Sobotni intervju
Sobota, 19. 7. 2025, 4.00
5 ur, 48 minut
Sobotni intervju: Darijo Srna
Srce parajoča zgodba hrvaškega velikana Darija Srne, ki se je zaljubil v Slovenijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,80
Darijo Srna spada med najboljše hrvaške nogometaše tega stoletja. Po koncu igralske kariere se je oprijel vloge direktorja, tako da skrbi za kadrovsko politiko pri Šahtarju. V zadnjih tednih je tako še kako prisoten v Sloveniji.
Hrvaški nogomet premore ogromno izjemnih igralcev, ki so pustili velik pečat tudi v svetu. Eden največjih hrvaških junakov 21. stoletja je zagotovo Darijo Srna. Nekdanji kapetan reprezentance ter ponos Hajduka in Šahtarja se lahko pohvali z bogato kariero, žal pa se njegova družina ni mogla izogniti številnim vojnam. Zaradi tiste, ki divja v Ukrajini, se od srca zahvaljuje Sloveniji, da je priskočila na pomoč in tako lepo sprejela Šahtar. Posebnih čestitk je deležen zlasti predsednik Uefe Aleksander Čeferin.
Življenje piše neverjetne zgodbe. Darijo Srna, 43-letni Hrvat, ki predstavlja v nogometnem svetu ogromno ime in opravlja vlogo direktorja Šahtarja, je tako v zadnjih letih tesno povezan s Slovenijo. Ravno z deželo, kjer je po grozotah druge svetovne vojne kot vojna sirota živel njegov oče Uzeir Srna in se v Murski Soboti za nekaj časa celo preimenoval v Mirka Kelenca. Pozneje se je Uzeir vrnil v Bosno in Hercegovino, nato pa ga je športna kariera, bil je nogometni vratar, ponesla na jug Dalmacije. Ustalil se je v Metkoviću, mestu ob reki Neretvi, kjer je 1. maja 1982 privekal na svet Darijo.
V mladosti mu ni bilo lahko, med vojno na Hrvaškem je zato, ker je bil njegov oče muslimanske, mati pa pravoslavne vere, ogromno pretrpel, ko pa so se vojne vihre ustalile in se je lahko povsem posvetil nogometu, si je prek splitskega Hajduka in Šahtarja zgradil veličastno kariero, v kateri je postal eden najbolj spoštovanih desnih bočnih branilcev na svetu in nepozaben simbol hrvaške reprezentance.
Nastopil je na številnih velikih tekmovanjih. Na zadnjem, Euru 2016 v Franciji, je izpadel v osmini finala po dramatičnem srečanju proti poznejšnim prvakom Portugalcem (0:1 po podaljšku). To je bilo zelo zahtevno tekmovanje za takratnega kapetana Hrvaške, saj je med prvenstvom izgubil očeta Uzeirja.
S hrvaško izbrano vrsto je dosegal številne uspehe, zbral kar 134 nastopov in 22 zadetkov, leta 2009 pa kot kapetan Šahtarja osvojil zgodovinsko evropsko lovoriko, pokal Uefa. Užival je v bogatem klubu iz Donecka, a je bilo nato leta 2014, ko so ga vojni spopadi pregnali iz regije Donbas, konec idile. V svoji drugi domovini se je moral privaditi vloge brezdomca. Ko se je leta 2022 zgodil obsežen vdor ruske vojske v Ukrajino, je vstopil v peklensko obdobje, polno novega trpljenja.
Ko je bilo najhuje, mu je priskočil na pomoč prvi mož evropskega nogometa Aleksander Čeferin. Z njim je spletel posebno čustveno vez, z njegovo pomočjo se Šahtar že četrto leto zapored poleti pripravlja na Brdu pri Kranju. Letos se je sodelovanje še poglobilo, saj je ukrajinski velikan odigral evropsko tekmo v Ljubljani. Finskemu Ilvesu je v teniškem žargonu zavezal kravato in zmagal kar s 6:0. Srna si je vzel čas za Sportal, se sprehodil skozi svojo kariero in pojasnil, zakaj tako obožuje Slovenijo.
Za hrvaško izbrano vrsto je med letoma 2002 in 2016 zbral kar 134 nastopov. Več od njega jih imata le nogometna velikana na Hrvaškem, ki še vedno vztrajata v državnem dresu. To sta Luka Modrić (188) in Ivan Perišić (144).
S Šahtarjem se znova mudite na pripravah v Sloveniji. Kako se imate na Brdu pri Kranju?
Vrhunsko se imamo, prav vse si zasluži odlično oceno. V Sloveniji se pripravljamo že četrto leto zapored in se zelo radi vračamo v vašo deželo. Spremljajo nas fantastični pogoji za pripravo, prebivamo v krasnem hotelu, tako da smo več kot zadovoljni. Ne vem, ali se tega zavedate, a Slovenci imate na Brdu pri Kranju najlepši pripravljalni kamp, kar sem jih videl v življenju. Pa sem jih v svoji karieri videl kar nekaj (smeh, op. p.). Upam, da bomo v Sloveniji ostali še zelo dolgo. To bi tudi pomenilo, da bi še dolgo vztrajali v Evropi, kar pa je tudi naš velik cilj.
Šteje si za poseben privilegij, da pozna in lahko sodeluje s predsednikom Uefe Aleksandrom Čeferinom.
Zakaj pa ste izbrali za priprave ravno Slovenijo?
Prvič so nas v Slovenijo povabili leta 2022. Takrat sta nam veliko pomagala predsednik Nogometne zveze Slovenije Radenko Mijatović in predsednik Evropske nogometne zveze Aleksander Čeferin. In še vedno se trudita, da bi nam bilo v Sloveniji kar najlepše, za kar se jima v imenu nogometašev Šahtarja in celotne delegacije kluba od srca zahvaljujem. Zelo nam je bilo všeč, zato se radi vračamo k vam. Slovenija je dežela, ki jo hitro vzljubiš. Imate čudovito naravo, veliko je očarljivih jezer. Rad prihajam v Slovenijo.
Torej v Sloveniji, ko ste s Šahtarjem na pripravah, preživite tudi največ časa?
Da. Vmes se za kratek čas odpravim še na Hrvaško. Največkrat na Krk, v Metković ali pa Dubrovnik, da se še z družino malce okopamo v morju. Saj veste, poleti ga ni lepšega kot biti na soncu in blizu morja, kjer so najzadovoljnejši otroci. Drugače pa sem večino časa v Sloveniji.
Šahtar je 10. julija v prvi tekmi uvodnega kroga kvalifikacij za ligo Europa pred številnimi Ukrajinci na tribunah v Stožicah nadigral finski Ilves kar s 6:0.
Šahtar bo sodeč po prvem uspehu v tej sezoni še zelo uspešen v Evropi, Ilves ste na uvodni tekmi v Stožicah premagali kar s 6:0.
Pa, dobro. Realno smo bili proti Ilvesu favoriti. Pričakovala se je naša zmaga. Kar pa zadeva igranje na stadionu Stožice, bi se rad zahvalil tudi Olimpiji in ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću, da sta nam omogočila igranje na tem objektu. To nam je v veliko pomoč, saj nam ni treba nikamor potovati z letalom na domače evropske tekme.
To nam veliko pomeni, saj smo že nekaj časa brezdomci. Ne igramo v svojem mestu, ne igramo pred svojimi navijači, ampak se po Evropi vozimo "levo in desno". Tega pa ni lahko zdržati. Zaradi vojnega stanja je oteženo delo v klubu tudi glede iskanja okrepitev in sestavljanja igralskega kadra, saj mnogi tujci dvakrat premislijo, ali želijo nadaljevati kariero v klubu, ki že tako dolgo ne more igrati v svojem mestu in je vselej na poti s kovčki.
Zdaj, ko smo stacionirani na Brdu pri Kranju in igramo tekme v Ljubljani, nam je bistveno lažje.
Stadion Stožice ste spoznali podrobneje že leta 2023, ko ste nastopili na nepozabnem humanitarnem spektaklu, kjer je šel ves zaslužek za pomoč žrtvam katastrofalnih poplav v Sloveniji.
Res je. Na tisti dogodek v Ljubljani me vežejo prekrasni spomini, lepo je bilo srečati in zaigrati ob tolikšnem številu prijateljev in velikih nogometnih imen. Največja oseba pa je zame predsednik Aleksander Čeferin. Ima ogromno srce. Je človek z veliko črko Č, če se lahko tako izrazim. Ko me pokliče, se vedno odzovem, saj je resnično velika oseba. Izkazal nam je veliko čast. Zelo cenim, da je, ko je postal predsednik Uefe, ostal isti. Ostal je normalen in zna spoštovati prave stvari.
Leta 2023 je sodeloval na humanitarnem nogometnem dogodku v Stožicah, na katerem je kot posebno presenečenje nastopil tudi sloviti Zlatan Ibrahimović. Šved bosanskih in hrvaških korenin se na fotografiji rokuje z legendarnim Portugalcem Luisom Figom, Darijo Srna pa z dolgoletnim kapetanom Maribora in strelskim rekorderjem 1. SNL Marcosom Tavaresom.
Ko se je začela vojna v Ukrajini, nam je takoj priskočil na pomoč. Veliko mi je pomagal, pomagal je mojim Ukrajincem. Ponosni smo, da je na čelu Uefe takšen človek. Štejem si za privilegij in srečo, da sem ga lahko spoznal. Ter da sem lahko spoznal tudi njegovo gosposko družino. Prekrasna je.
Predsednik Aleksander Čeferin je večkrat poudaril, da je bil v mladosti navijač splitskega Hajduka. Morda je tudi to pomagalo pri navezavi tako trdnih stikov z vami.
Res je, bil je navijač Hajduka, a na nogomet vseeno gleda objektivno. Vse dojema z enakimi očmi. Ne dela razlike med Olimpijo, Hajdukom ali pa madridskim Realom, zanj so vsi enaki. Zase lahko povem, da sem velik privrženec Uefe. To je povsem drugačna organizacija od Mednarodne nogometne zveze (Fifa), ki nam ni leta 2022, ko se je začela vojna v Ukrajini, prav nič pomagala. To je ogromna razlika. Zato smo mi ljudje Uefe. In ponosni smo, da imamo lahko na vrhu takšnega človeka, kot je Aleksander Čeferin.
Ko se je 24. februarja 2022 začel ruski vdor v Ukrajino, so se nogometaši Šahtarja, ki so bili takrat zbrani v Kijevu, znašli v težavah, saj niso vedeli, kako zapustiti državo. Na veleposlaništvih niso dobili potrebnih odgovorov, nato pa je Darijo Srna poklical predsednika Aleksandra Čeferina. "'Gospod predsednik, pomagajte, potrebujemo vas,' sem mu rekel in v nekem trenutku tudi zajokal. Čeferin je takoj storil vse, mislim, da celo več od tega, in sredi noči začel iskati rešitve. Za naše nogometaše in njihove družine se je zavzel, kot bi šlo za njegove otroke. Ne vem, koga vse je klical in kaj vse je storil, a vseskozi smo bili v stiku in zagotavljal mi je, da bo za kakršnokoli ceno našel rešitev ter nas ne bo pustil na cedilu," je pred tremi leti v svoji pretresljivi izpovedi za hrvaške medije povedal Srna.
Že dolgo ne morete zaigrati na svojem stadionu. Nastopate daleč od Donecka, tako da ste se morali navaditi na vlogo brezdomcev.
To je grozno. V Donecku ne igramo že 11 let. Vse od leta 2014, ko so se začeli prvi nemiri v regiji Donbas. Vse, kar lahko tako na hitro povem, je to, da nam ni lahko. Da čez noč ostaneš brez svojega stadiona, ljudi in navijačev, resnično ni prijetno. A vseeno se ne predajamo.
Imamo velikega predsednika Rinata Ahmetova, ki je zaljubljen v nogomet. Tako še naprej igramo nogomet, še naprej kupujemo in prodajamo igralce. Naš cilj je, da s tem krepimo pozitivna čustva navijačev, ko v teh težkih časih spremljajo naše tekme. Ostajam v stiku s številnimi navijači, ki še živijo v Donecku. Naš stadion Donbas Arena še stoji in je bolj ali manj cel. Žal pa so se za nas zadeve od leta 2014 bistveno spremenile, tako da smo morali prilagoditi marsikaj v življenju.
Sanja o dnevu, ko bi se lahko vrnil v Doneck.
Po letu 2014 niste bili več nikoli v Donecku?
Ne, to je nemogoče. Ne moremo se vrniti v Doneck, tam so zdaj Rusi. Lahko le sanjamo o tem, da bo končno napočil dan, ko se bo končala vojna in bi se na te prostore vrnil mir. Da bi lahko znova vsak dan le uživali.
Kako pa je to zdržati? Tisti, ki nismo doživeli vojne, težko razumemo, kako je čez noč ostati brez doma.
To ni niti najmanj lahko. Ko vidiš, kako se vsak dan strelja, kako letijo po zraku droni in rakete … Tega ni lahko zdržati, še manj pa o teh stvareh razmišljati. Ne preostane nam res nič drugega, kot da v nogometnem klubu Šahtar družno sodelujemo, se podpiramo in še naprej igramo nogomet. Obenem pa seveda čakamo, da se ta norija konča.
V Ukrajino ste se zaljubili že kot nogometaš. Čeprav ste na svojem igralnem položaju spadali med boljše igralce v Evropi in so vas vabili v največje klube, ste ostali zvesti Šahtarju. Zakaj?
To lahko zlahka pojasnim. Ena mojih vrlin, na katero sem lahko najbolj ponosen, je namreč lojalnost. V Ukrajini sem že 22 let. To je moja druga država, v njej živijo prekrasni ljudje. Težko se je ločiti od Ukrajine. Vsega skupaj sploh ne doživljam toliko v materialnem smislu, ampak bolj čustveno. Šahtar je zame veliko več kot le klub.
Kot kapetanu Šahtarja mu je leta 2009 pripadla posebna čast, saj je odet v hrvaško zastavo dvignil v zrak pokal, namenjen zmagovalcu pokala Uefa. To je bil najbolj odmeven mednarodni uspeh bogatega ukrajinskega kluba.
Ker pa veljam za zvesto, lojalno osebo, kar velja tako za mojo nogometno kariero kot tudi v življenju, tistih stvari, v katerih uživam in mi je v njih lepo, preprosto ne menjam. Želim le poslušati svoje srce. Ta pa mi pravi, da ostanem še naprej s Šahtarjem.
Vojni spopadi v Ukrajini so še nedolgo nazaj veljali za najpomembnejše novice večine svetovnih medijev, v zadnjem obdobju pa bolj odmevajo nemiri na Bližnjem vzhodu, zlasti v Izraelu, Gazi, Iranu in okolici.
Žal je ta svet povsem ponorel. Res. Ljudje sploh ne cenijo miru in tišine, še manj pa ljubezen in zadovoljstvo. Srčno upam, da bodo pogajanja politikov za mizo obrodila sadove in prinesla mir. Vse skupaj traja že odločno predolgo. To traja že tri leta!
Nam, ki smo posvečeni nogometu, vmes ne preostane nič drugega kot le nadaljevati igranje nogometa in v navijačih prebujati pozitivna čustva. To je v takšnih okoliščinah zelo težko početi, a se zato še toliko več družimo in pri tem pazimo drug na drugega.
V zadnjih tednih Darijo Srna domuje tudi v Stožicah. Za to, da lahko Šahtar nastopa v Ljubljani, je zelo hvaležen predsednikoma NZS Radenku Mijatoviću in Uefe Aleksandru Čeferinu kot tudi ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću in NK Olimpija.
Ukrajino doživljate kot svojo drugo domovino. Vaša prva, to je Hrvaška, je sosednja država Slovenije. Se zaradi tega tudi pri nas počutite skoraj kot doma?
Lahko bi tako rekel, resnično. V Sloveniji živijo podobno kot na Hrvaškem prekrasni ljudje, po naših žilah se pretaka zelo podobna kri. Zelo cenim slovenski narod. Najbolj me navdušuje to, kako urejena je vaša država in da si tako močno prizadevate, da bi ohranili naravo tako čudovito.
Nenazadnje pa imate Slovenci radi tudi Hrvaško. Blizu smo, imamo tudi morje, tako da je ogromno Slovencev tudi pri nas. Zlasti v tem obdobju, ko so polne plaže na Jadranu.
To je res, a je tudi vse več pritožb o tem, kako so cene iz leta v leto višje, povprečen slovenski žep pa si, zlasti če potuje z družino, težko privošči kakšno pretirano zapravljanje denarja.
Imate prav, a to se žal ne dogaja le pri nas, ampak tudi drugje. Tako je tudi v Italiji, Španiji, Grčiji in tako naprej. Na žalost se je povsod podražilo, tako da se je treba prilagajati tudi temu.
Ko si je še utiral pot do nogometnega zvezdništva, je s splitskim Hajdukom osvojil tri lovorike. Dvakrat je osvojil pokal, leta 2001 pa tudi hrvaško prvenstvo. Leto dni pozneje se je preselil v Ukrajino k Šahtarju, ponos dalmatinskega nogometa pa čaka na naslov prvaka že vse od leta 2005.
Na Slovenijo ste se začeli navajati že v svojih igralskih letih, ko se je Hrvaška dolgo časa pripravljala na največje tekme kar v Čatežu ob Savi.
Da, že takrat sem oboževal Slovenijo. Je pa tudi res, da nam je bilo prej bistveno težje priti v Čatež, saj nas je delila še zaprta meja. Zdaj jo je mnogo lažje prečkati, ko ni več tako strogega mejnega nadzora. Zdaj mi je lepše (smeh, op. p.).
Na Slovenijo sem se hitro privadil, zdaj ko smo tukaj s Šahtarjem, pa nam veliko pomagata tako predsednik NZS Radenko Mijatović kot tudi ljubljanski župan Zoran Janković. Z njim smo opravili daljši pogovor, v katerem je pokazal veliko razumevanje, saj se zaveda, v kako nehvaležnem položaju smo. Dal nam je vedeti, da razume situacijo.
Podobno velja za Olimpijo, kjer smo stopili v stik tako s predsednikom in direktorjem, pa tudi z mojim stanovskim kolegom pri Olimpiji Goranom Boromiso. Ob tej priložnosti želim Olimpiji, da bi prišla daleč v Evropi. Čeprav je imela tako težko tekmo v Kazahstanu.
Ko smo pri željah, pa moram omeniti še eno. Da bi moj Hajduk končno postal prvak. Na Hrvaškem ni bil najboljši že 20 let, to je res neverjetno dolgo obdobje. V zadnjih letih smo bili že nekajkrat blizu, a je vedno nekaj zmanjkalo. Verjamem, da bo kmalu napočil dan, ko bo vse drugače.
Slovenijo ste leta 2008 spoznali tudi tekmovalno, ko ste z reprezentanco Hrvaške na prijateljskem srečanju premagali Slovenijo s 3:2 v Ljudskem vrtu. Takrat ste dosegli tudi zadetek.
V karieri sem odigral res veliko tekem (za Hrvaško je zbral 134 nastopov in dosegel 22 zadetkov, op. p.) in dosegel kar nekaj zadetkov za reprezentanco. Te tekme, če mi oprostite, se ne spomnim najbolje (smeh, op. p.)
Lahko pa rečem za slovensko reprezentanco, da ima zdaj zelo dobro generacijo. Ima Jana Oblaka, ima Benjamina Šeška, pri katerem smo naredili napako, da ga nismo zadržati na našem radarju, ima odličnega selektorja Matjaža Keka. Želim ji vse najboljše.
Benjamin Šeško se je svojčas znašel tudi na seznamu želja Šahtarja iz Donecka, ki velja za priznano valilnico talentov.
Želim vam, da se uvrstite na svetovno prvenstvo leta 2026. Videl sem, da vas jeseni prva tekma v kvalifikacijah čaka v Ljubljani s Švedsko. To bo zelo zahtevno srečanje, uvodna tekma bo zelo pomembna. Je pa po drugi strani res, da ste v zelo nepredvidljivi in izenačeni skupini. Lahko jo končate na prvem ali pa celo zadnjem mestu. Upam pa, da se bo raje izteklo tako, da se boste na koncu veselili (smeh, op. p.).
Prej ste omenili, da ste se pri Šahtarju v preteklosti zanimali tudi za Benjamina Šeška.
Da. Benjamin Šeško je bil pred leti, ko je bil še mlajši, na seznamu naših želja, a še sam ne vem, kako smo si lahko dovolili, da smo ga izpustili z radarjev. To je bila velika napaka našega skavta, Šeško pa je nato hitro dokazal, da je nogometaš za največje klube. Želim mu vse najboljše v prihodnosti. Pri Šahtarju imamo sicer kar nekaj skavtov, ki so zadolženi za spremljanje nogometa samo v naši regiji in okoliških državah.
Šahtar v obdobju vojnih spopadov nadaljuje nogometno poslanstvo in skrbi za pozitivno energijo navijačev. Lani je domače evropske tekme v ligi prvakov igral v Gelsenkirchnu, tako pa je leta 2023 poziral z navijači na humanitarni nogometni tekmi Game4Ukraine na stadionu Stamford Bridge v Londonu.
Če ne bo prišlo do kakšnih sprememb, bo Šeško tudi v prihodnji sezoni igral v Nemčiji, kjer ste v prejšnji sezoni igrali domače evropske tekme v ligaškem delu lige prvakov.
V Nemčiji to za nas vendarle ni bilo ''to''. Pozna se, da to ni naša država. Je pa vseeno pomembno, da so nas tamkajšnji ljudje prepoznali. Na naših tekmah v Gelsenkirchnu je bilo vedno vsaj 25 tisoč gledalcev, ki so predstavljali lepo podporo naši mladi ekipi. Našim nogometašem veliko pomeni takšna podpora navijačev.
Ko je v Sloveniji, se v prostem času rad odpravi na Bled ali pa v središče Ljubljane.
Ko ste igrali pred davnimi leti dvoboj v Mariboru, ste bili kar blizu Murske Sobote. Ste jo kdaj obiskali?
Ne, v Prekmurju še nisem bil. Ko sem v Sloveniji, se pogosto odpravim na Bled, kjer uživam, saj se lahko kopam v čistem jezeru. Večkrat se odpravim tudi v središče Ljubljane, zlasti v restavracijo As, kjer odlično pripravljajo ribje jedi. Najbolj pa mi je všeč, da se ima vsa delegacija Šahtarja tako dobro v Sloveniji. Da lahko tako kakovostno trenira in poleg tega še igra tekme v Ljubljani.
Za Mursko Soboto sem vas povprašal, ker je v tem mestu nekaj časa živel vaš žal že pokojni oče Uzeir Srna.
Sem domneval, da. To je bila res težka, čustveno zelo naporna zgodba. To je bila v bistvu zgodba za veliko knjigo. Oče je v življenju prestal veliko hudega. Bil je vojna sirota, odrasel je po sirotišnicah, pripeljali so ga ravno v Mursko Soboto, kjer je nekaj časa živel v slovenski družini kot Mirko Kelenc.
Družinska zgodba Uzeirja Srne (1940–2016), očeta Darija Srne, se začenja z ogromno tragedijo. Uzeirjevo mamo so med drugo svetovno vojno na vzhodu današnje Bosne in Hercegovine ubili četniki. Bila je noseča, zato ni mogla pobegniti iz goreče hiše. Uzeir se je takrat kot dveleten deček s pomočjo očeta skril v gozdu in preživel. Nato so ga v splošnem vojnem kaosu ločili od družine. Kot vojno siroto so ga iz Sarajeva poslali v sirotišnico v Mursko Soboto, kjer ga je posvojila družina Kelenc. Tako je Uzeir Srna za nekaj časa postal kar Mirko Kelenc. Tako se je preimenoval, dokler ga ni pozneje po srečnem naključju našel brat Safet in odpeljal v Bosanski Šamac.
No, v Murski Soboti še nisem bil. Morda pa jo obiščem kdaj v prihodnosti. Za vse, kar se je zgodilo mojemu očetu v mladosti, pa lahko rečem, da je to življenje. Ponosen sem na družino, na to, kakšen je bil kot oseba. Lahko samo upam, da se v prihodnosti ne bodo več dogajale takšne stvari.
Vojna vas spremlja vse življenje. Vašega očeta je zaznamovala že druga svetovna vojna, pozneje ste doživeli vojno na Hrvaškem, zdaj vam je tista v Ukrajini vzela dom v Donecku.
Žal je tako. Vojne nas spremljajo ves čas. Ni lahko živeti v takšni koži, sploh ne, a se vseeno trudim, kolikor je v moji moči, da ostanem vsak dan pozitiven. Da iščem pozitivno energijo v drugih stvareh. To je to. Še vedno je pomembno, da zmoreš navkljub vsem tem neprijaznostim, ki se dogajajo, uživati.
Ko je bil otrok in živel v Metkoviću na Hrvaškem, je doživljal neprijetnosti. Njegov oče Uzeir je bil muslimanske, mama Milka pa pravoslavne vere. Zato je bil med vojno, ki je divjala na Hrvaškem, kot otrok izpostavljen številnim provokacijam in nacionalističnim komentarjem. Pri tem so prednjačili zlasti pijani sokrajani. To so bili težki časi, ki se jih Darijo nerad spominja.
V bogati karieri ste lahko vendarle uživali tudi ob številnih bolj vedrih in uspešnih zgodbah ter osvojenih lovorikah. Na lastni koži ste denimo kot eden redkih v tem stoletju celo izkusili, kako je biti s Hajdukom prvak na Hrvaškem.
To je res neponovljiv, prekrasen občutek. V Splitu ljudje živijo samo za to. Vse mesto te nosi na rokah. Upajmo, da bo zdaj, ko skrbita za kadrovsko politiko Ivan Rakitić in Goran Vučević, Hajduk končno našel vse, kar potrebuje za osvojitev prvenstva.
Dolgo ste bili kapetan hrvaške reprezentance in odigrali kopico imenitnih tekem, manjkala je le pika na i za najbolj odmeven dosežek. Temu ste bili najbližje leta 2008, ko ste v stresnem četrtfinalu Eura na Dunaju zapravili skoraj nemogoče in nato po izvajanju 11-metrovk izpadli proti Turčiji.
Takšno je pač življenje. To je preprosto nogomet. Da je vse še bolj povezano s to tekmo, je poskrbelo to, da je zdaj Arda Turan moj sodelavec, saj je prvi trener Šahtarja. Takrat pa je na tisti tekmi izvajal 11-metrovko kot prvi turški nogometaš. Tisti poraz nas je res zabolel. Nasmihal se nam je polfinale Eura 2008. V 119. minuti podaljška smo povedli z 1:0.
Tisto leto smo verjeli, da bi lahko šli do konca in postali evropski prvaki. Imeli smo odlično generacijo, pred tem premagali tudi Nemčijo, a so nato Turki v zadnjih sekundah podaljška izenačili na 1:1, nato pa smo izpadli po 11-metrovkah. Takrat ni bilo prijetno v naši slačilnici, ta poraz nas je res dotolkel. A kot pravijo, kar te ne ubije, te samo še učvrsti.
Poklapani obrazi hrvaških nogometašev po stresnem izpadu v četrtfinalu Eura 2008 proti Turčiji. Od leve proti desni: Ivan Rakitić, Darijo Srna (številka 11), Ivan Klasnić, Luka Modrić, Josip Šimunić in Danijel Pranjić.
Takrat smo se naučili določene stvari, ki so nam prišle prav, reprezentanca pa je nato dosegla vrhunec na svetovnih prvenstvih v Rusiji in Katarju, kjer je bila druga oziroma tretja. Dosegla je čudovit rezultat. Hrvaška je dokazala, kako talentirana država je za nogomet, pa tudi kako veliko samozavest premore, kar je še kako pomemben dejavnik za prihodnost.
Hrvaška velja za fenomen. Vsega skupaj vas je dobre štiri milijone, pa igrate tako pomembno vlogo v svetovnem nogometu. Kje se skriva recept?
Resda smo majhni, a smo zelo močni. Naša glavna prednost je povezanost. Energija. To pride do izraza na tekmah. To je naša moč. Da stopimo skupaj takrat, ko je najbolj potrebno.
Leta 2023 so se v okviru Plazma Športnih iger mladih v Splitu na ekshibicijskem nogometnem dvoboju med drugimi predstavili tudi (od desne proti levi) Darijo Srna, Nemanja Vidić, Nasser El-Khelaifi, Zvonimir Boban, Luis Figo, Predrag Mijatović, Mehmed Baždarević in Aleksander Čeferin.
Nekajkrat ste stopili skupaj na igrišče tudi s predsednikom Uefe Aleksandrom Čeferinom in z njim odigrali kar nekaj nogometnih ekshibicijskih tekem. Kakšen je kot nogometaš?
Sploh ni slab. In še nekaj je, kar bi rad poudaril. Nerad izgublja. To pa velja tudi zame. To, da noče izgubiti, je njegova najbolj izrazita vrlina. Bori se do konca, do zadnje sekunde, nikoli se ne preda. To je dokazal tudi leta 2021, ko je premagal drzen projekt superlige. Je velik borec, a hkrati tudi velik gospod. Ima veliko poguma, da se je tako odločno odzval in zoperstavil takratni ideji superlige.
Z rojakom Zvonimirjem Bobanom, nepozabnim kapetanom bronastih "ognjenih" na SP 1998 v Franciji, sta se leta 2023 na nogometni tekmi v Stožicah znašla v nasprotnih ekipah.
Takrat je bil njegov prvi svetovalec in zaveznik vaš starejši rojak Zvonimir Boban, s katerim pa od lani ni več v tako idiličnih odnosih.
Odločitve Zvonimirja Bobana, da zapusti Uefo, ne bi komentiral. Lahko le povem, kako zelo cenim gospoda Čeferina. Dobro vem, kaj je napravil zame. Zlasti takrat, ko se nam je življenje v Ukrajini čez noč postavilo na glavo in je Šahtar ostal brez večine igralcev.
Morda se v Sloveniji niti ne zavedate, kako velik je dosežek, da imaš osebo na tako visokem nogometnem položaju. To pomeni ogromno za našo regijo. Na Hrvaškem ga, to vam lahko potrdijo vsi moji prijatelji, zelo cenimo. Ponosni smo, da nas lahko vodi na Uefi.
Ste imeli kdaj v karieri tudi kakšnega slovenskega soigralca?
Sem. Ko sem sklenil kariero pri Cagliarju, sem si delil slačilnico z Valterjem Birso. Je pravi gospod. Tako on kot tudi njegova družina. Pozdravite ga kaj, če ga srečate.
Zanj se je večkrat zanimala tudi Barcelona. Če bi sprejel ponudbo, bi združil moči tudi z Lionelom Messijem, tako pa se je z njim na zelenicah srečeval kot tekmec. Pri tem se je nekajkrat na igrišču tudi zaiskrilo, Srna pa kot kapetan Šahtarja ni skrival borbenega duha.
To je bilo ravno po temačnem obdobju vaše kariere, ko so vas vabili tudi k Barceloni, a ste nato zaradi jemanja prepovedanih poživil prejeli kazen in morali za leto dni pozabiti na nogomet.
To je bilo res težje obdobje moje kariere. Ni se bilo lahko vrniti, a sem nekako zmogel.
V današnjem modernem nogometu spremlja najboljše igralce ogromno število tekem. Zmorejo sploh še slediti takšnemu ritmu?
Ne, to je zame preveč. To, kar je to poletje napravila Fifa s tem klubskim svetovnim prvenstvom, je zame kot fevdalizem. Kot da bi bili nogometaši v sužnjelastniškem odnosu.
To tekmovanje mi sploh ni bilo zanimivo, do finala si sploh nisem ogledal tekem. A dobro, naj delajo stvari, si pa vseeno resnično ne želim, da bi iz nogometa napravili zgolj velik biznis.
Ne zna si predstavljati življenja brez Šahtarja in Ukrajine. Tako bo vztrajal pri "brezdomcih" iz Donecka tudi v prihodnje.
Kakšni pa so vaši načrti za prihodnost?
Ostajam pri Šahtarju, kjer še najprej ustvarjamo mlade nogometaše in jih skušamo nato čim bolje prodati, ob tem pa še igramo v Evropi. Najbolj pa čakamo na to, da se konča ta vojna in se bomo lahko vrnili domov v Doneck. S Šahtarjem pa ostajam do konca. To je pač ta lojalnost, o kateri sem vam že govoril. In še enkrat hvala Sloveniji, da nas je tako lepo sprejela.
