Torek, 22. 11. 2016, 19.02
7 let, 1 mesec
Iztok Puc
Edini, ki je na olimpijskih igrah sodeloval s tremi različnimi reprezentancami
Ne le predosamosovjitveni čas, tudi obdobje neposredno po pridobitvi slovenske samostojnosti so zaznamovale odločitve. Na različnih ravneh, tudi športni. Kako se je na tej poti znašel legendarni rokometaš Iztok Puc?
Na olimpijskih igrah je nastopil tako z jugoslovansko kot hrvaško in slovensko reprezentanco.
Z Zagrebom je dvakrat postal evropski klubski prvak. V karieri ni bil vajen veliko izgubljati. A leta 2011 ga kljub boju do konca vseeno porazila bolezen. Rak.
Meje, tako dejanske kot v glavah, nekaj mesecev po razpadu nekdanje skupne države niso bile dodelane, čeprav bi bilo tudi zdaj o tem mogoče razpravljati.
Odločiti se je bilo treba tudi za igranje v reprezentanci. Pri nekaterih to ni bilo tako samoumevno, kot se zdi z današnjega zornega kota.
Zraven pri prvi zmagi Slovenije
Eden največjih rokometnih sinov, kar jih je Slovenija kdaj imela, Velenjčan Iztok Puc, se je odločil za Hrvaško. Ne glede na to, da je ta izvrstni levi zunanji igralec med drugim za Slovenijo odigral tekmo proti Italiji v polnem Golovcu marca 1992, ko je slovenska reprezentanca prvič zmagala.
Puc je v tistem času igral za Zagreb, s katerim je dvakrat postal evropski prvak, in se neizbrisljivo vpisal med klubske legende. Poročen je bil s Hrvatico. Tisti, ki so ga dobro poznali, pa menijo, da so bile prav športne ambicije glavna utež na tehtnici, ki se je obrnila na hrvaško stran. In te je nedvomno izpolnil.
Na prelomu tisočletja se je uspešno vrnil v slovensko reprezentanco.
Bronasto-srebrno-zlati trojček
V treh letih mu je s hrvaško reprezentanco uspel trojček kolajn na velikih tekmovanjih. Kot po stopničkah: bron na prvem evropskem prvenstvu leta 1994, srebro na svetovnem prvenstvu in zlato na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996.
To niso bile njegove prve. Z jugoslovansko reprezentanco, za katero je zaigral 97-krat, je bil bronast že leta 1988 v Seulu.
Prvič na olimpijske igre popeljal še Slovence
Na prelomu tisočletja pa je olimpijsko slavo okusil tudi s Slovenci. Iz Zagreba se je že prej vrnil v Celje, po zapovedanem dveletnem premoru pa je (spet) oblekel tudi slovenski dres. Puc je bil med soustvarjalci do takrat največjega reprezentančnega uspeha. Leta 2000 je Slovenija na evropskem prvenstvu na Hrvaškem osvojila peto mesto.
Na odločilni tekmi je pod vodstvom selektorja Leopolda Jerasa premagala – kako simbolično – prav Hrvate in se zavihtela na olimpijske igre. Tedaj 34-letni Puc je seveda nastopil tudi v Sydneyju in s svojimi izkušnjami pomagal do osmega mesta. Tako je sklenil edinstveno jugoslovansko-hrvaško-
Nihče drug na olimpijskih igrah ni igral za tri ekipe. K temu so resda pripomogli tako razpad države kot ohlapna rokometna pravila glede igranja za reprezentance. A odločilni dejavnik je bila kakovost. Vrhunska.
Tako je Iztok Puc dosegel odločilni gol za zagrebški naslov evropskega klubskega prvaka leta 1993:
V celjskem dresu. Puc sedi s številko 15.
Jesen kariere v Ljubljani
Iz Celja se je levi zunanji izvrstnih telesnih sposobnosti v jeseni kariere preselil v ljubljanske Prule, vzpenjajočo se ekipo, kjer ga je čakal in pričakal drugačen izziv. Pot k vrhu. To se je tudi uresničilo. Prulčani so leta 2002 kot prvi vzeli prvenstveni naslov Celjanom, tudi s Pucem v ekipi. Pozneje je postal športni direktor kluba.
Nato se je umaknil z vidnih rokometnih položajev. Popolnoma se je posvetil teniški karieri svojega sina, vsa družina se je preselila v ZDA. Mnogo prezgodaj je pred približno petimi leti prišla vest o resnem stanju njegove bolezni. Oktobra 2011 je za vedno odšel. Star je bil komaj 45 let.
Spominska tekma in štipendija
V organizaciji Dragane Jusupović in Rolanda Pušnika je nastala revijalna tekma, ki je imela namen zbirati denar za njegovo zdravljenje. Spremenila se je v spominsko, na kateri sta se pred dobrimi štirimi leti pomerili generaciji iz olimpijskih iger v Atlanti in Sydneyju, slovenska in hrvaška.
V spomin na Puca sta se hrvaška in slovenska rokometna zveza dogovorili tudi za posebno štipendijo za mlade rokometaše.
Igralec za odločitve
Puc je bil izjemen igralec. Soigralce je delal boljše. Krasil ga je odličen strel, obenem pa je imel izvrsten občutek za igro in pregled nad njo. Imel je kakovost in pogum za akcije v ključnih trenutkih. Svojo karizmo je prenašal tudi na soigralce in vzdrževal moralo tudi tedaj, ko je sta večino prevevala razočaranje in potrtost. Nekoč je dejal, da mu je najbolj žal, da nikoli ni zaigral v celjskem Zlatorogu.
Trije pogledi na Iztoka Puca
Uroš Šerbec je Iztoka Puca odlično poznal.
Uroš Šerbec, soigralec v slovenski reprezentanci:
"Iztoka je krasila zmagovalna in pozitivna mentaliteta. Ni bil ljubosumen na druge, če je komu kaj dobro uspelo. Marsikateri njegov nekdanji soigralec, na primer Patrik Ćavar, pravi, da je imel lepo kariero v veliki meri po zaslugi njegovih podaj. Pravočasno je znal najti krilo, krožnega napadalca … V življenju se je bil navajen boriti za vse."
Veselin Vujović, soigralec v jugoslovanski reprezentanci:
"V nekem obdobju sva bila sostanovalca v sobi, ko smo bili na olimpijskih igrah v Seulu, vem, kako je spoznal ženo Jasenko … On je bil morda najbližji temu, da postane novi Veselin Vujović. Vezalo naju je veliko prijateljstvo. V Sloveniji, Celju in Zagrebu je treba narediti vse, da ime Iztoka Puca v zgodovino ostane zapisano z zlatimi črkami."
Ognjen Backovič, soigralec pri Prulah:
"Bil je rokometni Michael Jordan. Preprosto je imel takšno zaupanje vase, kakovost in znanje, da si je lahko privoščil deset sekund pred koncem reči, da bo on rešil tekmo. Vzel je žogo, jo vodil, tri sekunde pred koncem začel akcijo in prinesel zmago. Eden redkih, če ne edini igralec, ki je znal tako odločevati tekme."
V rubriki 25 let Slovenije predstavljamo zgodbe iz časa slovenskega osamosvajanja in dogodke, ki so na drug način povezani s časom pred 25 leti. Brali boste lahko o dogodkih ob osamosvojitvi in njihovih akterjih, o tem, kakšno je bilo življenje v tistem času, kakšna je bila povprečna plača in kaj je bilo mogoče kupiti zanjo, s kakšnimi vozili smo se prevažali Slovenci, kdo so uspešni posamezniki, rojeni v žlahtnem letu 1991, in druge prispevke, povezane s slovensko petindvajsetico.