Stockholm 1912

Kraj in čas: Stockholm (Švedska); 5. maj – 27. julij 1912
Ostali kandidati: /
Udeležba: 28 držav, 2407 športnikov
Število športov: 14 športov, 102 disciplini
Ogenj je prižgal: olimpijski ogenj so prvič prižgali v Amsterdamu leta 1928.
Igre je odprl: kralj Gustav V.
Olimpijska prisega: šele od leta 1920 naprej

Švedski prireditelji so v pripravo velikega dogodka vložili ogromno truda in tako postavili kakovostna merila za vse naslednje prireditelje. Svoje lovke je v olimpijsko dogajanje skušala vtakniti politika, vendar je kljub določenim sporom naposled v ospredje le stopil športni vidik. Olimpijska ideja se je prvič razširila na vseh pet celin.

Tehnični razvoj je privedel tudi do večje natančnosti. Tako so na Švedskem uvedli električno merjenje časov, kar je omogočilo izpis rezultatov na desetinko sekunde natančno. Poseben poudarek pa so namenili tudi izenačenim končnicam v tekih, kjer so uvedli fotografsko dokumentiranje. Slednje je prišlo najbolj do izraza pri teku na 1500 m, kjer je olimpijskega podprvaka določil neke vrste fotofiniš.

Zanimivo novost so Švedi uvedli pri suvanju krogle ter metih kopja in diska. Tekmovalci so smeli enkrat uporabiti močnejšo roko, drugič pa so morali metati oziroma suvati z obema rokama, daljave so seštevali.

Stockholm pa je postregel tudi z nekaj novimi disciplinami. Tako so se športniki za olimpijska odličja prvič merili v modernem peteroboju, ki je vključeval: kros, sabljanje, jahanje, plavanje in streljanje. Pobudnik discipline je bil nihče drug kot Pierre de Coubertin.

Osmoljenec iger je postal Američan Jim Thorpe, ki naj bi kršil pravila amaterstva. Prvak v deseteroboju naj bi nekoč prejel plačilo za nastop na baseballski tekmi. Kazen? Diskvalifikacija.

Slovenci in OI 1912

Olimpijske igre v švedski prestolnici, kjer so se prvič zbrali predstavniki vseh petih celin, imajo v zgodovini slovenskega športa prav posebno mesto. V takratni avstrijski sabljaški ekipi, ki je osvojila srebrno odličje, je namreč nastopil Rudolf Cvetko, rojen leta 1880 v Senožečah. Pionir slovenskega sabljanja se je tako v zgodovino slovenskega športa zapisal kot prvi olimpijec in prvi dobitnik odličja. Kasneje je Cvetko vodil sabljaško sekcijo v klubu Ilirija in skupaj z voditelji Ilirije E. Bettetom, S. Lapajnetom in S. Bloudkom odločilno vplival na razvoj slovenskega športa. Umrl je 15. 12. 1977 v Ljubljani.