Sobota, 3. 10. 2020, 4.00
9 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju: Damjan Bohar in Mario Jurčević
V Sloveniji na sovražnih bregovih, zdaj ju je usoda združila na Hrvaškem
Ne zgodi se pogosto, da v sobotnem intervjuju gostimo dva sogovornika. Tokrat smo naredili izjemo, saj imata Damjan Bohar in Mario Jurčević, nekdaj ponosna vijolica in zmaj, goreča tekmeca v domovini, danes pa soigralca pri hrvaškem Osijeku, po novem tudi v slovenski reprezentanci, marsikaj povedati.
Eden stiska pesti za Maribor in Muro, drugi za Olimpijo. Ko so se igrali večni derbiji v Sloveniji, sta bila na sovražnih bregovih. Vse bi naredila, da bi vijolice premagale zmaje in obratno. V zadnjih tednih pa sta se njuni usodi zbližali. Zdaj sodelujeta v Osijeku, največjem slavonskem mestu, ki leži ob reki Dravi. Spoznavata bolj in manj očarljive trenutke hrvaškega prvenstva, prihodnji teden pa bosta prvič skupaj združila moči še v slovenski reprezentanci!
''Všeč mi je, da lahko sodelujem z Mariem,'' je Damjan Bohar vesel, da se lahko na Hrvaškem druži s Slovencem. Mario Jurčević je prvič v tujini. Dolgoletni branilec Olimpije je potreboval le nekaj tednov, da ga je selektor Kek že nagradil z vpoklicem v reprezentanco. Pri Osijeku sta gospodarja leve igralne strani. ''Samo pogledava se, pa že natanko veva, kako in kaj,'' pojasnjuje 28-letni Prekmurec, ki se je v Slavonijo pred kratkim preselil iz Poljske.
''Damjan je res dober fant. Rad se pošali, presrečen sem, da je prišel v Osijek. Pa še na moji strani igra,'' ne skriva dobre volje 25-letni Ljubljančan. To sta Slovenca, ki pomenita osrednjo ''levo'' moč Osijeka in gradita veliko zgodbo na Hrvaškem. Veliko pa nista imela povedati le o novem delodajalcu, ampak tudi o Mariboru, Olimpiji, Zlatku Zahoviću, Milanu Mandariću, večnih derbijih. Brez zadržkov in iskreno.
Damjan Bohar se je na zadnji reprezentačni tekmi vpisal med strelce. Tako je edini strelec za Kekovo četo v tej sezoni, hkrati pa se je podpisal pod zgodovinski zadetek proti Moldaviji, ki je Sloveniji prinesel prvo zmago v ligi narodov. V osmem poizkusu!
Nekdaj Slovenija, danes Slavonija. Sliši se skoraj enako. Če sodimo po imenu, ta hrvaška pokrajina ni veliko drugačna od vajine domovine. Pa je v Osijeku res tako?
Damjan Bohar (v nadaljevanju DB): Moram priznati, da mi je na Hrvaškem zelo lepo. Osijek je mesto, ki diha za nogomet. Tu sem šele teden dni, a je vse tako, kot sem si predstavljal. Ko me je poklical trener Nenad Bjelica in predstavil načrte, nisem kolebal niti sekundo. V karieri sem se vedno odločil pravilno. Verjamem, da se nisem zmotil niti tokrat in bom v Osijeku ustvaril dobro zgodbo. V karieri me je vedno spremljala tudi sreča, sreča pa je potrebna za uspeh. Za novo pravljico.
Mario Jurčević (v nadaljevanju MJ): Med Hrvaško in Slovenijo, kar zadeva življenjske pogoje, ni velikih razlik. Zelo sem vesel, da sem prestopil k Osijeku in naredil korak naprej v karieri. Hrvaška liga je pač močnejša liga od slovenske, to je treba priznati. Tukaj je več kakovostnejših ekip. Slavonci so me lepo sprejeli, navijači me že poznajo, čutim prijaznost. Začel sem redno igrati, tako da gre za zdaj vse po načrtih. Rezultati nam gredo na roko, zmagali smo na treh tekmah zapored. Prepričan sem, da se bo tukaj pisala dobra zgodba.
Kar pa zadeva mesto Osijek, je po velikosti podoben Mariboru. Pravzaprav mu je zelo podoben, saj ima prav tako Dravo. Podobno, kot ima Maribor Lent, pa so ob reki Dravi lokali tudi v Osijeku. Prav lepo je videti.
V petek se je Damjan Bohar s klubskim avtobusom podal na dolgo pot v Šibenik, kjer ga danes čaka dvoboj hrvaškega prvenstva. ''Potrebovali smo sedem ur. Tako dolgih gostovanj z avtobusom v Sloveniji ni, sem pa imel že daljše na Poljskem. Tam smo potovali tudi po devet ur,'' je povedal nekdanji član poljskega Zaglebieja. Damjan, po nekaj letih imate spet vsakodnevni opravek z reko Dravo. Je kaj drugačna od tiste v Mariboru?
DB: Niti ne. Drava oddaja v Osijeku podobno pozitivno energijo. Je pa res, da je tukaj veliko bolj plovna kot v Sloveniji. Ogromno je parkiranih čolnov, poleti se kar dogaja. To bomo še raziskali (smeh, op. p.). Verjamem, da bom tukaj ostal še dolgo. Podpisal sem za tri leta. Moralo bi se zgoditi nekaj zelo velikega, da bi odšel drugam. Nisem namreč nogometaš, ki bi veliko menjal klube. V karieri sem zamenjal le štiri, stvari gledam dolgoročno.
Veliko mi pomeni, da me je trener Nenad Bjelica prepoznal v svojem projektu. Želel me je od prvega dne. V klubu je zaradi velikih ciljev mogoče čutiti nekaj pritiska. To mi je všeč. Tega v prejšnjem klubu na Poljskem nisem čutil.
So vam Poljaki, pred tem ste branili barve Zaglebieja iz Lubina, za katerega ste se v novi sezoni tudi že vpisali med strelce, kaj zamerili odhod na Hrvaško?
DB: Že pred polovico leta sem jim izrazil željo, naj me prodajo ali pa podaljšajo pogodbo. Obotavljali so se, trdili, da bo za to že napočil čas. Nisem pa hotel ostati do zadnjega. To je lahko vedno težava, pogodbo sem imel sklenjeno le še za to sezono. Ko so mi Poljaki zagotavljali, da se bodo vendarle zganili, a še vedno ni bilo napredka, me je poklical trener Bjelica. Takoj me je prepričal. Šele nato so se javili pri Zaglebieju, ponudili podaljšanje pogodbe, a sem ga zavrnil. Po toči zvoniti je prepozno. Ne počutim se krivega, klub je navsezadnje dobil odškodnino. Najbolj mi je bilo žal, ko sem se moral posloviti od dveh slovenskih soigralcev, Saše Aleksandra Živca in Roka Sirka. Navezali smo se drug na drugega, vsakodnevno družili, a tak je pač nogomet. S tem se moraš sprijazniti.
Mario, če bi vam takrat, ko ste bili še nogometaš Olimpije, kdo omenil, da boste nadaljevali kariero v mestu ob Dravi, bi najverjetneje takoj pomislili na Maribor. Pa bi bilo kaj takega sploh mogoče?
MJ: Da bi šel v Maribor? Olimpijo nosim v srcu. Pri njej sem začel igrati nogomet. S sedmimi leti. Ko je propadla, sem nadaljeval pri Ljubljani, Bravu in Interblocku, kot mladinec pa sem se nato vrnil k Olimpiji. To je moj klub. V Ljubljani sem rojen, vsi kolegi navijajo za Olimpijo, hodijo na tekme v Stožice. Olimpija je zame največji klub v Sloveniji. S tem sem veliko povedal.
Mario Jurčević se je podobno kot Damjan Bohar v petek odpravil v Šibenik, po današnjem dvoboju pa se bosta podala v Slovenijo, kjer ju kmalu čaka zbor reprezentance. Zaradi njega se v torek ne bosta udeležila pokalnega srečanja Osijeka, ki bo gostoval v Crikvenici. Sta v preteklosti sploh kdaj pomislila, da bi lahko kariero nadaljevala na Hrvaškem?
DB: Ne, tega nisem imel v načrtih. Sanjal sem o tem, da bi igral v eni izmed petih najmočnejših lig, a moraš na koncu povleči neko črto. Star sem 28 let, liga petice pa najraje kupuje mlajše igralce. Težko je priti zraven. V življenju moraš znižati svoje kriterije, a sem se vseeno odločil za dober, kakovosten klub z dolgoročnimi cilji. Storil sem pravo potezo.
MJ: Iskreno povedano, nisem si mislil, da bom kdaj igral na Hrvaškem. No, ko pa me je poklical Nenad Bjelica, sva se hitro dogovorila. Tukaj lahko napredujem, v klub se vlaga veliko denarja, tudi plača je boljša. Počutim se kot pravi legionar. Ne le pri denarju, Osijek je na višji profesionalni ravni kot Olimpija tudi kot klub. Je tudi bolje organiziran. To pa še ni vse, saj gre v Osijeku še na boljše. Gradijo nov stadion, nova igrišča za trening. Ko bo to odprto, se bo raven kluba dvignila še petkrat višje! Zaradi večjih ambicij ne čutimo negativnega pritiska pri rezultatih. Na vsaki tekmi merimo na zmago, tega sem se navadil že pri Olimpiji, kjer smo bili na vsaki tekmi favorit.
V Osijeku se gradi nov nogometni stadion:
Pampas the new football stadium in Osijek (Croatia🇭🇷) is coming soon and it's going to be no doubt a epic one keep up the good work guys 💗😎👏👏
— MS96🇭🇷 (@Meltedsnowflak2) August 13, 2020
Samo jako @nkosijek 💪💪 pic.twitter.com/9Zf3fzs7HL
Hrvaška ima zelo močno reprezentanco, ki spada v svetovni vrh. Kakšna pa je njena prva liga?
DB: Za zdaj sem odigral le 25 minut. Veliko je nisem mogel spoznati, a dovolj pove podatek, da sem spoznal svojo ekipo. Zelo je dobra, igramo napadalen nogomet z visokim presingom, v katerem uživam. Nekaterim ta slog ustreza, nekaterim ne. Meni ustreza. Štejem si v čast, da so mi hrvaški mediji po mojem prvem nastopu proti Gorici namenili toliko pohval in lepih besed. Da so opazili moj trud. Sicer pa sem takšen, da nisem nikoli zadovoljen s svojo igro. Vedno menim, da bi lahko odigral še bolje.
MJ: Skoraj vsi v hrvaški reprezentanci so večinoma doživeli to ligo. Boljša je od slovenske, igra se bolj agresivno, hitreje. Tudi mladinske šole so kakovostnejše od slovenskih. Vsaka tekma je zahtevna, vsak te lahko preseneti. To mi je zelo všeč. Vsakemu Slovencu bi priporočil, da pride sem. Dobro je spremeniti okolje, sprejeti nove zahteve in se naučiti nekaj novega.
Kaj je povedal Damjan Bohar prejšnji mesec po zadetku, ki ga je dosegel proti Moldaviji?
Na Hrvaškem igra kar nekaj Slovencev. Ste še toliko bolj spoštovani zaradi vsega lepega, kar je pred leti z Rijeko ustvaril Matjaž Kek, po novem pa to nadaljuje tudi Simon Rožman?
DB: Vedno pravim, da lahko navijače kupiš le z dobro igro in borbo. Dokler si dober, si spoštovan. Tudi če imaš kakšno krizo, veliko pridobiš z navijači, če greš na vsaki tekmi do konca. Navijači to vedno prepoznajo. Prepričan sem, da bomo z Osijekom ustvarili veliko zgodbo. Kar pa zadeva Slovence na Hrvaškem, mi je všeč, da so tukaj. Vedno sem rad igral proti rojakom, prijateljem iz reprezentance. Na Poljskem sem imel veliko takšnih izkušenj.
MJ: Slovencem nam je na Hrvaškem zelo lepo. Za zdaj igramo vsi redno, kar je dobro. Tako odpiramo vrata novim slovenskim igralcem. V Osijeku lahko kot nogometaš resnično misliš le na igrišče. Lažje delujemo kot pa v Sloveniji, kjer velikokrat nisi vedel, kaj in zakaj.
Nenad Bjelica je v zadnjih sezonah dosegel imenitne rezultate z zagrebškim Dinamom. Najprej se je z njim uvrstil v osmino finala evropske lige, nato pa je bil v skupinskem delu lige prvakov v igri za evropsko pomlad vse do zadnjega kroga. V uvodnem krogu je celo v Zagrebu ponižal Iličićevo Atalanto s 4:0! Spomladi je po sporu z vodstvom kluba, ki ga še vedno predstavlja Zdravko Mamić, zapustil vroči stolček. Zdaj želi z Osijekom prekiniti vladavino v hrvaškem prvenstvu in se povzpeti na vrh.
Vaš trener je rojeni Osiječan Nenad Bjelica, ki je pri zagrebškem Dinamu vodil Petra Stojanovića. Sta ga povprašala za mnenje?
DB: Seveda. Že od prej sem vedel, da je Bjelica dober trener, ko pa sem govoril s Petrom, mi je zatrdil, da je res vrhunski. Da je pravi gospod. "Gospodin." Imel je prav, tako se je tudi izkazalo. O Osijeku sem se pozanimal tudi pri Eriku Janži, ki je tu igral pred leti. Povedal mi je nekaj stvari, pohvalil klub, hkrati pa dal vedeti, da je zdaj še boljše, kot je bilo takrat. To mi je pomagalo pri odločitvi.
MJ: S Petrom sva igrala skupaj pri Interblocku, nato pa je prestopil k Mariboru. Dobro se poznava, zato sva se seveda pogovarjala o Hrvaški. Ko sem ga povprašal o Bjelici, Osijeku in hrvaškem prvenstvu, mi je povedal vse najboljše. S Petrom sva sicer v Ljubljani skoraj soseda. Prihaja iz Štepanjskega naselja, jaz pa s Fužin. Ko sva bila pri Interblocku, smo imeli zelo uspešno generacijo. V njej so bili tudi Šporar, Zajc, Kapun in Bajrić. Pri Interblocku je igral tudi Dervišević, ki je malce starejši od mene, a prav tako prihaja s Fužin. Živi čez cesto (smeh, op. p.).
Kakšna je skrivnost Fužin, da prihaja toliko uspešnih nogometašev prav iz tega kotička Ljubljane?
MJ: Mogoče je skrivnost igrišče, ki smo mu na Fužinah rekli ''bundesigrišče''. Na njem smo preživeli ogromno dni. Skoraj vsak dan od 7. do 15. leta. Pridobivali smo izkušnje, se učili. Navajeni smo bili uličnega nogometa, to nas je utrdilo.
Je fenomen Fužin kdaj segel tudi do vas, Prekmurca?
DB: Enkrat sem se v Ljubljani peljal mimo (smeh, op. p.). Sicer pa sem Fužince najbolj občudoval prek Amirja Derviševića, s katerim me veže dober prijateljski odnos. Skupaj sva bila v Mariboru. Derva je eden od boljših igralcev, s katerimi sem igral v karieri. Njegova leva noga je najboljša, kar sem jih videl v življenju. Spoštujem ga kot igralca. Upam, da bo iz sebe v prihodnosti iztisnil še kaj več.
Amir Dervišević, zvezni igralec Maribora, ki je v prejšnjih sezonah dobival več priložnosti in bil tudi standardni članski reprezentant Slovenije, je fužinski sosed Maria Jurčevića in dober prijatelj Damjana Boharja.
V tem letu gre odlično Prekmurcem. Mura igra kot prerojena in vodi na lestvici, vi ste dosegli edini gol za reprezentanco, Nino Kouter je debitiral v izbrani vrsti in navdušil selektorja, pokalni finale je bil prekmurski.
DB: Kot Prekmurcu mi je zelo všeč, da se to dogaja. Napovedoval sem, da se bo Mura borila za prvaka. Zame je pravzaprav prvi favorit za naslov. Olimpija in Maribor me še nista navdušila. Pričakujem resda, da se bosta zbudila, to bi si želel zlasti za Maribor. Vendarle je moj klub. Poleg Mure, seveda.
MJ: To ni naključje. Ko se igra nogomet v Prekmurju, pride na tekmo vse mesto. Od babic pa do najmlajših. To so pravi navijači s srcem. Zelo radi imajo nogomet. Potem ko veš, da jih lahko osrečiš, ti to kot nogometašu daje še dodaten zagon. Kar pa zadeva trenerje v slovenski ligi, je Ante Šimundža trenutno najboljši. Fantje pri Muri so dolgo časa skupaj, igralci so karakterni, tako da bi lahko spet osvojili kakšno lovoriko.
Trener Mure Ante Šimundža, na katerega ima Damjan Bohar prekrasne spomine, saj je z njim že uspešno sodeloval, je v tem trenutku za Maria Jurčevića najboljši trener v Prvi ligi Telekom Slovenije. Mura tudi vodi v slovenskem prvenstvu.
Vas Slavonija s svojimi ravnicami spominja na Prekmurje?
DB: Zelo sta si podobna, le hrana je malce drugačna. A zelo dobra, da ne bo pomote. Všeč mi je, ker je v Osijeku veliko ribjih jedi. Na Poljskem sem jih zelo pogrešal. Poskusil sem tudi že kulen. Dober je, a nisem prevelik ljubitelj. Tudi zdravniki priporočajo, da se ga uživa v omejenih količinah (smeh, op. p.).
MJ: Je kar podobno, da. Spominja me na številne karantene, ki smo jih imeli pred tekmami Olimpije v Murski Soboti. V Ljubljani sem bil bolj navajen, da so bili okrog mene hribi in gore. To malce pogrešam, saj je v Osijeku zelo ravno in kar malce monotono. A tu sem seveda zaradi nogometa, da dobro igram. Preostalo me niti ne bi smelo motiti (smeh, op. p.).
Vsi sobotni intervjuji, zbrani na enem mestu.
Mario, kaj pa vas je motilo, da ste se po koncu sezone 2019/20 poslovili od Olimpije? Ste si želeli ostati?
MJ: Pač, poslovili smo se tako, kot smo se. S fanti, ki so odšli, smo bili res prava klapa. Dobro smo se razumeli tudi zunaj nogometa, veliko smo se družili. Pri Olimpiji sem dobil veliko prijateljev. Na žalost se nismo vsi lepo poslovili od Olimpije. Za podaljšanje ni bilo dialoga. Ni bilo ponujene pogodbe. Nekaj se je govorilo med vrsticami, a nič neposrednega. Ne le jaz, verjetno so bili pripravljeni z Olimpijo nadaljevati tudi preostali fantje, a so v klubu očitno menili, da nismo več prihodnost Olimpije. Ali pa nismo bili več dovolj dobri, kdo ve. Nič nam niso povedali. Vsem se je iztekla pogodba, nato pa smo naredili korak naprej. Lažje smo našli nove klube, ker smo bili zastonj. To smo pozitivno izkoristili.
Mario Jurčević nam je zaupal, kako ljubitelji nogometa v Osijeku podrobno spremljajo rezultate Olimpije. ''Razlog tiči tudi v Dinu Skenderju, ki je rojen v Osijeku in je pred Olimpijo vodil tudi tukajšnji klub. Vsi ga poznajo. Pogosto me tako soigralci ali pa navijači sprašujejo, ali je moja Olimpija ta konec tedna zmagala. Zanimajo jih rezultati Olimpije," je povedal nogometni otrok Olimpije, ki se je zelo navezal na navijače zeleno-belih.
Bi bilo vse drugače, če bi postali prvaki in v zadnjem krogu dobili dramatično tekmo v Celju?
MJ: Ne, to ni nikakor povezano. Že prej se je vedelo, da ne bomo ostali v klubu. Mi je pa zelo žal, da nismo dvignili kante, ker smo si jo skozi vso sezono zaslužili. Na koncu nas je zdelal prehud ritem tekem. Tekme so bile na vsake štiri dni, igralo pa nas je le 13. Ko dodaš se stvari iz ozadja, ki so se dogajale v klubu, si na koncu, kot je videti, niti nismo zaslužili biti prvi. Da bi bili tam, kjer bi si sicer zaslužili biti.
V srbskih medijih se je veliko pisalo o tem, da vas v svoje vrste vabi beograjska Crvena zvezda. Šlo je celo tako daleč, da naj bi se resno zanimala za vas, a naj bi se navijači rdeče-belih spotaknili ob vaše hrvaške korenine!
MJ: Na tem je bilo kar nekaj, a vsega ne bi rad komentiral. Na koncu niti zame ni bilo mogoče, da bi odšel. Dogajale so se nešportne stvari, veliko se je napihovalo. Ne vem, zakaj, niti tega, kdo je to storil, a 80 odstotkov vsega je bilo resnično, preostalo pa niti ne.
Imate hrvaške korenine. Ali vaši sorodniki morda živijo v Slavoniji in ste se tudi zaradi tega lažje odločili za Osijek?
MJ: Ne, vsi moji sorodniki na Hrvaškem živijo v Zagrebu.
Bi zaradi tega želeli v nadaljevanju kariere kdaj zaigrati za Dinamo?
MJ: Ne. Na stadionu Maksimir sem si v zadnjih letih ogledal kar nekaj evropskih srečanj Dinama, a se tako dobro počutim v Osijeku, da me ne vleče nikamor. Čeprav sem tukaj kratek čas, je odlično. Ves štab je odličen, na klub gledam kot na svojo novo družino. Navijači Osijeka so mi hitro prirasli k srcu.
Damjan Bohar, nogometni ponos Mačkovcev, je v karieri igral le v dresu štirih klubov. Mure, Maribora, Zaglebieja in zdaj Osijeka. Njegovo kariero pa je zaznamoval tudi podatek, da je v ligi prvakov za vijolice dosegel že dva zadetka. Proti Schalkeju in Spartaku. S tem je zgolj eden izmed štirih Slovencev, ki so v najmočnejšem tekmovanju zadeli v polno vsak dvakrat. S tem se lahko pohvalijo le še Zlatko Zahović, Josip Iličić in Kevin Kampl. "Nekaj se lepi name. To zagotovo ni slučajno," sporoča Bohar, za katerega naj bi Osijek odštel pol milijona evrov.
Je bila poleg Osijeka v igri sploh še kakšna možnost za prestop? Morda kakšna iz Slovenije?
DB: So ponudbe in prave ponudbe. Zame je bila edina prava tista iz Osijeka. Zame je plačal zahtevano odškodnino, pri preostalih ponudbah pa jih očitno nisem dovolj zanimal. V slovensko ligo me sicer ne vleče. Če ne bi bilo Osijeka, bi potem raje ostal na Poljskem. V tujini bi rad odigral še čim več sezon.
MJ: Ne, nihče izmed slovenskih klubov se ni zanimal zame. Bilo pa jih je nekaj iz tujine, iz različnih držav, a sem na koncu izbral najboljšo možnost, kar zadeva moj razvoj.
O moči Osijeka morda dovolj zgovorno priča podatek, kako je Moldavijec Mihail Caimacov igral za drugo ekipo Osijeka, v tej sezoni pa je standardni član prve enajsterice Olimpije.
MJ: Res je. Pozorno spremljam tako njegove predstave kot tudi vse tekme Olimpije. Med zmaji imam veliko prijateljev, sem njihov največji navijač. Vesel sem zlasti za Michaela Pavlovića, da dobiva priložnost na mojem položaju. Ima fantastičen značaj, je še zelo mlad, zato je še toliko lepše videti, da mu trener tako zaupa. V sredo je tudi podal za gol proti Gorici, čestitke. Želim mu veliko sreče.
Damjan, boste na Hrvaškem sploh pogrešali kaj, kar ste imeli na Poljskem?
DB: Bom. Velike in moderne stadione. To je bil res velik plus poljskega prvenstva. Zaradi evropskega prvenstva leta 2012 so izboljšali infrastrukturo. Imeli so ta privilegij. A tudi v Osijeku gradijo lep, moderen stadion. Pa dodatna igrišča. Ko bo to končano, ne bom več pogrešal poljskih stadionov (smeh, op. p.). Zdajšnji stadion Gradski vrt nima strehe, to je največja težava, a je naša naloga, da odigramo tako dobro, da ogrejemo navijače.
Gradski vrt, osrednji nogometni objekt v Osijeku, bo kmalu le še preteklost. Že v prihodnjem letu se napoveduje selitev NK Osijek v mestno četrt Pampas, kjer se gradi nov stadion. Bo veliko bolj udoben, hkrati pa bo imel tudi streho, katero tako pogrešajo ljubitelji nogometa na zdajšnjem objektu, ki sicer sprejme več kot 15 tisoč gledalcev in je na tekmah hrvaške reprezentance vedno poln do zadnjega kotička.
Pri Slavoncih mi je sicer všeč njihov močan nacionalni naboj. Tako je na sploh pri Hrvatih, ko igra njihova reprezentanca. Kapo dol. Lahko le upamo, da bo kdaj podobno tudi v Sloveniji. Da bodo stadioni spet polni.
Na Poljskem ste bili v prejšnji sezoni v življenjski formi. Dosegli ste kar 15 zadetkov. Boste zaradi tega v Osijeku pod dodatnim pritiskom, ker bo javnost pričakovala podoben dosežek?
DB: Kaj pa vem ... Lahko se mi godi še bolje, po drugi strani pa bi lahko bilo tudi slabše. Najbolj bi rad pomagal ekipi, da dosegamo pozitivne rezultate, da ohranimo zmagovalni niz. Da spišemo novo, uspešno zgodbo. To je veliko pomembnejše od zadetkov.
Osijek se razvija z veliko pomočjo madžarskega kapitala.
DB: To sem vedel že nekaj časa. Ko so mi predstavili načrte, so mi omenili tudi njih. Za finance v klubu so najpomembnejši. Upam, da bodo uresničili vse, kaj so si zamislili. Podobno je z Madžari, kar zadeva Nafto v Lendavi. Če imaš kapital, je lepo, da ga potrošiš in daš naši državi. Naj se gradijo centri in stadioni, saj so potem nogometaši deležni boljših pogojev za delo in napredek. Zakaj pa ne? Na stadionu Gradski vrt je Mario Jurčević debitiral v dresu Osijeka 12. septembra, ko so gostitelji visoko porazili Rožmanovo Rijeko s 3:0. "To je bil dober debi. Dokaj lahko smo premagali Rijeko, ki je kmalu ostala z igralcem manj. Odigral sem zadnjih 15 minut, ko smo že vodili s 3:0. Po tekmi sem se pozdravil tako s Simonom Rožmanom kot Adamom Gnezdo Čerinom. Vesel sem, ko lahko srečam znance iz svoje države na Hrvaškem.''
Kako pa je organiziran NK Osijek v primerjavi z Olimpijo?
MJ: Osijek ima večje število zaposlenih v klubu, ki ti pomagajo pri vsem, kar potrebuješ. Osijek je velik klub z resnim projektom. Ima tudi B-ekipo, ki igra v drugi hrvaški ligi. Prepričan sem, da je Osijek v tem trenutku močnejši od Olimpije. Če pa bi se pomerili z Olimpijo iz prejšnje sezone, pa bi bilo še zanimivo. Tega, kdo bi bil boljši, ne bi znal oceniti.
Ali hrvaški mediji podcenjujejo Osijek in je še vedno v senci velikanov Dinama, Hajduka in Rijeke?
MJ: Ne bi rekel. Smo tako kakovostni, da se bomo z Dinamom verjetno borili za vrh. Mediji nas ne podcenjujejo, ampak od nas pričakujejo velik rezultat. Zlasti zdaj, ko je postal trener Bjelica, ki se ne bo zadovoljil s tretjim ali pa četrtim mestom. Zanimajo nas lovorike, Evropa. S tako ekipo in tako kakovostnim delom to lahko dosežemo.
Na Hrvaškem ne manjka derbijev med ''veliko četverico'', Slovenija pa bo svojega največjega doživela v nedeljo v Ljudskem vrtu. Ga boste spremljali?
DB: Vsekakor. V Sloveniji spremljam vsako tekmo Maribora. Seveda bom tudi to. Ne vem pa, kaj naj pričakujem. Ne bi si upal ničesar napovedati. Tako Maribor kot Olimpija me še nista prepričala.
MJ: Odkar nisem pri Olimpiji, sem si ogledal še vsako njeno tekmo. Če je dopuščal čas. V nedeljo bom spremljal derbi v družbi prijateljev. Olimpija je imela v sredo tekmo z Gorico, na voljo ima manj časa za regeneracijo. Na tako tekmo resda ne smeš utrujen, iz sebe moraš dati vsak atom moči. To ne more biti kak izgovor, a bodo imeli malenkostno prednost Mariborčani, ki bodo bolj sveži. Je pa kakovost trenutno na strani Olimpije.
Fantje so že prestali določeno obdobje spoznavanja. Vsaka ekipa, če zamenja osem standardnih igralcev, bi ga potrebovala. Zdaj se že bolje vidi, kdo kako deluje. Vesel sem za zadnji zmagi Olimpije, saj igra vedno boljše. Letos bo še s kakšno okrepitvijo zagotovo v igri za vrh. Pričakujem, da se bosta Maribor in Olimpija v prvem polčasu malce tipala, saj noče nihče izgubiti tekme. Komaj čakam začetek.
Damjan Bohar ne ve, zakaj je Olimpija v zadnjih sezonah nepremagljiva v Ljudskem vrtu, Maribor pa dosega boljše rezultate v Stožicah.
To bo prvi večni derbi, ki ga bodo v Mariboru igrali pred praznimi tribunami.
DB: Škoda. Enkrat sem igral večni derbi pred praznimi tribunami v Stožicah. Izgubili smo, a se mi je vse skupaj zdelo kot prijateljsko srečanje. Kot srečanje brez naboja. To ni bil pravi derbi. Neprijetno je, če ni navijačev. Je pa res, da ima Olimpija v zadnjih sezonah večje uspehe, če igra v Ljudskem vrtu. Iskreno povedano, ne poznam pravega razloga. Kot nogometaš Maribora na domačih derbijih nisem bil nikoli obremenjen z občinstvom. Tudi takrat, ko sem bil v slabši formi, sem imel z navijači vedno dobre odnose. To mi je veliko pomagalo. Publika mi je vedno namenila aplavz. Morda so nekateri igralci čutili dodaten pritisk in so se zaradi tega dogajali številni domači porazi. Sam nisem čutil pritiska.
MJ: Veliko lepše je igrati pred polnimi tribunami. Maribor ima res dobre podpornike. Maribor je tudi mesto, ki živi za nogomet. V Ljudskem vrtu so se vedno igrale dobre tekme z dobrim vzdušjem.
Katerega večnega derbija se najraje spominjate?
DB: Tistega, na katerem smo v Ljubljani zmagali s 3:0. Takoj po tem, ko smo po povratni tekmi izpadli iz Evrope proti Sevilli. Z lahkoto smo premagali Olimpijo, šlo je res gladko. Tista zmaga mi je ostala v najlepšem spominu. Zlasti naša premoč.
MJ: Izbral bi derbi, ki ga nisem igral, ker sem bil takrat posojen Aluminiju in sem ga tako gledal v Ljudskem vrtu skupaj z navijači Olimpije. Ko je Vombergar dal zadetek za 3:2, smo poskakovali od sreče. To je bil zagotovo moj najljubši večni derbi na Štajerskem. Upam, da se bo kaj takega ponovilo tudi v nedeljo.
Ko je Andres Vombergar 19. maja 2018 v zadnji minuti popeljal Olimpijo v Ljudskem vrtu v vodstvo s 3:2, ga je na tribunah spremljal tudi Mario Jurčević, čeprav v tisti sezoni ni igral za zmaje.
Kdaj pa je bilo počutje manj prijetno, takšno, da bi se želeli od nelagodja po večnem derbiju najraje ugrezniti v zemljo?
DB: Tudi takšne tekme so se žal zgodile. Nerad se jih spominjam. Zlasti tiste, ko smo v Ljudskem vrtu izgubili z 0:3. Tisto bi najraje izbrisal iz spomina. A pride tudi takšna tekma. Hitro prejmeš zadetek in se ne moreš več pobrati. Tega smo v nogometu vajeni.
MJ: Najbolj me je bolel poraz iz prejšnje sezone. Igrali smo jeseni v Stožicah, še v zadnji minuti je bilo 2:2, borili smo se do zadnjega. Bil je rezultat, s katerim bi bili zadovoljni obe ekipi. Potem pa so Mariborčani v sodnikovem podaljšku dali dva zadetka. To je največji negativni spomin z večnih derbijev.
Mario Jurčević je bil v sezoni 2017/18 posojen Aluminiju. Takrat je podrobneje spoznal Štajersko in štajerski značaj. "V Kidričevem mi je bilo lepo. Spoznal sem novo okolje, nove ljudi. To je bila dobra odločitev v moji karieri. Odigral sem vse tekme v sezoni, ljudje v klubu so bili zelo profesionalni, tako da je bilo to zelo prijetno leto," se nekdanji zmaj spominja sezone, ki jo je odigral v dresu štajerskega prvoligaša.
Olimpija je v zadnjem obdobju veljala za slovenski klub, ki najpogosteje zamenja trenerja. V tej sezoni je drugače. Maribor ga je že zamenjal, Olimpija pa še vztraja pri Dinu Skenderju.
DB: Nočem komentirati, kaj se dogaja z Mariborom. V klubu že vedo, kaj je najbolje. Pri Olimpiji je bilo, kar zadeva menjave trenerjev, vedno bolj živahno, a je tudi v tem obdobju osvojila dva naslova in dve pokalni lovoriki. Zato ne moremo reči, da je vlekla napačne poteze. To ni majhna stvar, očitno ji to menjavanje ustreza (smeh, op. p.).
MJ: Res zanimiv podatek. Ne vem, kaj se dogaja v Mariboru, a je lepo, da Olimpija ne dela novih trenerskih rošad. Veliko bolje je, da trenerju dovolijo, da še naprej dela v miru. Potrebuje določen čas. Normalno je, da nastopijo slabši trenutki, a če se izkaže, da bo enkrat že bolje, mnogo bolje, se splača obdržati fante in trenerja skupaj. Tega v prejšnji sezoni žal niso omogočili Safetu. Upam, da Olimpija ne bo ponovila iste napake.
Mario Jurčević je prepričan, da je vodstvo kluba s tem, ko je prekinilo sodelovanje s Safetom Hadžićem, storilo napako.
Je Safet Hadžić po vašem mnenju zapustil stolček Olimpije prehitro?
MJ: Da. Vsi igralci smo bili takrat za Safeta. Tega si ni zaslužil. Moral bi ostati z nami, da bi izpeljali sezono do konca in bili spet prvi. Ko so ga zamenjali, smo bili še vedno vodilni na lestvici. Ko je odšel, smo se zaradi tega nekaj časa obremenjevali, zaradi tega je prišel visok poraz z Bravom. Vsa ekipa, Safet in njegovi pomočniki bi si zaslužili, da izpeljemo sezono do konca. Žal ne bomo nikoli vedeli, kako bi se končalo, če bi ostal Safet z nami do konca.
Po 13 letih se bo v nedeljo zgodil prvi večni derbi v Mariboru brez Zlatka Zahovića v vlogi športnega direktorja.
DB: Zlatko? Že večkrat sem povedal, kako velik človek je. Je prav posebna oseba v mojem življenju. Velika osebnost. Iz mene je naredil tisto, kar sem. Lahko se mu le zahvalim. Ko mi je kaj svetoval, sem ga poslušal. Če si to storil, si lahko od njega dobil ogromno koristnega. Ko smo se razšli, mi je gosposko podal roko. O njem nimam reči prav nič slabega.
Kolikor ga poznam, ima prav posebno moč. Z enim klicem lahko reši ogromno stvari. Maribor nima pravega nadomestila za takšno osebo. Dobro vemo, kakšna so njegova poznanstva, prijateljstva. Ustvaril je krog z določenimi ljudmi, ki lahko naredijo ogromno.
MJ: Zlatka doživljam kot uspešnega in sposobnega človeka. Zaslužen je za vse, kar je naredil Maribor. Zato je imel tako velike uspehe, ker se je natanko vedelo, kdo je številka 1 v klubu. Vedelo se je, kdo odloča o stvareh. Pri Olimpiji bi to moral biti Mandarić, a so se mu preveč vmešavali drugi, pri Mariboru pa je vedno obveljalo eno mnenje. Zahoviću se niso vmešavali. Bil je zelo dober igralec, pa tudi zelo uspešen športni direktor, vodja Maribora.
Damjan Bohar se zahvaljuje Zlatko Zahoviću, da mu je pomagal do tega, kar predstavlja v slovenskem nogometu danes, Mario Jurčević pa ga doživlja kot uspešnega in sposobnega direktorja.
Dobro pa poznam Oliverja Bogatinova, ki me je vodil pri Aluminiju. Je pravi človek za Maribor. Vesel sem, da je dobil priložnost, da se dokaže kot športni direktor. To je prava funkcija zanj. Bo že čas pokazal, kaj in kako. Za zdaj se še lovi, a mislim, da bo šlo na bolje, saj je Oliver iz pravega testa.
V Ljudskem vrtu na derbijih že dalj časa ni Milana Mandarića, ki je gostiteljem konec oktobra 2018 zameril incident z navijači. Kaj pa mislite o njem?
DB: Osebno ga, če gledamo iz športnega vidika, nimam rad. Vzel nam je številna prvenstva in pokale, vzel nam je kruh. Olimpija je v zadnjih letih naredila ogromno. Nisem še imel priložnosti, da bi ga spoznal, a očitno je naredil nekaj dobrega. Ko se je govorilo, da prihaja s svojim kapitalom v Ljubljano, sem vedel, da bo Olimpija postala močna ekipa. Da bo še napeto v prvenstvu. Pred tem smo z lahkoto osvajali prvenstva, potem pa je bilo vse težje. Razlike so bile tako majhne, da se je večkrat odločalo kar v zadnjih krogih. To pa da nogometu vedno poseben čar.
MJ: Žal mi je, da ni imel Milan Mandarić pri Olimpiji nobenega, ki bi mu lahko povsem zaupal. Prelahko so v javnost curljale informacije o vsem. Prelahko so prihajale do igralcev. Preveč je bilo motenj, ki jih ne bi smelo biti, a so se žal dogajale. Nekatere je to zelo prizadelo. To se je verjetno dogajalo, ker ni nikomur stoodstotno zaupal. Zaradi tega pa je tako pogosto menjal trenerje in športne direktorje. Nekomu bi moral dovoliti, da vodi nogometni del. Če prihajajo do igralcev informacije o prevzemu Olimpije, se del energije usmeri tja, kamor se ne bi smel. Takšne stvari so se žal dogajale prepogosto. Kot domači igralec Olimpije sem se na takšne turbulence navadil. Vendarle sem bil v klubu pet ali šest let, za kakšnega igralca, ki je prišel iz tujine in je mislil, kako je Olimpija velik klub, pa je bil to velik šok.
Damjan Bohar iz športnega vidika nima rad Milana Mandarića, saj je Mariborčanom vzel kruh, Mariu Jurčeviću pa je žal, da ni predsednik Olimpije v vseh teh letih našel osebo, ki bi ji lahko bolj zaupal in ji predal vodenje striktno nogometnega dela kluba.
Zanimivo, ko ste igrali pri Olimpiji, niste bili na reprezentančnem seznamu. Nemalo zatem, ko ste podpisali za Osijek, ste se že znašli na Kekovem seznamu. Konec tedna se boste prvič z Damjanom odpravili na zbor reprezentance. Vam bo pomagal, da se lažje vključite v izbrano vrsto?
DB: Pomagal mu bom. Opozoril sem ga že, da bo moral na krstu ob večerji zapeti lepo pesmico. Enkrat ali dvakrat. Ima še nekaj dni časa, da izbere pesem. To so privilegiji, ki jih ne doživi vsak.
To, da je Mario prejel vpoklic, me sploh ni presenetilo. Videl sem, kako igra tekme za Osijek. Prej ga nisem poznal, a lahko rečem, da je zelo kakovosten branilec. Tudi selektor je povedal, da ga spremlja že dalj časa.
MJ: Vesel sem prvega vpoklica v reprezentanco, to je nagrada za odrekanja skozi vsa ta leta. Presrečen sem, da bom lahko igral za svojo domovino. To je največja stvar, ki se ti lahko zgodi v življenju. O tem sem sanjaril že kot otrok, to ni zgolj pusta fraza. Ko se je stadion v Stožicah še gradil in me je oče peljal na trening v Šiško, sem mu rekel, da je moj cilj nekoč zaigrati na tem objektu. Želja se mi je uresničila z Olimpijo, zdaj pa bom v Stožicah zaigral še z reprezentanco. Noro.
Komaj čakam, da spoznam fante v reprezentanci. Večino že poznam, z nekaterimi sem že igral, nekatere pa bom še spoznal. Jan Oblak? Z njim še nisem igral. Jan je zagotovo najboljši igralec na mednarodni sceni, s katerim si bom delil slačilnico.
Pesem za krst ste že izbrali?
MJ: Nisem še. Naknadno se bom odločil, bo bolj spontano. Najpomembnejše je, da se fantje nasmejejo na moj račun. Že tako nisem nadarjen pevec, niti nastopač. Čim bolj se bodo smejali, toliko bolje bo.
Pa ste, ko ste igrali za Olimpijo, vedeli, da vas selektor Matjaž Kek spremlja?
MJ: Ne. Iskreno povedano, s takšnimi stvarmi se niti nisem obremenjeval. Osredotočen sem bil le na Olimpijo.
Mario Jurčević nam je priznal, da se z Damjanom Boharjem večkrat v šali provocirata okrog večnega derbija. "On zbada Olimpijo, jaz pa Maribor, tako da je malce heca," je dejal 25-letni Ljubljančan.
Zakaj so levi bočni branilci tako cenjeni in iskani na nogometni tržnici?
DB: Ne vem. To se sprašujem tudi sam. Nekaj časa sem se celo prepričeval, da bi moral tudi sam postati levi bočni branilec, saj bi me potem iskali vsak prestopni rok (smeh, op. p.).
MJ: Danes od levega bočnega branilca pričakujejo več, kot so nekoč. Zlasti v fazi napada. Nas je pa v Sloveniji vendarle veliko na tem mestu. Tu so še Jokić, Balkovec, Janža, pa še mlajši igralci, ki so tudi zanimivi. Bomo videli, kdo bo igral.
Vi boste zagotovo igrali vsaj na prijateljskem dvoboju proti San Marinu, tako je pred kratkim napovedal selektor Kek.
MJ: Res je. Vesel sem, da bom prvič nastopil za Slovenijo. Komaj čakamo, da zaigramo in zmagamo. Vsaka tekma je boljša kot trening, tako selektor lažje vidi, kaj in kako. Seveda pa bo najpomembnejše, kakšen bo rezultat na tekmah z Moldavijo in Kosovom.
Damjan Bohar je podobno kot v Mariboru in Zaglebieju v Osijeku izbral dres s številko 39. Zakaj? "Najprej sem šel preveriti, če je zasedena pri Osijeku, a na srečo ni bila. Nisem vraževeren. Pri Muri sem nosil dres s številko 9, ki se ga pri drugih klubih ni dalo dobiti. Potem je trojka prišla sama od sebe," pojasnjuje Bohar. Morda ta številka sporoča, da bo igral nogomet do 39. leta? "Takoj bi podpisal kaj takega, naj mi samo služi zdravje."
DB: Pričakujem, da bom nastopil tudi na tekmi s San Marinom. Sam bi si želel odigrati vso tekmo, o tem sploh ni dvoma, bo pa odločitev seveda selektorjeva. Zelo rad nastopam za reprezentanco, a bi rad tudi poudaril, kako v državnem dresu ni nikoli preprosto dati gola. Proti Moldaviji sem imel srečo, da sem se znašel na pravem mestu in pospravil odbitek v mrežo. Ni bilo tako enostavno, kot je bilo videti. Dobro moraš zadeti žogo, saj je včasih težje zadeti prazen gol kot pa polnega.
1