Druga kariera
Nedelja, 22. 10. 2017, 11.00
7 let, 1 mesec
Druga kariera (26.) – Gregor Židan
Začel je kot orodjar, zato je toliko bolj cenil privilegije, ki mu jih je prinesel profesionalni šport
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,98
Nekdanji nogometaš Gregor Židan je zelo zgodaj okusil delo v pravem pomenu besede. Že pri 18 letih je začel vajeniško dobo kot orodjar, zato je toliko bolj cenil udobje, ki mu ga je zagotavljal vrhunski šport. Katere izkušnje so mu dale najpomembnejšo lekcijo in kaj sporoča mladim športnikom?
Gregor Židan je nogometno kariero sklenil leta 2001. Za njim je pestro nogometno obdobje. Igral je za Olimpijo (1984-1990), zagrebški Dinamo (1990-1992) in (kot Ljubljančan na začasnem delu na Štajerskem) Maribor (1993-2001). Po spletu okoliščin je nosil dres treh reprezentanc: jugoslovanske, hrvaške in slovenske. Njegove športne korenine nadaljuje mlajši sin, ki pri Olimpiji, kjer Židan že 12 let dela kot trener mlajših selekcij, igra pri starejših kadetih. Židan je že v času kariere razmišljal o prihodnosti. S prvim večjih zaslužkom si je že pred več kot 20 leti kupil lokal, ki uspešno deluje še danes. Pri 52 letih ima že 33 let delovne dobe.
Kot orodjar v Iskri Videomatiki na Pržanu je najprej opravljal vajeniško dobo, nato pa, tako kot vsi drugi, delal vsak dan od 6.00 do 14.00. "Mislim, da so mi ravno ta leta dala vedeti, kako težek je delavski kruh in mi dala smernice za naprej."
Večina vrhunskih športnikov se po koncu tekmovalne kariere sooča s težkimi trenutki. Kakšna je vaša upokojitvena izkušnja?
Moja zgodba je morda še nekoliko drugačna. Že pred profesionalnim ukvarjanjem s športom sem namreč pridobil izkušnje z delom. Kot orodjar sem bil zaposlen v Iskri Videomatiki na Pržanu, kjer sem najprej opravljal vajeniško dobo, nato pa, tako kot vsi drugi, delal vsak dan od 6.00 do 14.00. Mislim, da so mi ravno ta leta dala vedeti, kako težek je delavski kruh in mi dala smernice za naprej.
Židan ima dva sinova. Na fotografiji s Timom na nogometni tekmi.
Časi so danes seveda povsem drugačni in jih je težko primerjati z mojimi izkušnjami, bi pa mladim športnikom vseeno priporočil, naj poskusijo, kaj pomeni delati, saj bodo tako bolj cenili šport. Morda sem se ravno zaradi delovnih izkušenj potem, ko sem postal profesionalni športnik, počutil blagoslovljeno.
Na svojih začetkih sem imel res veliko srečo. Deležen sem bil posluha v šoli (obiskoval je srednjo kovinarsko šolo) in v službi, kjer so mi omogočili, da sem kljub službi lahko hodil na treninge, tekme in priprave. Lahko bi rekel, da sem okusil zlato dobo socializma.
Prvi večji znesek ste menda zaslužili s prestopom k Dinamu.
V bistvu so me plačevali že v Olimpiji. Dobival sem štipendijo, zadnje leto, ko smo se z Olimpijo že uvrstili v prvo jugoslovansko ligo, pa sem dobil leto dni neplačanega dopusta. To je bil prvi poskus profesionalizma, predvsem v smislu, da sem imel vedno več obveznosti in treningov in da usklajevanje s službo zaradi izostankov ni bilo več možno.
Ko sem dobil ponudbo iz Dinama, sem se od službe poslovil, s sodelavci pa še vedno ostajamo v stikih. Moj oddelek še vedno obstaja, branža, v kateri sem deloval, pa iz leta v leto napreduje in v njej skorajda ni nezaposlenih. Orodjarji oz. oblikovalci kovin so vedno iskan kader.
V času igranja za NK Maribor sem kot izredni dijak v Mariboru končal še srednjo ekonomsko šolo in dosegel naziv ekonomski tehnik. Poskusil sem tudi fakulteto, a se mi ni izšlo.
Kakšne nauke ste lahko potegnili iz življenjskih zgodb nekaterih vrhunskih športnikov?
Dotaknile so se me predvsem zgodbe nekaterih nogometašev, ki so po koncu kariere propadli in živeli skoraj na beraški palici, in to ne glede na to, da so za naše razmere zaslužili relativno velike vsote denarja. Krivci za njihov položaj so bili različni. Od ločitev, napačnih investicij, stav … Vse to mi je prav gotovo vlilo strah pred tem, kaj bom sam počel v trenutku, ko se bom poslovil od nogometa.
Eden od teh korakov je bil nakup lokala, to se je zgodilo pred 22, 23 leti, in to s prvo konkretno vsoto denarja, ki sem ga zaslužil ob prestopu v Dinamo. Lokalu sem dal ime Gregorino, ki je po eni strani nevtralno, po drugi pa je vezano na moje ime. Poleg tega je v lokalu še par detajlov, ki so moj nogometni pečat. Lokal sem pred 12 leti oddal v najem in z najemniki odlično sodelujem. Mislim, da smo oboji zelo zadovoljni.
Ukvarjal sem se tudi z zavarovalništvom, dobavo športne opreme, že dolga leta pa pri Olimpiji delam tudi kot trener mlajših selekcij (U9). Nikoli nisem želel biti odvisen zgolj od svojega lokala.
Lokal, ki ga je kupil ob prestopu v Dinamo, je pred 12 leti oddal v najem, z najemniki pa odlično sodelujo, povdarjata obe strani.
Kako ste vstopili v trenerski svet?
Najprej sem želel biti menedžer in sem to delo v Mariboru nekaj časa tudi opravljal, potem pa po vrnitvi v Ljubljano začel delati kot trener. Bilo je to obdobje, ko je nastala nova Olimpija in so me povabili k sodelovanju. Pristal sem na to, da pomagam, zdaj pa kot trener delam že 12 let. Za zdaj delam z otroki, zdi se mi, da imam poseben čut otroke.
Že 12 let je pri Olimpiji trener mlajših selekcij.
Vladate z mehko roko?
Niti ne. Mislim, da je, glede na to, da starši zdaj vladajo z mehko roko, drugje potreben nekoliko trši pristop. To ne pomeni, da sem kot trener tiran, definitivno ne, zagovarjam pa disciplino, trdo delo in odgovornost. Mislim, da je to predpogoj za gradnjo športne kariere.
Ko se z otroki zabavamo, se zabavamo, ko pa delamo, delamo. Moti me na primer, če kdo pozabi žogo ali ščitnike, ali če zamudi zbor, takrat seveda sledi kazen. Nogometaš mora takrat v skupni sklad prispevati en evro, iz tega denarja pa ob koncu sezone pripravimo piknik. Pri tem seveda potrebujem sodelovanje staršev, in mislim, da kazen deluje.
Nekdanji športniki običajno pravijo, da je težje biti trener kot igralec.
Precej težje, da. Trener mora usklajevati 20 različnih egov, reševati njihove probleme … in to zna biti kar umetnost. Zdaj ko se ozrem nazaj na svoje trenerje, ugotavljam, da je bolje biti nekoliko slabši trener, pa zato toliko boljši psiholog.
Po 12 letih trenerskega dela se verjetno v tej vlogi počutite suvereno. Bo čas tudi za starejše selekcije?
Brez dvoma se zdaj počutim bolj suvereno kot na začetku, je pa tudi res, da so se generacije otrok v tem času močno spremenile. Zdaj je težje kot na začetku. Na splošno se družba razvija tako, da se vse dela bolj na "izi", to pa z vidika športa nikakor ni dobro. Sam pravim, da iz otrok delamo invalide. Saj so samostojni, nimajo pa nobene odgovornosti. Sicer pa pustimo času čas.
Pogrešate nogometne čase?
Pogrešam čase, ko sem res igral in nisem imel nobenih skrbi. Imel sem srečo, da sem lokal kmalu oddal bratu v upravljanje in z njim nisem imel nobenih obveznosti.
Edina skrb, ki sem jo imel, je ta, da sem bil zjutraj in zvečer zdrav, vse drugo je bilo uživanje. Seveda so bili tudi problemi, brez teh ne gre. Od poškodb, stresnih situacij, ampak to mi je takrat ustrezalo. Izredno so mi ustrezale tudi karantene. To pomeni, da sem imel svoj mir, urejeno prehrano …
Danes je vse drugače, današnji šport spominja na gladiatorstvo. Moji časi so se še dotikali zadnje dobe romantike.
V kakšnem smislu?
V času igranja za Dinamo se mi je zdelo, kot da smo nogometaši "bog i batina", kot pravijo. V Zagrebu smo imeli skoraj predsedniški status. No, v Mariboru je priljubljenost nogometašev še večja.
Na katero obdobje vas vežejo najlepši spomini?
V bistvu imam na vsa obdobja lepe spomine. Mislim, da že to, da nisem pogosto menjal kluba, veliko pove o meni in o mojem pogledu na nogomet.
Preberite še:
Rene Mlekuž: Iz pisarne je pobegnil k drugim izzivom
Kevin Kampl in njegova ure sprave s slovensko javnostjo #intervju
Ljubomir Moravac, nogometaš, ki je v prometni nesreči izgubil svoje sanje #intervju
Iz Dinama ste prestopili v Maribor in se niste vrnili v Olimpijo. Kje se je zapletlo? Kot Ljubljančan ste se verjetno želeli vrniti v Ljubljano.
Pred mnogimi leti sem moral oditi iz Olimpije in ko sem se vračal iz Dinama, sem se seveda želel vrniti nazaj v Olimpijo, pa me niso hoteli … no, pa saj danes niti ni pomembno. Šel sem v Maribor in bilo je prav. Seveda, če bi mi pred 30 leti kdo rekel, da bom igral na Maribor, bi mu rekel, da je nor. Ko pa enkrat doživiš zgodbo s tem klubom, je ne moreš pozabiti.
Z Zlatkom Zahovićem, športnim direktorjem NK Maribor, in Marinkom Galićem, nekdanjim nogometašem na dobrodelnem nogometnem turnirju.
Danes lahko vsakomur z veseljem povem, da sem se v Mariboru odlično počutil, da imam tam še danes prijatelje in da tja zaradi zadovoljstva s storitvami svoj avto še vedno vozim na servis. To so stvari, ki jih v življenju ne gre pozabiti.
Tudi navijači so vas večinoma lepo sprejeli, čeprav so bili tudi težki trenutki …
Bile so dobre in slabe izkušnje, ampak so pozitivne prevladale. Če v klubu preživiš deset let, tako kot sem jih jaz v Mariboru, če odigraš toliko in toliko tekem, in nekaj dobrega narediš za druge, potem z navijači nimaš težav. Poskusil sem se poistovetiti z njimi. Kljub temu, da sem bil Ljubljančan in da sem to vedno poudarjal, so me v Mariboru lepo sprejeli in tega ne bom nikoli pozabil. Še danes sem deležen povabil na njihove tekme in se jim tudi z veseljem odzovem.
Na tekmi znanih Slovencev, v družbi Aleksandra Čeferina, Mihe Deželaka, Saša Udoviča, Tomaža Klemenčiča.
Po drugi strani pa sem imel tudi srečo, da sem z Olimpijo doživel trenutke, ko je bila Ljubljana ogreta za nogomet. To je bilo v obdobju, ko smo iz druge jugoslovanske lige napredovali v prvo. Takrat si je naše tekme za Bežigradom ogledalo med osem in deset tisoč gledalci, kadar so pri nas gostovale močne ekipe, pa tudi do 15 tisoč.
Glede navijačev pa bi svojo kariero razdelil v tri močna obdobja: prvo, ko smo se z Olimpijo uvrstili v prvo ligo, drugo, ko sem igral za Dinamo in se je na vsaki tekmi zbralo med 30 in 40 tisoč gledalci, in tretje, ko smo se z Mariborom uvrstili v ligo prvakov. To so bili na nek način tudi vrhunci moje kariere.
Slišati je, da ste bili za navijače pripravljeni storiti več, kot bi sploh pričakovali. Poznamo zgodbo o tem, kako vas je mlad navijač prosil za podpis, na koncu pa ste mu uredili podpise celotnega moštva Dinamo.
Včasih ni bilo služb za stike z javnostmi in nogometaši smo morali sami skrbeti za svojo javno podobo. Spomnim se, da sem večkrat kupoval klubske drese in koledarje in jih delil med navijače. To sem storil večkrat in to mi je bilo v veselje.
No, drese, ki smo si jih s tujimi igralci izmenjali na zelenici, pa hranim zase. Načrtujem, da si bom enkrat uredil sobo s temi spominki.
Kateri del se vam je finančno najbolj izplačal?
Za to, da sem si ustvaril neko finančno osnovo, v bistvu Iskra, da sem sploh začel normalno živeti. Potem Dinamo, kjer sem dobil malo večji znesek, in na koncu Maribor, ko sem zasluženo že hranil za tretje obdobje. Tako so me doma vzgojili. Nikoli nisem imel preveč, tudi zdaj nimam, imam pa za lepo življenje.
Židan se je junija letos v okviru priprav na evropsko srečanju v futsalu, ki ga bo prihodnje leto gostila Slovenija, srečal s Tomažem Kavčičem, trenerjem, ki ga je nekdanji selektor Srečko Katanec predlagal za svojega naslednika.
Veliko športnikov pravi, da so v času kariere živeli v milnem mehurčku, nekateri priznavajo, da niso znali plačati niti položnice. Ste se tudi vi počutili, kot da ste v milnem mehurčku?
Na vse skupaj sem gledal drugače, verjetno prav zaradi mojih začetkov, ki so se, kot rečeno, začeli v službi. Vseskozi sem tudi razmišljal o svoji prihodnosti, s tem so povezane tudi moje naložbe. Nisem zapravljal, ampak sem hranil za hude čase.
Vas je kdaj zaneslo pri zapravljanju? Ste si privoščili kaj, kar ne bi bilo treba?
Niti ne, edina večja naložba je bil nakup avtomobila znamke BMW, pa še to po letu dni v Zagrebu, in to takrat, ko sem lahko izkoristil luknjo, po kateri si lahko na Hrvaškem kupil avto brez carine. Sicer pa so me bolj zanimali projekti, ki mi bodo prinašali denar, na primer že omenjeni lokal. Je pa tako, da je nekdo zadovoljen s 500 evri na mesec, nekdo pa ni zadovoljen niti s 5.000 evri.
Stari ste 52 let. Koliko let delovne dobe ste že zbrali?
Delam od 18. leta starosti in imam 33 let delovne dobe. Se pa tako kot mnogi drugi zavedam, da bo pokojnina bolj za sproti kot pa za dostojno življenje.
Športno aktivni ste ostali tudi po koncu športne kariere. Redno vas srečujemo na ljubljanskem maratonu, ki je tik pred vrati. Med prijavljenimi vas najdemo tudi letos.
Res je, po koncu kariere sem si namreč zadal dva izziva. Eden je tek, drug pa planinarjenje. Prehodil sem slovensko transverzalo, za razširjeno mi manjka še nekaj žigov, že 15-krat pa sem bil na Triglavu. Od leta 2002, ko sem začel hoditi v hribe, grem vsako leto enkrat. Pred leti sem si kupil še psa, pasme border-collie, ki me spremlja na teku in v hribih. Kar zadeva ljubljanski maraton, mislim, da sem se ga udeležil 11-krat. Vse diplome z maratonov hranim doma.
Udeležuje se tudi teka trojk. Na fotografiji skupaj z Djonijem Novakom, nekdanjim nogometašem, s katerim sta pred leti tvorila legendarni bočni par branilcev. Tudi na "trojkah" je Židan nosil štartno številko iz kombinacije osmic.
Letos boste mali maraton (21 km) menda tekli s številko 8888. Osmica je krasila tudi vaš dres v Mariboru in reprezentanci. Je to redna praksa?
Ni, sem pa izkoristil priložnost, ko sem jo imel (smeh, op. a). Zaželel sem si številko, ki bo vsebovala 8. Na koncu je prišlo do številke 8888, ki jo bom nosil letos. Malo mi je žal, da edinkrat, ko sem v Ljubljani tekel 42 kilometrov, nisem nosil številke z osmicami, ampak tako je. Saj bodo še priložnosti, namen imam.
