Maribor potrebuje drugačno pomoč Olimpije

Končalo se je po pričakovanjih. Na vrhu bo prezimil Maribor, ki pa je naslov osvojil težje kot bi si lahko mislil. Če se sploh lahko govori o jesenskem prvaku, ker ekipe zaradi večkrat prestavljenega večnega derbija v Stožicah niso odigrale enakega števila tekem. V ospredje sili slab obisk. Povprečno si je tekmo ogledalo 828 gledalcev, kar je najmanj po sezoni 2004/05. Prejšnjo sezono je bil povprečni obisk 880, pred tem pa 1.396, 1.210, 847, 1.199, 1.010, 987, 966 in v sezoni 2004/05 818 gledalcev na dvoboj, s tem pa pade v vodo teorija, da bodo pogostejši televizijski prenosi prvoligaških dogajanj na tribune pripeljali več radovednežev. Skromen obisk je predvsem posledica ponesrečene jeseni Olimpije, skreganih pogledov koprskih navijačev in vodstva kluba, ki veselja zaradi rekordnega števila točk v jesenskem delu ne more deliti s štirimestnim številom gledalcev, opazi se odsotnost Prekmurja, kjer nogometne tekme še vedno uživajo status svetinje.

Zavrč najlepše presenečenje sezone

Če je Olimpija največje razočaranje uvodne polovice sezone, ostaja najlepše presenečenje neustrašni Zavrč. Izkoristil je prvoligaško praznino klubov od Maribora do hrvaške Koprivnice in na plečih družinskega projekta bratov Vuk pokazal, kako doseči kakovostne rezultate brez stresov. Pohvaliti je treba tudi oba primorska predstavnika ter velenjski Rudar, ki bodo prezimili v zgornji polovici razpredelnice in ostajajo v resni igri za Evropo.

V okolju, ki zaudarja po gospodarski krizi, podjetja pa se kot po tekočem traku izogibajo sodelovanja s klubi, je prikriti uspeh že ta, da je jesenski del Prve lige Telekom Slovenije končalo vseh deset udeležencev. Še več, niti pri enem ni bilo zaznati resnejših težav, kar je glede na nepredvidljive poletne dogodke zelo pohvalno in že nekoliko v neskladju z izkušnjami, ki smo jim bili v nogometni Sloveniji priča v zadnjih sezonah. Treba je upoštevati, da je zaradi nezmožnosti oglaševanja iger na srečo in pristriženih peruti pri izpostavljanju alkoholnih pijač še toliko težje napolniti sponzorski mošnjiček.

Primorska ponosna na oba predstavnika

Spomnimo se, tik pred začetkom sezone so se Koprčani soočali z grožnjo, ali zaradi obveze vračanja dolgov sploh še nadaljevati prvoligaški izziv, Novogoričani pa so se oprijeli rešilne sosedske bilke, nenavadnega eksperimenta z zahodnimi sosedi, brez katerega bi lahko v najslabšem scenariju že izobesili belo zastavo in prvič v zgodovini državne samostojnosti dopustili, da bi Nova Gorica ostala brez elitnega tekmovanja.

Primorska je bila v težavah, na koncu pa sta se na zimski počitek, če odštejemo zadnji spodrsljaj Koprčanov z Olimpijo, z zadovoljnimi obrazi podala oba njena predstavnika. To je velik dobitek sezone, saj sta se oba "kritična" kluba zasidrala pri vrhu. Koprčani so na zadnji tekmi prvič dovolili tekmecu, da jim je na Bonifiki vzel vse točke. Usoda je hotela, da je bila to neprepričljiva Olimpija, ki v Kopru zmaguje tako poredko kot noben drug. Močni sponzorski denar, o katerem sanjari, a ga nikoli ne dočaka večina tekmecev, namiguje na visoke koprske ambicije v spomladanskem delu. Da se ob malce bolj zaspanem Mariboru da priti do vrha, so kanarčki že dokazali, v torek bo na klubski skupščini zanimivo videti, kdo bo po novem opravljal mesto predsednika. Bo to alfa in omega kluba Ante Guberac ali morda kar direktor Luke Koper Gašpar Gašpar Mišić?

Kakšna bo usoda Massima Code?

Pri Gorici bo v zimskem premoru gotovo nekaj govora o tem, kako opravljeno delo valorizira Parma, najtesnejši sodelavec in finančni rešitelj vrtnic. Kakšna bo usoda MassimaCode? Na Apeninskem polotoku ni dobil večje priložnost, v Sloveniji pa hitro postal najboljši strelec tekmovanja (ob velenjskem Dalmatincu Mateju Eteroviću). Če si zaradi uspešne polsezone ne bo prislužil resnejše priložnosti pri Parmi, povprečnem italijanskem prvoligašu, potem lahko sklepamo, kako nizko so padli dometi 1. SNL v očeh tujcev. Tudi odmevnih prestopov je veliko manj kot v prejšnjih sezonah, žezlo države uspešnice pri iskanju obetavnih talentov so na Apeninskem polotoku po vstopu v Evropsko unijo počasi prevzeli Hrvati.

Kaj pa Mariborčani? Jesenski naslov je spadal med nujne cilje, čeprav je samozavest vijolic na tako visoki ravni, da se kriza v Ljudski vrt ne bi preselila tudi, če ne bi prezimili na prvem mestu. Vedo, česa so zmožni, in kaj lahko še prikažejo, za začetek bodo želeli spomladi zmagovati s takšno paro, kot so sprva pod vodstvom Anteja Čačića. Želeni rezultati so jeseni nekoliko uhajali iz nadzora, tako zaradi menjave trenerja, ki je terjala svoj davek, kot tudi zaradi napornega evropskega ritma. Maribor ima še vedno privilegij, da si lahko kot edini privošči, da ekipi iz krogav krog dodaja mlade, najstniške osvežitve in jih spoznava s prvoligaškimi izzivi, a še vedno ostaja na prvem mestu.

Maribor že dolgo ni bil tako ranljiv

Tako ranljiv, kot je bil to jesen, ni bil že kar nekaj časa. Sploh po obdobju, ko je s Čačićem zmagoval skoraj na vsaki tekmi. Takrat je na uvodnih devetih tekmah osvojil kar 25 točk, močno ušel tekmecem, nato pa na naslednjih desetih dodal le še 13 točk. Vsako drugo tekmo je celo izgubil, kar Mariboru, ki v slovenskih razmerah uživa takšen ugled kot na primer Barcelona v Španiji, ni v čast. A zaradi tega se nihče ni vznemirjal, ker je bila dodatna energija usmerjena v Evropo, pa tudi dejstvo, da še ni prepozno, saj lahko konkurenci uidejo v spomladanskem delu. Takrat bo predvidoma manj evropskih razvad, Mariborčani so ob manjšem čudežu še v igri za napredovanje v ligi Europa, in ne bi smelo biti težav za zagotovitev že dvanajstega državnega naslova. Niti za to ne bo treba konkretneje okrepiti vrst, pač pa si dodatnih moči nabrati predvsem v vrnitvi nekaterih, ki so povsem padli v formi (recimo Goran Cvijanović) ali pa imeli ogromno težav z zdravjem (Jean-Philippe Mendy). Za slovenski prestol bi to zadoščalo, za ligo prvakov pa brez pomoči sreče še ne.

Veseli spoznanje, da je gneča pri vrhu večja kot v zadnjih sezonah, a Maribor bi si najbolj želel močnejše Olimpije. S tem bi jim zeleno-beli najbolj ustregli, s tem bi mu najbolj pomagali. Če bi se ozračje v Ljubljani dvignilo in močno popravilo, če bi imela Slovenija dve močni nogometni središči, ne pa enega, potem drug drugemu ne bi dovolila, da za trenutek zaspita. Tako pa so Ljubljančani pokazali toliko napak, da so jim na koncu že dolgo ne tako ranljivi Mariborčani ušli za velikih ducat točk.

Olimpijo bo reševal Udovič

Zgodba Olimpije opozarja, da vodenje kluba ni podobno računalniški igrici in dodajanju razpoložljivih igralcev na trgu le na podlagi papirnate vrednosti. Da utegnejo zmaji končati agonijo, dokazuje vrnitev športnega direktorja. Po Milenku Ačimoviću direktorski stolček že lep čas nabira prah, odgovorne vloge pa se bo lotil Sašo Udovič, ki je zmaje zavzeto spremljal že na Bonifiki. Ker se obeta zimska kadrovska prevetritev, ga bo Olimpija potrebovala. Toliko razočaranj, kot jih je podala vedno manj številčnim navijačem, že dolgo ni bilo. V boljšo voljo bi jih lahko konec februarja spravila le zmaga nad Mariborom. Razlika do vodilnega bi znašala manj kot deset točk in o Evropi bi se v Ljubljani razmišljalo tudi brez računov s krčmarjem v pokalnem tekmovanju. Koprčane in Zavrčane rešuje to, da sta izpadla v pokalu in bosta spomladi deležna dodatne svežine. Potrebovala jo bosta tudi Krka in Triglav, ki ju čaka krčevit dvoboj za obstanek. Novomeščane je zapustil športni direktor Udovič, Kranjčani so že imeli opravka z najslabšim mogočim pojavom v igralskem svetu, stavko, tako da bo še zanimivo. Domžalčani in Celjani želijo dokazati, da veljajo več od le sedmega in osmega mesta, tako da se obeta že zanimiva pomlad. In, upajmo, tudi večji obisk.