Tri ljubezni slovenskega nogometaša: Lana, Tibo in Indija

Luka Majcen Foto: Ana Kovač Ljubljančan Luka Majcen se je v sezoni 2018/2019 z Luko Zahovićem boril za najboljšega strelca prve slovenske nogometne lige. Sezono je v dresu Triglava končal kot drugi, s 17 goli. Ker je imel že 28 let, do prestopa v tujino, o kateri se je veliko govorilo, vendarle ni prišlo. Odlično je začel tudi naslednjo sezono, nakar se je zgodil incident po tekmi z Bravom in šest tekem suspenza. Spomladi stare forme ni več našel, ob porazih kranjske ekipe je izgubil nekaj ljubezni do nogometa. A prišla je ponudba iz indijske I-League, ki mu je spremenila življenje. Danes pravi, da se je vse moralo zgoditi z razlogom. Zdaj je za njim tretja sezona igranja v Indiji, ki jo je končal kot najboljši strelec lige, dobitnik nagrade za najboljšega igralca in prvak. Z ekipo RoundGlaas Punjab so se prebili v indijsko Super League. Čeprav pogreša domače, dekle Lano in svojega psa Tiboja (ko ga je med pogovorom omenil, se je ta z laježem hitro oglasil), se naslednji teden vrača v Indijo – za svojo četrto sezono, prvo v konkurenci najbogatejših indijskih klubov.

Večji del zadnjih treh let ste preživeli v Indiji, kako se je vsaj za nekaj tednov vrniti domov?
Je lepo, je lepo. Se pa zdaj tudi v Indiji že počutim kot doma. A proti koncu sezone že kar malo hrepeniš po naši mali državici. Zdaj, ko več potujem, sem videl veliko lepih stvari. A se včasih ne zavedamo, kako lepo državo imamo, kako je vse dostopno, kako je doma vse blizu. V Indiji imamo do treninga, ki naj bi bil blizu, uro vožnje. Zaradi prometa, zaradi razmer na cesti.

Zagotovo v Indiji pogrešate svojega štirinožnega prijatelja, pa hribe, kamor radi hodite?
Saj imajo tudi tam hribe. Ampak pri nas greš lahko zjutraj na Šmarno goro. Brez težav si narediš enodnevni izlet. Če želiš tam videti nekaj takega, kot imamo mi, moraš narediti nekajdnevni izlet in kupiti letalsko karto.

Luka Majcen o razmerju na daljavo z Zagrebčanko Lano. Foto: Ana Kovač

S sabo ste na intervju pripeljali tudi svoje dekle, Lano. Ni še bila z vami v Indiji, kako je z razmerjem na daljavo?
Spoznala sva se, preden sem šel v Indijo. Malo je bilo čudno, ker sem takoj, ko sva se spoznala, odšel. A se slišiva vsak dan. Je pa časovna razlika: jaz bi šel zvečer že spat, ona bi se pa še pogovarjala. A sva premagala razdaljo. Zdaj po sezoni sva bila končno lahko malo več skupaj. Za naprej pa bova naredila načrt, kako in kaj. Ker lahko dela na daljavo, gre z novo sezono z mano v Indijo.

Luka in Lana Foto: Ana Kovač O Sloveniji govorimo kot o zeleni, urejeni državi, Indija naj bi bila čisto nasprotje: umazana, kaotična. Stereotip ali drži?
Je, a ne tako zelo, kot nam je predstavljeno. Jaz sem zdaj v Čandigarju, je nekakšno tromestje in sem v enem od teh mest, v Mohaliju. To je bolj poslovno mesto. Kjer imamo mi stanovanje, je nadstandardna soseska z varnostniki. Ni umazano. Vsako stanovanje ima čistilko. Je pa odvisno, kam greš. Tudi v bogatih delih Delhija, Mumbaja boš videl tuk-tuke, stojnice, ulično hrano. Sem pa videl tudi zelo umazane in podrte stavbe, da te kar stisne.

V kolikšni meri ste doživeli ta dva ekstrema: bogastvo na eni strani in revščino, ko ljudje živijo tudi na smetišču, na drugi?
Pred nekim hotelom so želeli zgraditi nekaj novega. Najprej so vrtali, da so našli vodo, nato pa so v dveh dneh iz opek in blata naredili hiško. In je notri začela živeti štiričlanska družina, brez ogrevanja. Cela družina se prilagodi, da mož čez dan nekaj vrta. Jaz skušam ostati prizemljen. Klub nam namreč zagotavlja nadstandard. Nekako moramo biti ločeni od revnih delov. Ko vidijo, da si tujec, in slišijo, da si nogometaš, se kar naberejo okrog tebe. Pa nas mogoče sploh ne poznajo. Je pa zanimivo, da so bolj srečni. Vsi so bolj nasmejani, boljšo energijo imajo. Več je smeha.

Tibo Foto: Ana Kovač Ste imeli kakšne negativne izkušnje?
Nisem. Prvo leto sem padel s skuterjem. Po sezoni. A se je rana hitro zacelila. Enkrat sem šel uro prej na trening in sem gledal ob robu igrišča drugo ekipo, ki je trenirala. Čepel sem ob igrišču. In se kar naenkrat nekdo začne dreti: Luka, Luka, pazi, pazi! Sem najprej mislil, da je kak potepuški pes. Obrnil sem se in meter za seboj zagledal kačo, ki se je že dvigovala. Ko sva se pogledala, je zavila v grmovje. Sem videl kar nekaj kač. Na to je treba biti pozoren.

Kaos na cestah ste že omenili ...
Načeloma imamo organizirane prevoze, avtobus za na trening. Taksiji, uberji so zelo poceni: za eno uro vožnje daš po dva evra. Svojega avtomobila nisem potreboval. Bi se pa moral navaditi. Po moje potrebuješ drugačen izpit, izpit za Indijo! To je pa noro. Iz dvopasovnice naredijo štiripasovnico. In se rinejo. Ko želi avtobus obrniti, mu ne da nihče prednosti. Če mu pustiš pol metra, gre že motor vmes.

Po treh letih ste se vsega tega že navadili, kolikšen pa je bil kulturni šok pred prvim odhodom v Indijo?
Je bil šok. Preden sem prvič šel, sem si tukaj v indijski restavraciji nekajkrat naročil hrano. Da se malo navadim. Ker nisem bil ravno ljubitelj curryja in pekočega. Zdaj pa si vedno vzamem najbolj pekoče. Sploh ne čutim več. Malo je bil šok, ja, ampak po enem letu sem že jedel z rokami kot oni. In zato se mi zdi, da so me vzeli za svojega. Ko so mi ponudili drugo pogodbo, mi je trener rekel, da imajo Indijci radi take, ki se znajo prilagoditi. Imaš pa tujce, ki pridejo in so izbirčni pri hrani, se imajo za nekaj več. Ko dobi ekipa tujca, ki je na isti ravni, ponižen, imajo to radi. Nekateri tujci pa mislijo, da imajo pravico, da jim predavajo, se derejo na soigralce. Torej ni bil tak šok. Čutil sem, da je to država zame, sicer se sploh ne bi odločil zanjo.

Se mora tujec tam še bolj dokazovati?
Že v Sloveniji so nam rekli, da če pride tujec v ekipo, mora biti dvakrat boljši. To skušam pokazati tudi tam.

Tiboja v Indiji zagotovo zelo pogreša. Foto: Ana Kovač

Sportal Iz Brava v Muro: Tukaj bo treba na petih tekmah zmagati triinpolkrat ali štirikrat

Pojasnil nam je nogometni sistem v Indiji: imajo I-League in Super League. Foto: Ana Kovač Indijskega nogometa ne poznamo najbolje. Igrate v I-League, ki je zdaj druga liga, prej pa sta bili dve konkurenčni ligi s Super League. Nam lahko razložite?
Ko sem šel prvič tja, to še ni bila druga liga. Ta I-League je ena najstarejših lig. A so se nekje pred desetimi leti odločili za novo zaprto ligo. V vsaki zvezni državi so želeli en močan klub. In ta zvezna država bi potem dobila nekaj nazaj. Za nekaj milijonov bi si sicer lahko kupil vstopnico v Super League, a tega ni želel nihče plačati. Veliko klubov je vmes propadlo ali dobilo novo ime. Veliko vlagajo, delajo na prepoznavnosti. Zato je vanjo prihajalo tudi veliko tujih zvezd. A Fifa in azijska zveza sta jim rekli, da morajo narediti piramidni sistem. Nekaj časa so se še upirali, zdaj pa so ga končno naredili. Letos ni še nihče izpadel iz Super League, zdaj nas bo 12. Ko se bo liga razširila na 14 klubov, se bo igralo na izpadanje v I-League. Takrat bo nogomet v Indiji napredoval. Težko je napredovati, če tujce zanima samo denar, vejo pa, da ne morejo izpasti. Klubi, trenerji nimajo pritiska.

Kaj pa raven indijskega nogometa? Kakšni nogometaši so?
Rodijo se pripravljeni! Eni so pravi stroji, lahko tečejo tri dni skupaj, pa nihče ne tarna. Je sicer odvisno od zveznih držav. V Goi so recimo plaže in so tudi igralci taki, malo leni, malo bi trenirali, malo ne bi. Kje drugje pa imaš take, ki so morali vsak dan hoditi v hribe v šolo. Ti so pa stroji. Letos smo imeli nekaj tujcev in same te stroje okoli. In se je poznalo na rezultatih. Nihče ne tarna. Vsi samo delajo, kar morajo delati. Je prav užitek. Te je prav sram, da bi kdaj kaj tarnal. Je pa iz taktičnega vidika nižja raven nogometa. Akademij imajo veliko, a ne vedo, katera je najboljša. Nekaj je dobrih, a spet je veliko odvisno od oddaljenosti. Otroke dajo v akademijo, a vprašanje, če v pravo.

V Indiji so lahko istočasno v ekipi največ štirje tujci. Foto: Ana Kovač

Koliko je lahko tujcev v ekipi?
Vsako leto nekaj spreminjajo. Mi smo imeli tako, da si imel lahko pet ali šest tujcev registriranih, a igrali so lahko trije in četrti, ki je moral biti Azijec. To so Afganistanci, Nepalci, Butanci ... Mi smo imeli zadnjega veznega iz Bosne, osrednjega branilca iz Srbije, jaz v napadu in krilni iz Španije. V vratih pa smo imeli dobrega Azijca. Ne veš sicer, če je dobro imeti tujca za vratarja. Nekaj je rešil, nekaj ni, a se je dobro poklopilo.

Sporazumevate se v angleščini?
Ja, trener govori angleško. Večina razume. Kdor ne razume, mu prevajajo. Je pa zanimivo, ker imajo veliko jezikov. Enkrat je prišel nek fant na preizkušnjo, a mu ni nihče uspel pojasniti, kaj mora delati. Bil je edini iz neke manjše pokrajine. Ni razumel niti hindu, kaj šele angleško, niti jezika iz Goe ... Smo trenirali na dva dotika, on je delal po pet, šest ali pa je šel preigravat. Nismo mu mogli razložiti (smeh).

Hindu malo že razume. Foto: Ana Kovač Ste se že kaj naučili jezika?
Hindu nekaj razumem. Če me čistilke kregajo, da ne smem pomivati sam. To že razumem. Pa da me ne opravljajo igralci, to razumem. Pa štetje, pa nogometne fraze, da mi je lažje na igrišču. Tekoče pa ne govorim.

Pravite, da veliko vlagajo v nogomet. Na splošno Indija veliko vlaga v svoje športnike. A jih ni na nogometnem svetovnem zemljevidu. Zakaj?
Reprezentanca je zdaj prvič prišla med 100 na svetu. Sunil Chhetri, ki je indijska legenda, je tretji najboljši strelec reprezentance na svetu. Dal je 92 golov. Več sta jih dala samo Ronaldo in Messi. Na vsakih nekaj mesecev imajo neke azijske turnirje, pa igrajo z Nepalom in podobnimi. Ves čas imajo neke tekme, nekaj osvajajo, ne veš pa, kaj. Vlagajo ja, a sprememba se čuti šele zadnje leto in pol. Težave so imeli tudi na zvezi. Ves čas je bil nekdo pri koritu. To je glavna težava. Denar je, a kako se razporeja, je težava.

Kako ste vi zadovoljni s svojim zaslužkom? V primerjavi s slovensko ligo zagotovo zaslužite več.
Ja, je velika razlika, s to plačo bi bil pri vrhu najbolje plačanih v Sloveniji. Nekateri pridejo v Indijo samo po zaslužek in se hitro vrnejo. Jaz se pa z veseljem vračam v Indijo. Od zadnjih treh let sem bil tam dve leti in pol. In imam zdaj bolj čuden občutek v Sloveniji. Kot da sem zdaj tam doma in sem pridem na počitnice. Ja, tam se da dobro živeti od nogometa. So pa velike razlike med tujci in indijskimi igralci. Reprezentanti imajo dobre plače, za kakšne soigralce pa ti je kar hudo, ko slišiš, za koliko igrajo. Imajo pa vse prilagojeno. Kopačke, za katere mi damo čez 200 evrov, tam dobiš za 20 evrov iz neke tovarne. Pa ne vidiš razlike, ali so prave.

Najboljši strelec lige Foto: Ana Kovač S selitvijo v prvo ligo, Super League, bo honorar gotovo še boljši?
Ja, že od začetka sem si želel v to ligo. A je v njo težko priti. Sem realen, da nimam takega življenjepisa. Tam gledajo Špance, Angleže, tudi Avstralija jim je blizu. Enkrat sem že bil v ožjem izboru za en klub, a sem imel samo slovenske klube, nekdo drug pa je imel Glasgow Celtic, pa mogoče sploh ni igral. In za take že mečejo denar.

Lani ste bili prvak I-League z Gokulamom, letos ste imeli z RoundGlass Punjab še boljšo sezono: 16 zmag na 22 tekmah, naslov prvaka in napredovanje v Super League.
Ker se je po pandemiji liga odprla, sem vedel, da bo še več letenja in zato sem potreboval urejen klub, z zdravo sredino. To je RoundGlass Punjab. In res sem z njimi prišel v pogovore in se hitro dogovoril. Odločitev je bila prava. Za eno tekmo lahko trikrat zamenjaš letalo, pa še z avtobusom se pelješ dve uri. Nekateri klubi si ne morejo privoščiti hotela s petimi zvezdicami. Malo drugače je, če se naspiš pred tekmo in si na poti samo osem ur. Kot pa če si na poti 16 ur in te dajo v hotel z dvema zvezdicama. Noge so potem malo težje.

S 16 goli ste bili tudi prvi strelec lige, kar se vam je v karieri že nekajkrat izmuznilo.
Indija me je sicer malo spremenila. Več dobim, manj pa potrebujem. Ujel sem pravi trenutek. V Sloveniji sem bil že malo sit nogometa. Tukaj pa sem spet dobil veselje. Ko od 20 tekem zmagaš 18, je drugače, kot če vsak teden izgubljaš. Z veseljem treniram, z veseljem igram. Gole zabijam. Prvo leto sem bil blizu, drugi leto sem bil za en gol prekratek, letos mi je pa končno uspelo. In sem na koncu dobil zlato kopačko in nagrado za najboljšega igralca. Letos sem res vse osvojil.

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by RoundGlass Punjab FC (@rgpunjabfc)

Je v Indiji lažje zabijati gole, glede na to, da ste dejali, da tehnično nogometaši niso tako dobro podkovani?
Meni je, meni je (smeh). Zdaj sem si že nabral izkušnje. Pomaga tudi, da niso tuji vratarji na golu. Vsaka ekipa sicer skuša dati enega tujca na mesto osrednjega branilca. En igralec pa je Indijec. Skušaš se izogibati tujcu. Je pa lahko tudi težje, saj težje dobiš žogo, saj ni takih podaj neposredno na glavo. Ne bom se dajal v nič in ne bom rekel, da je lahko. Je nekaj srednjega.

Ste torej v Indiji nogometaši deležni zvezdniškega sijaja?
Ja, nekaj zagotovo je. V Super ligi je tega še več. Odvisno je tudi od kluba. Klub Kerala Blasters ima denimo na Instagramu več sledilcev kot vsi drugi skupaj. Kar nekaj igralcev je tam zvezdnikov. Mislim, da bom v novi sezoni to še bolj občutil. Je pa res, da je ta klub, za katerega igram, precej nov in nima tolikšne navijaške baze. Niti nimamo svojega stadiona. Ga še gradijo. Stadiona za 12 tisoč ljudi nismo imeli polnega, a liga zdaj zahteva, da morajo biti tribune okrog celotnega igrišča. Tako bomo zdaj igrali na stadionu za 60 tisoč ljudi. Zato zdaj klub računa, ali bi se raje preselili v Delhi, kar je uro proč z letalom. Ali pa bomo živeli tu, kjer smo zdaj, pa bomo samo na tekme letali v Delhi.

Kako ga boste napolnili?
Saj to je rešljivo. Navijačem dajo kakšen obrok. In hitro začutijo pripadnost in se da napolniti stadion. Sem pa že nekajkrat igral v Kolkati na stadionu, ki naj bi bil največji. Včasih je imel še stojišča in so mi soigralci govorili, da so tam igrali že pred 120 tisoč ljudmi. Salt Lake Stadium. Noro, noro. Kolkata ima dva stara kluba: Mohun Bagam in East Bengal. To je veliko rivalstvo, eden največjih derbijev na svetu. Najprej so Boca in River Plate, pa El Clasico, potem pa so že taki.

V novi sezoni bo igral na stadionu za 60 tisoč ljudi. Foto: Ana Kovač

Sportal V delovni knjižici štiri ure Olimpije in štiri ure Slovenijaturista

Preizkusil se je v kriketu. Foto: Ana Kovač Kako priljubljen je sploh nogomet v Indiji? Se lahko primerja s kriketom?
Kriket je svoj svet! Če je že v nogometu veliko denarja, ga je v kriketu desetkrat več. Igralci kriketa pa so že na ravni Bollywood zvezdnikov. To je noro. Kamorkoli se obrneš, je na reklami za karkoli igralec kriketa ali igralec iz Bollywooda. Nacionalni šport je sicer hokej na travi.

Ste poizkusili igrati kriket?
Sem poskusil. Še zdaj ne razumem povsem pravil. Ja, nekaj razumem. Videti je enostavno, a ni. Tekme lahko trajajo tudi cel konec tedna. Lani mi ni uspelo na kriket tekmo, a letos mislim, da mi bo. Mislim, da so Punjab Kings in imajo dobro ekipo.

Letošnje fotografije z lovorikami na Instagramu še ni objavil. Jo je pa poslal nam. Tukaj ja. Vse, kar je osvojil v minuli sezoni: naslov prvaka, najboljši igralec najboljši strelec in večkrat igralec kroga. Foto: osebni arhiv Kaj pa medijska prepoznavnost nogometašev?
Zelo aktivni so v PR službi v klubih in na družabnih omrežjih. Vsaka ekipa ima fotografa, ki fotografira že na treningih. Po treningu dobiš povezavo do slik, če želiš kaj objaviti. Punca, ki ima svojo PR agencijo na Hrvaškem, pritiska name, da bi več objavljal. A sem nekako ujet ... Je lepo, če so všečki, ta prepoznavnost, a meni bolj paše mir. Skušam držati neko sredinsko črto. Meni to pomeni sredinska črta, ona pravi, da me ni nikjer. Imam fotografijo po sezoni z vsemi pokali in je še vedno nisem objavil. Ker se mi ne da ... Jo bom objavil danes (smeh)!

Po zadnji tekmi sezone, ko ste postali prvaki I-League, ste slavili s slovensko zastavo. V Indiji poznajo Slovenijo?
Nekaj poznajo. Ko sem prišel prvo leto, sem šel v manjšo trgovino kot pri nekom doma. In me je prodajalec takoj vprašal: "Od kod si?" Sem rekel: "Iz Slovenije." In on: "Poznam, poznam!" Sem si mislil: "Ah, ti poznaš, sredi Goe, ti poznaš Slovenijo." A me je presenetil: "Ja, ja, bil sem mornar, Luka Koper." Potem sem videl, da jih veliko dela na ladjah in te tako kar presenetijo. Kar pa se tiče zastave: ko nam je prvo leto kazalo, da bomo prvaki, so si tujci začeli naročevati zastavo. Jaz pa sem si mislil: pozabil sem slovensko zastavo! No in nismo bili prvaki. Še dobro. Drugo sezono sem imel načrt, da jo vzamem, pa sem jo pozabil. In sem bil prvak brez nje. Letos sem rekel, da gre z mano. Sem jo spakiral. In sem v tretje končno slavil z zastavo. Tako je lepo. Ne ceniš toliko tega, kar imaš. Ko pa si tri leta v Indiji, pa pogrešaš Slovenijo. In čutiš neko pripadnost.

Indija je bila prava odločitev. Foto: Ana Kovač Lahko po treh letih rečete, da je bila odločitev za Indijo prava? Z nogometnega vidika.
Ja, vedel sem, da po Evropi ne bom več mogel igrati resnega nogometa. Ja, niti malo mi ni žal. Dobre pogodbe, nenormalno dobri rezultati in statistika. Imam 40 uradnih tekem in 37 golov. Ampak še bolj vesel sem, da sem postal boljši človek, drugačno energijo imam. Tega sem še bolj vesel.

To je bilo moje naslednje vprašanje: kaj vam je dala z osebnega vidika?
Umirila me je. Že prej sem v življenje vključil jogo in meditacijo. Tam sem ju pa še bolj. Sploh prvi dve sezoni, ko smo bili v mehurčku. Samo hotel, avtobus, trening. Z nikomer se nismo smeli mešati. In sem imel toliko časa, da sem se povsem vrgel v to. Vsak dan, vsako jutro meditacija, pa različni wim hofi, hladni tuši ... Delal sem na sebi. Sicer bi se mi zmešalo. Spoznal sem sebe, šel sem globlje. Noro, noro. Kje boš vse to bolje spoznal kot v epicentru?

V Indiji je našel sebe. Še bolj se je poglobil v jogo in meditacijo. Foto: Ana Kovač

Pregovorila ga je v nakup jakne z rožicami. Nosil jo je pol ure. Foto: Ana Kovač Indija je barvita država, se še vedno oblačite samo v črno? Danes imate nekoliko svetlejšo srajco.
(Smeh) Klub ima oranžne barve. Poskušam. Črna je najlažja. Ni ti treba razmišljati, kaj kombinirati. S črno se vse ujema. Prepričala me je, da sem kupil neko jakno z rožicami. Nosil sem jo pol ure na neki klubski večerji. To je bilo pa to. ("Zdaj jo bom jaz nosila," je v ozadju dodala Lana). Me je pa presenetilo, kako sem imel vsako leto drugačno vreme, ker sem bil vedno v drugi zvezni državi. Prvo leto sem si spakiral dolgo trenirko, zgornji, spodnji del in je bilo nato tam 40 stopinj. Niti ven iz kovčka je nisem dal. Drugo leto je nisem vzel. Pridem: dež, veter. Sem šel letos: najprej je bilo sonce, nato pa kar naenkrat skoraj sneg. Ker je blizu Punjaba Himalaja, sem moral kupiti bundo. So nam morali dati pečke. V stanovanju so samo klime, ni radiatorjev. Ko je prišla zima, je bilo mrzlo. Takrat je pa trenirka prišla prav.

Kaj pa brada? Dolga brada je bil vaš imidž. Danes imate malo krajšo.
Še zdaj razmišljam o tem. Tukaj je bila brada imidž, a zdaj z leti so postali prepoznavni lasje. Zdaj imam lahko krajšo brado, ker imam daljše lase. Nimam še dovoljenja, da bi imel oboje. Kdaj se vprašam, ali bi imel na kratko. Nekaj od tega dvojega mora biti. Trenutno mi paše kratka brada. Mogoče zaradi vročine. Celo leto sem imel dolgo, ampak potem sem pa pa zbudil in ... Evo, kratka.

Trenutno ima daljše lase kot brado. Foto: Ana Kovač

Pravite, da ste se umirili, v svoji zadnji sezoni v prvi ligi, ste pokazali tudi vročekrvno plat. Dobili ste šest tekem suspenza, ko sta se po tekmi sporekla z Alenom Krcićem. Padali naj bi tudi udarci. Kako danes gledate na ta dogodek? Zdi se, da je bil kot prelomnica v vaši karieri: zabijali ste gole, govorilo se je o prestopu v Evropo.
V Triglavu sem imel sezono prej 17 golov, Luka Zahović pa 18. Imel sem že 30 let. Težko, da bi me kdo pri teh letih vzel. Nikoli ne veš ... Ne bo se vedelo. Zagotovo obžalujem. Še zdaj me kdaj žre, preden zaspim. Moral sem veliko meditirati, da sem šel čez to. Ni bila lahka stvar. Nisem vedel, da bo to postala tako velika stvar. Koliko smo že videli ravsanja in pretepov v slačilnicah skozi leta. S tem rasteš. Jaz sem bil še zadnja generacija starega nogometa, ko so te starejši lahko kar malo šolali, če si kaj jezikal. In si odrastel s tem, kot da je to normalno, da si to v življenju lahko dovoliš. Ampak to je življenje, vsi smo ljudje. Imam tak grob, levji slog na igrišču in se je to začelo prelivati izven igrišča. Zagotovo mi je žal. Po drugi strani se je pa to mogoče moralo zgoditi, da je prišlo do tega trenutka, da smo tukaj, da je zdaj vse na svojem mestu.

V Sloveniji je nazadnje igral za Triglav. Kot lev, pravi. Foto: Grega Valančič/Sportida Ko ste se vrnili po suspenzu, nato ni bilo več stare forme in toliko golov.
Kot zakleto se je zgodilo, da sta bili to dve tekmi v decembru, potem en mesec premora, pa dva meseca priprav in nato sem moral izpustiti še ostale tekme. Ja, to je bila neka prelomnica. Takrat sem že začel z glavo razmišljati, kako naprej. Nekako sem prebrodil to in šel čez te zafrkancije, ko te vsi kličejo pretepač, mcgregor. Ampak sem si rekel, da bi rad nekaj še videl, nekaj še odigral. Na koncu se je vse poklopilo.

Kot sami pravite, vam je ta indijska zgodba dala zares veliko.
Ja, mogoče, o tem sem razmišljal že prej. Tam sta bila Rene Mihelič, ki je igral v Čenaju in v Delhi Dynamos, in Matej Poplatnik, ki je igral v Kerala Blasters. Tudi Matej je šel iz Triglava v Indijo. Ko se je vrnil, mi je rekel: "To moraš doživeti, to je noro, to je zate." In od takrat sem si to želel tudi sam. S prestopnimi roki se najprej ni vse poklopilo. Potem pa je prišel covid-19, vse se je zaprlo, lige so se ustavile. In takrat, ko so bili največje težave, zapiranja, omejitve, sem jaz šel v Indijo. Saj sem bil tudi jaz tam zaprt v hotelu, ampak sem preskočil te covidne zakone v Sloveniji.

Sportal Legendarni slovenski nogometaš, ki je obnorel Jugoslavijo in šokiral Real

Taj Mahal in Maldivi, obljuba za Lano v naslednji sezoni Foto: Ana Kovač Vem, da ste po prvi sezoni v Indiji ostali v državi še nekaj tednov in jo raziskovali z motorjem. Koliko ste v tem času videli Indije, kaj vam je bilo najbolj zanimivo?
Vsaka zvezna država ima nekaj posebnega. Po prvi sezoni sem šel z glavnim in kondicijskim trenerjem z motorjem po Goi, ki je znana po plažah. In smo našli nekaj res lepih plaž. Letos smo imeli dva premora, pa sem šel v času prvega s španskim soigralcem Juanom Mero pogledat Taj Mahal. Noro! To moraš enkrat videti! Letos še enkrat, z Lano, kajne!? Ko smo imeli decembra deset dni premora, sva šla na Tajsko. No, to ni Indija. Ampak letalske karte so od tod poceni, 100 evrov je denimo vozovnica do Maldivov. Mogoče letos kakšni Maldivi. ("Lahko," z nasmehom doda Lana.) Že samo, če ostaneš, kjer si, se zapelješ eno uro, pa boš videl nekaj posebnega ali pa imaš samo kilometer stran kak lep tempelj. Že v Delhiju sem si naredil enodnevni izlet, pa sem šel do petih različnih templjih. Zelo je lepo.

Kakšen bi bil vaš nasvet za ljudi, ki si želijo v Indijo na potovanje? Se je že zgodilo, da je kdo zaradi kulturnega šoka želel obrniti kar na letališču.
Tudi sam sem imel enega soigralca, ki me je klical z letališča in ni bil prepričan. Pa sem mu rekel: "Ti samo pridi!" Ja, malo je treba paziti. Jaz sicer kriminala nisem videl. Treba pa je biti odprt. Ljudje te bodo sprejeli v hišo in ti dali veliko. Moraš biti odprt, ljudje so tukaj odprti. Greš in raziskuješ. 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Luka Majcen (@lukamajcen9)

Mogoče še tale anekdota z izleta v Taj Mahal. Štiri ure do Delhija sva se peljala s še dvema soigralcema, nato pa sva imela prevoz do Taj Mahala. V Delhiju sva imela rezerviran dober hotel. Rekel sem mu, naj vzame potni list. In ko smo bili že tri ure na poti, on pravi, da je pozabil potni list. Sem si rekel, da bomo že nekako. A ko sva prišla do hotela ... Hoteli ti ne upajo dati sobe brez potnega lista. Ne vem, ali imajo tak nadzor. Da ne bi prišli v hotele kakšni kriminalci. In nama kljub rezervaciji niso dali sobe. Na koncu sva prespala v hotelu z eno zvezdico, v sobici, WC je bil pod tušem. Moraš še odločiti, ali greš najprej na WC ali se stuširat. Obojega ne moreš (smeh). Tako da sem doživel vse: od ene zvezdice pa do petih, šestih zvezdic, od brez posteljnine in ščurkov do ipada za zavese. Ampak preživiš in potem še bolj ceniš druge stvari. Naučiš se, da se moraš znajti.

Naslednji teden se vrača v Indijo. Foto: Ana Kovač Zadnjih nekaj tednov ste preživeli doma, v Ljubljani, naslednji teden se vračate v Indijo. A tudi v času počitnic zagnano trenirate.
Imam težavo, da ne morem biti pri miru, da si ne morem vzeti prostih dni. Lani sem šel takoj do osebnega kondicijskega trenerja in sva začela delati. Letos pa je malo manj načrtovano, več je Šmarne gore, Rožnika, teka ... Vsak dan malo, ne pa ravno do bruhanja. Zdaj pa mi je že klub poslal navodila, predvsem za tek. Trikrat na teden treniram še za moč s svojim kondicijskim trenerjem. Tako da zadnja leta hodim na priprave že pripravljen in to se pozna na rezultatih. Ko padeš v ritem, ni težko. Nekaj dni sva bila na Hrvaškem, malo glavo na off. Mislim, da sem glavo spočil, telo sem tudi spočil. Telo niti ne rabi toliko kot glava. Sem spoznal z leti, da telo zdrži. Ko pa glava popusti, je potem težko pripraviti telo na delo. Bolj pomembo je spočiti glavo. Telo je stroj.

Sportal Portugalec na delu v Sloveniji, ki nima niti časa za jahto ali ferrarija