Vratar Olimpije je bil na robu solza, nato pa se je zlilo iz njega

V Velenju je potekala infarktna tekma, zlasti za navijače Olimpije, ki so na tako želen zadetek čakali do izdihljajev sodnikovega podaljška, nato pa je v polno zadel Rok Kronaveter. Sodnik je le nekaj sekund pozneje odpiskal konec, zelenico pa je preplavilo na stotine privržencev zeleno-belih, ki so se pomešali med igralce in jim čestitali za državni naslov. Začela se je bitka, kdo bo prej slekel nogometaše Olimpije in prejel kakšen del opreme, saj so si zaželeli spomin na sobotno zmago nad Rudarjem, ki bo v zgodovini ljubljanskega kluba zapisana z zlatimi črkami.

"Lepo je, ko te tako napadajo navijači," je poudaril Nejc Vidmar, ki je proti knapom ponovno ohranil mrežo nedotaknjeno in dokazal, da nima brez razloga najboljše statistike med prvoligaškimi vratarji. "Ljubljani je to manjkalo. Željna je naslovov in spektaklov. Zdaj smo ji končno dali to zadovoljstvo. Zdaj lahko uživamo. Čakata nas prelep teden in veliko slavje v soboto. Komaj čakam na dvoboj s Krko," želi čim prej podoživeti veličasten trenutek, ko bo kapetan Darijan Matić v Stožicah prejel v roke pokal, namenjen novemu slovenskemu prvaku.

Težko mu je bilo spremljati slavja Mariborčanov

Vidmar je zmago nad Rudarjem doživel zelo čustveno, saj so ga po koncu tekme oblile solze sreče. Ko so njegovi soigralci poskakovali od sreče in tekli drug drugemu v objem, je 26-letni Ljubljančan obležal. "Že pri enajstmetrovki Kronavetra sem bil na robu solza, potem pa se je zlilo iz mene. Ne bom skrival čustev. Ne vem niti, zakaj bi jih. V meni je vrelo. Sem navijač na igrišču, tega ne morem skriti. Mogoče to včasih ni prednost, saj morda čutim še več do te Olimpije, a veselil sem se po svoje. Morda bo smešno, ko se bom pogledal po televiziji, a tako sem pač čutil v tistemu trenutku," je pojasnil vratar, ki je po dolgih letih v dresu Domžalah, v katerem je osvojil pokalno lovoriko, dočakal še državni naslov.

Slovenski reprezentančni vratar v toplem navijaškem objemu z ženo.

Ko je pozimi iz Domžal prestopil v Stožice, so iz tabora Maribora napovedovali, da bodo prehiteli Olimpijo. Opozarjali so na nogometni pregovor, da vijolice cvetijo spomladi, ki pa se pozneje ni uresničil v popolnosti. "Nekoč je res bilo tako, verjamem pa, da ne bo več, zato je naše slavje še toliko slajše. Težko nam je bilo vsa ta leta spremljati slavje naših tekmecev. Zdaj je čas, da se mi veselimo. V športu je tako, da enkrat zmaga en, drugič drugi. Nočem se naslajati, a zdaj bo tudi Maribor občutil, kako grozno je, ko gledaš veselje največjega tekmeca," je priznal, kako mu je bilo hudo pri srcu, ko je kot zaljubljenec v zeleno-bele barve spremljal dolgoletno vladavino Maribora.

Uhajale so mu misli, roke pa potile

Veselje po naslovu prvaka je na zelenici štadiona delil z ženo in znanci, ki so se pridružili številčnemu konvoju ljubljanskih privržencev in napolnili velenjski objekt Ob jezeru. Dal si je duška in si močno oddahnil. Kako stresno je doživljal obdobje pred srečanjem v Velenju, pričajo njegove naslednje besede: "Pred tekmo nisem spal mirno. Uhajale so mi misli, roke so se mi potile, ko sem le pomislil, kaj bi bilo, če osvojimo tri točke. To me je kar pogrelo, zato je bilo v zadnjih dneh težko, ker so že vsi okoli nas slavili naslov, mi pa smo ga morali še potrditi na igrišču in oddelati zadeve do konca," je pojasnil edini Slovenec, ki je v zgodovini 1. SNL ostal nepremagan več kot tisoč minut skupaj.

Na trenutek, ko je z Olimpijo proslavljal ob osvojenem naslovu, je čakal od otroških let.

Po tekmi v Velenju je naslov prvaka tudi matematično v rokah Olimpije, Ljubljana pa lahko po 21 letih spet pozdravlja najboljši klub v 1. SNL. Kako vneto je čakala na trenutek, je dokazovala gneča v središču mesta, ko se je v večernih urah kljub slabemu vremenu zbralo veliko navijačev in s pirotehničnimi vložki počastilo "kanto". Kmalu jo bo lahko v roke prijel tudi Nejc ...