NZS: nekdaj Bloudkova žoga, danes Kekovi junaki

Omenjenega dne je bila ustanovljena predhodnica današnje Nogometne zveze Slovenije (NZS). Luč sveta je ugledala ''Ljubljanska nogometna podzveza'', ki je združevala sedem slovenskih klubov, od tega štiri mariborske (Rapid, Hertha, Rote Elf in 1. SSK Maribor), dva ljubljanska (Ilirija in Hermes) ter enega celjskega (Cillier SV). Prvi predsednik je postal Anton Jug. Kot ena izmed jugoslovanskih podzvez si je lahko privoščila tudi igranje mednarodnih tekem. Prvo in edino je dočakala prihodnje leto. Na štadionu Ilirije, na prvi nočni tekmi v Sloveniji, je gostovala močna Francija. Njeno delegacijo je vodil predsednik Fife Jules Rimet, ''galski petelini'' pa so upravičili vlogo favorita s prepričljivo zmago s 5:0.

Francozi nadigrali Slovence

Nogomet se je v tistih letih že močno zakoreninil na slovenskih zelenicah. Sramežljive začetke, ko so ljubezen do okroglega usnja skušali vcepiti predvsem profesorji na šolskih igriščih, je nakazala ustanovitev lendavske Nafte (1903). Po zbranih podatkih NZS naj bi prvo javno zabeleženo tekmo odigrala šele deset let kasneje. Vmes sta se v Ljubljani pojavila Hermes (1910 – ustanovili so ga dijaki vseh slovenskih srednjih šol) in Ilirija (1911). Barve slednje je branil tudi Stanko Tavčar. Prvi slovenski nogometni zvezdnik, ki je na olimpijskem turnirju v Antwerpnu (1920) zbral dva nastopa za jugoslovansko reprezentanco. Nogometno igro je radovednim obrazom skušal približati Stanko Bloudek, ki je s pionirskim duhom v Slovenijo prinesel pravo usnjeno nogometno žogo in nogometne čevlje. Po prvi svetovni vojni so klubi rasli kot gobe po dežju in tekmovali v domačem prvenstvu. Največkrat, kar dvanajstkrat, se je na vrh povzpela Ilirija. V medvojnem času je navduševal predvsem vratar Maks Mihelčič, ki je zbral za jugoslovansko izbrano vrsto 18 nastopov, za las pa se mu je izmuznila priložnost, da bi odpotoval na prvo svetovno prvenstvo v Urugvaju (1930).

Oblak navduševal na SP 1974

Po drugi svetovni vojni se je vloga Nogometne zveze Slovenije kmalu obnovila. Predsedniško mesto je 29. maja 1948 prevzel Danijel Lepin. Čast slovenskega nogometa je že leta 1946 v skupni jugoslovanski prvi ligi branila Nafta, kasneje pa je perjanico klubskega nogometa v Sloveniji prevzela ljubljanska Olimpija. Ni posegala v vrh državnega nogometa, kar je bilo tudi v skladu z razmerjem moči. Slovenija je pač v očeh preostalega dela Jugoslavije veljala za najbolj nenogometno republiko, veliko bolj naklonjeno alpskemu smučanju. Vseeno je Olimpija dosegla nekaj vrhuncev. Prvi je bil prav gotovo preboj v finale jugoslovanskega pokala dosegla v sezoni 1969/70, s katerim si je zagotovila tudi nastop v pokalu pokalnih zmagovalcev z znamenito Benfico. Nekaj let je ob njej v prvem kakovostnem razredu jugoslovanskega nogometa nastopal tudi Maribor. NZS je v petdesetih letih minulega stoletja ustanovila svoje podzveze, ki so postale leta 1962 njeni samostojni kolektivni člani. V ''modrem'' dresu je navduševal Branko Oblak in bil na SP 1974 njen najboljši igralec, kmalu se mu je pridružil še Danilo Popivoda, v osemdesetih letih (takrat se je Koper prebil v drugo jugoslovansko ligo) pa sta odigrala pomembno vlogo v jugoslovanskem dresu tudi Marko Elsner in Srečko Katanec. Slovenija se je povzpela na vrh tudi na turnirju osmih reprezentanc jugoslovanskih republik.

Rudi Zavrl častni predsednik

Nato pa je nastopilo obdobje osamosvojitve. Konec junija 1991 je dr. Marko Ilešič obvestil pristojna organa (Fifo in Uefo), da zaradi vojne agresije na Slovenijo ne more več opravljati funkcije predsednika NZJ. Čez dobro leto je bila Slovenija na kongresu v Zürichu sprejeta v družino Fife. Tretjega junija 1992 je odigrala prvo mednarodno prijateljsko tekmo in v gosteh remizirala z Estonijo (1 : 1). Strelec prvega zadetka za samostojno Slovenijo je postal Igor Benedejčič. Marca 1993 je bil za predsednika ponovno izvoljen Rudi Zavrl, ki je na odgovornem mestu prebil kar pet štiriletnih mandatov in si prislužil naziv častnega predsednika. NZS je postala ''prava'' nacionalna zveza. Čeprav v skupni Jugoslaviji ni izstopala z večjimi nogometnimi presežki, pa je navkljub majhnosti in neizkušenosti kmalu posegla tudi po vrhunskih rezultatih. V tretjem tisočletju je kar trikrat nastopila na največjih tekmovanjih (EP 2000, SP 2002 in 2010), osemkratni državni prvak Maribor pa se je v sezoni 1999/2000 senzacionalno prebil v ligo prvakov.

Zahovič najboljši strelec

Konec leta 1999 je Fifa razglasila Slovenijo za reprezentanco, ki je v enem letu pokazala največji napredek, kot po tekočem traku pa je zadetke dosegal Zlatko Zahovič, še do danes rekorder v številu nastopov in zadetkov (80 – 35). Eden najlepših uspehov slovenskega nogometa je bil dosežen prav ob 90-letnici obstoja NZS. Slovenski nogometaši so se kmalu po vrnitvi s SP v JAR, kjer so osvojili rekordne štiri točke, na svetovni jakostni lestvici Fife prebili na 15. mesto. Na jubilej je bil povabljen tudi predsednik Uefe Michel Platini, vendar bo manjkal zaradi slabih vremenskih razmer in odpovedi letalskih povezav z Ljubljano.

V Na druženju v hotelu Union bo ob tej priložnosti predstavljena tudi posebna publikacija, v prihodnjih mesecih bo znan še naslednik Ivana Simiča, ne smemo pa pozabiti tudi na preostale dosežke, ki so slovenskemu nogometu pomagali do svetovne uveljavitve (mlajše kategorije, sodniki, delegati, futsal, ženski nogomet, licenciranje klubov ...). Če bo nadaljeval v podobnem ritmu, bodo najboljši nogometaši do stoletnice NZS zaigrali še na kakšnem velikem tekmovanju.