SiolNET. Sportal RIO 2016
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger
INTERVJU: SARA ISAKOVIĆ

Srebrna ribica iz Pekinga: Moj dom je Dubaj

10

termometer

"Če ne bi odšla v ZDA, bi imela še kakšno olimpijsko odličje. Toda te izkušnje ne bi zamenjala za deset zlatih kolajn," pravi edina Slovenka s plavalno olimpijsko kolajno Sara Isaković, ki v Dubaju gradi novo kariero.

"V Dubaju me ne poznajo, v Sloveniji pa čutim, da sem del športne zgodovine," pravi edina Slovenka s plavalno olimpijsko kolajno. "V Dubaju me ne poznajo, v Sloveniji pa čutim, da sem del športne zgodovine," pravi edina Slovenka s plavalno olimpijsko kolajno.

Srebrna olimpijska kolajna iz Pekinga 2008 in naslov evropske prvakinje istega leta v Eindhovnu sta nedvomno rezultatska vrhunca Sare Isaković, ki je na slovenski športni sceni sicer prisotna že več kot ducat let, a je pretekli mesec dopolnila komaj 28 let. Sama k uspehom plavalne kariere, ki jo je uradno končala leta 2014, dejansko pa že dve leti prej, prišteva tudi uspešen vzporedni študij in preusmeritev na novo poslovno področje.

Z zanjo značilnim vedrim obrazom in neusahljivim virom pozitivnih misli ponosno pripoveduje o velikih izzivih na področju psihologije. Svoje delovno okolje je našla v Združenih arabskih emiratih, kjer je kot hčerka pilota sicer živela že kot otrok. "Ko pridem v Dubaj, čutim, da sem doma," pravi Isakovićeva, a v isti sapi dodaja, da se vedno rada vrača tudi na "skoraj" domači Bled. Tam se te dni pripravlja na svoje četrte olimpijske igre, a prve v novi vlogi. V Rio de Janeiro bo namreč potovala z navijaško odpravo.


Pred dvanajstimi leti ste bili v Atenah 16-letnica, ki se je kot otrok veselila prve olimpijske izkušnje. Pred osmimi leti ste bili v naših očeh osredotočena športnica, ki je v Peking prišla zgolj po kolajno. Pred štirimi leti ste v Londonu delovali sproščeno, kot prerojeno dekle, ki uživa v sleherni olimpijski izkušnji. Kaj pa Sara Isaković danes?
Že med štafetnim plavanjem v Londonu 2012 sem začutila, da ne zmorem več. "Dajte me iz vode. Vsega je konec," mi je dejal nek notranji glas. Odločila sem se za premor. Plavanje sem potisnila na stranski tir in dokončala študij na univerzi Berkeley. Nato sem se zaposlila kot asistentka v laboratoriju v San Diegu, kjer smo raziskovali možgane marincev in olimpijcev.

Po letu in pol pa je me nekaj "pičilo". Spraševala sem se, ali lahko devet ur sedim v laboratoriju in se ukvarjam s statistično analizo možganskih podatkov. Znova sem se lotila plavalnih priprav in razmišljala o olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. Po osmih mesecih sem se spoprijela z realnostjo. Nisem zmogla. Ko gledam nazaj, sem sicer vesela, da sem se vrnila v plavanje. Otresla sem se slehernega dvoma. Takrat, to je bilo leta 2014, sem uvidela, da je moje kariere nepreklicno konec. Bila sem zadovoljna sama s sabo. Odločila sem se za novo kariero.

V pičlih dveh tednih sem zapustila ZDA in se preselila v Dubaj. Tam sem 18 mesecev na daljavo delala magisterij in se obenem začela poklicno ukvarjati s posebno vejo psihologije, ki se ukvarja z optimalnim nastopom pod pritiskom. To je "performance psychology". Slovenskega izraza žal ni.

"V Dubaju se počutim produktivno." "V Dubaju se počutim produktivno."

S tem pravzaprav ostajate v stiku s športom? 
To je svojevrstni psihični trening, trening možganov. Ukvarjam se s samozavestjo, zavedanjem misli, nadzorovanjem dihanja … Gre za obvladovanje samega sebe v stresnem trenutku in posledično popolno izvedbo. To je izkoreninjanje blokad pri delovanju. Ne gre zgolj za šport. Ker sta oče in brat pilota, mama pa nekdanja stevardesa, sem se seveda posvetila tudi letalstvu. Ker pa sem doma predvsem v plavanju, delam tudi s plavalci. Večinoma gre za mlajše, stare od 12 do 17 let. Delam tako s skupinami kot tudi s posamezniki.

Zakaj prav Dubaj?
To je moj dom. Leta 1997 sem tam začela hoditi v šolo. Res je, nato sem veliko potovala in se selila. A dom je ostal Dubaj. Ko letalo pristane na tamkajšnjem letališču, vem, da sem doma. Tam imam starše, prijatelje … V Dubaju se počutim produktivno. V Sloveniji namreč še nisem našla pravega delovnega okolja, pravega urnika, ki bi me obdržal tu.  

Razmišljate in sanjate vseeno v slovenščini? 
Hm … Odvisno od situacije. Menjavanje jezikov je del mojega vsakdana. Navsezadnje z očetom govorim srbsko, z mamo slovensko, z bratom pa angleško. Priznam pa, da imam ob vrnitvi v Slovenijo občasno težave pri govoru. Predvsem če pripovedujem o svoji stroki. Če bi me v Sloveniji prosili za predavanje, bi vsekakor potrebovala veliko več časa za pripravo.

Kaj čaka osebo, ki potrka na službena vrata Sare Isaković?
Stranka pristopi k meni in mi pove, da ima težave pri izvajanju svojega dela. Jaz ji nato sestavim program in se z njo korak za korakom lotim reševanja. Kako obvladati samega sebe? To je ključno vprašanje. Tečaj sprva vključuje predavanje s področja nevropsihologije, nato se lotiva treninga. Gre za neke vrste meditacijo. Stranko skušam prepričati, da ima v sebi vse potrebno, da obvlada položaj, v katerem se je znašla. Pomembno je le, da s treningom to aktivira.

Ustvarjate občutek, da imate tudi na tej karierni poti visoke cilje.
Imam. Mnogi me sprašujejo, kdaj bom doktorirala. Bom. A naprej sem se lotila prakse. Ne skrivam, da me to področje zelo zanima. Rada bi se izpopolnila in odkrila kaj novega.

Zgodba se je pravzaprav začela na ameriški univerzi. Ste se takoj zavestno odločili za smer psihologije ali pa ste kot študentka plavalka nekaj pač morali izbrati?
Odločitev je bila povsem zavestna, čeprav sem bila v prvem letniku študija v ZDA še nekoliko razdvojena. Nato mi je postalo jasno, kaj želim. Oči so mi odprla predavanja nevropsihologije. Ta veda me je povsem prevzela. Še zdaj se spominjam, kako sem po vsakem predavanju klicala očeta in mu pripovedovala, kaj vse sem se naučila.

Ste kot plavalka kdaj delali s psihologom?
Kot članica reprezentance sem se spoznala s Tanjo Kajtno. Ona je bila moj prvi stik s psihologijo in mi je bila v pomoč pri sproščanju in avtogenem treningu. Nikoli pa nisem imela dolgotrajnih individualnih obravnav.

Spomin na Peking: 20-letna olimpijska podprvakinja Spomin na Peking: 20-letna olimpijska podprvakinja

Se strinjate, da v slovenskem športu vodstva zvez ali klubov pogosto najamejo psihologa, ki dela zgolj s celotno skupino, ne posveča pa se posameznikom?
Če psiholog dela z večjo skupino hkrati, je res malo možnosti, da se bo posameznik izpostavil in razkril svoje težave. Vseeno pa je tudi psihologovo delo z večjo skupino zelo pomembno. Zakaj? S takšnim delom posamezniki spoznajo, da so skupna enota. Učijo se optimalnega skupinskega nastopanja, se medsebojno motivirajo in iščejo pravo ekipno kulturo.

Je dejstvo, da ste bili vrhunska plavalka, vaša prednost?
Kot plavalka bi težko povsem zaupala in se predala psihologu, ki ne pozna zakonitosti tega športa. Moja športna kariera je na tej ravni moja velika prednost. Plavalci mi lahko zaupajo. S tem imam težave pri letalstvu. Vem veliko o tej panogi, a še premalo, zato se moram dodatno izobraževati. To je zame velik izziv.

Na olimpijski nastop v Pekingu leta 2008 se niste pripravljali s psihologom. Kako danes s strokovnimi očmi gledate na pripravo dvajsetletnice, ki je postala olimpijska podprvakinja? 
Zelo dobro vem, kako težko se je pripraviti do položaja, da stojiš na štartu olimpijskega finala in si povsem osredotočen zgolj na svojo izvedbo. Edina naloga: plavati tako, kot znam najbolje. V Pekingu mi je to uspelo.

A ključni trenutek je bil že leta 2006. Takrat sem začela verjeti, da lahko osvojim olimpijko kolajno. Prav zaradi tega prepričanja sem lahko premagala krizo leta 2007, ko nisem imela dobrih rezultatov, v plavanju pa nisem uživala, in nato zablestela v olimpijskem letu. Verjela sem v svoje sposobnosti. Vsako noč sem vizualizirala olimpijski nastop. No, razlika je le v tem, da sem pri tisti vizualizaciji zmagala.

Pogled v novo življenje ... Pogled v novo življenje ...

 

Morda bi zmagali, če bi se v Pekingu pri zadnjem obratu z nogami odrinili s polno močjo. Ste pogosto analizirali tisto napako?
Kaj pa, če na tisto napako pogledava s pozitivnimi očmi? Mi je zavedanje napake sprožilo dodaten adrenalin? Takrat sem preklinjala in se bojevala kot levinja. Na vso moč. Če bi bil obrat brezhiben, bi morda ohranila svoj ritem. Si predstavljate, da bi bila na koncu četrta?

"Če si nečesa res želiš, se ti to lahko zgodi. Jasno, ne samo od sebe. Trdo moraš garati za ta cilj." Prepoznate ta citat?
Hm …

Sara Isaković, 13. 8. 2008, nekaj minut po osvojeni olimpijski kolajni …
To so moje besede? Lepo jih je slišati. Kažejo na to, da sem kljub dvajsetim letom vedela, kaj potrebujem za izpolnitev cilja.

Takrat sem imela odlične pogoje za delo, super trenerja … Veliko sem trenirala in bila neverjetno dobro psihično pripravljena. Spominjam se treningov, ko me je že dajala utrujenost, jaz pa sem si predstavljala, da se bojujem za kolajno. Stalno sem bila v tej igri, v tej olimpijski igri. Zato lahko zdaj, torej po osmih letih, pritrdim svojim besedam. Ne, ni meja. Vse je mogoče doseči.

A podobno željo ima še sedem plavalk na štartu …
Res je. A kdo si to bolj želi? Kdo se je več let pripravljal na tisti trenutek? V glavi pogosto prihaja do ključnih razlik.

Spremljate nastope najboljših slovenskih športnikov? Kdo vas je na področju psihološke priprave najbolj navdušil?
Na misel mi pride Peter Prevc. Pri njem čutim to psihološko čvrstost in osredotočenost. Zavedam se zahtevnosti njegovega športa, zato ga še toliko bolj spoštujem. V pretekli zimi je bil res izjemen. Kljub vsem pritiskom se je vedno znal odklopiti. Bil je sam svoj kralj. Kot ptica … Poleg tega je, vsaj na videz, skromen fant. Slava ga ni prevzela.

[video: 59220 / ]

Kaj pa vaša slava? Kako odmevna je po osmih letih olimpijska kolajna? V kolikšni meri ste še vedno tista srebrna ribica iz Pekinga?
V Dubaju me ne prepozna skoraj nihče. V Sloveniji pa imam drugačen status. Tudi zaradi tega se tako zelo rada vračam na Bled. Tu čutim, da sem del slovenske športne zgodovine. Priznam, rada imam svoj mir. A ko pridem v Slovenijo, mi status olimpijske junakinje godi. Spomini mi napolnijo dušo.

Kakšna pa je v vaših očeh Slovenija? Občutite krizna polja v gospodarstvu, sociali, politiki …?
Ne živim v Sloveniji. Ne razmišljam o politiki. Obenem pa tudi ne vem povsem natančno, kakšno je tukajšnje življenje. V Sloveniji se mi dogajajo zgolj lepe stvari. Uživam v naravi, se družim s prijatelji … Srečna sem. V tej državi nisem imela slabe izkušnje. Morda bi se res morala bolj zanimati za tukajšnje politično dogajanje, a se pač ne.

Kaj pa športna politika?
To področje me vsekakor bolj zanima. Čutim namreč, da bi lahko pomagala novim športnim rodovom. Vesela sem, ko vidim, da se mnogi nekdanji športniki, recimo Iztok Čop, lotevajo dela na tem področju. Tudi sama sem namreč pripravljena pomagati.

Kaj je na tem področju največji izziv?
Vprašanje športnikovega statusa po končani karieri. Ne gre za reševanje mojih težav, temveč za sistem. Jaz sem srečna. Imam izobrazbo in poklic. Vem pa, da se številni športniki na koncu kariere znajdejo brez izobrazbe in ideje o nadaljnjem življenju. Prej je bil športnik veliki ambasador države, nato nihče ne skrbi zanj.

[video: 59221 / ]

Kdaj pa ste začeli razmišljati o življenju po koncu plavanja?
Starši so mi pri osmih letih vcepili v glavo: šola, šola, šola! Zato sem vedela, da se moram ob plavanju tudi ustrezno šolati. Odločila sem se za mednarodno maturo, saj sem priložnost videla v študiju v ZDA. V Sloveniji je namreč skoraj nemogoče usklajevati vrhunski šport in študij.

Potek vaše kariere je sicer pokazal, da ste s selitvijo v ZDA po olimpijskih igrah 2008 tvegali plavalno konkurenčnost …
Če bi trenirala v Sloveniji, bi se iz Londona vrnila z drugo olimpijsko kolajno. O tem sem skorajda prepričana. A selitve niti malo ne obžalujem. Svoje študentske izkušnje ne bi zamenjala za deset olimpijskih kolajn. Tam sem postala samostojna, stkala številna prijateljstva in se postavila na začetek nove kariere. To je bila najboljša izkušnja v mojem življenju.

"A to še ni vse. Čutim, da vseh skritih rezerv še zdaleč nisem porabila." Še en citat iz že omenjenega pogovora z vami v Pekingu.
Tudi tem besedam lahko pritrdim. Lahko bi pokazala še več. Kot rečeno, moja kariera je šla zaradi študija v ZDA v nekoliko drugačno smer. Malce mi je žal le londonskih olimpijskih iger. Tam nisem v pravšnji meri verjela sebi, tudi zato sem ostala brez finala. Kot pa potegnem črto, moram biti zadovoljna. Ponavljam, ničesar ne obžalujem.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 150
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin