Dekle, ki je dočakalo zlati dan

Le tri Slovenke so se v 120-letni olimpijski zgodovini okitile z naslovom olimpijske prvakinje. Tini Maze je to kot edini uspelo na zimskih olimpijskih igrah. Rokometašica Alenka Cuderman je edina Slovenka z zlatim odličjem z ekipnega športa. Judoistka Urška Žolnir pa je po bronasti kolajni v Atenah 2004 in vlogi zastavonoše v Pekingu 2008 do olimpijskega zenita prišla pred štirimi leti v Londonu, ko je bila nepremagljiva v kategoriji do 63 kilogramov. Že takrat je namignila, da naslova ne bo branila, zdaj pa se je na olimpijsko sceno vrnila kot 34-letna trenerka Adriana Gomboca, Roka Drakšiča in Mihaela Žganka.

Urška Žolnir: nove olimpijske igre, nova vloga Foto: Stanko Gruden, STA

Že nekaj časa ste vidno osredotočeni na trenersko delo. A vseeno … Ste bili ob pogledu na olimpijske kroge v Riu povsem ravnodušni ali pa se vam je v glavi vendarle zavrtel čustveni film vaše olimpijske trilogije?
Olimpijska vas name ni naredila posebnega vtisa. Vem, zakaj sem prišla v Rio de Janeiro. Moje misli so pri trenerskem poklicu in pri borbah naših fantov. Čustva so me malce prevzela le v dvorani, ko sem videla nekdanje tekmice, kako se popravljajo na olimpijske nastope. Takrat sem znova malce podoživela svoje dosedanje igre.

Vrhunec vaše kariere je bila seveda zlata olimpijska kolajna v Londonu. Takrat ste postavljali nove kriterije športne psihološke priprave. Vaš pogled je razkrival neverjetno osredotočenost in samozavest. Ste si kdaj skušali pojasnjevati, na kakšen način ste se spravili v svojevrsten borilni trans?
Olimpijski prvak ne postaneš čez noč. Verjetno je bilo to tisti dan, v katerem sem združila vse, kar sem imela. To je bil trenutek, za katerega sem delala vse od prvega koraka na blazini naprej. Na tej poti niso bile le zmage. Daleč od tega. Tudi boleči porazi so bili del moje kariere. A takrat, torej na svojih tretjih olimpijskih igrah, sem bila dovolj zrela, da sem vse znanje usmerila v tisti dan. Dobro se ga spominjam. Bila sem samozavestna. Pravzaprav sem čakala le na prvo borbo, saj sem želela preveriti dnevno formo. Takrat sem vedela, da je to tisti dan.

"Olimpijska vas? Imamo streho in hrano, kar je dovolj." Foto: Stanko Gruden, STA

So takrat porazi, o katerih govorite, pozabljeni?
Nič ni pozabljeno. To je zgodba o 20-letnem odrekanju. Ni mi bilo lahko. Vsekakor pa mi ni žal. Dosegla sem tisto, kar le malokdo. A življenje gre naprej.

Dolga leta ste bili športnica, ki je spoštovala disciplino, eno od temeljih načel slovenske reprezentance v judu. Zdaj jo narekujete. Imate s tem kaj težav?
Dobro ste opisali spremembo. Res pa je, da sem že pred leti, ko sem bila še v tekmovalnem ritmu, skušala na našo pot preusmeriti mlajše judoistke. To je rdeča nit našega dela. Disciplino vzdržujemo iz generacije v generacijo. Zavedamo se namreč pomembnosti discipline. Judo spada med tiste borilne športe, pri katerih te lahko drobna napaka stane vrhunskega rezultata. Prav ta napaka pa lahko izhaja iz pomanjkljive osredotočenosti. Gre za celoten proces grajenja judoista. Navzven res delujemo umirjeni, morda celo zaprti vase. A to je naša pot do uspeha.

Ni skrivnost, da je oče tega koncepta trener Marjan Fabjan. Gre v vašem delu predvsem za prenos njegovega znanja? Ga v celoti sprejemate?
Da. Kar 20 let sem se od njega učila. Poleg tega je to koncept, ki prinaša rezultate. Z moje strani bi bilo neumno, če bi nove rodove usmerjala drugače.

Kje pa je tu trenerski pečat Urške Žolnir?
No, prav gotovo v delo vnašam kaj svojega. Navsezadnje se moram vesti nekoliko drugače zaradi tega, ker sem ženska, moji varovanci pa fantje. Po značaju sem drugačna kot Marjan Fabjan. Njegova šola pa je zanesljivo osnova. Tudi prvi rezultati mojega trenerskega dela so dobri. Fantje so me dobro sprejeli in obratno. Čutim, da sprejemajo napotke. Napredek je zato viden, predvsem pri mlajšem delu, torej Gombocu in Žganku.

Kaj lahko pokažejo na teh olimpijskih igrah?
Brez napovedi. To so olimpijske igre, posebno poglavje v vseh športnih zgodbah. Zgodi se lahko marsikaj. A za odgovor bo treba počakati na dan tekme.

Le še do torka pa boste imeli naziv aktualne olimpijske prvakinje. Bi bila lahko naslednica prav Tina Trstenjak, ki se prav tako bori v kategoriji do 63 kilogramov?
Takšen razplet bi ji seveda privoščila. Predvsem zaradi tega, ker dobro vem, kako trdo je garala, da je prišla do ravni, ko se pravzaprav lahko pogovarjamo o takšnih scenarijih. Pod svojim okriljem imam tri judoiste, zato je v zadnjem obdobju res nisem prav veliko spremljala. Toda o dobri pripravljenosti ne dvomim.

Spomin na zlati dan: London, 31. julij 2012 Foto: Stanko Gruden, STA

Iz mnogih taborov v slovenski olimpijski reprezentanci dežujejo pritožbe čez brazilsko organizacijo iger. Se jim boste pridružili?
Ne. S tem se ne želim obremenjevati, še manj pa to deliti s tekmovalci. Še več, marsikaj lahko celo pohvalim. V prvi vrsti dejstvo, da je tokrat telovadnica z blazinami nameščena tudi v olimpijski vasi. Na treninge se nam zatorej ni treba stalno voziti. Sicer pa … Imamo hrano in streho nad glavo. To bo dovolj, ne?

Ali tudi tovrstna skromnost izhaja iz Fabjanove šole?
Prav gotovo. Pod njegovim okriljem je pogosto vadila večja skupina. Veliko je bilo prilagajanja, zato smo morda tudi manj zahtevni. Kar nam ponudijo, sprejmemo. Zakaj bi se pritoževali?