Druga kariera
Nedelja, 28. 7. 2019, 16.00
5 let, 5 mesecev
DRUGA KARIERA (116.) – Tanja Dajčman
Kraljevala na vrhu Evrope, zdaj na Pohorju #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,53
"Pri meni je tako, da naredim tisto, kar imam v glavi, da bi rada naredila. Povsem enako je bilo, ko sem šla iz športa neposredno delat na Mariborsko kočo. V glavi sem se odločila in šla," je nekdanja odlična rokometašica Tanja Dajčman dala vedeti, da ji prehod v drugo kariero ni bil težak, pa čeprav je bil zanjo to vstop v povsem drugačne vode.
Rokometno pot je zdaj 42-letna mamica dveh punčk Sare in Mije začela v Mariboru. Vinko Kandija je bil tisti, ki jo je pripeljal v Ljubljano. S Krimom je nato leta 2001 pokorila vse nasprotnice v elitni ligi prvakinj in spisala največji uspeh kariere. A za Tanjo je bilo značilno še nekaj. Kamorkoli jo je pot vodila, je dosegala uspehe. Pa naj bo to v Franciji, Španiji, Grčiji. V vseh državah je bila namreč državna prvakinja.
Pravi, da za nič na svetu ne bi zamenjala športne poti, ki jo je prehodila. Z zagnanostjo, ki jo je imela z žogo v roki, se je lotila tudi dela na Mariborski koči, kjer že deveto leto skrbi, da stranke zadovoljne odhajajo nazaj v dolino. In prav zadovoljni obrazi, ki prihajajo z vseh koncev sveta, jo napolnijo z energijo, da že tako dolgo vztraja v tem poslu.
Ali se večkrat spominjate svojih zlatih rokometnih časov?
Če gledam tekme ali sem v stiku s kolegicami, potem ves čas. Včasih je nostalgija premočna in rajši ne gledam tekem.
Kako je iz rokometa prišla na Mariborsko kočo
Zakaj?
Spomini so zelo sveži. Včasih se zasanjam in imam občutek, kot da bi igrala. Vendarle sem bila v rokometu 19 let, kar je dolga doba.
Kako ste sploh prišli v Ljubljano, kjer ste igrali za Krim?
Vinko Kandija je bil tisti, ki me je pripeljal. V Mariboru sem pri 15 letih zagnala kolesje, čez pet let sem bila nato v Ljubljani. Eno leto prej so me sicer že želeli, vendar sem še imela pogodbo.
Trenutno sva na nekaj čez 1000 metrov nadmorske višine, kjer imate pod svojim okriljem Mariborsko kočo, vendar je biti na vrhu Evrope, na katerem ste bili s krimovkami, verjetno tudi poseben občutek.
Ali moram kaj reči (smeh, op. a.)? To je bilo res nekaj posebnega. V trenutku, ko smo osvojile ligo prvakinj, se svojega uspeha sploh nismo zavedale. Šele čez nekaj dni sem spoznala, kakšen podvig nam je uspel.
Že devet let skrbi, da ljudje iz Mariborske koče odhajajo dobro razpoloženi.
Kariera vam je dala veliko širine. Spoznali ste kulture različnih držav. Verjetno imate v glavi še vedno začrtano pot, ki vas je vodila?
V Ljubljani sem bila štiri leta, za tem sem šla za dve leti v Francijo, nato pa me je Zoki (Zoran Janković, op. a.) prepričal, da sem prišla nazaj. Saj me je tudi trener prepričeval, vendar je bil Zoran glavni. On je bil naš drugi oče. Bolj sem poslušala njega in zato prišla nazaj. Po vrnitvi je bila moja prva sezona običajna, v drugi pa me je doletela smola in sem imela dve operaciji kolena. Zatem je že prišla ponudba iz Španije in dve leti sem bila tam. Ob ponovni vrnitvi v Slovenijo sem že nameravala končati kariero in si poiskati službo, a je prišla še ponudba iz Grčije.
Mariborska koča - Foto Matjaž Vertuš
Kakšen trener pa je bil Tone Tiselj? Kolikor sem slišal, je imel rad nadzor nad varovankami.
Tako bom rekla in to je moje mišljenje. Tiselj nas je spravil na vrh, predpriprave pa je opravil Kandija. Vinko je bil ta, ki je iz mladih naredil igralke. Morda se bo zdaj malce grdo slišalo, vendar Tiselj ni naredil nobene. On je imel narejene igralke, postaviti jih je moral na pravo mesto. V vsakem športu pride do nasičenosti in potrebuješ kaj novega. Tako je bilo pri nas, ko nas je imel toliko časa Vinko. Prišel je Tiselj, kar je bilo dobrodošlo. Sicer pa sta nas imela oba na vrvici. Ob 23. uri smo morale hoditi spat (smeh, op. a.).
"Šport mi je dal ogromno, zato želim, da bi punčki šli v šport. Naučiš se padcev, vzponov. Pomembno je, da imaš ob sebi prave vodje, kot smo jih imele mi. Pridejo trenutki, ki so težki, in takrat moraš imeti ob sebi prave ljudi."
Ali ste iskale kakšne luknje v tem režimu?
Smo, vendar smo bile potem kaznovane (smeh, op. a.). Seveda smo, saj smo bile mlade, a smo morale biti nato na treningu in tekmah stoodstotne.
Ali vam je kaj žal, da z reprezentanco niste dosegle več?
Mi je. Olimpijske igre so se nam izmuznile za en gol.
Koliko vam je šport dal za življenje, vašo drugo kariero?
Ogromno, zato želim, da bi punčki šli v šport. Naučiš se padcev, vzponov. Pomembno je, da imaš ob sebi prave vodje, kot smo jih imele mi. Pridejo trenutki, ki so težki, in takrat moraš imeti ob sebi prave ljudi.
Ste imeli kdaj že vsega dovolj in ste hoteli predčasno končati športno pot?
Ko sem bila v Ljubljani pri Krimu. Mislim, da je bila druga ali tretja sezona. Neigranje je malce vplivalo na to, da mi je bilo težko. Trenirala sem in malo igrala. Stopilo mi je v glavo. Spomnim sem, da sem ob enajsti uri zvečer klicala starše in rekla, naj pridejo pome. Da imam vsega dovolj. Takoj so prišli. Sedeli smo do tretje ure zjutraj, nato sem razpakirala stvari. Nista me silila. Potrebovala sem le prave besede.
Brez žoge pri hčerkah ne gre, zato sta dve rokometni tudi v Mariborski koči.
Ali ste po karieri rokomet povsem opustili?
Leta 2010 sem šla iz rokometa. Kot trenerka mlajših selekcij sem se poizkusila pri Braniku. Mariboru sem želela dati nazaj, kar sem v karieri dobila. Delala sem tudi po šolah, vendar so se tako tam kot tudi v klubu preveč vmešavali starši. To mi ni bilo všeč.
Pa ste takoj vedeli, kaj bi radi počeli?
Najprej sem želela biti trenerka fitnesa. Vse smo se že dogovorili ... Nato mi je na uho prišlo, da na Mariborski koči iščejo novega vodjo. Starše sem vprašala, kako je, ker nisem vedela. Mama je poklicna kuharica. Sicer imam končano gostinsko šolo, vendar nisem imela izkušenj z delom za takšno maso ljudi. Dve leti me je uvajala.
Prehod v drugo kariero potem za vas ni bil težak?
Ne, sploh ne. Junija sem prišla domov, julija smo se že pogovarjali, septembra sem začela.
Ali ste vedeli, da želite v te vode?
Pravzaprav ne. Moj cilj je bila gostilna na samem. Takšna starinskega tipa. Nato je prišla ta možnost, ki me je pritegnila. Povrhu vsega delam še na zraku, ne v mestu.
"Raje imam to, da pridejo gor zaradi dobre gobove juhe ali česa drugega, ne zato, ker sem nekdanja rokometašica."
Ali ste imeli kakšen pomislek, ko ste se odločali za delo v koči? Vas ni mikalo, da bi v dolini odprli kakšno gostilno ali lokal?
Ne, ker ne bi imela živcev za delo s tistimi spodaj.
Torej je tu zgoraj povsem drugačna dinamika?
Ljudje so tu drugačni. 99 odstotkov jih je prijaznih. Ko delaš na vso moč, z veseljem delaš.
Se vam res zdi toliko ljudi prijaznih?
Imam dobre izkušnje. Če se najde kakšen odstotek nepravih, hitro ugotovijo, da tu ni prostor za njih. Zagovarjam svoje. Če se jaz trudim, ni treba, da pride nekdo gor v petkah in me zbada, prav tako ne mojih natakaric. To je le en odstotek, ki se pritožuje.
Delate sami?
Kuhava le jaz in mami. Če nje ni, sem jaz v kuhinji.
Kaj je danes (pogovarjali smo se v četrtek, 25. julija) na meniju?
Gobova juha, pohorski lonec, sirova gibanica, jabolčni zavitek. Vnaprej ne želim kuhati, ker ne veš, koliko ljudi bo prišlo. Na začetku sem, a smo hrano metali stran, česar nočem.
Koliko ležišč imate v koči?
Trenutno jih je 41.
Se boste še razširili?
Ne, smo že veliko postorili. Odkar sem jaz tu, smo naredili novo sobo. Zamenjala sem vse postelje, posteljnine, obnovili smo kočo. Veliko sta mi pomagala oče in bratranec.
Za koliko časa jo imate v najemu?
Na vsaka štiri leta podaljšujemo. Skupaj delam tu že devet let.
Ali se še dolgo vidite v tem delu?
Za zdaj da. Pri meni je tako, da naredim tisto, kar imam v glavi, da bi rada naredila. Povsem enako je bilo, ko sem šla iz športa neposredno delat na Mariborsko kočo. V glavi sem se odločila in šla.
Ali vas pridejo pogledat na Mariborsko kočo tudi zato, ker ste bili nekoč odlična rokometašica?
Me, vendar imam raje, da pridejo gor zaradi dobre gobove juhe ali česa drugega, ne zato, ker sem nekdanja rokometašica.
Vsaka pohvala jo napolni, da še naprej vztraja v tem poslu. Kočo obišče tudi veliko pohodnikov iz drugih držav.
Rokometne žoge potem v koči nimate?
Imam dve za punčki, da se igrata (smeh, op. a.).
Ali sta hčerki veliko z vami tukaj?
Med delom ne, prideta popoldne. Premajhni sta, da bi bili tu zgoraj. Zlasti takrat, ko bi nosila hrano in bi tekali za mano.
Kaj pa, ko bosta večji?
Ne bi ju rada dala v gostinstvo. Je kar naporno.
V rokomet?
Brez žoge ne gre že zdaj. Z veseljem bi ju poslala na to pot. Gostinstva jima ne bi priporočala, šport pa. Šport je užitek. Če bi še enkrat imela možnost, bi izbrala enako pot. Šport je res fizično naporen, vendar ti veliko da.
