Spomini na olimpijsko medaljo? "Ničesar se ne spomnim, jokala sem kot dež."

Lucija Polavder je še ena v vrsti izjemnih judoistk, ki so se kalile v taboru judo stratega Marjana Fabjana na Lopati pri Celju, kjer trenira tudi vseh pet judoistov, ki na olimpijskih igrah v Riu zastopajo slovenske barve. 31-letna Grižanka je zaposlena v športni enoti Slovenske vojske in končuje študij logistike v Celju. Manjka ji le še diploma, bržkone bo tudi ta povezana z judom. Trenutno je na porodniškem dopustu, njena pozornost pa je te dni usmerjena v Rio.

Tina Trstenjak je četrti olimpijski dan postala olimpijska prvakinja. Kako ste vi kot nekdanja tekmovalka pospremili njen nastop? Umirjeno, kontrolirano ali vzneseno kot večina?
Kar kurja polt me je oblivala. Tekmovanje sem spremljala doma. Sicer sede pred televizorjem, a sem se morala vsake toliko česa oprijeti, da sem lažje zdržala ves ta pritisk.

Ga je res lažje zdržati kot tekmovalec in ga usmeriti v adrenalin ali je doma z varne razdalje vendarle lažje?
Meni je v vlogi gledalca bistveno težje, saj nimaš vpliva na razvoj dogodkov.

Trener Marjan Fabjan je kovač vseh štirih olimpijskih medalj za slovenski judo. Foto: Stanko Gruden, STA

Trstenjakova je bila izredno osredotočena, po zmagi pa so se ji usta raztegnila v prešeren nasmeh. Kot bi se ponovila zgodba iz Londona, kjer je glavno vlogo odigrala Urška Žolnir. Tino dobro poznate, deluje zelo umirjeno, menite, da bo kaj slavja na račun odličja?
Tina je res zelo umirjena, a mislim, da bodo tak uspeh vendarle proslavili. Če ne v Riu, pa na Lopati in pri njej doma.

Ste se lahko vživeli v njeno kožo? Sami poznate občutek, ko vsi pričakujejo ali celo zahtevajo medaljo. 
Tega položaja ji res nisem zavidala, težko je. Podoben občutek sem leta 2012 imela v Londonu, kjer so vsi pričakovali, da bom ponovila ali nadgradila uspeh iz Pekinga (tretje mesto). Hitro se lahko zalomi in meni se je. Glede na vse treninge in odrekanja si je Tina medaljo vsekakor zaslužila.

Polavdrova v družbi Urške Žolnir, Roka Dragšiča, Vesne Đukić in Ane Velenšek pred odhodom na olimpijske igre v London, kjer je veljala za eno od favoritk za medaljo.

Pogumno predstavo je s petim mestom prikazal tudi novinec na olimpijskih igrah, mladi Adrian Gomboc. Trener Marjan Fabjan je že pred začetkom iger opozarjal, naj se ne koncentriramo samo na Tino Trstenjak in Ano Velenšek, ker da so vsi slovenski judoistični predstavniki v Riu (poleg Gomboca še Rok Drakšič in Mihael Žgank) odlično pripravljeni. Vas je Gomboc presenetil?
Adrian me je prijetno presenetil. Zelo dobro se je boril, še posebej v prvih borbah. Njegova trenerka Urška Žolnir je mojstrsko opravila svoje delo. Vem, da vsi naši tekmovalci trenirajo po podobnem programu in da so vsi dobro pripravljeni. Fabi si ne bi dovolil, da bi na olimpijske igre peljal slabo pripravljene tekmovalce.   

Zdi se, da judo na vsakih olimpijskih igrah zaživi, pa čeprav cveti tudi v neolimpijskem obdobju.
Da, zato ker medijsko ni tako podprt kot nekateri drugi športi in olimpijske igre so za nas odlična priložnost, da opozorimo nase.

Polavderjeva je trenutno na porodniškem dopustu in še ne razmišlja o vrnitvi na tatamije. Jo pa okupira idejo o dokončanju študija logistike v Celju. Manjka ji samo še diplomska naloga. Najverjetneje bo tudi ta povezana z judom. (Foto: Sonja Brcar photography).

Olimpijska vročica se je tudi v Sloveniji že pošteno razživela. Si ob spremljanju iger kdaj zaželite, da bi se preselili na prizorišče iger? Če seveda za trenutek odmisliva šestmesečnega sina Vala Luko, ki ta trenutek seveda potrebuje vašo stalno pozornost.
Pred začetkom iger sem si tega želela, še vedno imam kurjo polt, ko spremljam olimpijsko dogajanje, in čutim adrenalin, najraje bi kar komu skočila na pomoč, po drugi strani pa se zavedam, da trenutno nisem pripravljena na takšno raven tekmovanja.

Ste olimpijsko tekmo jemali zgolj kot eno od tekem, ali ste jo vendarle dojemali s strahospoštovanjem, kot si ga največji športni dogodek vsakih štirih let zasluži?
Olimpijske igre so bile vedno na prvem mestu in nanje smo se načrtno pripravljali. Vse tekme so jim bile posvečene.

Iz Pekinga se je vrnila z bronasto olimpijsko medaljo. Foto: STA ,

Vas je trener Fabjan na igre tudi posebej psihološko pripravil? Ste se pred tekmo izolirali od drugih? Trstenjakove in Velenškove v teh dneh na televiziji skorajda nismo zasledili. Tudi na dvigu slovenske zastave v olimpijski vasi s(m)o ju pogrešali. Del priprav na nastop?
Verjetno res. Na prejšnjih olimpijskih igrah smo sicer bili prisotni tako na odprtju iger kot na dvigu slovenske zastave, a smo se takoj zatem umaknili in koncentrirali na svoj nastop. Tja smo prišli delat, ne uživat.

Udeležila sem se treh olimpijskih iger (Atene 2004, Peking 2008 in London 2012), od teh sem se edino prvih lotila bolj sproščeno in rezervirano, saj sem se tik pred igrami huje poškodovala. Tako sem olimpijsko vzdušje doživela v polnem sijaju in spomini so lepi.

Leta 2008 ste v Pekingu osvojili bron v kategoriji +78 kg. Vam je trener jutro pred nastopom namenil kak konkreten nasvet?
Fabi nas je že od malega vzgajal, da smo pred tekmo vedele, kako se je treba psihološko pripraviti. Zame je bilo značilno, da sem dan pred tekmo še opravila jutranji trening, potem pa sem se zaprla v sobo in se povsem osredotočila na tekmo in nasprotnice. Pregledala sem svoje zapiske, ki jih hranim v zvezku, kako se katera bori, kako se ji je treba zoperstaviti in podobno. Povsem sem se osredotočila na tekmo.

Torej imate učenjaški, sistematični pristop do tekme?
Da, že na treningih, kjer pilimo tehniko, imamo s seboj zapiske. Pripravimo se na vsako tekmovalko posebej. Pripravljala sem se tudi s pomočjo televizijskih posnetkov. V mislih in na sparingu, ki sem ga postavila v enak položaj, kot je bil značilen za nasprotnico.

Ste v Pekingu že zjutraj čutili, da je to vaš dan? Urška Žolnir je našemu poročevalcu v Riu povedala, da je v Londonu želela čim prej okusiti prvo borbo, potem pa je vedela, da bo steklo.
Nikoli nisem razmišljala o medalji. In ta dan so zmagale povsem druge tekmovalke, kot smo predvidevali. Vse je obrnilo naokrog, tehtnica pa se je nagnila na mojo stran.

Kako je videti vmesni čas, od ene borbe do druge?
Ta čas je ključnega pomena. Če takrat začneš razmišljati o medalji, je zgodba končana. Takrat izgubiš vse. Sama sem se strogo držala tega, da o medalji ne razmišljam. Da imam povsem prazno glavo do pol ure pred borbo, nato pa sem se spet osredotočila na tekmovalko.

Omenili ste, da niste razmišljali o medalji. To pomeni, da si je tudi vizualizirali niste? Kajakaš Andraž Vehovar si je celotno dogajanje menda do potankosti naslikal v glavi. Vizualizacija v judu ne pride v poštev?
Juda ne moreš meriti s časom in je zelo nepredvidljiv, zato vizualizacija ne pomaga kaj dosti. Sama si nikoli nisem predstavljala, niti napovedovala medalj.

Originalno olimpijsko medaljo hrani doma (na fotografiji jo nosi njen sin Val Luka), kopije pa so v pisarni Marjana Fabjana in prostorih sponzorjev. (Foto: Sonja Brcar).

Kje hranite olimpijsko medaljo? Zdi se mi, da sem jo opazila v pisarni trenerja Fabjana.
Original imam doma, duplikati pa so pri Fabiju in sponzorjih.

Se spomnite, kaj vam je dejal, ko ste dobili medaljo?
Joj, ničesar se ne spomnim, ker sem jokala kot dež (smeh, op. p.). Vsa čustva so privrela na plan, prav iz nadzora so mi ušla. Spomnim se, da sem se Fabiju zahvalila za vse in ga objela, ne spomnim pa se, kaj sva se pogovarjala.

Na sprejemu na Lopati je bilo verjetno veselo?
Zelo veselo. Najprej na Lopati, potem na Grižah, vsepovsod so pripravili sprejem zame. Nadoknadili smo vse za nazaj.

Kakšen odnos imajo v svetu juda do slovenskih tekmovalcev? Trener Fabjan je izjemno cenjen. Zahvalil se mu je tudi trener kosovske tekmovalke, ki je v nedeljo za Kosovo priborila prvo zlato olimpijsko medaljo. Ste čutili, da vas nasprotniki jemljejo s spoštovanjem?
Da. Prav tako vsi vedo, da smo tekmovalke, ki spadamo v vrh, vse iz istega konca Slovenije. Živimo na območju 20 kilometrov v okolici Celja.

Prav tako tudi vejo, da je Lopata vasica v primerjavi z na primer Parizom, kjer imajo ogromno judoistov. Tudi Fabija vsi poznajo in ga cenijo ter vedo, da mu na svetu ni enakega. Ni trenerja, ki bi iz take male skupine ljudi ustvaril toliko vrhunskih judoistov, ki so postali olimpijski, svetovni in evropski prvaki ter dobitniki številnih medalj.

"Ni trenerja, ki bi iz take male skupine ljudi ustvaril toliko vrhunskih judoistov, ki so postali olimpijski, svetovni in evropski prvaki ter dobitniki številnih medalj, kot je Marjan Fabjan." Foto: Ana Kovač

Kaj je po vašem mnenju tisto, kar ga dela tako unikatnega in uspešnega? Ana Velenšek in Tina Trstenjak sta dejali, da se poglobi v vsakega tekmovalca in točno ve, kako pristopiti, da bo izkupiček še večji.
Fabi za judo živi. O programih, ki jih sestavlja za svoje tekmovalce, razmišlja tudi ponoči. Ko ne more spati, sestavlja treninge. Ima pa svoja načela, od katerih ne odstopa, in mislim, da je tako tudi prav.

Menda je za svoje varovance pripravljen tudi posredovati v šoli. Je to počel tudi za vas?
Tudi to počne, da, a zame to ni bilo treba. Bi se pa šel tudi dogovarjat v šolo, če bi ta potreba bila (smeh, op. p.). V šoli se je recimo dogovoril, da smo oproščeni prve ure pouka, saj smo takrat imeli trening. Mislim, da so nas učitelji tudi zaradi njega gledali v drugačni luči kot nekatere druge "športnike".

Prijateljice, sparing partnerice in nasprotnice: Petra Nareks, Urška Žolnir in Lucija Polavder v družbi trenerja Fabjana. Foto: Vid Ponikvar

Vam je vcepil skromnost, delavnost, disciplino?
Da, vzgajal nas je od malih nog. Judo sem začela trenirati pri desetih letih in ko si toliko časa v tujini z nekom, se seveda navzameš njegovih navad in načina življenja. On tak je in tako nas je vzgojil.

Odraščala sem skupaj z Urško Žolnir in Petro Nareks, pozneje so se nam pridružile mlajše judoistke, Tina Trstenjak in Ana Velenšek. Nikoli nismo bile zahtevne. Nismo zahtevale spanja v hotelih, zadovoljne smo bile že, če smo spale v kampu. Verjetno pa smo se tam zabavale bolj kot bi se, če bi bila vsaka v svoji hotelski sobi.

Judo mi je dal disciplino in delavnost, samostojnost, samozavest. Zahvaljujoč judu sem prepotovala velik del sveta, se naučila tujih jezikov …

Da je rojena za delo z otroki, sta v intervjuju za Sportal lani potrdili tudi Tina Trstenjak in Ana Velenšek. Foto: Osebni arhiv

Trenutno ste na porodniškem dopustu. Kakšne načrte imate za prihodnost? Se boste na tatamije vrnili kot tekmovalka, trenerka …?
Z otroki delam že zdaj, glede nadaljevanja svoje kariere pa še nisem sprejela nobene odločitve.