Marko Bezjak odprl srce po neljubem incidentu na Hrvaškem

Novica je marsikoga presenetila. Da bi bil Marko Bezjak, za prijatelje Bezo, ki skuša kot prijazen družinski človek vselej izžarevati pozitivno energijo in ne slovi po konfliktih, temveč ravno obratno, takšen grobijan? Incident z derbija hrvaškega prvenstva med Nexejem in Zagrebom je pustil črn madež na njegovi karieri, v kateri je dosegel marsikaj. Z Magdeburgom je osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, postal je tudi evropski prvak. S slovensko izbrano vrsto je nastopil na olimpijskih igrah v Riu, leto dni pozneje pa po neverjetnem preobratu proti Hrvaški osvojil bronasto medaljo na svetovnem prvenstvu v Franciji. Zadnjo odličje Slovenije na velikih tekmovanjih.

Lani se je pridružil prijatelju Branku Tamšetu na Hrvaškem, oblekel dres Nexeja iz Našic, po usodnih dogodkih, zgodili so se 7. aprila 2024, pa je bilo idile konec. Hrvaška zveza ga je po tem, ko je spravil v bolečine delegata Anta Josića, suspendirala. Sledilo je mučno obdobje, v katerem si je prizadeval, da bi mu zmanjšali kazen. Štiri mesece po incidentu si je vzel čas za Sportal in predstavil svoj pogled na zaplet, zaradi katerega trpi njegov ugled v svetu rokometa. Pa ni bilo govora le o tem.

Z Markom Bezjakom smo se družili na Ptuju, kjer živi zadnji dve leti. Sicer prihaja iz Ormoža, kjer je v mladosti nastopal za Jeruzalem, in velja za enega najboljših slovenskih rokometašev zadnjega desetletja. Za izbrano vrsto je zbral 116 nastopov. Foto: Ana Kovač

V obdobju rokometne vročice, ki je v zadnjih tednih osvojila Slovenijo, je ponosno zaploskal Zormanovi četi za vse, kar je pokazala na olimpijskih igrah v Franciji. Od srca čestita nekdanjim soigralcem kot tudi selektorju Urošu Zormanu, ki ga doživlja kot enega izmed vzornikov. Tako ni zmanjkalo tem za pogovor, ki ga je na Ptuju spremljalo skrajno nepredvidljivo vreme.

Če smo med tednom na Štajersko prispeli še v družbi sončnih žarkov in poletne sopare, so kmalu na nebu kmalu zagospodarili oblaki. Med govorom se je začelo bliskati, izkusili smo nevihto. Ravno tisto, kar je v prenesenem pomenu spomladi doživljal naš sogovornik, ko ga je po fizičnem obračunu z delegatom pričakala ostra kazen. Kaj sploh to pomeni za njegovo kariero? Je Ormožan, ki zadnji dve leti živi v najstarejšem slovenskem mestu, s tem zaključil rokometno pot?

O prihodnosti Marka Bezjaka, njegovih največjih uspehih in vzornikih:

To še zdaleč ni vaša prva letošnja nevihta. Močno se je bliskalo in grmelo že v začetku aprila, ko ste na tekmi med Nexejem in Zagrebom zakuhali incident. Sledila je izključitev, nato še suspenzija. Po tej nevihti je nastopilo zatišje, ob katerem se Slovenija sprašuje, kaj se dogaja z vami. Ali ste, nenazadnje ste pred kratkim dopolnili 38 let, že odigrali svoje v rokometu?

Naj naprej pojasnim, da se je klub pritožil na 12-mesečno prepoved igranja, a mu niso ugodili. Tako ostaja pri tem, da zaradi neumnosti, ki sem jo storil, ne smem igrati rokometa 12 mesecev. Edina dobra stvar v tem je, da velja prepoved le za Hrvaško. Zato še nisem rekel zadnje. O, kje pa. Zelo si še želim igrati rokomet, tako da že iščem nov klub.

To poletje sem sicer izkoristil za družino. Tako dolgega počitka si nisem mogel privoščiti že deset let. Krasno se počutim. Malce mi je le nerodno, ker še nimam kluba. Zagotovo pa se bo kaj našlo, to me ne skrbi. Nekaj bo že prišlo. Trenutno pa uživam z družino, kar mi je tudi najpomembnejše.

Kako je sploh prišlo do incidenta? Kaj vam je rojilo po glavi, da ste tako grdo obračunali z delegatom? Po tem, ko je prišlo do trka in ste trčili v njegovo ramo, se je v bolečinah sesedel na tla, nato pa moral prejeti še zdravniško pomoč.

Tisti incident je bil prenapihnjen. Ni bilo ravno tako, kot je bilo prikazano. Zdi se mi, da je bilo vse malce zaigrano. Tega gospoda nisem udaril tako, kot je bilo povedano. To se je zgodilo v afektu. Nastopilo je nekaj slabih sekund, a to ni bil noben neposreden udarec. Bolj sem se v njega zaletel z ramo, tako je bilo. Vem, da to ni bilo pravilno, takoj mi je bilo žal, da sem to storil. In še vedno mi je žal. Obžalujem, da se je to zgodilo. O tem so sprva pisali le hrvaški mediji, a so bili korektni. Nato pa je sledil velik šok, saj me je doletel suspenz, prepoved igranja.

Kako se je sploh Marko Bezjak zaletel v delegata?

Po tem incidentu je bilo ob prebiranju novic videti, kot da ste glavni rokometni grobijan na Hrvaškem, ki ne pozna niti meja niti manir obnašanja?

Moj odziv je bil skupek vsega, kar se je dogajalo na tekmi z Zagrebom. Od nekih sodniških odločitev pa do nesoglasij na klopi in visokega zaostanka. Vse se je nabiralo v meni in nato izbruhnilo. Škoda, da se mi je to zgodilo, a ne morem zavrteti časa nazaj. Svojo kazen sem prejel, zdaj pa gre življenje naprej. V tem obdobju, ko bom še igral, bom dokazal določene stvari za nazaj. Potem bodo vsi videli, da nisem takšen, kakršnega so me prikazali. Vse to bom naredil z namenom, da na koncu ne bi moje dolgoletne kariere povezovali ravno s tem dogodkom.

Je ravno ta motiv, da operete svojo javno podobo in rešite svoj ugled, botroval odločitvi, da še ne boste prekinili kariere?

Ko sem prejel tisto kazen, sem resnično začel razmišljati o koncu kariere. Tega ne skrivam. Nato pa sem se dobro spočil, kar mi je pomagalo. Zdaj že treniram in sem pripravljen za povratek. Glava še hoče, to je najpomembnejše. Kariero bom potegnil vsaj še za leto ali dve. Morda ravno do mojega 40. leta, potem pa bo verjetno res napočil trenutek za zaključek.

V prejšnji sezoni se je pridružil slovenski koloniji v Našicah in oblekel dres hrvaškega kluba Nexe. Delegata Anta Josića, nekdanjega vrhunskega hrvaškega rokometnega sodnika, pozneje pa funkcionarja, pred tekmo, na kateri se je v začetku aprila 2024 pripetil incident, ni poznal. ''Ne, šele po tem sem izvedel, da je bil udeležen tudi na dveh naših reprezentančnih tekmah, na katerih sem igral. A tega sploh nisem vedel.'' Foto: Guliverimage

V rokometu ni manjkalo primerov, ko so bili igralci konkurenčni tudi takrat, ko so vstopili v peto desetletje. V Sloveniji je tako denimo izstopal primer Renata Vugrinca, ki je odraščal ravno na Ptuju.

Včasih se je drugače treniralo. Več je bilo poškodb, sklepi so bolj trpeli. Zagotovo imam določene posledice zaradi dolge kariere, a se še vedno dobro počutim. Kot vidimo, lahko marsikateri igralec igra do 40. leta. Igrati rokomet mi je v veselje. Še vedno uživam v tem. Zakaj bi nekaj končal, česar se veselim?

Klub Nexe se je od vas nedavno poslovil s čustvenim sporočilom, kako boste vedno ostali del njega. Da grom ostaja grom, takšen je pač vzdevek rokometašev tega hrvaškega kluba. Pa smo znova pri nevihti (smeh, op. p.).

Nexe iz Našic se je boril zame. Stopil je na mojo stran in me podpiral, a ni pomagalo. Ostalo je pri 12-mesečni prepovedi igranja. Zelo sem jim hvaležen. Kmalu po tisti tekmi smo imeli pogovor, na katerem so mi dali vedeti, kako z moje strani ni bilo nobene namere. Takrat bi lahko prekinili pogodbo z menoj, a tega niso storili. Upali so do zadnjega, da se bo kazen zmanjšala, a se žal ni. Če bi denimo kazen prepolovili, bi lahko začel igrati za Nexe že oktobra, ko se komaj začne evropska sezona.

Ponavadi je tako, da takrat, ko vložiš pritožbo, pride do kakšnega zmanjšanja. No, tokrat tega ni bilo. Dogovorjeni smo bili, da se bomo, če ne bodo znižali kazni, pač razšli s klubom. In tako je tudi bilo. O tem so me obvestili konec julija. Tudi klub je v šoku, ker mora obveljati enoletna kazen. Poleti smo tako prekinili pogodbo, tako da sem postal prost igralec. Korektno smo se razšli.

Po prekinitvi pogodbe z Nexejem je prost igralec in išče novega delodajalca. Vleče ga nazaj v tujino, ne izključuje pa tudi možnosti, da bi zaigral v Sloveniji. V karieri je do zdaj v domovini branil le barve matičnega kluba Jeruzalem Ormož in velenjskega Gorenja. Foto: Ana Kovač

Torej so bili korektni tudi glede financ?

Moram pohvaliti klub Nexe, saj so me do konca pogodbe normalno plačevali. Tudi v tistih mesecih, ko mi je že tekla suspenzija. Res sem jim hvaležen, da so mi stali ob strani. Vsi smo upali, da se bo zmanjšala kazen, verjeli smo v to, a se to ni zgodilo. Upam, da se jim bo enkrat poplačal trud. Da se jim bo vrnilo vse, kar zadnja leta vlagajo v rokomet, in da bodo končno na Hrvaškem osvojili kak pokal ali naslov. Zdaj je prišel k Nexeju še Jure Dolenec.

Je pa težko. Vsi vemo, kako je tam. Tam vlada Zagreb. Zadnja sezona niti ni bila tako slaba, a je bila preveč turbulentna z menjavo trenerjev. Na hitro so bile storjene nepravilne odločitve. Upam, da bodo našli pot, kako priti dve, tri stopničke višje.

Ste imeli v karieri že takšne primere, ko ste na igrišču težko krotili vroče odzive v afektu?

Znal sem že kdaj prejeti rdeči karton. Med tekmo se veliko dogaja, med igralci se rado kaj zaplete. A to ni nič posebnega, zlasti v Sloveniji, saj se večinoma dogajajo le verbalni obračuni.

Za tisto, kar se je zgodilo na tekmi z Zagrebom, pa je 12-mesečna prepoved resnično velika kazen. Vsak, s katerim se o tem pogovarjam, meni, da je prevelika. Takrat je moj soigralec Andraž Velkaverh še nekaj govoril, a dobil štiri tekme prepovedi. Ne vemo, zakaj, saj je storil le stvar, ki se zgodi trikrat, štirikrat na tekmi. Tudi Veselin Vujović je prejel nekajmesečno kazen. Bilo je strogo. Kot da bi bilo to sporočilo, uperjeno proti našemu klubu. Da se vidi, kako so oni (Zagreb) še vedno številka ena, in da nimamo kaj delati proti njim.

Nasvet Marka Bezjaka vsem rokometašem, česa ne početi v afektu: 

Zakaj ste se sploh lani iz Magdeburga, rokometno zelo urejenega in donosnega okolja, odpravili na Hrvaško, kjer ste zaman skušali s prestola zriniti serijskega prvaka Zagreb?

Zaradi Branka Tamšeta. Zaradi Branča. S trenerjem Magdeburga Bennetom Wiegertom sem bil predlani dogovorjen, da mu povem do decembra, ali bom ostal pri njih. Dal mi je vedeti, kako me je pripravljen čakati. Nato pa me je Branč prepričal, da bi znova sodelovala skupaj. Pri Gorenju sva odlično sodelovala pet let. V Nemčiji sem zadnjo sezono, ko smo postali evropski prvaki, živel brez družine. Od doma v Sloveniji do Našic pa me ločijo le tri ure vožnje. Tudi zaradi tega sem se nato, zlasti pa zaradi Branka, odločil za Nexe.

Na koncu sva žal sodelovala le pol leta. Imeli smo super polsezono, v Evropi nam je šlo vse po načrtih, nato pa se je zgodil poraz, ki se lahko zgodi vsakomur. In so ga sredi februarja zamenjali. To je bil velik šok za nas.  

To je zmotilo tudi slovensko rokometno javnost.

Resnično, to ni bilo v njihovem slogu. Klub Nexe ni znan po tem, da trenerje menja kar tako zaradi enega poraza. Škoda, da se je to zgodilo. Celotno sezono je zaznamovalo kar nekaj nepravilnih odločitev. Ena izmed njih je bila tudi menjava Branča. Ni si zaslužil takšnega slovesa. Lahko bi se mirno dogovorili za prekinitev sodelovanja po koncu sezone.

Tudi Marka Bezjaka je zmotila menjava trenerja pri Nexeju, ko je klub iz Našic zapustil Branko Tamše. Zanimivo je, da ga je nasledil prav Veselin Vujović, črnogorski strateg, s katerim je Bezjak leta 2017 napravil največji uspeh v državnem dresu in osvojil bron na SP v Franciji. Foto: Ana Kovač

Kako zdaj potekajo vaše priprave? Že trenirate s kakšnim klubom?

Ne, treniram le individualno. Vzdržujem fizično pripravljenost. Ta dva meseca, ko nisem igral rokometa in nisem izvajal tistih značilnih gibov, sta ustrezala mojemu telesu. Bom pa, če ne bom v kratkem našel kluba, verjetno stopil v stik s trenerjem v Ormožu Sašo Praprotnikom, tako da bi dvakrat na teden malce treniral z njimi in si povrnil občutke za žogo. Takšen je načrt.

Kje pa želite nadaljevati kariero? Na Hrvaškem je ne morete. Pride v poštev le preostala tujina ali tudi Slovenija?

Resda potekajo pogovori z nekaterimi slovenskimi klubi, a so to bolj rešitve v primeru, če ne bi odšel v tujino. Še vedno pa me vleče v tujino, v kakšen klub, s katerim bi se lahko boril za naslov ali pa igral ligo prvakov. Kar pa se tiče Slovenije, ne bom nikoli rekel ne. Mogoče.

Slovenija diha po zaslugi predstav Zormanove čete na olimpijskih igrah v zadnjih tednih zelo rokometno.

Navdušili so nas. Pozna se, da so imeli na voljo enomesečne priprave. Tega med sezono nimaš. Dobro so se pripravili in uigrali, takoj se je videl napredek. Bolj so se povezali, bili so prava ekipa in se borili kot levi. Na koncu so dvakrat izgubili za en gol. To je nekaj najbolj bolečega, po drugi strani pa vidiš značaj, nepopustljivost ekipe. Kako so vedno verjeli v preobrat. Nikoli se niso predali, verjeli so vse do zadnje sekunde. Proti Danski se je zgodilo tudi nekaj sodniških odločitev, ki bi morale biti drugačne.

Razočaranje slovenskega kapetana Jureta Dolenca po tesnem porazu proti Danski, po katerem je bilo veliko govora o sojenju. Foto: Reuters

So tudi vam dvigovale tlak? Zlasti tiste z nedosojenimi sedemmetrovkami v zaključku polfinala?

Da. Polfinalno tekmo smo spremljali v družinskem krogu na Krku. Zbralo se je kar nekaj družin. Veliko je bilo otrok, tako da je bilo kar glasno (smeh, op. p.). Po tisti zadnji odločitvi je vladalo ogromno razočaranje. Rokomet ima resno težavo, ker pravila niso jasno določena.

O tem je govoril tudi selektor Uroš Zorman in dodal, da zaradi tega ne bo rokomet nikoli užival statusa športa, priljubljenega in razširjenega po vsem svetu.

Točno tako. Vse je preveč subjektivno. Vse ostane le stvar presoje sodnika. On odloča o vsem. Je bil na koncu penal? Eni bi ga sodili, drugi ne. To je stvar sodnika. Verjetno bi tričetrt sodnikov na svetu sodilo v prid Sloveniji. Sam bi ga kot slovenski navijač, dobro, zdaj sem jaz subjektiven, zagotovo sodil.

Kako pa bi se odločili kot dolgoletni poznavalec rokometa?

Verjetno bi ga tudi sodil, vendar bi nam morali pred tem zagotovo piskati še en penal. Približno pet minut pred koncem. Dolenec je podal za hrbtom Gabru, Danec pa ga je tiščal ven, a imel noge na petih metrih. Sodnika nista sodila tudi tega, čeprav je bil to še bolj očiten penal kot tisti na koncu, po katerem sta gledala še videoposnetek.

Z žalostjo ugotavlja, da bi verjetno sedemmetrovko, s katero bi lahko Slovenija na polfinalni tekmi proti Danski izsilila podaljšek, sodilo Zormanovi četi tričetrt sodnikov na svetu. Češki sodniški dvojec je kljub ogledu videoposnetka ni. Foto: Ana Kovač

Po tekmi ni manjkalo teorij o tem, kako sta češka sodnika namenoma pomagala Dancem. Slovenske navijače je najbolj zmotilo, da so bile vse kočljive situacije v škodo Slovenije.

To na koncu tudi najbolj boli, zaradi tega smo bili vsi razočarani.

Torej vlada tudi v rokometnem svetu med sodniki hierarhija, da mora Danska kot branilec olimpijskega naslova naprej?

Ne vem, ali ravno zaradi tega. Morda sta se tako odločila bolj zaradi tega, da sta imela na koncu mir, saj ni bilo podaljškov (smeh, op. p.). Ne vem, saj sta šla gledati videoposnetek. A tisto, kar sta se odločila, po mojem mnenju ni bilo pravilno. A na koncu si nemočen, ne moreš storiti prav nič.

Kaj bi morali spremeniti pri sojenju na rokometnih tekmah po mnenju Marka Bezjaka?

Koliko pa moti ta subjektivnost sojenja vas, igralce? Kaj bi spremenili, če bi imeli to možnost?

Ko se rokometaši pogovarjamo o tem, kaj bi bilo bolje narediti, se najprej spomnimo na pasivne ure za napad. Morali bi jih omejiti. Večkrat smo se že pogovarjali, da bi vse skupaj omejili na 40 sekund. Potem bi točno vedel, kdaj je konec. A potem ostaja vprašanje, kaj narediti takrat, ko sta denimo še dve sekundi do izteka. V rokometu čas enkrat teče, drugič ne. Veliko je odvisno od sodnika. Preveč. V ZDA ne bo zaradi tega rokomet nikoli priljubljen šport. To pa zato, ker niso povsem določena pravila in ga ne razumejo. Še v Sloveniji ga marsikdo ne razume. In potem me sprašujejo, zakaj je bil zdaj piskan penal, prej pa ne.

Tudi s to tehnologijo, čeprav se gre večkrat pogledati videoposnetek, ali je kdo stal v šestmetrskem prostoru, se včasih dogajajo čudne izključitve. In denimo vprašaš sodnika v 40. minuti, zakaj zdaj ni bil dosojen penal, in pravi, da smo imeli pred tem že osem sedemmetrovk. Si predstavljate, kako te lahko tak odgovor začudi? Če je penal, je penal. Vedno. No, take stvari te hitro zmotijo.

Ima kar nekaj konkretnih predlogov, ki bi lahko pripomogli k razvoju in večji promociji rokometa na svetu. Foto: Ana Kovač

Morali bi se torej točno določiti pogoji, kdaj je lahko prekršek za sedemmetrovko in kako dolgo lahko traja napad. Potem sodniki ne bi imeli toliko vpliva pri odločitvah, gledalci, navijači, pa tudi igralci, pa bi se manj razburjali nad njihovimi odločitvami. 

Največja težava je, da nima sodnik od začetka do konca enakega kriterija. Če bi ga imel, bi se z igralci temu prilagodili in bi bila težava rešena.

Škoda za rokomet kot šport, da se pojavljajo takšni očitki. Pa ravno zdaj, ko je spet priljubljen v Sloveniji.

Ta uspeh bo zagotovo poskrbel, da bo v rokometnih šolah po Sloveniji vpisanih še več otrok. Ko smo bili mali, smo ga šli vedno trenirat po vsakem uspehu rokometašev.

Moja mlajša hčerka je nedavno izrazila željo, da bi trenirala športno plezanje. Zaradi Janje Garnbret. Zlate Janje. Hčerka je stara osem let in zdaj je začela plezati. Nikoli prej ni izrazila te želje. Takšni uspehi peljejo šport naprej.

Zaradi zlate Janje Garnbret se je začela ukvarjati s športnim plezanjem tudi mlajša hči Marka Bezjaka. Foto: Guliverimage

Ko je Janja Garnbret ubranila olimpijski naslov, je bilo zelo čustveno. Celotna Slovenija je jokala z njo.

Ja, kako je le vse navdušila za plezanje. In mojo hčerko! To je kar zanimiv šport. Kot športnik dobro vem, kako težko je zdržati pritisk. Še posebej v njenem primeru, ko je imela še težave s prstom. Takšne stvari te navdušijo.

V rokometu vladajo silovite borbe, ogromno je hitrih strelov, tudi vaši prsti niso najvarnejši in jo lahko hitro skupijo.

Res je, tudi mi igralci imamo kar pohabljene prste. Samo poglejte moj mezinec (smeh, op. p.). Če se med tekmo s prstom zapneš v dres ali pa pri strelu na gol v kaj zadaneš … Rokometaši sicer med tekmo ne nosimo prstanov. Veljajo takšna pravila, tudi bandaže in ščitniki ne smejo biti preveč trdi. A take stvari se dogajajo tudi nam. Če ne pride do zloma, pač obvežeš prst in greš naprej.

Pogled na pohabljen mezinec Marka Bezjaka pove veliko o mukah, ki jih izkusijo vrhunski rokometaši na tekmovalni poti. Foto: Ana Kovač

Ali med tekmo prejemate veliko udarcev? Po vas udrihajo orjaki, nemalokrat tudi dvometraši z visoko težo in veliko močjo.

Veliko je tega. Najbolj nevšečni so udarci v mišice. V stegna ali kam drugam. Takrat dobiš hematom. Z njim sicer lahko igraš, a te včasih zmoti ravno pri kakem gibu, da ne moreš priti do konca. Ko je turnir in si sledijo tekme na vsaka dva dni, je zato to težko zdržati. V prednosti so reprezentance, ki imajo dolgo in široko klop. Slovenija je to dobro izkoristila, skozi cel turnir je dobro vzdrževala spočitost. Zlasti na tekmah, ki niso bile povsem nujne za zmago. Tako kot denimo proti Nemcem, kjer so se lahko številni spočili.

Nato so se pojavili očitki, da ni bilo najbolj športno javno oznanjati, kako se takšne tekme puščajo oziroma tankirajo. In to proti Nemcem, ki jih poznate odlično. Da je šla karma celo tako daleč, da je nato Sloveniji vrnila v obliki dveh tesnih porazov.

Mogoče, tega ne bomo nikoli vedeli. Nekateri pravijo, zakaj smo tako storili, a morate tudi nekaj vedeti. Cilj je bila medalja, zmaga proti Nemcem pa ti ni prinašala ničesar. Pravzaprav bi nato igrali s Francijo, v primeru poraza pa z Norveško, ki je bila za našo ekipo najbolj premagljiv tekmec. Zakaj ne bi tega izkoristil, če že imaš to možnost?

Aleks Vlah je bil po vrnitvi primorskih olimpijcev na sprejemu v Kopru deležen velike pozornosti in občudovanja. Foto: Ana Kovač

Katero je bilo v vaših očeh najbolj pozitivno presenečenje slovenske reprezentance?

Aleks Vlah. Zelo je izstopal. Saj je bil dober že prej, tokrat pa je bil res vrhunski. On in Blaž Janc sta bila gonilni sili napada. Škoda, da je Vlah odigral malce slabšo tekmo proti Španiji. Takrat je bil tudi malce poškodovan. Le on, pa seveda tudi njegova ekipa, vedo, kaj je bilo. Kakšne težave je imel. Mi, ki smo jih spremljali po televiziji, tega resnično ne vemo.

Vsi Sobotni intervjuju na Sportalu, zbrani na enem mestu.

Po porazu s Španci si je očital, kako je izneveril slovenske navijače.

Ja, pa jih seveda ni. Saj pride tudi takšna tekma, ki jo je začel s strelskim izkupičkom 0/4, a je potem dajal gole in se dvignil nazaj. Mora pa resnično vse sovpasti, da osvojiš to medaljo. Od sodniških odločitev do manjših poškodb.

Pravzaprav ne vem, kako to uspeva Špancem. Že nekaj let ne igrajo prepričljivo na turnirjih, a skoraj vedno osvajajo medalje. Žal smo proti njim zaigrali malce slabše. Niso bili vsi razpoloženi kot na prejšnjih tekmah. Škoda zadnjega napada, ko nismo prišli niti do pravega strela. Igralci so bili zelo razočarani.

Ko smo bili mlajši in smo se prvič znašli v polfinalu, bilo je na SP 2013 v Španiji, nam je Uroš (zdajšnji selektor Uroš Zorman, op. p.) govoril, kako moramo zgrabiti vsako priložnost v polfinalu, pa bomo imeli medaljo. No, enkrat pozneje nam je uspelo. V Parizu leta 2017. Res je težko priti do medalje.

Rokometna reprezentanca bi lahko po koncu olimpijskih iger doživela podobno usodo kot odbojkarska, kjer bi se lahko poslovilo kar nekaj najstarejših igralcev. ''Odbojkarji so začeli reprezentanco s to generacijo graditi že pred mnogimi leti, zdaj imajo že nekaj časa vrhunske rezultate, skozi leta so se povezali. Upam, da so se zdaj tudi rokometaši. Odbojkarji so vrhunsko odigrali olimpijske igre, nato pa je prišla prva tekma na izpadanje, pa so Poljaki žal odigrali najboljšo tekmo. Vse jim je šlo, še tisto, kar je bilo nemogoče, so spremenili v točko. Škoda, da jim ni uspelo. Vseeno mislim, da imajo še dosti prej seboj, čeprav se bo menjala generacija. Nekateri bodo nehali, a imajo dovolj kakovosti in izkušenj, tudi med mladimi, da bodo nadaljevati tam, kjer so ostali," je prepričan Bezjak. Foto: Reuters

Kapetan Jure Dolenec je po porazu s Španci dejal, da so v življenju še pomembnejše stvari od rezultata v rokometu.

Točno tako. Razočaranje je veliko, še zlasti pri njem in starejših igralcih, ki so imeli zadnjo priložnost za olimpijsko medaljo. Resnično je treba pohvaliti, kako je pet minut po tekmi tako lepo in pametno povedal določene stvari. Res je velik športnik. Zagotovo boli takšen poraz, a so še pomembnejše stvari na svetu. Ko prideš domov in vidiš, da imaš otroke, zdravo družino. To je najpomembnejše. Rokomet je vendarle le šport. Zdaj ni bilo medalje, bodo pa v drugih stvareh uspešnejši. Jih bo že kaj drugega v življenju bolj osrečilo kot pa medalja.

Bi vi, hipotetično, če bi oživela vaša kariera do te mere, da bi znova izstopali na igrišču, sprejeli povabilo za vrnitev v reprezentanco?

Mislim, da ne. To poglavje sem že zaključil.

Reprezentančna kariera je že preteklost. To poglavje je že končal, čeprav je s selektorjem Urošem Zormanom sklenil zanimiv dogovor. Foto: Ana Kovač

Čeprav pod vodstvom Uroša Zormana, vašega nekdanjega soigralca in tudi vzornika, še niste igrali v državnem dresu, vas nič ne mika?

Po pravici povedano, ne. Zadnjo tekmo za Slovenijo sem odigral leta 2018, ko je bil selektor še Vujović in so nam Madžari preprečili nastop na velikem tekmovanju. Potem je prišel Vranješ. Rekel sem mu, da ne bom več nastopal. O tem sva se večkrat pogovarjala, a sem imel že težave z ramo. Dejal sem mu, da potrebujem čas za sanacijo. In res, leta 2020 sem moral na operacijo. Ko sem se vrnil, sem se z Urošem dogovoril, da bi mu lahko pomagal, če bo slučajno kdaj prišla kakšna tekma, ko res ne bo imel na voljo srednjih zunanjih igralcev. Drugače pa je, kar se tiče reprezentance.

Pa je res kdaj poklical, da bi vas resnično potreboval?

Ne, ni potreboval. Saj ima na voljo ogromno srednjih bekov. Trenutno je dosti mladih dobrih igralcev. Makuc tokrat ni bil zraven, Ovniček je poškodovan.

Veliko je takšnih žalostnih usod v slovenski reprezentanci kot denimo Gašperja Marguča.

Res je. Je vrhunski krilni igralec, vendar je pred Riom izpadel iz ekipe le nekaj dni pred odhodom, zdaj, ko je Slovenija nastopila še na olimpijskih igrah v Franciji, pa je manjkal zaradi poškodbe. Res škoda. Težko je, če si del ekipe, pa ti dvakrat tako nesrečno spodleti nastop na največjem tekmovanju.

"Pa solze niso nič slabega, ampak le pokazatelj, kako veliko željo nekdo nosi v srcu. So dokaz, da si samo človek. Čustva so lepa," razmišlja nekdanji kapetan Slovenije, ki čaka na novega klubskega delodajalca. Foto: Ana Kovač

O tem, kako velik turnir so olimpijske igre, pričajo tudi solze Deana Bombača po porazu s Španijo. Vi se še dobro spominjate, ko je bilo povsem obratno, ko so tekle solze sreče leta 2017 po nepozabni zmagi nad Hrvaško v Parizu. Na svetovnem prvenstvu.

To so takšne tekme, ko privrejo na plano vsa čustva. Zavrti se ti film, kaj vse si dal za to, da si se znašel tu. Pa solze niso nič slabega, ampak le pokazatelj, kako veliko željo nekdo nosi v srcu. So dokaz, da si samo človek. Čustva so lepa. Če si vesel ali žalosten, vseeno je, čustva moraš dati ven. Ko se zjočeš, ti je malce lažje.

Pariz je bil za vas leta 2017 srečen, zdaj, ko je gostil olimpijske igre, pa le deloma za Slovenijo.

Morda pa se ne bi smeli odločiti za selitev od četrtfinala dalje v Lille in bi morali rokometaši vseskozi igrati v Parizu (smeh, op. p.). Ko smo takrat po preobratu ujeli in premagali Hrvate, je bilo res neverjetno. Na to tekmo se pogosto spomnim. Še vedno se dogaja, da mi kdo pošlje kak videoposnetek ali pa spomni na slovite Vujovićeve napotke. To je bila res nora tekma, v zadnjih 15 minutah smo nadoknadili osem zadetkov. Noro, tega se ne pozabi.

Je v rokometu še vedno prisotno slovensko-hrvaško rivalstvo?

Ko sem igral za Nexe, ni bilo nikoli zbadanja na to temo. Še vedno pa je prisotno rivalstvo. Včasih je bilo morda še večje, zlasti na začetku, ko sta se Slovenija in Hrvaška osamosvojili. Zdaj, ko sem igral za Nexe, sem se počutil kot doma. V Našicah, mestu v Slavoniji, je odlično živeti. Počutil sem se kot v Sloveniji. Vsi so prijazni. Karkoli potrebuješ, ti hitro priskočijo na pomoč. Lepo sem se imel pri Nexeju.

Ko pa napoči trenutek za tekmo reprezentanc, pa oživi to rivalstvo. Zmaga nad Hrvaško na letošnjih olimpijskih igrah predstavlja zagotovo nekaj več. No, po tekmah pa smo vsi med seboj prijatelji in je vse normalno.

Spomin ga pogosto vrne v leto 2016, ko je s slovensko reprezentanco v Riu izpadel v četrtfinalu proti poznejšim prvakom Dancem. Foto: Guliverimage

Zakaj imajo olimpijske igre nekaj več in se čuti dodaten naboj, posebni mravljinci na koži? Kakšna je bila vaša izkušnja iz leta 2016?

Res je veličastno. V olimpijski vasi vidiš vse tekmovalce, ti pa si del tega dogodka, ki se zgodi le na štiri leta. Šteje največ na svetu. Takrat spremlja rokomet celoten svet. Ko je svetovno prvenstvo v rokometu, je drugače, ko pa so olimpijske igre, pa si pogledajo rokometne tekme tudi tisti, ki rokometa drugače ne spremljajo. Tudi sam ne gledam vseh športov, ko pa so olimpijske igre, pa si rad pogledaš vse. Denimo golf. Prižgeš televizijo in paseš radovednost. Igrat bi ga šel, da bi ga spremljal po televiziji, pa ne. No, zdaj sem ga. Olimpijske igre so super.

Ste takrat na olimpijskih igrah srečevali tudi svetovno znane športnike?

Tudi. Nekajkrat smo se družili s košarkarji. Zanimiva anekdota se je zgodila na otvoritvi. Ko smo čakali pred stadionom Maracana, nas je bilo toliko v vrsti, da je bila ta postavljena cik-cak. Ogromno športnikov se nas je zbralo. Takrat me je nekdo potrepljal po rami. Obrnil sem se in zagledal Kevina Duranta. To pa je bil prizor! Prej ga sploh nisem opazil, saj sem bil obrnjen s hrbtom proti njemu. Durant me je nato vprašal, ali bi lahko z menoj zamenjal kakšno olimpijsko značko. V roki je imel veliko ameriških, pripravljenih na menjavo.

Pa ste jih imeli?

Ne. Žal nam ni nihče povedal, da je takšna navada in da športniki med seboj menjajo značke. Pa so jih imeli pripravljene na OKS, a so nam jih razdelili šele pozneje. Žal prepozno. Res noro, da te takole ravno Durant vpraša, ali imaš kakšno značko zanj. Drugače pa je resnično veliko doživetje, ko vidiš tako skupaj vse različne športnike.

Na olimpijskih igrah v Riu ga je potrepljal po rami ameriški košarkarski superzvezdnik Kevin Durant in želel z njim izmenjati "olimpijske" značke. Marko Bezjak jih žal ni imel pri sebi. Foto: Guliverimage

Takratni selektor Veselin Vujović se je takrat javno pohvalil, da ni bilo vse najbolje organizirano v olimpijski vasi in so pogrešali tudi določeno število brisač, a so se nato s pomočjo balkanske iznajdljivosti le dokopali do njih.

Vse je bilo. Imeli smo stanovanje v Riu, kolikor sem se pogovarjal z zdajšnjo generacijo, je bilo boljše od tega v Parizu. Televizije resda ni bilo, vendar smo si priskrbeli velik hladilnik. Tako smo imeli lahko notri vodo, pa tudi domače klobase. Vse je bilo lepo hladno. Imeli smo tudi ogromen balkon, tako da so pogosto prihajali do nas drugi slovenski športniki in smo se družili.

Slišal sem veliko zgodb iz individualnih športov, ki so mi dale misliti. Kaj vse morajo šele oni vložiti in kako težko jim je. Npr. gimnastika, kako slaba je podpora sponzorjev v tem športu. Takrat vidiš, kako je nam v ekipnih športih lažje kot individualnim športnikom. Ob takšnih zgodbah se zamisliš in si hvaležen, da si v tem športu.

Pa ste si z dolgoletnim igranjem v Nemčiji, kjer ste z Magdeburgom osvojili vse možne lovorike, kaj napolnili žepe? Je to odtehtalo, da lahko zaradi tega zdaj živite lagodno?

Lagodno? Moram že vnaprej povedati, da rokomet ni nogomet. Niti košarka. Tudi v Nemčiji, kjer se igra dober rokomet, ni milijonskih pogodb. Denar, ki ga zaslužiš, moraš pametno vložiti, da lahko lažje živiš. Redkokateri rokometaš lahko živi po karieri samo od prihrankov. Pomembno je imeti ob sebi prave ljudi, ki te usmerijo na pravo pot.

Lani je uresničil sanje in z Magdeburgom postal evropski klubski prvak. Ko je igral še v Nemčiji, je imel vsako poletje za počitek na voljo približno od tri do štiri tedne. ''Takrat smo šli na morje za dva tedna, nekaj preživeli še doma, obiskali prijatelje in je vse skupaj hitro minilo. Tudi čez zimo in praznike smo imeli ponavadi vedno tekme. Letos pa je malce drugače, saj sem doma že od konca maja. Tudi ženo je sprva motilo, ker sem bil toliko doma (smeh, op. p.). No, zdaj vlada bolj umirjen ritem, v katerem najdeš čas za vse. Uživam v tem,'' nam je pojasnil na Ptuju. Foto: Guliverimage/dpa

Pri meni na začetku kariere ni bilo tako. Ko greš sam skozi neko obdobje, ko služiš dober denar, a ne paziš. Ko si mlad, ne gledaš na to, kako bo čez 15 let, ko se boš nehal ukvarjati z rokometom. Bolj ko se približuješ temu cilju, zlasti ko dobiš otroke in družino, bolj začneš o tem resneje razmišljati.

Tako je mlada družina Bezjak lani proslavljala zgodovinski uspeh Magdeburga, ko je dolgoletni slovenski reprezentant in as Magdeburga končno postal evropski klubski prvak. Foto: Guliverimage Je težko zlasti mladim slovenskim igralcem, ki v domači ligi ne morejo priti do večjih zaslužkov?

Ne vem. V katerem športu v Sloveniji pa lahko sploh zaslužijo kaj denarja? Recimo košarka, nogomet? A tam je težko uspeti. Odvisno pa je tudi od okolice. Prihajam iz Ormoža in pri nas ni bilo drugega kot rokomet in še nekaj malega nogometa. In greš avtomatsko v to smer. Zdaj dve leti živim na Ptuju, a se vedno zvesto vračam v Jeruzalem. Še vedno je blizu (smeh, op. p.).

Slovenska liga je kot neka odskočna deska. Pri nas ni več tujcev, ki so bili včasih odlično plačani. Če si star 18 ali 20 let in se dobro izkažeš v Celju, Velenju in ostalih večjih domačih klubih, je lahko Slovenija še vedno dobra odskočna deska, ker se pri nas kakovostno dela in trenira. Pogoji so v redu. Če imajo željo in voljo, lahko pridejo iz Slovenije v katerega izmed največjih evropskih klubov. Zato pa toliko Slovencev igra v tujini.

Omenili ste nogomet. Ste resnično goreč navijač Borussie Dortmund?

Sem. Vedno sem bil simpatizer Dortmunda. Spremljam vse njihove tekme, vendar je kar nenavadno, da si nisem uspel v vseh teh letih, ko sem živel v Nemčiji, v živo ogledati niti ene tekme rumeno-črnih. To je kar čudno. Nekajkrat sem bil že zelo blizu, a je bilo potem vedno nekaj narobe. Ali so prestavili kakšno rokometno tekmo ali kaj podobnega, rokometni koledar mi glede tega ni bil usojen.

Mi je pa Borussia letos z uspehi v Evropi kar polepšala življenje, zlasti v tistih mučnih mesecih po incidentu na Hrvaškem, ko nisem smel več igrati. Takrat sem, čeprav sem bil suspendiran, podpiral soigralce na vsaki tekmi, pomagal pa sem jim tudi na treningih, kjer sem imitiral tekmece.

Kako pa ste to poletje spremljali letošnji olimpijski turnir v Franciji? Ste bili v stiku z nekdanjimi soigralci?

Vsekakor. Največkrat sem se slišal z Matejem Gabrom. Z njim sem zelo povezan, kar niti ne čudi, saj sva oženila sestri.

Skrušena podoba razočaranega Mateja Gabra po bolečem porazu s Španci, po katerem je Sloveniji pripadlo nehvaležno četrto mesto oziroma lesena medalja. Foto: Reuters

Ko so po porazu s Španijo kazale televizijske kamere razočaranega in izčrpanega Mateja Gabra, se je orosilo marsikatero oko v Sloveniji.

Bilo mu je zelo težko, saj je to zanj verjetno zadnja olimpijada. Po tem porazu lep čas sploh nisem vedel, kaj bi mu napisal. Če bi mu napisal, kako dobri so bili, bi mi odpisal, kaj mu to pomaga, ko pa ni osvojil medalje. Saj ne veš, kaj takrat napisati. Ni lahko. Spodbudne besede vedno godejo, tudi če niso podane v najbolj vročem trenutku, ampak dan ali dva pozneje. Takrat, ko je glava malce hladnejša.

Saj so tudi oni hitro videli, da so naredili ogromno lepega. Da so bili dobri in smo vsi ponosni nanje. Včasih je na takem turnirju od rezultata še vrednejše to, da povežeš in združiš celotno Slovenijo. Da diha kot eno in da narediš navijače ponosne.

Matej Gaber, Jure Dolenec in Marko Bezjak so sodelovali pri velenjskem Gorenju. Foto: www.alesfevzer.com

Dejali ste, da sta z Matejem Gabrom oženila sestri. Ali to pomeni, da sta tako vaša kot njegova žena odšli v Lille na tekmo?

Skoraj se je zgodilo tako, le z manjšo spremembo, da sta šli na tekmo za tretje mesto Matejeva žena Marjanca in moja najstarejša hčerka. Med olimpijskim turnirjem smo namreč imeli "menjavo otrok", z ženo sva pazila na dvojčke od Mateja, moji hčerki pa sta bili na Krku pri njegovi ženi. Torej moji svakinji. No, zadnji četrtek olimpijskih iger pa smo se vsi skupaj srečali na Krku in si v petek skupaj gledali polfinale. Marjanca je povedala, da bi šla na zadnjo tekmo, moja hčerka pa je izrazila željo, da bi se ji pridružila. In res. S Krka sta šli v soboto z letalom v Bruselj, nato do Lilla, kjer sta si pogledali tekmo in doživeli spektakel. Slovenija ni zmagala, a sta bili obe veseli in ponosni, da sta bili tam in sta lahko spodbujali naše rokometaše. Pohvalili sta vzdušje, več kot 26 tisoč gledalcev in dejali, kako je več Francozov med občinstvom simpatiziralo s Slovenijo kot Španijo.

Kdo pa je prvi izmed vaju z Matejem prevzel pobudo, da sta omrežila srci sester?

Jaz. Z mojo ženo sva namreč skupaj že dolgo, vse od srednje šole. Z Matejem sva se spoznala v Velenju, ko sva bila soigralca pri Gorenju. Ko smo se tako družili na fantovščini od Janeza Gamsa, najinega soigralca, je imela moja žena predviden rok poroda od tri do štiri dni. Bili smo na Kopah in mi je poslala sporočilo, da bo nekaj. Napisal sem ji, da pridem jutri domov in bova videla, nakar mi je odgovorila, da jo že peljejo v porodnišnico na Ptuj (smeh, op. p.). Ja, tako je bilo.

Tako sem hitro zapustil Kope. Vprašal sem, kdo bi šel zraven. Peljal nas je naš fizioterapevt, z menoj pa sta šla še Dolenec in Gaber. No, tako sta se na Ptuju v porodnišnici spoznala Matej in Marjanca. Pred 12 leti. Nato sva postala z Matejem kar povezana (smeh, op. p.).

Jure Dolenec, Marko Bezjak in Matej Gaber so bili soigralci pri velenjskem Gorenju, nato pa so se skupaj leta 2017 veselili tudi brona na svetovnem prvenstvu. Bezjak in Gaber sta spletla tudi posebno družinsko vez. Foto: www.alesfevzer.com

Sta kdaj razmišljala, da bi za stare čase odigrala še kako sezono skupaj? Matej Gaber nosi dres francoskega Nantesa.

Saj imaš vsa ta leta kakšne ponudbe in želje, a nisva nikoli prišla skupaj. Mogoče nama pa še uspe, bomo videli. Nimam še kluba, morda pa se kdaj kaj odpre.

Smo že sredi avgusta. Še ni prepozno najti pravega kluba?

Večinoma so ekipe po klubih že sestavljene, to je res, a vedno nastopijo kakšne poškodbe ali kaj podobnega. Po pripravah in začetku prvenstva, zlasti po takšnem turnirju, kot so bile olimpijske igre, lahko pride do poškodb. Tega ne želim nikomur, a to je kruta realnost. Mogoče se ti tudi tako odpre možnost. Bomo videli, kam me bo zapeljala pot. Nisem še rekel zadnje. Preprosto še ni čas za to.

Ko je konec julija izvedel za odločitev s Hrvaške, da ne bodo skrajšali suspenza, se je slišal s trenerjem Magdeburga. Tako ni izključeno niti, da bi se konec koncev lahko vrnil tudi v Nemčijo. H klubu, kjer je bil lani izbran med slavne člane klubske zgodovine. Foto: Guliverimage/dpa

Boste po koncu kariere podobno kot eden izmed vaših vzornikov Uroš Zorman vstopili v trenerske vode?

Da, trenersko delo me zelo mika. Razmišljam v tej smeri. Celotno življenje sem posvetil rokometu. Imam izkušnje in znanje, zakaj jih ne bi dal mlajšim? Bomo videli, mogoče bom trener kakšnim mlajšim ekipam, če pa bo volja, pa morda tudi v članskem rokometu. Res pa je, da bi imel potem enak življenjski slog kot igralec, saj bi bil spet z ekipo. To pa ne bi bilo prijetno za mojo družino, zato bi se na začetku trenerske poti raje osredotočil na delo z mlajšimi, potem pa bi videl. Kdo ve, življenje je nepredvidljivo.

Sportal Neža Klančar: Presenetilo me je, da sem plavala tako dobro, kar nisem mogla verjeti

Sportal Slovenskega čudežnega najstnika že poskušajo kopirati

Sportal Tine Urnaut: Bila je dolga in vse prej kot lahka pot #video

Sportal Po 40. letu postal specialkar: Na leto naredim vsaj deset tisoč kilometrov, večino tur v klanec

Sportal Vanja Drkušić. Filmska zgodba o slovenskem nogometnem junaku.