Zadišalo je po prvi slovenski kolajni

Adrian Gomboc verjame, da bo nova priložnost za olimpijsko kolajno čez štiri leta v Tokiu.

Slovenska delegacija bi se lahko po več razočaranjih prve kolajne veselila že na drugi tekmovalni dan. V središču pozornosti se je znašel 21-letni judoist Adrian Gomboc, ki se je v kategoriji do 66 kilogramov po treh zmagaj zavihtel v polfinale, nato pa dvakrat klonil in osvojil končno peto mesto. Na koncu je bil zanj v tekmi  za tretje mesto usoden Rišod Sobirov iz Uzbekistana.

"Žal je tako, da peto mesto na olimpijskih igrah ne pomeni prav veliko. Tu štejejo kolajne," je dejal Gomboc, ki ni skrival cmoka v grlu. "Osredotočenost in pristop sta bila na pravi ravni. V polfinalu me je tekmec žal prehitel. V tekmi za tretje mesto pa v meni ni bilo več tiste surove moči. Morda so odločale tudi izkušnje. Celoten nastop je uspešen, a ni tisto, kar bi lahko bilo," je dejal dijak na olimpijskih igrah.

Ko je padel evropski prvak …

Mladi Prekmurec je svojo pot proti uspehu kariere začel z zmago nad Važo Margvelašvilijem, ki je kot evropski prvak veljal za velikega favorita. S presenetljivim iponom se je v nekaj sekundah iz nadobudnega debitanta prelevil v resnega tekmeca za najvišja mesta.

Da proti favoritu iz Gruzije ni zgolj izkoristil ugodnega trenutka, sta že v dopoldanskem delu spoznala Matthes Punza iz Zambije in Kanadčan Antoine Bouchard. Oba je ugnal s po dvema vazarijema. Na pretrd oreh pa je naletel v polfinalu, ko ga je kljub nekaj pogumnim napadom premagal Italijan Fabio Basile. Sanje o kolajni pa je na koncu razblinil še Sobirov.

Borbeni Gomboc je prvo prijetno slovnesko presenečenje na OI v Riu.

Tihi adut

Gomboca se sicer pred olimpijskimi igrami ni prav pogosto omenjalo med kandidati za najvišja mesta. Navsezadnje se je na letalo za Brazilijo zavihtel na podlagi nacionalno pridobljene kvote, konkretneje po zaslugi rojaka Mihaela Žganka. Obenem gre tudi za borca, ki do sedaj na članskih velikih tekmovanjih ni posegal po najvišjih uvrstitvah. Njegov najboljši rezultat je bilo peto mesto z lanskoletnega evropskega prvenstva ih obenem tudi evropskih iger v Kazanu.

Tradicija se nadaljuje

Toda eden od razlogov, da je bilo nanj vendarle vredno resno računati, se je skrival v klubskih barvah. Gomboc sicer prihaja iz Rakičana pri Murski Soboti, a na borilnih blazinah je zvest znamenitemu klubu Sankaku. Ta domuje na Lopati pri Celju, glavno besedo pa ima guru slovenskega juda – trener Marjan Fabjan.  

Savinjski klub je na zadnjih olimpijskih igrah redno skrbel za odličja. Začelo se je z bronom Urške Žolnir v Atenah 2004, nadaljevalo s podobnim podvigom Lucije Polavder štiri leta pozneje v Pekingu, leta 2012 pa je bila Žolnirjeva v Londonu celo zlata.

Adrian Gomboc je, skladno s tradicijo v judu, do tekmovalne blazine vselej prišel v družbi trenerke - Urške Žolnir, sicer še vedno aktualne olimpijske prvakinje.

Zlata Urškina šola

Prav Žolnirjevi, ki se je preselila v trenerske vode, pa je alfa in omega slovenskega juda Fabjan zaupal mladega Gomboca (skupaj z vrstnikom Mihaelom Žgankom in bolj izkušenim Rokom Drakšičem).  "Fantje so me sprejeli in vidno napredujejo," nam je v nedavnem intervjuju dejala Žolnirjeva, ki se je vzdržala napovedi, med tekmami pa je svojega varovanca na tatami pospremila z zanjo značilnim borbenim pogledom. Kot bi tekmovala tudi sama.

Ni še konec

Slovenija bo imela na teh igrah še kar štiri železa v judoističnem ognju, ki gori v dvorani Carioca 2. Na svoje nastope namreč čakajo še Gombocovi klubski soborci Tina Trstenjak, sicer prvi slovenski adut, Ana Velenšek, katere konkurenčnost ogroža poškodba noge, ter že omenjena Žgank in Drakšič. "Meni ni uspelo. Žal. A verjamem, da bo imela Slovenija znova vsaj eno olimpijsko kolajno v judu," je štafeto rojakom predal Gomboc.