Prek meja
Sreda, 25. 6. 2025, 4.00
44 minut
Prek meja (38.): Žiga Lipušček
Slovenski nogometni orjak Žiga Lipušček z mlado družino uživa v Latviji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,01
Žiga Lipušček je 28-letni branilec, ki piše zgodovino v Latviji. S klubom RFS redno osvaja visoka mesta, hkrati pa mu ni tuje tudi igranje evropskih tekem vse do zime.
Kako je biti Slovenec v Latviji? O tem smo se v rubriki Prek meja pogovarjali z 28-letnim nogometašem Žigo Lipuščkom, kapetanom latvijskega prvaka RFS. Slabo desetletje je od tega, odkar je v Mariboru izkusil eno najbolj tragičnih prigod v zgodovini slovenskega nogometa, v kateri sta ugasnili dve mladi življenji. Ko se je leta 2020 iz Nove Gorice preselil v Rigo, se je odpravil v neznano. Latvije sploh ni poznal, dobrih pet let pozneje pa navdušeno priznava, da je našel svoj drugi dom, v katerem z mlado družino preprosto uživa. S čim je dežela na Baltiku najbolj omrežila njegovo srce?
Prve nogometne korake je opravil v Tolminu in se kot nadarjeni najstnik odpravil v mesto ob Dravi, kjer ga je v začetku avgusta leta 2016 zaznamovala huda prometna nesreča, v kateri sta življenje izgubila njegova soigralca in vrstnika Damjan Marjanović in Zoran Baljak, četrti potnik v izmaličenem avtomobilu Ljubomir Moravac pa je ostal brez roke. Takrat mu je bog podaril novo priložnost, od takrat naprej v življenju praznuje dva rojstna dneva.
V 1. SNL je kot zelo mladi branilec nabiral izkušnje v dresu Gorice. Tako se je meril z najboljšim strelcem tekmovanja, legendarnim kapetanom Maribora Marcosom Tavaresom.
Svetlolasi nogometni orjak, ki v višino meri kar dva metra, je športno pot nadaljeval v Novi Gorici, kjer je ujel polno tekmovalno formo, zaigral v 1. SNL in postal slovenski reprezentant do 21 let. Leta 2020 je ocenil, da je napočil pravšnji trenutek za selitev v tujino. Izbral je ponudbo latvijskega kluba RFS in mu pomagal do najlepšega obdobja v zgodovini kluba, saj je začel osvajati lovorike kot po tekočem traku, hkrati pa dosegati odmevne rezultate tudi v Evropi.
Visoki branilec z igralno številko 43, to nosi s posebnim in ganljivim razlogom, je postal eden izmed najbolj prepoznavnih simbolov latvijskega prvaka. Zaupali so mu vlogo kapetana, z mlado družino pa mu je v Rigi zelo všeč. O tem, kako je živeti v eni od redkih evropskih držav, ki ima manj prebivalcev od Slovenije, nam je več razkril v daljšem pogovoru.
Žiga Lipušček že zelo dobro pozna Latvijo, saj se je na Baltik preselil v začetku leta 2020.
V Rigi našel svoj drugi dom
Zmotili smo ga ravno v dneh, ko se je na koledarju začelo poletje. Se ga v Rigi že čuti? "Niti ne. Kot da bi letošnje poletje, kar zadeva prave temperature, malce stavkalo," se je pošalil Žiga Lipušček in pojasnil, da je bil v preteklosti v tem delu leta vajen bistveno višjih temperatur.
"Ko sem včeraj peljal starše na letališče, nas je prav zeblo. Bilo je le sedem stopinj Celzija, čez dan pa se je ogrelo do 17. To ni pravo poletje," nam je potožil 28-letni nogometni legionar, ki izstopa tako po znanju kot tudi višini. Je dvometraš, kar mu omogoča izjemen pregled nad dogajanjem na zelenici, zelo dobro se znajde tudi v zračnih dvobojih, kar je v svetu branilcev še kako pomembna vrlina.
Mlada tričlanska družina Lipušček je primorana obiskovati toplejše kraje pozimi, ko se v Latviji ne igra nogomet.
Z družino zdaj komaj čaka, da bo Rigo preplavilo pravo poletje. "Ta znajo biti še bolj prijetna kot v Sloveniji, saj ni ravno pasje vroče. Ni 35, ampak največ 30 stopinj Celzija. Povsem dovolj," uživa, ko napoči obdobje najtoplejših mesecev.
Teh že nekaj časa ne more uporabiti za družinske poletne počitnice, saj nogometna sezona v Latviji traja od pomladi do jeseni. Tako je poleti v polnem tekmovalnem ritmu, v nedeljo je denimo v derbiju latvijskega prvenstva sodeloval pri zmagi nad Audo (1:0), v petek pa ga čaka že nov izziv (Jelgava), a ga to prav nič ne moti. "Počasi teče že moje šesto leto v Latviji. Lahko rečem, da sem se privadil. Še več, počutim se kot doma. Zelo nam je všeč v Rigi. Mesto je krasno, tudi za moj klub RFS lahko najdem zgolj pohvalne besede. To je res moj dom," je prepričan, da je leta 2020 sprejel pravilno odločitev, ko je prižgal zeleno luč prestopu v Latvijo, ki ne slovi kot pretirano razvita in konkurenčna nogometna država.
"Seveda je družina zelo pomembna, a nogomet je vendarle na prvem mestu. Tu smo zaradi nogometa, vse je podrejeno temu," kot pravi nogometni profesionalec skrbi za to, da se njegova družina, sestavljata jo žena Maja in sin Liam, da je vse skupaj še bolj radoživo in dinamično, pa sta z njimi še dva psička, počuti v Latviji zelo dobro.
Sprva se sploh ni počutil kot nogometaš
Že večkrat je prejel priznanje za najboljšega obrambnega igralca latvijskega prvenstva.
V Latviji postavlja nove nogometne mejnike. Ko je prispel v to deželo, kjer ni nogomet z izjemo senzacionalnega preboja na Euro 2004 nikoli veljal za najbolj priljubljen moštveni šport, se kot nogometaš ni počutil cenjenega in spoštovanega. Sčasoma pa se je to spremenilo.
"Imamo srečo, da smo v zadnjih letih uspešni v Evropi. Igrali smo v konferenčni ligi, nato še v ligi Europa. Tako so se zadeve malce spremenile. Zdaj me spremlja občutek zadovoljstva, saj se končno v Latviji počutim kot nogometaš," je vse skupaj podkrepil s primeri, ko se mu po zadnjih evropskih uspehih dogajajo stvari, ki jih športniki obožujejo.
"Navijači te včasih ustavijo na ulici, prosijo za fotografijo. Tega včasih ni bilo. Večje je tudi število gledalcev na tekmah. Dobro, ni še tako kot v košarki, na katero so Latvijci že dolgo nori, ampak vseeno. Občuti se napredek," je tudi sam prispeval pomemben delež k dvigu prepoznavnosti nogometa v tem delu sveta.
V Evropi se je meril proti že številnim evropskim velikanom. Tudi proti Fiorentini.
Ne le, da je bil večkrat izbran za najboljšega branilca lige, ampak je pri klubu RFS, s katerim zelo pogosto osvaja lovorike, prvak je bil denimo tudi lani, tudi kapetan. To pa je posebna čast, še zlasti, če je govora o tujcu, ki se mu pred tem, ko je prvič stopil na latvijska tla, sploh ni kaj pretirano svitalo o tem, kakšna je sploh ta država. Nenazadnje je podobno mlada kot Slovenija, saj se je osamosvojila ob razpadu Sovjetske zveze. Le nekaj let, preden je na Primorskem prijokal na svet Žiga.
Ko je prišel, ni prav ničesar vedel o tej državi
Pri 28 letih je prepričan, da bi lahko v nadaljevanju kariere našel izziv še v katerem izmed močnejših klubov kot je RFS.
"Ko sem prišel v Rigo, nisem prav ničesar vedel o Latviji. Pred tem tudi nisem bil nikoli v tem delu Evrope. Sprva niti nisem nameraval ostati tako dolgo," ga je spremljal občutek, da ga bo nogometna pot kmalu po letu 2020 odpeljala drugam.
Nato pa se je zgodila sprememba. "Na začetku sem prejel nekaj ponudb, ki pa niso zadoščale temu, kar bi si želel moj predsednik. Z leti sem tako podaljševal pogodbo in ostal v Rigi, finančno pa je bilo vedno boljše. Klub je rastel in še vedno raste. Nikoli si nisem mislil, da bom tako dolgo v Rigi, a mi je všeč. Po drugi strani pa je tudi res, da še nisem spet toliko star. Še vedno upam, da mi bo nekega dne uspelo stopiti še kakšno stopničko višje," je pri 28 letih v sebi trdno odločen, da se v prihodnosti preizkusi še kje drugje. V kateri izmed močnejših lig.
Lahko živi lepo in še kaj privarčuje
Trenutno je zelo zadovoljen z vsem, kar mu nudi igranje za najboljši latvijski nogometni klub.
S tem, kar mu trenutno pripada v Latviji, je zadovoljen. "Če ne bi bil finančno zadovoljen v Latviji, verjetno ne bi bil z družino tako daleč od doma. V nogometu je tako, da je treba znati s tistim, kar prislužiš, dobro živeti, a ob tem tudi kaj privarčevati. Nočem, da se sliši, kot da bi se hvalil, a glede tega sem res zadovoljen," je v klubu deležen posebnega statusa. Nenazadnje je veliki obrambni steber in kapetan ekipe, prejemki pa so se bistveno izboljšali po vseh nagradah, ki so jih nogometaši RFS prejeli zaradi uvrstitev v glavni del evropskih tekmovanj. "Kot nogometaš lahko v Latviji lepo živiš v štirih vodilnih klubih, v preostalih, nekoliko manjših, pa to ni mogoče," je pojasnil.
V prihodnosti ne izključuje vrnitve v domovino. Nazadnje je igral v Sloveniji leta 2019, ko se je nekaj let dokazoval pri Gorici, s katero je plesal med prvo in drugo ligo. "Odprt sem za vse. Ko te nekje želijo, ti pa čutiš, da je to pravo okolje zate, da je to pravi projekt, je to že dober znak," se morda v prihodnosti, z vsemi izkušnjami, ki jih je pridobil v Latviji, zlasti dragocene so tiste, pridobljene ob igranju močnih evropskih tekem, resnično vrne v Slovenijo.
Do takrat pa bo imel v Latviji še naprej opravka s specifičnimi nogometnimi razmerami. V začetku sezone, to je marca, se bolj ali manj igra na umetni travnati podlagi. Nekateri klubi se nato kaj kmalu preselijo na naravno travo, trije prvoligaši pa je denimo sploh nimajo.
Ko je začel svojo pot v Latviji, je v njej izmed rojakov igral še Rene Mihelič, pozneje je bil njegov tekmec nekaj časa Nik Kapun, zdaj pa je izmed slovenskih legionarjev sam. ''Dolgo sem ostal. V dresu RFS sta do zdaj le dva igralca zbrala več kot 200 nastopov,'' bi lahko v kratkem postal celo klubski rekorder. Tako je lani kot kapetan RFS dvignil v zrak pokal, ki ga prejme državni prvak.
"Zelo malo nogometašev, iskreno povedano, uživa na umetni travi. Zato vsi komaj čakamo lepo vreme, da začnemo igrati na naravni travi," pojasnjuje Lipušček, a tudi dodaja, da je v tem obdobju, odkar je v Latviji, opazil izboljšano kakovost umetnih travnatih podlag. "Pred šestimi leti so bile slabe, zdaj pa se več vlaga v nogomet, tako da lažje potrpiš."
Slaviša Stojanović je pred leti opravljal tudi vlogo selektorja Latvije.
Latvija ima rada slovenske nogometaše. To velja nenazadnje tudi za trenerje. Pred leti je Slaviša Stojanović najprej vodil Rigo, nato pa je pustil tako dober vtis, da so mu zaupali tudi vlogo latvijskega selektorja.
Še pred kratkim je v Latviji deloval Zoran Zeljković, nato pa se preselil v Rusijo. Z leti pa je v največji simbol slovenskega nogometa v tej baltski državi prerasel Žiga Lipušček. Številke ne lažejo, svetlolasega Primorca pa le še šest nastopov loči od velikega jubileja, 200 odigranih tekem v dresu RFS.
Mešanica modernega in "sovjetskega"
Kakšna pa je sploh Latvija, ki je od Slovenije oddaljena več kot 1.700 kilometrov? "Dobil sem vtis, da je to država, v kateri prevladuje mešanica sodobnega in nekdanjega, kar je predstavljala Sovjetska zveza. Živim v Rigi, zelo modernem in všečnem mestu, kjer se veliko gradi. Ko dobim obisk iz Slovenije, so vsi prijetno presenečeni, da je Latvija tako razvita. A takšen vtis dobijo v Rigi. Ko pa zapustiš to mesto in greš malce na podeželje, takoj vse skupaj bolj spominja na nekdanje socialistične čase. Veliko je še starih stavb in blokov. Tako da je Latvija nekakšna mešanica," je vesel, da živi v glavnem mestu, ki ima tudi z naskokom največ prebivalcev, hkrati pa je tudi najbolj razvito. "Malce zmoti le to, da so zime v Latviji res mrzle in vetrovne. Pogosto pada sneg. Je pa zato toliko lepše, ko se ogreje in pride pravo poletje."
Latvija je republika s slabima dvema milijonoma prebivalcev. Leži v severnovzhodni Evropi ob Baltskem morju in meji na Estonijo, Litvo, Belorusijo in Rusijo. Največje mesto je Riga.
Različnost Latvije spoznava na številnih gostovanjih z nogometnim klubom. "Ko gremo v Daugavpils, je vse bolj staromodno. Tam živi ogromno pripadnikov ruske manjšine, mesto pa leži skoraj na meji z Belorusijo. Drug ekstrem predstavlja Liepoja. To je lepo mesto, živi se ob Baltskem morju, kjer ne manjka divjih plaž," nam je iz Rige povedal naš sogovornik, ki ga manjša mesteca oziroma večje vasi v notranjosti dežele včasih spomnijo na Tolmin, kjer je pridobival prve nogometne izkušnje in se nato kot najstnik preselil v Maribor.
Ni primerljivo z lepoto Soče, a vseeno …
Žiga Lipušček je zelo navezan na dve "domači" slovenski reki. Na Sočo in Idrijco.
Prihaja sicer iz naselja Dolenja Trebuša, ki spada pod občino Tolmin, leži pa ob reki Idrijca. Zato je bil že od majhnih nog navezan na čiste reke in postrvi. Kako pa je s tem v oddaljeni Latviji?
"Reka Daugava, ki teče v bližini, je primerna za kopanje. Ni tako lepa kot Soča (smeh, op. p.), a se da. Domačini mi govorijo, kako je rjavkaste barve zaradi mineralov in da je voda zaradi tega še bolj obogatena in cenjena, a vprašanje, kaj je resnica," nas je slovenski nogometaš podučil, da je v Latviji v bistvu bolj priljubljeno plavanje v jezerih, ki jih ne manjka v notranjosti države.
V Latviji praznuje praznik ob začetku poletja. V ponedeljek so tako praznovali Ligo diena, v torek pa Janu diena. Veliko Latvijcev se je takrat odpravilo v koče, kjer so uživali v savnah in se kopali v jezeru.
Tam imajo Latvijci ogromno preprostih počitniških hiš s savnami. "Ko napočijo prosti dnevi ali pa prazniki, si privoščijo tradicionalna druženja. Imajo podobne rituale v savnah kot Finci,'' se je tovrstne zabave oziroma sproščanja udeležil tudi sam. Z nogometno ekipo so imeli "teambuilding" prav v takšnih hiškah ob jezeru. "Bilo je lepo. Dobro, ni primerljivo z lepoto Soče, v katero sem se zaljubil še kot otrok, a vseeno. Vidi se, da znajo Latvijci uživati."
Morje je bolj temno, a ni umazano
V Latviji je ogromno divjih plaž ob Baltskem morju.
Kar zadeva kopanje v latvijskih rekah, ga Lipušček ne odsvetuje. Dovolj pove že podatek, da nima nič proti, če se v njih namaka njegov dveletni sinček Liam. Tako pa velja tudi za bližnje morje. "Moram priznati, da sem se kar navadil na Baltsko morje. Res je, ni tako lepo in toplo kot na Jadranu. Vajeni smo čistega hrvaškega morja v turkizno modri barvi, tukaj pa je barva nekoliko temnejša. Pa morje ni umazano, ker bi v njem plavale smeti, ampak je dosti več alg. V bistvu imaš občutek, da je umazano, a ni," ga manj privlačna barva morja ne moti več toliko, kot ga je pred leti ob prvem stiku z Baltskim morjem.
Ko nastopi čas za poletno sezono in uživanje na plažah, kot priljubljeno zabavišče izstopa Jurmala. Slovi tudi po petičnih gostih z zelo debelimi denarnicami.
Jurmala je priljubljeno letovišče Latvijcev, med lastniki luksuznih vil pa prevladujejo zlasti bogati Rusi.
"V Jurmali, priljubljenem letovišču, je ogromno luksuznih vil. Veliko je bogatih Rusov, žal pa je tudi zelo drago. Takole čez palec bi rekel, da je kar trikrat dražje kot v Rigi," nam je predstavil najdražje mesto v Latviji, kjer že vrsto let ob morju poteka turizem na najvišji ravni.
Cene malo višje od tistih v Sloveniji
Veliko sorodnikov, ki prihajajo na obisk v Rigo, opaža, da se cene živil in osnovnih potrebščin gibljejo na podobni ravni kot v Sloveniji. "So kar podobne, čeprav so mi že mnogi rekli, da so trgovine v Rigi kanček dražje od tistih v Sloveniji," se je to navezovalo tudi na primerjavo cen v velikih trgovinskih verigah, zastopanih po vsej Evropi, pa tudi na ponudbo na lokalnih tržnicah, kjer lahko kupiš marsikaj, tudi sveže ribe, meso ali zelenjavo. "Najdražje pa je v kakšnih specializiranih trgovinah z italijanskimi izdelki," je povedal, da se v Rigi najdejo tudi trgovine, kjer moraš seči globlje v žep, če hočeš priti do izdelkov, ki si jih bil svojčas v Sloveniji vajen kupovati v soseščini.
Riga je bila ustanovljena leta 1201 in je nekdanja članica Hanzeatske lige. Zgodovinsko središče Rige je na seznamu Unescove svetovne dediščine.
Vseeno v Latviji, kar zadeva zadovoljstvo med ljudmi, vlada določena blaginja. Vsak takšen občutek spremlja Lipuščka, čeprav dodaja, da o tem nima natančnih podatkov, saj se giblje pretežno v nogometnih krogih. "Ko se sprehajaš po Rigi, vidiš ogromno izjemnih avtomobilov. Takšnih, ki jih zelo poredko videvaš v Sloveniji. Tu so vsemogoči lamborghiniji, ferrariji, porscheji, najnovejši mercedesi … Ogromno je novih in modernih zgradb, stanovanja so polna. Ne vem, kakšno je povprečje, a na splošno gledano morajo imeti Latvijci kar v redu plače," čuti ogromen napredek mlade baltske države, ki je bila samostojna že pred drugo svetovno vojno, nato pa jo je za skoraj polovico stoletja prekrila železna zavesa, ko je sestavljala Sovjetsko zvezo.
Latvijskega jezika se je nemogoče naučiti
Latvijščina je eden od dveh še živečih vzhodnobaltskih jezikov med indoevropskimi jeziki. Velja za uradni jezik v Latviji, deželi, ki obožuje zlasti košarko.
"V Latviji se da še vedno sporazumevati v ruskem jeziku. Pri mlajših generacijah je drugače, saj govorijo le latvijsko, s starejšimi pa se lahko z lahkoto pogovarjaš v ruščini. Sam sem se tako po prihodu naučil govoriti rusko. To zadošča. Latvijskega jezika se je skoraj nemogoče naučiti, je preveč zapleten, ruski jezik pa ima veliko sorodnega z izrazi v srbohrvaščini. Je slovanski jezik, ki mi je dosti bližje," priznava, da v latvijskem jeziku, čeprav živi v Rigi že vse od leta 2020, pozna le nekaj besed in bi kot govorec težko spravil skupaj kaj uporabnega.
Čeprav je v Latviji veliko pripadnikov ruske manjšine, se zaradi vseh vojnih žarišč in politične krize, ki vlada po vojaškem vdoru Rusije nad Ukrajino, po državi ne čuti večje napetosti. Vsaj tako je občutil naš sogovornik. "Želim ostati osredotočen na nogomet, o vojni pa poskušam brati čim manj. Bolj jo spremlja moja žena. Nisem pa v Latviji zasledil nobenih napetosti," tega ne opaža niti na gostovanjih v Daugavpilsu, kjer večinoma živi ruska manjšina v Latviji.
V Latviji je iz leta v leto opaziti več modernih zgradb. Največ jih je v Rigi, ki ima z okolico skoraj milijon prebivalcev.
Opaža pa v Latviji določene socialne razlike. "Po Rigi vidiš tudi brezdomce, a jih spet ni toliko, da bi mrgoleli. Občasno naletiš na kakšnega. Je pa v Rigi drugače veliko bogatih ljudi, zlasti v središču, kjer vidiš toliko dragih avtov, da dobiš občutek, da si v kakšnem zelo razvitem mestu na zahodu. Ko pa zapustiš Rigo in se odpelješ pol ure stran, pa te čakajo povsem drugačni prizori. Tam je veliko bolj preprosto in skromno," je še enkrat poudaril razliko med zelo razvito in moderno Rigo ter deli države, ki so "obstali" v času. "Gledano v celoti pa se Latvija hitro razvija. Živi se vse bolje. Iz leta v leto je bolje, o tem sem se prepričal tudi sam."
Po letu 2017 več ne zamenjujejo Slovenije s Slovaško
Latvijci so sprva podobno kot drugi evropski narodi zaradi podobnosti imen in državnih simbolov zamenjevali Slovenijo in Slovaško. To se je znalo dogajati, leta 2017 pa je po mnenju Lipuščka sledila prelomnica. Takrat so zlati slovenski košarkarski asi na čelu z Goranom Dragićem in Luko Dončićem v Istanbulu po izjemno dinamični tekmi v četrtfinalu evropskega prvenstva izločili Latvijce, pri katerih je že takrat izstopal ''samorog'' Kristaps Porzingis.
Ko je Slovenija leta 2017 postala evropski prvak, je v četrttfinalu izločila Latvijo, ki je imela takrat zelo močno in neugodno reprezentanco.
"Latvijci so veliki oboževalci košarke. Mnoge še vedno peče tisti poraz. Takrat so se enkrat za vselej prepričali, kdo je Slovenija. Danes je najbolj priljubljen Slovenec v Latviji zagotovo Dončić. To je namreč država, kjer vsi spremljajo in občudujejo košarko. Tudi sam komaj čakam konec avgusta, ko se bo začelo evropsko prvenstvo. Slovenija začenja EuroBasket na Poljskem, zaključni turnir pa bo ravno v Latviji. In to v Areni Riga. V neposredni bližini mojega doma, saj je oddaljena je kakšnih sto metrov," srčno upa, da se bo Slovenija na latvijskih parketih letos potegovala za medaljo. "V tem primeru pridemo z družino navijat za naše z veliko slovensko zastavo."
Kar se tiče najbolj priljubljenega latvijskega športnika, prevladuje košarkarski orjak Kristaps Porzingis, nekdanji soigralec Luke Dončića pri Dallasu. ''Je daleč pred vsemi, Latvijci nosijo največ njegovih dresov. Zelo priljubljena je tudi teniška igralka Jelena Ostapenko,'' nam je povedal Lipušček.
Enkrat je v Areni Riga že navijal za rojake, zgodilo se je predlani, ko je tu na svetovnem prvenstvu gostovala hokejska reprezentanca. Rise je spremljal na dvoboju s Češko.
Poslovna priložnost in pol? Balkanska restavracija v Rigi.
Žiga Lipušček že dolgo sanja o tem, da bi lahko v Rigi pojedel čevapčiče.
V Rigi ima na voljo raznovrstno kulinarično ponudbo. Latvijska prestolnica premore ogromno restavracij, najraje obiskuje italijanske in francoske, v tiste domače pa niti ne zahaja preveč pogosto. Ima pa tudi pripombo. Čeprav je balkanska kuhinja zastopana malodane na vseh celinah in pogosto naletiš na restavracije, ki dajo že s svojimi imeni, mnoge so poimenovane kar po mestih (Sarajevo, Dubrovnik, Beograd …), vedeti, kakšno hrano ponujajo, je očitno Riga izjema.
"S soigralci sanjamo o tem, da bi nekega dne naleteli na restavracijo z balkansko hrano. S čevapčiči in pleskavicami. Imam veliko soigralcev iz Srbije in Hrvaške, prav vse pa je začudilo, da še nismo našli takšne restavracije. Tako že dalj časa sanjamo o čevapčičih (smeh, op. p.)," se je nasmejal in v šali dejal, kako je v Rigi še kako zaželen prostor za vse, ki bi to prepoznali kot poslovno investicijo in odprli takšno restavracijo. "Vsem, ki bi jih to zanimalo, zagotavljam, da jim ne bi zmanjkalo prometa," se je še enkrat zasmejal in spomnil na okus čevapčičev, s katerimi se je v preteklosti rad mastil. Vse do selitve v Latvijo.
Kar zadeva domačo hrano, sta mu najbolj všeč juhi boršč in soljanka, sovraži pa tiste juhe, ki jih servirajo mrzle. A tudi takšnih je v Latviji, kjer se čuti vpliv ruske kuhinje, na njegovo žalost kar nekaj.
Radi pijejo. Še bolj kot Slovenci.
Latvijci obožujejo ribe, če pa bi vprašali Žigo, bi se raje odločil za kaj drugega. "V Sloveniji radi jemo postrvi, orade in brancine. Tu pa prevladujejo zlasti somi, tudi morske ribe imajo drugačen okus, ki mi ni tako blizu," tako raje posega po drugih jedeh. Opaža tudi, da so ljudje na Baltiku močno navezani na lososa. "Ogromno ga je povsod. Vsi ga pogosto pripravljajo, vedno je na voljo tudi v naši menzi," bi vseeno raje videl, če bi mu lahko postregli s postrvmi.
V Rigi oglašujejo pivo tudi v središču mesta.
Kakšne pa so pivske navade Latvijcev? Žiga ni ovinkaril in v smehu priznal: "So kar pijanci. Še bolj kot Slovenci. Imajo pa problem, saj radi po tem, ko kaj popijejo, tudi vozijo. V zadnjih letih so začeli v državi na polno ozaveščati o teh težavah," je prepričan, da se je navada živahnega pitja ohranila še iz sovjetskih časov.
Prestolnica Latvije ponuja ogromno gostinskih lokalov, kjer lahko turisti potešijo žejo.
"Pač, najraje imajo vodko in pivo. Kar skupaj. Latvija je polna pivovarn, praktično vsaka vas ima svojo," naleti na pivovarne skoraj na vsakem koraku.
Slovenski turisti, ki imajo v Rigi kaj za videti in bi se radi odžejali z osvežilnim hmeljnim napitkom, so tako deležni pestre ponudbe. Koliko pa sploh stane vrček piva? "V restavraciji ga ne dobiš pod petimi evri. Stane od pet do sedem evrov. V trgovini pa je pivo bistveno cenejše. Dobiš ga tudi za evro, tista boljša pa so malce dražja in stanejo nekoliko več. Malce boljše in moderne restavracije so tako kar drag finančni zalogaj. Če jo obiščeš sam, zlahka v njej zapraviš od 40 do 50 evrov. Si pa lahko s tistim, kar dobiš za ta denar, zelo zadovoljen," je dodal, da se najdejo v mestu tudi številne cenejše, nekoliko manj sodobne restavracije, ki delujejo kot menze.
Sprva so zadržani, ko pa se odpreš Latvijcem …
Z domačini se rad druži. A sprva vse ni potekalo tako gladko. "Ko jih srečaš, so na začetku bolj zaprti. Potrebujejo dlje časa, da se ti odprejo. Ko sem prišel v Latvijo, sem bil tudi sam takšen. Sem namreč bolj sramežljive sorte in potrebujem nekaj časa, da postanem tisto, kar sem. Da sem jaz jaz. Ko pa se jim odpreš, se odprejo tudi oni tebi. Latvijci so v bistvu krasni ljudje. So družabni. Resda pogrešam pri njih kakšne navade, denimo da greš po treningu na kavico, česar tu ne poznajo, a so drugače kar prijetni ljudje. Če tako seštejem vse, se imam v Rigi res lepo," je zadovoljen z osebami, ki ga obkrožajo na Baltiku.
V Rigi, kjer prevladujejo ostre in hladne zime, velja obiskati tudi božični sejem.
V tem delu Evrope ne zazna tolikšnega ljubosumja, ki rado vlada med sosedi v Sloveniji. "Morda ima kdo izmed tujcev v Latviji drugačno izkušnjo, a sam tega res nisem opazil. Je pa res, da se največ družimo s soigralci in njihovimi družinami, tako da niti ne poznam vseh sosedov. Ko naletiš na kakšnega novega v dvigalu, sploh ni nujno, da te bo pozdravil. Na začetku so namreč vsi bolj zadržani in zaprti. Tako ne poznam niti vseh imen sosedov," je priznal. Po drugi strani pa ga zaradi nogometnih uspehov, nenazadnje je kapetan latvijskih prvakov, pozna vse več sosedov in kdaj pa kdaj sami od sebe pristopijo do njega. "Tega je vse več. Veseli me, da je tako in da se Latvija nogometno prebuja."
Ko je Rusija napadla Ukrajino, je bilo najhuje
Živi v bloku blizu središča mesta. "Lepa soseska je, prav ustvarjena za mlade družine, saj je polno igrišč, hkrati pa je zelo varno," je vesel, da mu je klub izbral stanovanje v takšnem delu mesta. Ta je zelo športen, saj živi povsem blizu športne dvorane Arena Riga.
Ko hodi ponoči po mestnih ulicah, ga ni prav nič strah. "Kakor vem, je v Rigi zelo malo kriminala. Sploh se ne bojim, če se po mestu sprehajam pozno zvečer. Vlada prijeten občutek," se počuti zelo varno v Latviji.
Tako je bilo 24. februarja 2022 pred rusko ambasado v Rigi.
Kakšni občutki pa vladajo v njegovi družini, ko veš, da Latvija meji tudi na Rusijo, tam pa že nekaj časa ne potekajo stvari tako, kot smo jih bili vajeni v preteklosti, zlasti pred letom 2022? "Na začetku nas je bilo strah. Zlasti takrat, ko se je začelo. Takrat je bilo najhuje, saj se ni vedelo, kaj bo. Bila je prisotna panika, zdaj pa traja vse skupaj že toliko časa, da nas ni več toliko strah," je pojasnil, kako vse zadeve, povezane z vojnimi dogodki, bolj spremlja žena, saj noče ničesar prepustiti naključju, če bi prišlo do kakšnih zapletov v Latviji.
Da se zdaj počutijo v Rigi še bolj varni, je poskrbelo odprtje slovenske ambasade. "Če bi se kaj zgodilo, bi nam bilo glede tega lažje, saj vem, da bi nam pomagali," nam je pojasnil Lipušček, ki je že obiskal ambasado, zelo pa ga je razveselila od nedavno odprta neposredna letalska povezava med Ljubljano in Rigo.
Če bo ostal v Rigi, ne bo zaigral za reprezentanco
V Evropi si je tako kot kapetan RFS izmenjal pozdrave s starejšim rojakom Vidom Belcem, kapetanom Apoela.
Lepote Latvije odkriva s svojim jeklenim konjičkom, kjer se je v živo prepričal o manj razkošni infrastrukturni realnosti tega dela Evrope. "Težavno je potovati, saj nimajo avtoceste. Ko gremo tako z avtobusom v Daugavpils, potrebujemo za 200 km dolgo pot vsaj tri ure in pol. Vozimo se po navadni regionalni cesti," se je o tem, zakaj v teh državah ni avtocest, nedavno pogovarjal s starim ''mariborskim'' znancem Dejanom Trajkovskim, ki si služi nogometni kruh v Litvi. Pred kratkim sta odigrala prijateljsko tekmo in pokramljala o življenju na Baltiku.
Ko je bil Žiga mlad, je zaigral v številnih slovenskih reprezentančnih selekcijah. Bi lahko kdaj zaigral tudi za člane? "Želja seveda obstaja, realnost pa je žal nekaj drugega. Realnost je takšna, da tukaj, kjer sem zdaj, ne bom prejel vpoklica selektorja," k temu, da bi se kdaj znašel na seznamu kandidatov, ni pomagalo niti dejstvo, da je z RFS igral v glavnem delu evropske lige in konferenčne lige.
Žiga Lipušček je bil tudi mladi slovenski reprezentant do 21 let. Za Slovenijo je debitiral leta 2017, ko je priznal premoč Franciji (1:3). Takrat je vse tri zadetke za mlade galske peteline dosegel Dembele Moussa, poznejši zvezdnik Lyona, ki v zadnjih sezonah nastopa in služi ogromne denarje v Savdski Arabiji.
"Jasno mi je, da bom moral, če bi se hotel znajti na seznamu reprezentantov, oditi iz Latvije," se zaveda, da bi moral zaigrati vsakodnevno še v bolj kakovostnem nogometnem okolju, da bi uresničil otroško željo in zaigral za člansko reprezentanco Slovenije, kjer bi si lahko delil slačilnico z najboljšimi. Tudi s kapetanom Janom Oblakom, Benjaminom Šeškom, Jako Bijolom in drugimi.
Če bi odšel, bi prišla v poštev le boljša liga
RFS je lani v evropski ligi doma presenetil Galatasaray (2:2) in osvojil dragoceno točko. Tako sta se pred tekmo rokovala kapetana Žiga Lipušček in sloviti Mauro Icardi.
Pa kaj razmišlja o tem, da bi že to poletje zamenjal klubsko okolje in se s tem približal zanimanju selektorja Matjaža Keka? "Trenutno prav nič. Poletni prestopni rok je ponavadi obdobje, ko dobiš milijon vprašanj, milijon klicev, po tem, ko pa pričakuješ, da se bo zgodilo kaj konkretnega, pa postane vse tiho," je za zdaj zadovoljen s tem, kar ima v Rigi. Pa četudi zaradi tega ne kandidira za mesto v reprezentanci. Zaveda se tudi, kako velik logistični izziv bi predstavljala selitev v drugi kraj. Zlasti za mlado družino Lipušček, ki se je privadila življenja v Rigi.
"Če bi šel res kam drugam, bi šel le na boljše. Ne bi šel kar nekam, ampak bi morala biti to nujno boljša liga. V Rigi je zdaj tako, da smo odvisni od vsakoletnega uspeha," ga kmalu čaka začetek nove evropske sezone, v kateri ima RFS visoke cilje, saj se želi znova uvrstiti na enega izmed evropskih tekmovanj.
RFS (Rigas Futbola Skola) se je lani na gostovanju pri zahtevnem tekmecu Eintrachtu v Frankfurtu dobro upiral in izgubil z 0:1. RFS se je po evropskih uspehih lotil prenove, tako je luč sveta ugledal moderen trenažni kompleks, ki bo v kratkem bogatejši še za hotel in restavracijo. Za to je najbolj zaslužen predsednik kluba Artjoms Milovs.
Za začetek ga v kvalifikacijah za ligo prvakov čaka estonski prvak Levadia Tallinn, po žrebu pa v Latviji vlada prepričanje, da bi lahko preskočili uvodno oviro. "Vseeno je nogomet nepredvidljiv. Žreb je bil dober, od tega ne bežimo, a bo treba na igrišču pokazati, kdo je boljši," trezno razmišlja kapetan RFS.
Intervju za spomin na Damjana in Zorana
O tem, kako nepredvidljivo je življenje in kakšne preizkušnje ti pripelje na pot, je na lastni koži najbolj boleče izkusil 2. avgusta 2016, ko po čudežu ni bil huje poškodovan v brutalni prometni nesreči, v kateri sta ugasnili življenji dveh mladih nogometašev Maribora, tretji pa je ostal brez roke.
"Vem, da se bliža obletnica. Seveda se tega spominjam. O tem poskušam razmišljati čim manj. Če to počneš, te kmalu stisne pri srcu. Ne morem reči, da sem to že prebolel. Še vedno sem žalosten, povrnejo se nelagodni občutki, zato poskušam o tem razmišljati čim manj. Poskušam hitro zaključiti in se raje spomniti česa lepšega, kar se mi je zgodilo v življenju," o prometni nesreči, ki je zavila v črno NK Maribor in slovenski nogomet, v zadnjih letih nerad govori v javnosti.
V spomin na preminulega prijatelja Damjana Marjanovića, ki je izgubil življenje v prometni nesreči pred devetimi leti, se je odločil, da bo do konca kariere na svojih dresih nosil "njegovo" številko 43. Tako se mu je poklonil, ko se je z RFS prebil v skupinski del konferenčne lige.
Izjemo je napravil na prošnjo Evropske nogometne zveze (Uefa), ki je njegovo zgodbo lani predstavila v daljšem prispevku. "To je bil eden redkih intervjujev, ki sem ga v zadnjih letih opravil o tej nesreči. Bilo je čustveno, sploh zaradi tega, ker sem takoj po nesreči, takrat sem bil še mlad, odgovarjal vsem o teh stvareh. Pozneje pa o tem nisem hotel več veliko govoriti. Ko pa so mi z Uefe predstavili, kako bo to videti, sem pristal. To je bil lep intervju. Intervju za spomin na Damjana in Zorana. Izpadlo je lepo, edukativno. Kot svarilo drugim," si od srca želi, da mladi nogometaši ne bi ponavljaji njihovih napak in nenadzorovano divjali po cestah. Drugega avgusta tako praznuje še en rojstni dan v življenju.
Z avtobusom zdrsnili v jarek
Odkar je v Latviji, zelo pazi, ko se znajde za volanom. Se je pa tudi že zgodil trenutek, ko se je hitro spomnil na tragedijo v mestu ob Dravi in so zavladali neprijetni občutki. "Ko smo se pred leti v klubskem avtobusu vračali s pripravljalne tekme na Finskem, sem bil kar v paniki. Kaj se je zgodilo? Močno je snežilo, tako da smo morali na bencinski črpalki igralci poriniti avtobus, da je sploh speljal. Sneženje pa se je nadaljevalo in pozneje tako oviralo voznika avta, ki je vozil proti nam, da je zapeljal na nasprotni vozni pas in se zaletel neposredno v nas. Z avtobusom smo tako zdrsnili v jarek in se prevrnili. Na srečo ni bilo nič hujšega, prišlo je do lažjih poškodb, resnejšo škodo je utrpel le avtobus, je pa to v meni obudilo grozne občutke. Bil sem v paniki," je spomnil na neprijeten dogodek, ki ga je doživel v hladnejših mesecih v takrat zelo vetrovni Latviji.
Igralci so morali zapustiti avtobus skozi izhod v sili. Uspelo jim je. Nesreča, ki se na srečo ni končala bolj tragično, jih je le še bolj utrdila, saj so pozneje ohranili status najboljšega latvijskega kluba. V kratki 20-letni zgodovini kluba iz Rige so trikrat postali državni prvaki. Vselej v obdobju, ko je bil z njimi tudi Žiga Lipušček. Ta položaj želijo ohraniti tudi v prihodnje. Tudi s pomočjo samozavestnega slovenskega branilca, neustrašnega obrambnega stebra, ki nosi kapetanski trak in želi odpeljati RFS do novih evropskih uspehov. Veliko sreče, Žiga.
