Ponedeljek, 6. 5. 2019, 6.00
5 let, 7 mesecev
Aron Anderson
O usodni kavi, ki mu je spremenila življenje, in raku, ki je njegova supermoč #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,94
1
Šved Aron Anderson je kot otrok prebolel raka, a je pri devetih letih pristal na invalidskem vozičku. Od takrat vso svojo energijo posveča športu, deluje pa tudi kot motivacijski govorec.
"Bolezen rak vidim kot svojo supermoč. Resnično. To, da sem bolezen prestal kot otrok, je pomenilo, da sem se do številnih spoznanj dokopal že v zelo zgodnjem obdobju. Rak mi je dal veliko zagona, moral sem se naučiti številnih mentalnih strategij, s katerimi sem premagoval težke situacije. Po drugi strani pa sem se zaradi bolezni bolj zavedal tega, da bom nekega dne umrl. In če smrt srečaš že kot otrok, na življenje gledaš drugače. Zaradi nje življenje živim bolj polno, kot bi ga sicer. Dejstvo je, da sem dobil drugo priložnost. Številni bolniki z rakom je ne dočakajo. Jaz sem imel srečo," je prepričan 31-letni Šved Aron Anderson, dvakratni globalni zmagovalec dobrodelnega teka Wings for Life World Run. Pred mikrofon smo ga povabili v Zadru.
31-letni Anderson je dvakratni globalni zmagovalec teka Wings For LIfe World Run.
Aron Anderson je 31-letni športnik invalid, avanturist in motivacijski govorec iz Stockholma na Švedskem. Je edini človek na svetu, ki se lahko pohvali z dvema globalnima zmagama na teku Wings for Life World Run. Letos je dobrodelni tekaški dogodek, na katerem je celoten znesen, zbran s štartninami, namenjen fundaciji, ki se ukvarja z iskanjem učinkovitega zdravljenja poškodb hrbtenjače, spremljal iz druge perspektive.
Ne kot tekač oziroma udeleženec na invalidskem vozičku, ampak kot ambasador teka, v čigar delokrog spadajo tudi poročanje s terena, motiviranje tekačev, pa tudi snemanje selfijev, če si tega želijo.
Z 31-letnim Švedom, ki je med drugim nastopil na štirih paraolimpijskih igrah, in to v treh različnih športih (jadranje, tek, hokej), in ki ima v svoji zbirki več medalj z evropskih in svetovnih prvenstev za športnike invalide, smo se pogovarjali v Zadru, kamor je globalni tek privabil tudi mnogo Slovencev.
Preberite še:
Lani ste v Zagrebu nastopili na motivacijskem dogodku TEDx, zdaj ste v Zadru, kdaj pa vas lahko pričakujemo v Sloveniji?
Z veseljem, samo nekdo me mora povabiti. Še nikoli nisem bil v Sloveniji, je bilo pa tam na smučanju mnogo mojih dobrih prijateljev, ki so imeli povedati marsikaj lepega.
Kako vam je tek Wings for Life World Run spremenil življenje? Kar dvakrat ste zmagali v globalnem merilu (to pomeni, da je od vseh udeležencev teka po vsem svetu najdlje bežal pred zasledovalnim vozilom, ki štarta pol ure za tekači in po vnaprej predvidenem urniku pospešuje, vse dokler ne prehiti oz. ulovi vseh tekačev, op. p.). Ob tem je za vas verjetno slišal marsikdo zunaj Švedske, ki prej ni.
Največ mi je pomenilo to, da sem lahko del nečesa, kar bo morda enkrat v prihodnosti pomagalo številnim ljudem, ki se spopadajo s poškodbo hrbtenjače. Da bodo nekoč odkrili učinkovite načine zdravljenja tega stanja. Taki ljudje so povsod in marsikje je njihovo življenje precej težje kot za nas, ki smo na invalidskem vozičku v Evropi oz. v razvitem svetu in lahko živimo povsem normalno življenje.
Povsem drugače je v manj razvitih delih sveta. Pred časom sem obiskal Afganistan in bil šokiran nad življenjem, ki ga tam živijo ljudje s poškodbo hrbtenjače. Če sem lahko vsaj del projekta, ki tem ljudem skuša pomagati, sem lahko zadovoljen.
Leta 2015 je zmagal na Švedskem ...
... leta 2017 v Dubaju, kjer je postavil tudi rekord v prevoženih kilometrih ...
... in lani še na Floridi v ZDA.
Kako ste sploh prišli do teka Wings for Life World Run? So vas k sodelovanju povabili organizatorji, ste se prijavili sami?
Prvič me je na tek opozoril prijatelj, koncept se mi je zdel zanimiv in sem šel.
In zmagali.
Da, na Švedskem. Ko zmagaš na nacionalnem teku, si potem za nagrado lahko izbereš udeležbo na teku nekje drugje. Sam sem si izbral Dubaj in tudi tam zmagal (z invalidskim vozičkom je prepeljal 92 kilometrov, op. p.). Podobno se je potem zgodilo lani na Floridi (skoraj 90 kilometrov, op. p.). Obakrat sem zmagal v globalnem merilu.
"Kadar trpim se smejim. Zaradi smeha se sproščajo endorfini in potem je vse lažje."
Na tem vozičku, na katerem sedite zdaj?
Ne, tisti je podoben, a je nekoliko hitrejši in mi omogoča stabilnejši položaj.
Kakšne posledice takšna kilometrina pusti na dlaneh?
Uf, res ogromno žuljev. Dlani sem sicer zaščitil s trakom, nosil sem tudi rokavice, a ni pomagalo kaj dosti. Roke so po takšnem naporu res v slabem stanju.
Vaše življenje je že v rosnih letih krojila bolezen. Pri sedmih letih so vam odkrili tumor v spodnjem delu hrbtenice in po seriji kemoterapij in obsevanj ter nazadnje še operaciji ste pri devetih letih pristali na invalidskem vozičku. Vidite okoliščino, da se je to zgodilo že tako zgodaj, kot olajševalno? Ste invalidski voziček sprejeli lažje, kot bi ga, če bi vas doletel v zrelejši starosti?
Morda res, sam namreč bolezen rak vidim kot svojo supermoč. Resnično. To, da sem bolezen prestal kot otrok, je pomenilo, da sem se do številnih spoznanj dokopal že v zelo zgodnjem obdobju.
Pri sedmih letih so mu odkrili tumor na spodnjem delu hrbtenice. Obsevanja in kemoterapije niso učinkovale, zato je bila potrebna operacija. Po njej ni bil več sposoben hoditi in je vse od takrat na invalidskem vozičku.
Dalo mi je veliko zagona, moral sem se naučiti številnih mentalnih strategij, s katerimi sem premagoval težke situacije. Po drugi strani pa sem se zaradi bolezni bolj zavedal tega, da bom nekega dne umrl.
Smrt je postala nekaj, kar mi je zelo blizu. Ni nekaj, kar se bo zgodilo čez mnogo let, že kot otrok sem jo videl povsem od blizu.
Vem, da vsak človek ve, da se smrti ne more izogniti, a če jo srečaš že v otroštvu, na življenje gledaš drugače. Lahko rečem, da mi je srečanje s smrtjo dalo energijo, da življenje živim bolj polno, kot bi ga sicer. Dejstvo je, da sem dobil drugo priložnost. Številni bolniki z rakom je ne dočakajo. Jaz sem imel srečo.
"Srečanje s smrtjo mi je dalo energijo, da življenje živim bolj polno, kot bi ga sicer. Dejstvo je, da sem dobil drugo priložnost. Številni bolniki z rakom je ne dočakajo. Jaz sem imel srečo."
Kmalu po bolezni ste se našli v športu. Ste bili že prej bolj športen otrok?
Da, od nekdaj.
Nastopili ste na štirih paraolimpijskih igrah, nato pa leta 2012, pri 24 letih, morali na operacijo kolka, ki je postopoma prekinila vašo športno kariero. Leto pozneje ste še zadnjič nastopili na svetovnem prvenstvu za hokejiste invalide. V enem od intervjujev ste dejali, da ste takrat res padli v črno luknjo. Vse do usodne kave s prijateljem in pustolovcem Johanom Ernstom Nilsonom.
Da, res je. Svet se mi je takrat res postavil na glavo. Bil sem samski in brez denarja. Dvanajst let sem ves svoj čas vlagal v šport, potem pa mi je kar naenkrat nekdo rekel, da tega ne morem več početi. Takrat tega nisem vedel, ampak vsaka stvar ima resnično neki namen. Konec športne kariere je pomenil začetek drugačne, bolj pustolovske poti.
Omenili ste kavo, res je, prijatelj me je peljal na kavo in povabil na najvišjo goro Švedske, na Kebnekaise (2097 metrov). Seveda sem mu odgovoril, da nikakor. Poglej me, na vozičku sem! No, pa se ni dal, zavrnitve ni hotel niti slišati.
"Po nujni operaciji kolka pri 24 letih se mi je svet postavil na glavo. Bil sem samski in brez denarja. Dvanajst let sem ves svoj čas vlagal v šport, potem pa mi je kar naenkrat nekdo rekel, da tega ne morem več početi. Takrat tega nisem vedel, ampak vsaka stvar ima resnično neki namen. Konec športne kariere je pomenil začetek drugačne, bolj pustolovske poti."
Kako vam je uspelo na vozičku?
Na vse mogoče načine. Voziček sem morda uporabljal nekaj sto metrov, potem pa sem si pomagal na najrazličnejše načine, od plazenja, plezanja, uporabljal sem bergle … Po tistem me je zanimalo samo še to, kaj vse mi še lahko uspe.
"Šport mi pomeni pot nazaj v življenje."
Povzpeli ste se tudi na Kilimandžaro, s 5.895 metri najvišji vrh afriške celine. Podobno je poskušal tudi Slovenec na invalidskem vozičku Boštjan Lederer, a je moral zaradi zahtevnosti terena pot skrajšati, saj ta nikakor ni primerna za invalidski voziček.
Pomagal sem si z gorskim kolesom, z res velikimi kolesi na ročni pogon. Tudi tam sem se plazil in si pomagal z berglami. Bilo je res zelo težko, hkrati pa tudi imenitno, ko sem dosegel vrh.
Andersonov vzpon na Kilimandžaro:
Anderson na havajskem Ironmanu:
Danes delujete predvsem kot motivacijski govorec. Kako dolgo že?
Od 25. leta. V zadnjih šestih letih sem imel okrog 700 govorov. Kar precej, da (smeh, op. p.).
Se spomnite, kaj ste si želeli postati kot otrok? Ste bili športen tip?
Zagotovo. Bil sem povsem običajen fant. Igral sem nogomet. Po operaciji, ko sem pristal na invalidskem vozičku, pa lahko rečem, da me je rešil prav šport. Bil je moja pot nazaj v življenje. Po televiziji sem videl paraolimpijce in tudi sam sem želel postati eden izmed njih.
Anderson ima smele načrte, a poudarja, da z glavo ne bo silil skozi zid.
Oče me je nekoč odpeljal na atletski štadion, kjer sem videl, da se tudi ljudje na invalidskem vozičku lahko ukvarjajo s športom. To se mi je zdelo izjemno in od takrat sem vpet v šport. Pomagal mi je pri fizični okrepitvi, pa tudi psihološki, predvsem pri krepitvi samozavesti. Že pri desetih letih sem imel svoj prvi tekmovalni invalidski voziček.
Vam je pri psihološki stabilnosti kdo pomagal?
Kot otroku ne, to mi je prav prišlo pozneje. Sodeloval sem z mentalnim trenerjem, prebral sem veliko tovrstne literature, iskal sem ljudi, ki bi mi lahko pomagali postati še boljši.
Zadar je obiskal z ženo.
Imate v mislih že kakšen nov cilj, ki je zunaj običajnih smernic?
Da, želim se povzpeti na Mount Everest, a to bom poskusil izpeljati postopoma. Prihodnje leto imam v načrtu vzpon do baznega tabora, upam, da mi bo v treh letih uspelo priti do vrha. Čim bolj varno, seveda. Ne bom silil z glavo skozi zid.
1