Hrvaškem, kjer je pred leti spoznal svojo zdajšnjo ženo.
Vstop na poslovni trg
Tako na Hrvaškem kot v Sloveniji ima svoje podjetje, ki se ukvarja z gorivi. "Gre predvsem za delo za boljšo kvaliteto goriv. S premium gorivi skušamo ljudi osveščati o zmanjšani porabi goriva in tudi zmanjšanju uporabe nevarnih plinov. Sodelujem z bencinskimi črpalkami in podjetji. Vsi uporabniki goriv so moje potencialne stranke," razlaga nekdanji član Celja, ki je v svojo drugo kariero vstopil že med svojo prvo.
S tem se ukvarja že več let. "Začelo se je v času, ko sem se med kariero poškodoval in se mi je športna kariera čez noč postavila na glavo. Zgodila se je epizoda z Brestom, ostal sem tudi brez možnosti povratka v reprezentanco. Takrat sem ostal sam, nihče mi ni želel pomagati ali slišati zame. Bil je velik šok, saj sem bil takrat v najboljših rokometnih letih. Če je vsaka stvar za nekaj dobra, je bila to takrat zame. Leto in pol sem bil brez kluba, imel sem veliko časa in sem takrat dobil priložnost zastopništva za goriva oziroma za to področje. Športna kariera je strmo padla, sem pa dobil priložnost za uspeh in dokazovanje na drugih področjih," se spominja Špiler, ki se še vedno pogosto vrača v domovino.
"Moji starši še vedno živijo v Sloveniji, tudi sestra, pa nečak in prijatelji, tako da se odpravim tja, kadar je le možno. Konec koncev živim deset minut stran od meje in se, kadarkoli je to možno, odpravim v Slovenijo. Vse skupaj pa je negativno popestril koronavirus, tako da je prehajanje meje postal kar izziv," pojasnjuje nekdanji član Našic.
Črna pika v karieri blagoslov za poslovno pot
Njegovo kariero so zaznamovale tudi poškodbe.
Njegovo športno kariero je močno zaznamovala poškodba rame, ki ga je ob vseh posledicah za dve leti odmaknila od rokometnih igrišč. "Če lahko uporabim takšen izraz, so bili poškodba in težave z Brestom zame kar blagoslov, ker šele zdaj vem, kaj športniki preživljajo po koncu kariere. Za večino je logično, da na nek način ostanejo vpeti v svoj šport, tudi zame bi bila verjetno predvidena logična poteza, da bi se odločil za pot trenerja," meni Špiler, ki je šele potem, ko je začel z delom v poslu, ki nima nikakršne veze s športom, videl drugo plat.
"Na začetku sem se počutil kot mala ribica, kot pri šestnajstih, ko sem prvič zares vstopil v svet rokometa. Težko je, človek potrebuje nekaj let, da se na to privadi. Potrebnega je veliko potrpljenja, težko pa je tudi s finančne plati. Sam sem imel to srečo, da sem večino časa zraven igral še rokomet, tako da sem uspel na ta način nekaj privarčevati. Tako sem potem tudi lažje prebrodil krizo. Je pa res velika težava, kaj in kako začeti znova po koncu kariere. Zaradi stanja, v katerem je šport, sploh rokomet, si hitro postavljen pred dilemo, ali poskusiti v tujini ali pa začeti delati v povsem drugi smeri, stran od rokometa," pravi.
Črna pika v Brestu
Kljub številnim uspehom in odličnim igram pa je temen madež ob pogledu nazaj na kariero ostal zaradi težav z Brestom leta 2015, ki ga je postavil na cesto z razlogom, da klub poškodovanih igralcev ne potrebuje. Po dogovoru s klubom je del zdravljenja opravljal v Zagrebu, a beloruski prvak je to prikazal kot neupravičeno odsotnost in z njim prekinil pogodbo.
Skoraj dve leti je bil brez kluba.
"Končalo se je na mojo škodo. Na žalost se takrat, kar se tiče rokometa, nisem več mogel pobrati. Čeprav sem ozdravel in je poškodba rame ena najtežjih, sploh v rokometu, sem se hitro sestavil, čez osem mesecev sem že igral v ligi prvakov. S tem ko sem se takrat odločil, da dam to zadevo v medije, sem sam sebi napravil medvedjo uslugo. Če bi bil takrat tiho, ljudje tega sploh ne bi vedeli, nihče ne bi vedel, kako sem bil takrat izigran. Upal sem, da bom takrat s tem sam kaj dosegel na pravni podlagi in hkrati komu odprl oči, da bodo videli, kaj se dogaja v rokometu," danes razlaga Špiler
V tistem trenutku je ostal brez vsakršne pomoči Evropske rokometne zveze in tudi Rokometne zveze Slovenije. "To je bil zame velik šok. Ko ti gre, te vsi trepljajo po rami, potem pa se stvar povsem obrne. Nočem, da izpade, kot da 'jokam', a zgolj govorim dejstva in hkrati lahko kljub vsemu temu iz tega izluščim ogromno pozitivnih stvari. Če ne drugega, sem bil zraven, ko se mi je rodil sin in sem bil prvi dve leti res vpet v njegovo odraščanje, kar sicer ne bi mogel biti v tolikšni meri. Tega ne more nadomestiti noben denar," pozitivno na celotno situacijo gleda Špiler.
V času, ko je reprezentanco vodil Veselin Vujović, je ostal brez mesta v ekipi.
Pozabljen s strani reprezentance
Takrat je tudi ostal brez mesta v slovenski izbrani vrsti, ki je nanj povsem pozabila. "Ko sem bil v Brestu, potem ko sem odšel iz Zagreba, je Veselin Vujović prevzel klub v Zagrebu. Kadarkoli smo igrali na nasprotnih smereh, mi je vedno govoril: 'Joj, David, jaz bi te imel v svoji ekipi.' Tako sem nekako računal, da bom dobil priložnost v reprezentanci, da se dokažem. Na koncu je bil ravno on tisti, ki mi je zaprl pot. Nisem prišel niti na širši spisek reprezentance," se spominja Špiler, ki ga je motilo predvsem to, da ni dobil vsaj možnosti, da bi se dokazal na igrišču.
"Razumel bi, da bi se z mano odkrito pogovorili, mi povedali, da ne računajo name, in zgodba bi bila zaključena. Pričakoval bi vsaj priložnost, da se dokažem ali da mi povejo, da imajo namen pomladiti reprezentanco. Od tega se ni zgodilo nič. A to je šport in šport je postal posel, tako da na koncu vsak gleda le nase. Pomlajevanje reprezentance je absolutno dobrodošlo in koristno, a ne na način, da se v eni potezi zamenja celotno ekipo. To bi se moralo početi bolj sistematično in pustiti določen tip igralca dlje v reprezentanci. Dober primer tega je Španija, kjer se igralce izbira glede na to, kdo je kvaliteten in kdo ne, ne pa glede na starost. Tako je na vseh področjih, ne vem, zakaj bi bilo v športu drugače," je prepričan Špiler.
Odločen "ne" trenerstvu
Zaradi težkih preizkušenj ga je pot zanesla povsem mimo rokometa in tudi morebitnega trenerskega posla. "To je predvsem borba med srcem in glavo, sploh pri trenerskem poslu. Srce si želi, saj ne bi še vedno igral rokometa pri teh letih, če v tem ne bi užival. A po vsem, kar sem doživel, definitivno ne bi želel postati trener. Na žalost je toliko različnih dejavnikov, da se ne želim več spuščati v to," pravi Špiler, ki bi se morda v prihodnosti preizkusil na menedžerski poziciji v kakšnem klubu ali pa predstavljal vez med igralci in upravo.
"Tega zelo primanjkuje. Nihče ne posluša igralcev, kako se počutijo, vsi hočejo samo rezultate. Igralci pa jedo v menzah, tudi trenira se v večini primerov zelo površno. Ne bi smeli na primer krožni napadalci in leva krila trenirati enako, ker gre za povsem različen 'šport'. A za to enostavno ni posluha, hkrati pa so zelo omejena tudi finančna sredstva in tako je situacija takšna, kot je. Mogoče pa se čez nekaj let stvari obrnejo na boljše," upa slovenski rokometaš.
Razočaran nad razvojem rokometa
Špiler je razočaran nad tem, kam se je v zadnjih letih obrnila krivulja uspešnosti rokometa in tudi sama igra. "Na žalost tako Evropska rokometna zveza kot sodniška organizacija s svojimi odločitvami ustavljata rokomet. Rokomet bi lahko naredil nekaj velikih korakov naprej, a dokler se določene stvari ne bodo spremenile, ne vidim svetle prihodnosti. Na tem področju se bojim, da bo rokomet ostal na takšnem nivoju. Vedno se bo igral, ostal bo atraktiven šport, a je res ogromno klubov do tega obdobja prišlo na amaterski nivo. Kar je velika škoda. Vse finančne zadeve se močno odražajo na kvaliteti igre," je prepričan Špiler, ki je kljub nekaterim oviram na svoji športni poti izjemno zadovoljen s svojo kariero.
"Sam sem imel to srečo, da sem dobil ogromno pozitivnih izkušenj, kjerkoli sem igral. Od začetka v Škofji Loki, pa Slovenj Gradcu, Celju, Kopru … Takrat sem bil res zadovoljen s tem, v katero smer sta se obračala tako moja športna kariera kot zasebno življenje. Dobil sem ogromno prijateljev, znancev. V Zagrebu sem spoznal svojo zdajšnjo ženo. Tudi v Brestu sem bil kljub ogromnemu črnemu madežu do tistega trenutka res zadovoljen in ne morem reči, da sem se imel slabo. Res ne morem izluščiti enega kraja ali kluba, če že, bi rekel Zagreb, ker se je tam začela moja družinska pot. A kljub temu bi bila krivica do ostalih klubov in mest, če bi izbral le enega. Zbral sem res ogromno lepih izkušenj in spominov," pravi nekdanji slovenski reprezentant.
"Šport nasploh mi je dal vse v življenju."
Rokomet mu je dal ogromno potrpljenja, pa tudi vere v kolektivni duh. "Šport nasploh mi je dal vse v življenju. Ničesar ne bi spreminjal. Še vedno verjamem, da bi lahko dosegel več, a vsako odločitev sem sprejel zavestno. Nihče me ni prisilil, da grem v Brest v Belorusijo. To so bile moje odločitve in nimam komu kaj več zameriti kot sebi. A še enkrat – če bi imel možnost, bi še enkrat šel skozi vse na isti način," pravi Špiler, ki ima velike cilje tudi v nadaljevanju svoje poslovne poti, na prvem mestu pa vedno ostaja družina.
"Želim se še naprej dokazovati v poslovnem svetu. Moja prioriteta v življenju pa so moji otroci. Imam dva otroka, stara tri in sedem let. Če bosta onadva nasmejana in zadovoljna, bom tudi jaz. To je moj glavni cilj," je še sklenil vedno zgovorni Špiler.
Preberite še:
