Sobota, 3. 6. 2017, 4.00
9 mesecev
Luka Žvižej, kapetan Celja Pivovarne Laško
Luka Žvižej: inventura velike (kari)ere
Četrtič zapored in, za zdaj zadnjič, je Luka Žvižej dvignil pokal za rokometnega državnega prvaka. Legenda kluba mlajše generacije se od Celja poslavlja. Za Sportal je pokazal, kako vešče zna oponašati svojega trenerja, in podoživel sanjsko sezono, ko je postal evropski prvak.
Pogajanja o novi pogodbi so trajala dolgo, dogovora ni bilo. Kapetan po sedmih letih odhaja z mešanico poklicne distance in razočaranja. A vsekakor brez sporov in zaprtih vrat.
Luka Žvižej o zadnji tekmi v celjskem dresu #video:
S Celjani ste osvojili 13 lovorik, katera je bila najslajša?
Najtežje je bilo prvenstvo osvojiti v sezoni 2013/14. Od februarja do konca prvenstva smo lovili veliko razliko za Gorenjem (tri točke in boljše medsebojno razmerje Velenjčanov, op. a.), ga na zadnji tekmi nadigrali (v Velenju, op. a.) in osvojili naslov. Tudi pokali so imeli svoj čar. A prvenstvo je prvenstvo. Pred njim je bilo tudi nekaj provokacij, izzivanj, besednih iger. Brez zamer, a takšne stvari te včasih še dodatno motivirajo. Ni pa enako osvajati in braniti.
Slavje po enem od tistih golov, ki ne bodo utonili v pozabo. Zabil je zadnjega v Celju za zmago nad Kielcami.
Kje boste igrali v prihodnji sezoni? V Celju, kot kaže, zagotovo ne.
Med pomembnimi tekmami sem se želel odmakniti od te teme. Zdaj je obdobje, ko smo šli v akcijo iskanja kluba malo bolj intenzivno. Imam tudi načrt B, biti aktiven na nekoliko nižji ravni in se posvetiti tudi mlajšim selekcijam, ki pa je odvisen od načrta A. Imam čas, lahko mirno počakam, ali se bo kaj našlo zame.
Govoric je več. Segajo od nemškega Wetzlarja do Ribnice. Kaj je resnica?
Poznate me, ne skrivam ničesar, vse povem, ko pride priložnost za to. Kar zadeva Wetzlar, je bila to novica tudi zame. Z mano ta klub ni imel stika, prav tako ne s tistimi, ki mi pomagajo iskati klub. Škofja Loka? Da sem bil na njenem pikniku, je kriv dogovor, ki je zrasel iz šale. Fantje iz Loke so si odojka in pivo zaslužili (ker so premagali Gorenje, op. a.), zato je bilo treba izpolniti obljubo. Stvar je zrasla na mojem zelniku, pozneje pa so stopili zraven tudi celjski fantje.
Z Brankom Tamšetom sta sodelovala zelo dobro. Trener še vedno potihoma upa, da si bo kapetan premislil in vendarle ostal.
Z Ribnico so bili stiki navezani, ampak nič konkretnega. V tem primeru bi imel več časa tudi za druge stvari. Če sem profesionalec, želim tudi takšno plačilo, kar je normalno.
Če pa gre za nižjo raven, je tudi obveznosti manj in vir dohodka lahko poiščeš drugje. Videl sem delo z mlajšimi, bolj pa bi se lahko posvetil tudi družini. Zdaj so bili redki dnevi, ko sem bil vseskozi doma.
Gorenje?
Z velenjske strani ni bilo nobenih stikov. A nimam težav s tem, da bi igral za Gorenje. Sem pač poklicni rokometaš, za to sem se odločil. Da ne naštevam vseh prestopov med največjimi rivali po vsem svetu. No, pa do Velenja tudi daleč ni.
Kje ste trenutno na premici med strogo profesionalnim pogledom in tistim bolj čustvenim, osebnim, potem ko klub z vami kot svojim sinom in enim od najpomembnejših igralcev ni podaljšal pogodbe?
Jaz sem bil tisti, ki je rekel, da ne bo podaljšal pogodbe, ne klub. Vedno sem želel biti kovač svoje usode. Da o sebi odločam sam, ne drugi. V Celju sem začel kariero in že enkrat odšel. V Španijo, stremel sem k svojim ciljem.
Po sedmih letih sem se vrnil, v času, ko so bili klubski cilji mnogo višji, a so se v štirih, petih mesecih povsem podrli. Če malo karikiram: od hotenja priti od sklepnega turnirja lige prvakov do sklepnega turnirja slovenskega pokala. To je velika razlika. Vemo, da smo bili na pokalu četrti.
Kar naenkrat je postal najstarejši v ekipi ...
Potem smo začeli ustvarjati novo zgodbo, v kateri sem se videl. Nekaterih stvari nisem mogel preseči. Odločil sem se, da je rokomet moj način zaslužka, zato nimam časa, da bi vire iskal kje drugje. Držim se načela: delaj, kot da bi ostal sto let, pripravljen pa bodi, da boš šel jutri. Tako je v profesionalizmu. Velika večina rokometašev v Sloveniji ni profesionalcev.
Je bil razkorak med celjsko ponudbo in vašimi pričakovanji v resnici toliko prevelik, da ni bilo prostora za kompromis?
Ne vem, kdo bi po "korektnih" pogajanjih sprejel kompromis. V ponudbi se mi je prejšnja pogodba znižala za 60 odstotkov, kar zame ni bilo sprejemljivo.
Ker sem se videl v celjski zgodbi, sem na koncu privolil v 40-odstotno znižanje, a ni bilo dovolj. Z vsakim novim podpisom se mi je pogodba znižala. Želel sem ostati, a preprosto ni šlo. Dobil sem občutek, da pa le nisem tako zaželen, kot so mi rekli. Če potrebuješ dodano vrednost, vemo, kako temu slediti. Rokomet je moja služba. Če bi v trgovini plačeval s ponosom, bi bila stvar drugačna.
Kot mladenič je sledil svojim sanjam in jih uresničil v Španiji.
Se počutite podobno kot ob vašem prvem odhodu, ko ste s čakanjem tvegali, da se za vas ne bo našel klub?
Ne, tedaj je bil položaj povsem drugačen. Star sem bil 22 let in želel sem si le igrati.
V Celju sem imel zelo dobre pogoje. Menil sem, da bi ob Ediju Kokšarovu dobil minimalno količino priložnosti. Nekateri so menili, da sem se "skregal z belim kruhom". Vse sem postavil na kocko in sledil svojim ciljem.
Odločitev za tveganje se je izkazala za pravilno. Ko sem se prvič peljal z avtom mimo Barcelone, sem si rekel, da bi dal vse, da grem do Blau Grane in si nadenem majico Barcelone, četudi tisto za trening.
Hotel sem vsaj enkrat videti svojega vzornika Patrika Ćavarja (olimpijski prvak s Hrvaško, op. a.). Videl sem ga, bil v njegovem stanovanju in na večerji z njim. Po mnogo letih sva se spet srečala na memorialni tekmi za Iztoka Puca. Tega ni mogoče kupiti. Kot športnik skleneš prijateljstva, ki jih sicer nikoli ne bi.
Tokratni odhod ni bil povezan s tem, da si želim igrati. Seveda si, ampak z namenom, da sem še naprej profesionalec s pogoji, kakršne si želim. Morda je klub igral na karte, da sem domačin, da počasi končam kariero, da imam tu družino. Presneto dobro se zavedam, kaj pomeni profesionalizem. Družina mi stoji ob strani, žena skrbi za nekatere stvari, za katere jaz ne morem. Prioritete si je v življenju treba postaviti in se jih držati.
Podobno je bilo z reprezentanco: treba se je bilo odločiti za dve stvari od treh. Na izbiro pa so bili družina, klub in reprezentanca, za katero sem igral 15 let. Ni se bilo težko. Treba se je odločiti, kaj je pomembno v določenem trenutku. Ne glede na to, ali se zgodi pozitivno ali negativno, si ti avtor svoje odločitve in nosiš posledice.
So vam ponudili še druge vloge v klubu?
Da, to je bila možnost. Ne vidim razloga, da ne bi bila tudi kdaj v prihodnje. Nismo se sprli, daleč od tega. To jemljem povsem profesionalno, čustva niso v igri. To je posel. Jaz bi rad čim več, oni bi dali čim manj. Prednost sem dal igralski vlogi, ker se čutim še dovolj sposobnega, da lahko najmanj še eno sezono odigram na visoki ravni.
Najbolj se vidim v trenerski vlogi, kjer bi imel največ možnosti za napredek in prenos izkušenj. Kot na primer športni direktor težko napreduješ. Tudi zato, ker v Sloveniji ni veliko poklicnih klubov.
Sportalov bratski derbi: Luka proti Mihi Žvižeju
Kdaj vam je bilo v drugem celjskem obdobju najtežje?
Nekaj mesecev po moji vrnitvi. Poškodoval sem se novembra 2010. Prav na tekmi, ki je bila pozneje usodna za tedanjega trenerja Zvonimirja Serdarušića. Skoraj povsem sem si strgal ahilovo tetivo na desni nogi. Od tedaj je šlo vse navzdol. V klubu so nam za 50 odstotkov znižali plače, pozneje smo denar sicer dobili, jaz sem bil na berglah z nogo v mavcu. Tedaj se še ni vedelo, v katero smer bo šel klub. Ni bilo lahko. Nisem vedel, kako bo po poškodbi, saj sem se moral pravzaprav znova učiti hoditi.
Z navijači je imel vedno zelo dober odnos. Tudi pozneje so bile težave, obdobja, ko pet mesecev ni bilo plače. A smo preživeli. Celje je klub s tradicijo, daleč najboljši kolektiv v Sloveniji. Če izgubljaš in ne dviguješ pokalov, ni preprosto. Ekipa se je popolnoma spremenila, kar naenkrat sem postal najstarejši. Videli smo, da so zgodbo znali nadaljevati, a vsega lepega je enkrat konec.
Dolgovi?
Vse še ni poravnano, velika večina pa. Tega nikoli nisem želel obešati na veliki zvon. Vse se je odvijalo tako, da bi ostal tukaj. Ne moreš si želeti tega, obenem pa spodbujati izvršbe. To je, kot bi si žagal vejo, na kateri sediš. Tudi zdaj se nismo prepirali in si zapirali vrat. Razočaranje je normalno.
Sezona 2004/05 je bila eden od vrhuncev vaše kariere. Z Barcelono ste postali evropski prvak. Lahko podelite nekaj spominov?
Leta 2003 sem izpolnil del svojih sanj. Podpisal sem za Teko Cantabrio, potem ko sem tekal po puščavi in bil na preizkušnji pri tretjeligašu, kjer je igralo nekdanje dekle, in drugoligašu. Najpomembnejše je bilo, da igram. Odškodnina, ki sem jo v Celju sam poravnal, je bila večja od letne plače v Španiji. Pravzaprav sem šel v svoj minus. Hotel sem videti, kako je biti nekje tujec, poskusiti vse, kar je bilo s tem povezano.
V Barceloni je igral med letoma 2004 in 2006.
Na mojo srečo se je nekdo poškodoval, vratar iz drugoligaša mi je to povedal, zato sem šel poskusit v Teko. Super sem odigral polovico sezone. Nato so se začele denarne težave, nismo vedeli, ali bo klub razpadel. Spoznal sem poznejšega menedžerja. Dejal mi je, da obstaja možnost, da se pridružim Barceloni. Sprva tega sploh nisem jemal resno, ker se mi je zdelo nemogoče. A se je zgodilo. Nisem veliko spraševal in zahteval. Glede na svoje sanje ponudbi Barcelone preprosto nisem mogel reči ne.
Nato se je zgodil podpis pogodbe, o katerem pa sem moral biti en mesec tiho. Ne morete si misliti, kaj se je v tem obdobju dogajalo v meni! Povedal sem le doma, mami in bratu. Starši so se sicer v tistem obdobju ločili, kar je bil dodatni razlog, da sem se želel odmakniti. Povedal sem še bratrancu in dvema soigralcema.
Organizacija Barcelone?
Tedaj se mi je dogajalo veliko. Olimpijske igre (v Atenah 2004, op. a.), predstavitev v Barceloni, potovanje na vsako tekmo z letalom, vse organizacijske stvari … V prvi sezoni smo osvojili ligo prvakov, kaj je še lepšega pri 24 letih? Potem sem se spet dotaknil realnosti. Tujcev je bilo preveč in odločil sem se za vrnitev v Santander. Tam je šlo vse narobe. Nato sem dobil klic iz madžarskega Szegeda.
Kako je "šala" postala še kako resnična:
Kako je bilo na Madžarskem?
V Szegedu sem dve sezoni odigral vrhunsko. Tam sem spoznal Vanjo Bankovića, pomočnika Vladana Matića, ki je tedaj vodil Pick. On je res mojster telesne priprave, ki mi je pomagal, da sem na nekatere stvari začel gledati drugače in več vlagati v to, da si bom podaljšal kariero. To sem nadgrajeval, veliko smo se družili. Dve sezoni sem igral vrhunsko.
Prišle so ponudbe. Evropsko prvenstvo v Avstriji 2010 sem odigral zelo dobro, bil drugi strelec tekmovanja, a to nič ne pomeni, če smo bili na koncu 11. No, po tisti sezoni je Serdarušić dejal, da si me želi v Celju. Načrt je bil, da bi večina reprezentantov igrala v Celju. Zato sem v Szegedu pretrgal pogodbo.
Imate kopico talentov, eden od njih je imitiranje. Ko se je poslovil Dejan Perić, ste prevzeli njegov lik in mu ob slovesu podarili ta video.
Najprej smo hoteli narediti nekaj s telefonom za pol minute ali minuto videa. Potem se je nabralo toliko zanimivih stvari … Imel sem še druge ideje, a nam je začelo zmanjkovati časa. Improvizirali smo z mojo brado, ki ni bila ravno takšna kot Dejanova. Bistvo je bilo v tem, da sem jaz to Dejanu želel dati za konec njegove kariere. Torej, imitacija gest, kretenj, ki jih dela on.
DEJAN PERIĆ - Skozi naše oči by f1007860187
Koga še imitirate? Trenerja Branka Tamšeta odlično zadenete …
Želel sem še koga drugega, na primer nekdanjega trenerja Vladana Matića ali trenerja vratarjev Hermana Wirtha. S Tamšetom sem se malo ukvarjal. Verjetno bi se našel kdo, ki bi oponašal mene. Pri tem je odličen brat Miha, na primer, kako hodim ali tečem. Rad se šalim z drugimi, nimam pa nobenih težav, če se kdo pošali z mano. Zanimivo je gledati sebe v drugih. Med znanimi osebami sem nekoliko poskusil oponašati Zorana Jankovića, a mi ni šlo preveč.
Luka Žvižej kot Branko Tamše:
Z bratom Miho se izvrstno razumeta. Je dejstvo, da ni potoval na lansko evropsko prvenstvo, vplivalo na odločitev, da končate reprezentančno pot?
Mogoče je malo. Zame je bil to velik šok, tako kot vse dogajanje pred odhodom na Poljsko, zato sem se odločil, da se posvetim drugim stvarem. Menil sem, da je to najbolj primerno. Izkazalo se je, da bi imel zaradi vseh reprezentančnih obveznosti do danes proste le kakšne tri dni. Mislim, da je bila to pametna odločitev.
Vsaka negativna odločitev tik pred odhodom pusti posledico. Na prvenstvo ni šel nekdo, ki je tvoj sostanovalec, brat, nekdo, ki ti bo čuval hrbet, najbližji od vseh. Navsezadnje smo to odločitev sprejeli normalno, šel sem na prvenstvo in odigral po pričakovanjih.
Njegov "sifon", pozdrav znameniti ekipi radia City Reporter Milan.
Bi po Riu v vsakem primeru končali reprezentančno kariero?
Ko sem se odločil, da odhajam, še nismo imeli olimpijskih iger. Pretehtal sem, da bi bili vsi napori preveliki. Odločil sem se sam, ne drugi.
Lahko z več kot enoletne razdalje nereprezentanta presodite dogajanje v reprezentanci – Rio, svetovno prvenstvo, tekmi z Nemčijo …
Apetiti hitro zrastejo. Vedno smo merili na najvišja mesta. Tretjič smo bili na olimpijskih igrah. Šesto mesto tam je velik rezultat. Vmes, prej in potem so se dogajale stvari, ki bi se lahko izpeljale na veliko lepši način. V mislih imam konec karier. Morda kakšen drugi način za novinarje ne bi bil tako zanimiv. A vseeno je prišla medalja, največji uspeh slovenskega rokometa.
Po lanskem evropskem prvenstvu se je poslovil od 15-letne reprezentančne kariere, v kateri je postal rekorder po številu zadetkov. To, proti komu in kako je bila osvojena, ji daje še dodatno vrednost. A vsaka medalja ima dve plati. Tudi tisto, ki se ne sveti. Zanjo je bilo treba ogromno odrekanja, zato sem se odločil, da reprezentančno zgodbo končam.
Dolgoletna soigralca in prijatelja Uroš Zorman in Luka Žvižej sta zdaj oba reprezentančna upokojenca.
Olimpijske kvalifikacije, olimpijske igre, medalja na svetovnem prvenstvu. Rezultati so tu, ni dvoma. A od konca lanskega evropskega prvenstva se je zvrstila že vrsta odpovedi in odhodov iz takšnih in drugačnih razlogov. Je tega preveč?
Rezultat je vedno glavni razsodnik. Videli pa bomo, kaj bo rezultat prinesel za prihodnost.
Najpomembnejši je odnos. Nanj marsikdo pozablja. Za nas je rokomet morda ne vse, ampak veliko v življenju. A pomeni le eno življenjsko etapo. Ko končaš kariero, se odnos lahko nadaljuje, če je pravi. Težava je bila v odnosu, kako so se zgodili konci karier.
Zaradi selektorja?
Verjetno, da. On odloča, s kom bo šel v boj in v prihodnost. Seveda ima za to vso pravico. A kakšno slovo bi lahko bilo lepše, ne pa, da se ta dogajajo prek medijev. To je moje mnenje, ki ni napad na nikogar.
Gre reprezentančni rokomet v pravo smer?
To bomo videli. Generacija se je zamenjala oziroma se še bo. Prišli so zelo dobri igralci. To je vse nesporno. Le način, na katerega se je to zgodilo, bi lahko bil boljši.