Petek, 13. 8. 2021, 7.00
8 mesecev, 3 tedne
Že tretjič na največje tekmovanje: "Ko smo prejeli vabilo, so nas kar zalile solze" #video
16. poletne paralimpijske igre so tik pred vrati. Začele se bodo 24. avgusta z uradno otvoritvijo in mimohodom odprav. Med njimi bo tudi Slovenija. Slovensko trobojnico bo na otvoritvi nosil paralimpijec paralokostrelec Dejan Fabčič, zato z njim začenjamo miniserijo intervjujev, s katerimi želimo predstaviti nekaj članov slovenske odprave v Tokio.
43-letni parašportnik Dejan Fabčič prihaja iz Hrašč pri Podnanosu. Po poklicu je zdravnik interne medicine ter vodja ambulante za bolezni ščitnice in diabetes v Novi Gorici. Dejan se je rodil brez golenic na obeh nogah. Nog mu niso amputirali, ampak so jih usposobili s pomočjo več kot 20 operacij. Od leta 2002 se ukvarja s tekmovalnim parašportom.
"Zelo sem bil vesel, ker sem bil izbran za nosilca slovenske zastave na otvoritvi 16. poletnih paralimpijskih iger v Tokiu. Glede na to, da so to moje že tretje paralimpijske igre, lahko povem, da sem zastavonoše vedno občudoval. To so bili vrhunski športniki ali pa ljudje s posebno zgodbo. Zato se mi zdi kar neverjetno, da bom zdaj tudi sam na tem mestu! To si štejem v veliko čast. S ponosom jo bom nosil za vse Slovence, za vse športnike invalide, za vse ljubitelje športa, navijače in ne nazadnje tudi za vse zdravniško-medicinsko osebje, ki smo se in se še borimo proti novemu koronavirusu," je ob imenovanju za nosilca zastave povedal Dejan Fabčič. Na Tokio se pripravlja s trenerko Brino Božič.
Simbolična zahvala zdravstvenemu osebju
Slovenska paralimpijska odprava: na levi zastavonoša slovenske ekipe − lokostrelec Dejan Fabčič, kolesar Anej Doplihar, atlet Henrik Plank, zraven njega stoji strelec Franček Gorazd Tiršek, Franc Pinter, namiznoteniški igralec Luka Trtnik in plavalec Tim Žnidaršič Svenšek.
Dr. Boro Štrumbelj, vodja letošnje paralimpijske odprave v Tokio, je povedal, da je odločitev o zastavonoši tudi simbolična zahvala vsem zdravnikom in medicinskemu osebju, ki so med koronsko krizo požrtvovalno skrbeli za naše zdravje. Dejan Fabčič je namreč zdravnik interne medicine ter vodja ambulante za bolezni ščitnice in diabetes v Novi Gorici. Aktiven je bil tudi v času epidemije covid-19 in svojih bolnikov ni pustil na cedilu.
Dejan Fabčič se od leta 2002 ukvarja s tekmovalnim parašportom. Začel se je ukvarjati s plavanjem, leta 2008 je že debitiral na paralimpijskih igrah v Pekingu, kjer je zasedel 6. in 7. mesto na 100 metrov hrbtno in prsno. S parakajakom je bil leta 2016 na igrah v Braziliji 6. v kategoriji KL2. Zdaj pa ga čaka tekmovanje v paralokostrelstvu, kjer z veseljem izkorišča svoje bogate izkušnje, izkazalo pa se je, da je zelo nadarjen tudi za to tekmovalno panogo.
Začel zaradi hčere, nadaljuje pa sam
Z lokom se je seznanil s pomočjo hčerke. Preden se je začel tekmovalno ukvarjati z lokostrelstvom, se je pri treningu pridružil hčerki, ki ga je takrat trenirala. Ona je nato lok postavila v kot in prijela za harmoniko, začela pa je tudi plesati balet, medtem ko je oče z lokom nadaljeval na tekmovalni ravni. "Doma še kdaj ustreliva skupaj, na treninge pa moram zdaj hoditi kar sam. Zaradi nje sem začel, zdaj pa nadaljujem sam."
Oglejte si video:
Kako ste sprejeli novico, da greste v Tokio?
Bil sem zelo vesel in srečen. Saj smo po tiho upali, ampak si tudi nismo drznili zares misliti tega, predvsem, da ne bi bili preveč razočarani, če ne bi bilo povabila. Ko smo ga prejeli, so nas kar zalile solze. Podobno kot takrat, ko sem šel prvič na paralimpijske igre.
Ali je šport že od nekdaj del vašega življenja?
S športom se ukvarjam že od majhnega, ampak najprej na vaški rekreativni ravni. Vedno smo brcali žogo na igrišču, igrali tenis, med dvema ognjema, plavali v vaškem potoku. Ko sem imel možnost, da se začnem ukvarjati s športom na bolj resni ravni, so se zvrstila tudi tekmovanja.
Leta 2002 ste začeli tekmovati v plavanju in po nekaj uspešnih letih prenehali. Zakaj?
Plavati sem začel, ker je bila to moja dolgoletna želja. Takrat so se mi stvari tako ujele, da sem lahko začel trenirati – najprej v plavalnem klubu Olimpija v Ljubljani, nato na fakulteti za šport pod vodstvom dr. Boruta Štrumblja. Sledila je dobra kariera, ki je dosegla vrh na paralimpijskih igrah v Pekingu leta 2008. Počasi sem zaključil, ker je bilo konec študija medicine in sem začel s sekundariatom. Enostavno je zmanjkalo časa, da bi dvakrat dnevno hodil na bazen, pa še družino sem si ustvaril.
Lidl Slovenija je že od leta 2016 ponosni podpornik slovenskih parašportnikov. Z Zvezo za šport invalidov Slovenije – Slovenskim paralimpijskim komitejem (Zveza ŠIS-SPK) oblikujejo aktivnosti za promocijo športa invalidov ter s programom Postani športnik tudi skrbijo za večje vključevanje mladih invalidov v šport. Tokrat so združili moči v kampanji Nič mi ne manjka za promocijo slovenskih parašportnikov.
Kako to, da ste si premislili in leta 2013 začeli tekmovati v parakajaku?
Nikoli si nisem mislil, da se bom še kdaj ukvarjal s kakšnim drugim športom na tako resni ravni. Potreboval pa sem rekreacijo, zato sem začel veslati v lokalnem kajak klubu Soške elektrarne. To je idealna rekreacija zame, ker delam z zgornjim delom trupa. Nog, ki jih težko uporabljam, pa pri kajaku ne potrebujem toliko. Ravno takrat so sprejeli odločitev, da bo parakajak tudi disciplina na paralimpijskih igrah v Riu de Janeiru, in so me povabili zraven. Ker smo pod vodstvom Nine Mozetič zelo dobro delali, so se rezultati zelo izboljšali in sem se uvrstil v Rio. To ni bilo načrtovano. Vse je prišlo spontano, ampak je bilo lepo obdobje in mi je bilo zelo všeč.
Lani ste vesla zamenjali za lok. Kako ste se znašli v paralokostrelstvu?
Tudi to je bilo bolj kot ne po naključju. Ko zaradi epidemije covid-19 ni bilo treningov in tekmovanj, je zmanjkalo tudi motivacije, da bi doma "na suhem" treniral kajak, saj je to zelo enolično. Še pred epidemijo smo se lani zelo resno pripravljali na nastop v parakajaku, ampak ker nekaj mesecev nisem od blizu videl ne vode ne čolna, je usahnila želja, da bi še naprej opravljal tako zelo naporne treninge s kajakom. Ker pa sem bil doma in sem že prej znal streljati z lokom, sem za hišo postavil tarčo ter vsak dan streljal. Najprej sem mislil, da bo to dober trening moči za ramenski obroč, ki bi bil koristen tudi za kajak, potem pa se epidemija kar ni zaključila in sem toliko napredoval v lokostrelstvu, da se je rodila želja, da bi se poskusil tudi na kakšnem resnem tekmovanju.
Popolnoma drugačen šport od vseh
Dejan Fabčič strelja s čisto navadnim lokom, takšnim, kot ga uporabljajo vsi tekmovalci. Uporablja pa poseben stolček, da je bolj stabilen.
Kaj vas je najbolj očaralo pri lokostrelstvu?
To je popolnoma drugačen šport od vseh, s katerimi sem se do takrat ukvarjal. V vseh preteklih disciplinah sem moral biti v dobri pripravljenosti, v kajaku je bila moč zelo pomembna, zato sem veliko vadil v fitnesu. Imel sem ogromno težav s sklepi in rameni. V lokostrelstvu pa se celoten proces večinoma odvije v glavi – od zasnove do izvedbe strela gre večinoma za mentalni trening. Moč, ki sem jo imel že od prej, mi je sicer zelo koristila, vse drugo pa je v glavi. Ko končno enkrat ugotoviš, kako bi moral strel izvesti, se zaveš, da si šele na začetku − vsak strel moraš čim bolj enakomerno ponoviti 72-krat, torej tolikokrat, kot je na voljo strelov na tekmi. To je tisti čar lokostrelstva, ki me posebej privlači.
Kako potekajo treningi, so ločeni na fizični del in psihično pripravo?
Na začetku so bili res ločeni, s tem, da smo precej treningov za moč lahko kar preskočili. Sledilo je učenje tehničnih korakov, iz katerih je sestavljen strel. Ko sem to osvojil in ozavestil, sem oboje sestavil v strel. Najprej je treba streljati od blizu, da ni treba zraven razmišljati še o merjenju, potem pa počasi preideš na razdaljo 70 metrov, ki je tudi tekmovalna razdalja.
Za hišo imam tarčo, ki jo uporabljam kot izhod v sili. Treniram pa na strelišču, in sicer na 70 metrov. Čim več treningov opravimo na tej razdalji. Od blizu je tarča videti velika, na 70 metrov pa se rumena pika na sredini zmanjša na nekaj milimetrov. Nekaj treningov opraviva s trenerko, ki pa ne more biti vedno ob meni, zato mi da navodila, tako da večino treningov lahko opravim sam. Ko prideš na tako visok nivo, moraš trenirati vsak dan. Tega s službo v ambulanti ni tako težko usklajevati, saj se moram tako ali tako prilagajati delovnemu času. Težje je usklajevati z družino, saj si želiš biti čim več časa doma, po drugi strani pa lokostrelstvo zahteva določeno časovno obdobje. Če bi imel možnost, da bi bil zaposlen kot športnik, in potem bi bilo vse precej lažje.
"Rad tekmujem, se preizkušam in treniram"
Kakšen je "vaš recept", da uspete v vsaki disciplini?
Posebnega "recepta", ki bi se ga zavestno držal, nimam. Šport moraš imeti rad, in jaz ga imam rad od majhnega. Določen šport moraš vzljubiti, ne smeš začeti na silo. Ko ga vzljubiš, te začne toliko zanimati, da se začneš poglabljati v rezultate, treninge, izboljšave in nadgradnje. Potem te vedno bolj vleče vanj. Kmalu spoznaš, da je treba povečati količino treningov, in če imaš poleg sebe še dobrega trenerja, kot sem imel sam srečo v vseh treh disciplinah, uspehi slej ko prej pridejo. Doma moraš imeti tudi zelo potrpežljivo družino, ki te podpira in živi s teboj ter s tvojim športom in se temu zna prilagoditi. Pri tem imam res veliko srečo. Brez tega ne bi bilo rezultatov.
Kaj vas najbolj osrečuje pri športu? Je to miselni odklop?
Pri lokostrelstvu mi je prav miselni odklop zelo všeč, a treba je razmisliti tudi o številnih stvareh. Na trening ali tekmo ne moreš iti, ne da bi bil popolnoma osredotočen na samo streljanje, saj drugače ne zadeneš ničesar. Še celo poškoduješ se lahko. Po naporni službi ali obdobju v službi mi prav to zelo veliko pomeni. Čutim veliko ljubezen do športa in počnem vedno nekaj, kar me veseli. Privlačijo me tudi tekmovanja, drugače ne bi šel v to. Na splošno mi paralimpijske igre predstavljajo velik motiv. Ko sem sodeloval na njih v Pekingu, sem spoznal, kako dobra stvar so, zato sem sklenil, da če bom še dobil najmanjšo priložnost za to, bom poskusil. Rad tekmujem, se preizkušam in treniram. Rad imam šport in ni mi odveč, da svoj prosti čas namenim športu.
Težav z motivacijo, preutrujenostjo in preobremenjenostjo torej ne poznate?
Z motivacijo absolutno nimam težav, moram se celo malo zadrževati. Utrujenost pa se z leti naučiš premagovati. Treningi kajaka so bili zelo naporni. Če imaš uro in pol frekvenco utripa od 150 do 160, si ob koncu dneva zares utrujen. Če si trikrat tedensko v fitnesu, tudi stalno živiš z bolečinami v mišicah. To so res zahtevni treningi, nisem pa več rosno mlad, da bi se s tem še tako intenzivno ukvarjal, zato je bila lanska odločitev tudi lažja. Pri lokostrelstvu je vseeno malo drugače, saj treningi s fizičnega vidika niso tako zelo naporni, so bolj mentalno zahtevni. Lokostrelstvo mi ponuja tudi malce razvedrila. Ocenjujem, da bi lahko vztrajal še kar nekaj časa.
Bi lahko rekli, da je lokostrelstvo oziroma strelstvo primerno za starejše, zrelejše tekmovalce?
Izkušnje so zagotovo pomemben dejavnik. Včasih pa mladim tekmovalcem, ki še nimajo močne potrebe po vrhunskem rezultatu, uspejo zelo dobri rezultati. Dobro je, da si pri tem športu čim bolj sproščen ter da ti uspe ohraniti "hladno" glavo, kar je zelo težko in sem videl na tekmovanju na Češkem. Z leti ti je bolj jasno, na kaj se moraš osredotočiti, zato je mogoče malce lažje.
Dopolnite stavek Nič mi ne manjka, razen …
Gotovo imam še nekaj rezerve v opremi. Vrhunska lokostrelska oprema je zelo draga in jo počasi dokupujemo ter sestavljamo vrhunski lok. Manjkajo mi dobri kraki, nov ročaj, ki stane 800 evrov. Želim si predvsem več časa za trening. Opravim 3.500 strelov na mesec, najboljši športniki neinvalidi pa jih opravijo med šest in osem tisoč. Sem polno zaposlen v zdravstvu, zato mi časa vedno primanjkuje. Zavedam se, da nikoli ne bom mogel toliko trenirati, kot trenirajo preostali športniki, zato takrat, ko treniram, poskušam biti z glavo bolj pri stvari.
