Prekmurec, ki je stopil iz anonimnosti in skoraj postal olimpijski junak

Ena od značilnosti olimpijskih iger je tudi ta, da so večje pozornosti deležni športi, ki so sicer v vmesnem štiriletnem obdobju širši javnosti skriti. Tako je marsikatero slovensko gospodinjstvo stiskalo pesti za judoista Adriana Gomboca, ki se je po treh zaporednih zmagah podal v odločno borbo za kolajno.

Na koncu se je moral po porazih v polfinalu in borbi za tretje mesto zadovoljiti s petim mestom. Za tega je brez oklevanja priznal, da je sicer vrhunsko, a na olimpijskih igrah, kjer nekaj štejejo predvsem odličja, tudi zelo hitro pozabljivo in brez prave rezultatske teže.

Adrian Gomboc: iz olimpijske dvorane s sklonjeno glavo, iz Ria de Janeira z visoko dvignjeno.

"Čutim grenak priokus. Predvsem takoj po porazu se mi je skorajda podrl svet. A verjamem, da bodo nove priložnosti še prišle. Imam tudi cilj za prihodnje olimpijske igre, ki jih bo leta 2020 gostil Tokio. To je seveda kolajna," je dejal Gomboc, ki v odločilnih tekmah preprosto ni imel dovolj moči, priznava pa, da je plačal tudi davek neizkušenosti.

Prekmurec na Lopati

Na poti do Tokia ga sicer čaka še kopica etapnih ciljev. Navsezadnje v karieri še ni osvojil članske kolajne na svetovnih ali evropskih prvenstvih. Olimpijski nastop v Riu, v katerem je pokazal, da lahko najboljši obraz pokaže na najbolj pomembnem odru, pa bo, kot pravi, po nekaj prespanih nočeh znal sprejeti kot dobro popotnico in spodbudo.

Judoist, ki še ni rekel zadnje besede.

In kdo je pravzaprav judoist, ki je bil do sobote za širšo slovensko javnost anonimnež? Gre za 21-letnega člana kluba Sankaku z Lopate, kjer ima vse vajeti v rokah trener Marjan Fabjan. Tja se je preselil pred šestimi leti, po vsega dveh mesecih treningov v Murski Soboti.

"Ugotovil sem, da bom lahko v judu nekaj naredil le, če se preselim na savinjski konec. Res je, bil sem mlad, a imel sem mamimo čvrsto podporo," pravi mladenič iz Rakičana, zaselka pri Murski Soboti, znanega po osrednji prekmurski bolnišnici in letališču, nad katerim se zračnih vragolij loteva tudi akrobatski pilot Peter Podlunšek.  

Šola na stranskem tiru

V klubu Sankaku, ki je postal pravi sinonim za slovensko kakovost v judu, kar med drugim dokazujejo tudi olimpijske kolajne Urške Žolnir in Lucije Polavder ter kontinuirano nizanje uspehov na evropskih in svetovnih prvenstvih, se ni predal zgolj judu kot športu, temveč svojevrstnemu načinu življenja. Za tamkajšnje borce je namreč splošno znano, da sprejemajo popolno podrejenost sistemu, zaradi česar navzven pogosto delujejo zaprti vase.  

Urška Žolnir: v Riu kot Adrianova senca.

"Odločitve za selitev nisem nikoli obžaloval," pravi Gomboc, ki se je ob odhodu v Celje vpisal tudi na prvo celjsko gimnazijo, kjer pa ima še kar nekaj neporavnanih računov. Še vedno je namreč vpisan v četrti letnik. "Judo je res zahteven. Vseeno vem, da je moja naloga, da končam tudi šolanje. To bom storil v naslednjem letu," zagotavlja judoist, ki se je udomačil v kategoriji do 66 kilogramov.

Fabjan kot stric iz ozadja

V Riu de Janeiru se je v vlogi njegove trenerke, ki ga je v skladu s protokolom pospremila do borilne blazine oziroma tatamija, predstavila Urška Žolnir, kar pa še zdaleč ne pomeni, da se oddaljuje od taktirke Marjana Fabjana. "Trener Fabjan je neke vrste stric iz ozadja. Skrbi za vse programe, pri tem pa mu pomaga tudi Urška.  Ko pa gre za velika tekmovanja, je ona zadolžena za fantovski, on pa za ženski del reprezentance. Sicer pa vsi treniramo po podobnem programu, zato verjemite, da so tudi drugi naši judoisti odlično pripravljeni. Spadajo na vrh. Napovedujem vsaj eno kolajno," je ob koncu prve olimpijske izkušnje dejal Gomboc.