Uživajte, dokler lahko. Ne bo se več zgodilo.

Cristiano Ronaldo, Lionel Messi, Lionel Messi, Lionel Messi, Lionel Messi, Cristiano Ronaldo, Cristiano Ronaldo, Lionel Messi, Cristiano Ronaldo in Cristiano Ronaldo. Ne, nikomur se ni pokvarila tipkovnica. Pa tudi vidite ne slabo.

To sta imeni, ki sta v zadnjem desetletju vedno na seznamu dobitnikov zlate žoge, nagrade za najboljšega igralca leta, ki se je skozi desetletja izrisala kot resnični glas za najboljšega nogometaša leta na svetu.

Vseh deset let eno ali drugo. Ko je bil prvi Argentinec, je bil drugi Portugalec. In obratno. Le enkrat se je zgodilo, da boj za zlato žogo ni bil dvoboj med njima. To je bilo leta 2010, ko je Ronaldo pristal na "katastrofalnem" šestem mestu.

Pet mest višje od najvišje uvrstitve slovenskega nogometaša od leta 1956, odkar France Football izbira najboljšega. Leta 1975 je bil Branko Oblak, eden izmed treh Slovencev (še Zlatko Zahović in Jan Oblak), ki so se znašli na seznamu za zlato žogo do zdaj, 11.

Ob koncu leta 2007 je Kaka, ki je takrat enega od močnejših Milanov v bogati zgodovini sedemkratnega evropskega prvaka popeljal do njegovega zadnjega celinskega naslova, postal zadnji dobitnik zlate žoge, ki ne prihaja z Madeire oziroma Rosaria. Takrat je bil Brazilec pri 25 letih na vrhuncu svoje nogometne poti. Danes je star 35 let in sveži nogometni upokojenec.

Nekje takrat, ko je neznani programer s psevdonimom Satoshi Nakamoto ustvaril prvi bitcoin, ki smo ga letos množično odkrili Slovenci in odprl se nam je nov svet. Leta 2008, ko bil drugi predsednik Slovenije Janez Drnovšek še živ. Malo preden je Barack Obama postal prvi temnopolti ameriški predsednik.

Ko je Španija še sanjala o prvem od svojih treh naslovov na velikih nogometnih tekmovanjih in je Zlatko Zahović preživljal svoje prve mesece v pisarni NK Maribor. Kralj popa Michael Jackson je v tistem obdobju načrtoval svojo zadnjo koncertno turnejo, kadilci v Sloveniji pa so se nejevoljno privajali na uvedbo novega zakona o prepovedi kajenja v zaprtih prostorih.

Nekje takrat se je začela bitka, dirka, karkoli že hočete, ki traja še danes. Dvoboj za lovorike, gole, milijone. Z razvojem družabnih omrežij, ki se je zgodil medtem, tudi všečke in sledilce. V tem času sta v 3.644 dneh skupaj dosegla 1.062 golov in zbrala še 364 podaj.

Osvojila sta sedem od desetih naslovov evropskega klubskega prvaka, ki so bili na voljo. Pet od osmih, ko je šlo za klubsko svetovno prvenstvo. Šest od sedmih, ko sta se z Barcelono oziroma Realom potegovala za španski državni naslov. Razdelila sta si skoraj vse, pustila sta le nekaj drobtinic.

Koliko časa še? Messi je star 30, Ronaldo 32 let in ne zdi se, da se bosta ustavila. Še kakšno leto, dve, morda tri (celo štiri?), bosta verjetno kraljevala, potem se bosta umaknila in izpraznila prestol.

Kdo ju bo nasledil? Neymar je pri 25 letih storil odločilni korak v Pariz in se priključil projektu "PSG-ju evropski naslov, Neymarju zlata žoga". Kevin de Bruyne je nov Messi Josepa Guardiole pri Manchester Cityju, ki igra atomski nogomet. Kylian Mbappe pri komaj dopolnjenih 19 letih deluje strah zbujajoče dobro.

V dolgi vrsti za naziv najboljšega na svetu potrpežljivo stoji še kup sijajnih nogometašev. Eden izmed njih bo prej ali slej naredil korak naprej in postal najboljši, a nekaj je gotovo. Na vrhu ne bo ostal tako dolgo, kot na njem vztrajata kralja nogometa, ki si krono z glave na glavo podajata zadnjih deset let. Niti eden, kaj šele dva. Zgodilo se je enkrat in ne bo se nikoli več. Zato uživajte, dokler traja.

Za konec še najpomembnejše vprašanje. Messi ali Ronaldo? Spadam med tiste, ki so v superiornost prvega celo tako zelo prepričani, da mislijo, da zagovorniki drugega nimajo pojma o nogometu. Toda kdo pravi, da imamo prav.

Hrabrimo se lahko s številkami. Argentinec je v zadnjem desetletju zbral 541 golov in 219 podaj, Portugalec 521 golov in 145 podaj. Pa tudi s tem, da so Messija, čeprav ni dobil zlate žoge, na prvo mesto postavili pri angleškima FourFourTwo in The Guardian, v nogometnem svetu zelo spoštovanih čtivih, pri izboru katerih so sodelovali številni ugledni nogometni obrazi.

Upam samo, da med njimi ni bilo takšnih strokovnjakov, kot je edini slovenski novinarski glas v izboru za zlato žogo dr. Andrej Stare, ki je Jana Oblaka na tretje mesto med vsemi nogometaši postavil zato, "ker ta hip spada med najboljše tri vratarje na svetu".