Klemen Cehte bo spet reprezentant, a: "Bil sem upravičeno na stranskem tiru"

Prvi prizor. Bilo je oktobra 2008. Slovenski selektor Miro Požun je proti Izraelu v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2010 v igro poslal debitanta, 22-letnega levega zunanjega igralca Klemna Cehteta, 194 centimetrov visokega upa, ki bi Sloveniji lahko prinesel dolgo iskano kakovost na tem položaju, predvsem pa projektile z devetih metrov ali več.

Drugi prizor. Bil je zadnji oktobrski dan leta 2010. Druga tekma pod vodstvom tedaj svežega selektorja Borisa Deniča. Slovenija je v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2012 premagala Ukrajino in to je bilo zadnje reprezentančno srečanje, na katerem je bil v ekipi Cehte.

Tretji prizor. In bil je znova oktober, tokrat leta 2012, ko je tedanji rokometaš velenjskega Gorenja prišel na priprave pred začetkom kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2014.

Ne proti Romuniji v Kopru ne proti Belorusiji na gostovanju ni igral, saj je zaradi zdravstvenih težav zapustil reprezentančni tabor. To je bila zadnja akcija Slovenije, na kateri je sodeloval Klemen Cehte.

Tudi s tabletami ni šlo

"Po zadnjem treningu pred tekmo z Romunijo sem bil povsem 'ubogi'. Nekaj me je zgrabilo v hrbtu, še sam ne vem točno, kaj. Tudi tablete proti bolečinam niso pomagale. Obračam novi list. Upam, da tokrat uspešnejši," se jeseni pred dvema letoma spominja Cehte. Tega vse odtlej – nekateri pravijo tudi, da se ni uspešno vklopil v ekipo – ni bilo na ožjih reprezentančnih seznamih, zato ga je Deničevo vabilo – seveda, oktobra! – presenetilo in razveselilo obenem.

Brez dvoma ob poškodbah levih zunanjih igralcev pri tem nikakor ni zanemarljivo dejstvo, da je trener Cehtetovega Aixa Zvonimir Serdarušić, Deničev nekdanji mentor, zdaj pa rokometni zaupnik. Brez dvoma je telefonska linija Provansa-Ljubljana precej vroča.

"Gotovo sem presenečen nad vabilom v reprezentanco po dolgem času, ki pa si ga štejem v veliko čast. Akcije se bom z veseljem udeležil. Upam na čim boljše igre in vklop v reprezentančni sistem. Vemo, kakšna taktična igra krasi reprezentanco. Mislim, da bom potreboval nekaj časa, da pridem na tekoče z vsemi akcijami in da se uigram s fanti," sporoča Brestaničan, ki mu je povsem jasno, da bo potreboval nekaj časa, da ujame reprezentančno kombinatoriko.

To v bliskovitem tempu seveda ni mogoče le na treningu, ampak tudi ob pomoči kakšne sodobne komunikacijske naprave s predvajanjem posnetkov.

Prst usmeril tudi nase

Marsikdo bi bil jezen, nejevoljen, dvignil bi nos. Očitno teh občutkov pri Cehtetu ni. Celo nasprotno. Priznava, da v določenih obdobjih ni kazal igre, ki bi ga katapultirala med reprezentante: "Že od prvega vpoklica sem bil reprezentanci vselej na voljo. Pozneje sem bil tudi na stranskem tiru oziroma nisem kazal zadostne ravni igre, ki bi zadovoljila selektorja. Po moje sem bil kar upravičeno na stranskem tiru. Na nikogar nisem bil nikoli jezen. Opravil bom svoje delo. Kolikor priložnosti mi bo dano, mi bo pač dano. Prikazati se želim v čim boljši luči."

Slovaško ocenjuje kot kakovostnejšo od Latvije in v isti sapi svari, da je Slovenija že prevečkrat dobila po prstih, da bi koga podcenjevala. "Ne potrebujemo nobenih dodatnih šol. Če se bomo v obrambi postavili, kot se moramo, bo prišel tudi rezultat," je prepričan mladi očka.

Aix ima po šestih tekmah nič kaj spodbudne tri točke, zaseda 12. mesto med 14 klubi. Cehte je prvi klubski strelec, a priznava, da kakovost ekipe še ni takšna, kot si jo želijo in kot jo pričakuje Serdarušić. Ne bi se branil hitrejše igre in kakšne menjave več.

Aix, o katerem sicer nima niti povprečne, kaj šele slabe besede, gotovo še ni klub na evropski ravni, o čemer smo se lahko prepričali tudi ob njegovem poletnem gostovanju v Sloveniji. Francija je torej 28-letniku velikega potenciala prinesla drugo priložnost v reprezentanci. Kako jo bo izrabil?