Najbolj nevsakdanji slovenski nogometaš, ki je vedno oblečen v črno

Zagotovo marsikomu delamo krivico, a v nogometnem svetu pogosto trčimo ob stereotipe, ki jih njegovi akterji nemalokrat tudi potrdijo. Luka Majcen, Ljubljančan, ki nikoli ni izpolnil želje in zaigral za Olimpijo, jih zagotovo ne. Včasih meditira in bere poezijo. Drugič s čopičem v roki slika na platno in se pogovarja z golobi. Skoraj nikoli pa s sebe ne spravi črnih kosov oblačil. Daje občutek, da živi za danes, ne za jutri. Malce zasanjan in v oblakih. Po novem skoraj tudi dobesedno. "Pred nedavnim sem se preselil v novo stanovanje. Ko sem prišel na ogled, sem se takoj zaljubil vanj. Osem nadstropij z dvigalom, potem pa še eno peš. Iz dnevne sobe stopim na teraso, s katere se razširja pogled na Ljubljanski grad. Tam sem sam, nihče ne hodi gor. Res uživam," nam je novost iz svojega življenja razkril 30-letni nogometaš, ki pozornost že vrsto let vzbuja z dolgimi lasmi in košato, dolgo brado, ki pa je tokrat ni prinesel na intervju.

"Ravno pred dvema dnevoma sem si jo obril. Škoda," je fotografa, ki je prišel v sliki ovekovečit tokratni sobotni intervju, razočaral takoj na začetku, a se potem, v naslednji uri in pol, nekajkratno oddolžil z govorjenjem pred novinarskim diktafonom. Ne samo o tem, kje živi, o svojem zares zanimivem življenju nam je povedal še marsikaj. Seveda nekaj tudi o tem, kako dobro mu gre v zadnjem času na nogometnih zelenicah. V zadnjem letu in pol je s prav tako nevsakdanjo številko 99 na hrbtu, pa čeprav gole zabija za skromni Triglav, prilezel celo do naziva najučinkovitejšega igralca v najboljši slovenski nogometni ligi. V njej se je selil po skoraj vsej državi in se zdaj ustalil v Kranju.

Prisega na črne kose oblačil in v življenju počne marsikaj zanimivega. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Za vami je precej pestra nogometna pot, a za zdaj samo v Sloveniji. Ste zadovoljni s tem, kar ste dosegli?
Nisem še izpolnil želje vsakega nogometaša, kar je zagotovo odhod v tujino. Star sem 30 let, v tujini pa še nisem bil, ampak mislim, da sem kar lahko zadovoljen. Ko sem bil mlajši, sem si rekel, da želim živeti od nogometa, kar mi je uspelo. Zamenjal sem precej prvoligaških klubov, v vsakem sem doživel kaj dobrega in tudi kaj slabega, a lahko rečem, da sem kar zadovoljen. Morda še najbolj uživam zdaj, ko sem v Kranju, kjer sem do zdaj preživel največ časa in v zadnjih nekaj letih stopil še stopničko višje.

Na člansko raven ste se prebijali pri Interblocku, ko sta se tam cedila med in mleko. Kako je bilo?
Tam je bilo res dobro. Vrhunsko organiziran klub, verjetno na ravni tistih bolje organiziranih v tujini. Nič nam ni manjkalo. Lahko rečem, da sem vesel, ker sem že tako mlad doživel takšno raven.Tudi zaradi tega sem bil bolj motiviran, a po drugi strani je potem, ko prideš kam, kjer vse ni tako lepo, težje. Pri Interblocku smo se nogometaši res lahko osredotočili predvsem na to, kar je za nas najpomembneje. Na nogomet.

Joc Pečečnik je poskrbel, da je bilo vse tako, kot mora biti. Takrat sem bil mlad, star 17, 18 let, tako da z njim prav veliko opravka nisem imel, a kolikor sem ga spoznal v garderobi, je bil zelo preprost človek. Vem, da je imel s klubom in štadionom za Bežigradom velike načrte. Res škoda, da ni šlo. Ne vem, zakaj, a dovoljenj nikoli ni dobil. Spomnim se, ko smo kot ekipa v klubskih oblekah prišli na predstavitev idejne zasnove štadiona. Maketa je bila res veličastna. Mislim, da je bil to projekt, od katerega bi imel veliko tudi slovenski nogomet. Na žalost se ni izšlo.

Takrat sta pri Interblocku igrala tudi Josip Iličić in Robert Berič, danes pomembna akterja slovenskega nogometa. Predvsem prvi izstopa. Je bilo tako že takrat?
Da, oba sta že takrat izstopala in zaradi tega tudi prišla v Interblock. Berić je bil znan po svojih golih in občutku za gibanje v nasprotnikovem kazenskem prostoru, Iličić pa po čarovnijah na treningih in tekmah, ki jih je kazal že takrat. Izstopal je predvsem Iličić. Čeprav je bil še zelo mlad, se je videlo, da ima nekaj več. S starejšimi, zelo kakovostnimi nogometaši, ki smo jih imeli takrat v ekipi, se je takoj ujel. Hitro so se začutili na igrišču. Bil je res dober, tak, kot je tudi danes.

Bila sva precej dobra prijatelja. Družila sva se tudi ob igrišču in se skupaj vozila na treninge. Spominjam se, kako nejevoljen je bil vedno, ko sem ga zjutraj pred treningom prihajal čakat pred blok. Napol v spanju mi je vedno govoril, naj ga pustim na miru. Da se bova pogovarjala na treningu in po njem. Že takrat je bil malo drugačen, na igrišču pa sploh. To, kar je njemu uspevalo z žogo, je bilo nekaj posebnega. Videl je stvari, ki jih drugi nismo.

Pri Interblocku je igral skupaj z Josipom Iličićem in Robertom Berićem (na fotografiji drugi z leve). Foto: Vid Ponikvar

Vas morda, ko se spomnite na danes zelo uspešne nekdanje soigralce, spreleti obžalovanje?
Zlagal bi se, če bi rekel, da ne pomislim na to, kako bi bilo, če bi bil jaz na njihovem mestu, ko zagledam kakšnega prijatelja na televizijskem zaslonu ob kakšni pomembni tekmi, a se s tem vprašanjem ne ubadam preveč. Rad bi bil na njihovem mestu, ampak nisem. Moja pot je šla v drugačno smer. Vsak ima svojo pot. Nekoga ustavijo poškodbe, drugega zasebno življenje, tretjega kaj drugega. Jaz sem s svojim življenjem zadovoljen, to pa je tudi najpomembneje.

Pa je bilo kdaj drugače. Ste kdaj pomislili, da bi prenehali igrati nogomet?
Bili so časi, ko sem na konec pomislil vsak teden, a sem tudi takrat globoko v sebi vedel, da se to ne bo zgodilo. To pot, ki jo hodim, sem si izbral in na njej bom, dokler ne bom začutil, da ne morem več. Ali zaradi poškodb ali pa zaradi tega, ker bom prestar in bodo mlajši švigali mimo mene. Za zdaj ni tako, zato bom nekaj časa zagotovo še igral. Sem pa tudi jaz imel obdobja, ko sem razmišljal drugače. Ko sem bil v Gorici, takrat so bili v klubu še Italijani iz Parme, je bilo najtežje. Takrat sem imel zelo dobro pogodbo, celo najboljšo v svoji karieri, a potem denarja kar naenkrat ni bilo. Težko je bilo igrati v ekipi, v kateri ni bilo denarja.

Potem sem pogodbo pretrgal in bil kar nekaj časa, pol leta, brez kluba. Takrat se je bilo zelo težko motivirati za treninge, a mi je nekako uspevalo, potem pa je sledila poškodba, zaradi katere sem moral dlje časa počivati. Moral bi si najti nov klub, pa si ga nisem mogel. Takrat je bilo najtežje, a potem sem našel nov klub, prestopil v Krko in je steklo.

Slovenski nogometni popotnik

Igral je tudi za Gorico. Foto: Vid Ponikvar Majcen je svojo nogometno pot začel pri ljubljanskem Factorju na Ježici, članski nogomet pa prvič izkusil pri Pečečnikovem Interblocku, pri katerem ga je med prvoligaši kot 17-letnika prvič v ogenj v drugi polovici sezone 2007/08 poslal takratni hrvaški trener Ljubljančanov Dragan Skočić. Član Interblocka je ostal štiri sezone, vmes so ga kratek čas posodili k drugoligašu Livarju iz Ivančne Gorice, v tem času pa je za Ljubljančane v 85 nastopih zabil 13 golov, od tega devet med drugoligaši, med katere je Interblock padel leta 2010.

Sledila je sezona v majici Rudarja, za katerega je zabil 12 golov v 33 nastopih, pa potem še leto pri Kopru, za katerega je Majcen v 26 nastopih dosegel dva gola. Leta 2013 je prvič prišel v Kranj in za Triglav v 25 nastopih zabil šest golov. V Kranju je ostal le eno sezono in se preselil v Gorico, za katero je v sezoni 2014/15 odigral 31 tekem in zabil devet golov. V sezoni 2015/16 je igral še za Krko, za katero je zbral le 14 nastopov, dvakrat se mu je uspelo vpisati med strelce, potem pa je v drugi polovici sezone 2016/17 prišel nazaj v Triglav, ko je bil ta še drugoligaš, in mu pomagal nazaj med elito. V drugi ligi je v šestih tekmah zabil štiri gole.

V prvi prvoligaški sezoni Triglava po vrnitvi v Prvo ligo Telekom Slovenije se je ustavil pri štirih golih v 32 prvenstvenih nastopih (enega je pristavil v treh nastopih v pokalu), pred začetkom prejšnje sezone pa je prejel kapetanski trak, kar se je očitno zelo obrestovalo. V prejšnji sezoni je namreč krepko presegel svoj strelski rekord med prvoligaši in bil s 17 prvenstvenimi goli celo drugi najboljši strelec lige. V tej sezoni kaže, da lahko ta dosežek še izboljša, saj je trenutno pri devetih zadetkih v 16 prvenstvenih nastopih in je na četrtem mestu lestvice strelcev.

Skupaj je v prvi slovenski ligi v 250 nastopih zabil 56 golov.

Lahko bi rekli, da ste specialist borbe za obstanek. S tem ste se srečevali v številnih klubih, v katerih ste igrali. Na koncu pri Interblocku, pa pri Krki, Gorici in zdaj še Triglavu.
Da, res je in moram reči, da je na trenutke to morda še težje, kot če se boriš za vrh. Pomembna je vsaka točka, vsaka tekma. Morda tako pridobiš še več izkušenj s težkih tekem, saj je pritisk velik. Od obstanka v ligi je pogosto odvisen tudi obstoj kluba. Včasih je bil ta pritisk kar zahteven, zdaj pa ga niti ne čutim več.

Je pa res, da sem bil lani, ko je bilo konec sezone in smo si s Triglavom zagotovili obstanek, povsem izžet. Ko sem odšel na dopust, sem vsak dan spal po 12 ur. Morda tudi zaradi tega, ker sem kapetan in sem na vse skupaj gledal še bolj intenzivno. Bilo je težko za telo, a morda še bolj za glavo. Ko sem šel na dopust, sem se odklopil od zunanjega sveta in nogometa. Brez telefona, brez nogometa … Mislim, da je to dobro. Zagotovo je to, da si odpočije tudi glava, ne samo telo, zelo pomembno.

Odkar je postal kapetan Triglava, je nogomet zajel s polno žlico in rezultati so bili kmalu vidni. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Kapetan ste postali pred letom in pol. Kako ste sprejeli kapetanski trak in kako se v tej vlogi počutite v tako mladi ekipi, kot je ta pri Triglavu.
Kapetan je bil takrat mladi Egzon Kryeziu, potem pa je prišel novi trener Dejan Dončić in na treningih očitno ugotovil, da soigralci v meni vidijo nekoga, ki je lahko njihov vodja, in me poslušajo. Poklical me je v pisarno in mi povedal, kako se je odločil. Bil sem počaščen in sem to vlogo seveda z veseljem prevzel. Potem sva se s trenerjem veliko pogovarjala, tudi sam sem si morda na trenutke naložil celo preveč bremena, ampak na koncu je bilo vse tako.

Nisem sicer nekdo, ki bi vseskozi skrbel za šale in dobro vzdušje, morda prej kdaj koga, ki se preveč veseli, umirim, a gledam predvsem na to, da sem mlajšim vzor tako na igrišču kot ob njem. Tudi zato sem vesel, da mi je steklo z zadetki, saj so fantje lahko videli, da je trud vedno poplačan. Posvetil sem se vsakemu soigralcu posebej in poskušal ugotoviti, kje se lahko ujameva, kako mi lahko prisluhne. Na začetku je bilo te mlade fante morda celo malce naporno voditi, a zdaj lahko ugotovim, da je takšno ekipo, kot je naša, precej preprosto voditi. V tem uživam.

S Triglavom se, kot je že v navadi, bojujete za obstanek. Trenutno ste na osmem mestu. Zadnjem, ki ob koncu sezone zagotavlja obstanek med prvoligaši. Kako ste zadovoljni z dozdajšnjim delom sezone?
V načrtih je bilo, da bomo šli stopničko višje. Nekje šesto, sedmo mesto je tisto, ki si ga želimo. Pred nami je še več kot polovica tekem. Veseli nas, da nismo na enem izmed zadnjih dveh mest, a nam je lahko po drugi strani žal za nekatere tekme, na katerih bi lahko iztržili bistveno več. Lahko bi imeli več točk in bili višje na lestvici, a se mi zdi, da gre klub naprej. Dviguje se in se vzpenja na višjo raven. Všeč mi je, ker smo v Kranju kot velika družina. Dobro je to, ker smo s Sinišo Brkićem, zdajšnjim športnim direktorjem, ki je pomemben člen kluba, številni sodelovali še, ko je bil trener. To ne pomeni, da zdaj vsak dan visimo v njegovi pisarni, ampak je vsekakor dobrodošlo.

Dihamo skupaj, vzdušje v klubu je dobro. Tudi finančno se je marsikaj spremenilo na bolje. Zdaj sem pri Triglavu drugič. V prvem obdobju je bilo veliko slabše. Tudi zaradi tega smo igralci toliko bolj motivirani, da ljudem v klubu in okoli njega poplačamo z rezultati. Da obstanemo med prvoligaši, kar je glavni cilj. Lahko bi bilo seveda še bolje, a imam občutek, da klub napreduje.

Tako kot ste očitno napredovali tudi vi. Pred tem niste bili niti malo tako učinkoviti, potem pa ste v prejšnji sezoni zabili kar 17 prvenstvenih golov in se do zadnjega borili za strelskega kralja. Čemu pripisujete takšno strelsko eksplozijo, ki se nadaljuje tudi letos?
Vse v življenju sem podredil nogometu, potem so tukaj še kapetanski trak, zaradi katerega čutim dodatno odgovornost, in seveda tudi izkušnje, ki so še kako dobrodošle.

V zadnjem letu in pol je toliko golov zabil le še en nogometaš

Samo še Rok Kronaveter je v zadnjem letu in pol zabil toliko golov kot on. Foto: Grega Valančič/Sportida Upoštevajoč prejšnjo in (še nedokončano) prvo polovico zdajšnje prvenstvene sezone, je Majcen skupaj z Rokom Kronavetrom celo najučinkovitejši nogometaš v Prvi ligi Telekom Slovenije. Majcen je za Triglav v letu in pol zabil 28 golov. V prejšnji sezoni 17, v tej pa 9.

Podobno je uspelo tudi Kronavetru, ki ima prav tak izkupiček, a le s to razliko, da je v prejšnji sezoni zabijal za Olimpijo, danes pa to počne v majici Maribora.

Na tretjem mestu najdemo Kronavetrovega zdajšnjega soigralca Luko Zahovića, ki je skupaj zabil 25 golov (v prejšnji sezoni je bil z 18 goli najboljši strelec prvenstva, v tej je trenutno pri številki sedem).

Četrti je Hrvat Dario Vizinger, ki je v majici Celja do zdaj prilezel do številke 21, peti pa Rudi Požeg Vancaš (20 golov), strelec 14 prvenstvenih zadetkov v majici Celja v prejšnji sezoni in avtor šestih golov kot član Maribora.

Lahko letos svoj lanski rekord še presežete? Trenutno vam kaže dobro, ste pri številki devet.
S športnim direktorjem sva imela pred začetkom sezone pogovor. Vprašal me je, ali lahko ponovim prejšnjo sezono, saj so ljudje menda govorili, da za kaj takega ni možnosti. Odgovoril sem mu, da bom poskusil, in zdaj lahko ugotovim, da sem na dobri poti. Zabil sem že devet golov, kar je več kot polovica mojega dosežka iz prejšnje sezone. Mislim, da mi lahko uspe. Vse bom naredil, da mi bo.

Z Alenom Krcićem, nekdanjim soigralcem iz Triglava, je bilo vroče že na igrišču, potem pa še ob njem. Foto: SPS/Sportida

No, v lovu na ta rekord vas bo prav zagotovo zmotila huda kazen, ki ste jo dobili zaradi incidenta po koncu tekme z Bravom v Ljubljani, kjer sta si v lase skočila z nekdanjim soigralcem pri Triglavu Alenom Krcićem. O tem je bilo napisano marsikaj. Kaj se je v resnici zgodilo?
V klubu smo se dogovorili, da bomo, vsaj za zdaj, o tem govorili čim manj. Lahko samo rečem, da sem nad višino kazni presenečen in tudi razočaran. Zdaj kar nekaj časa ne bom mogel igrati, kar ni lahko, pred nami so namreč zelo pomembne tekme. Škoda, ampak moram iti naprej. Treniram in čakam na priložnost, da bom spet lahko igral.

Seveda mi ni lahko. Sploh prvi teden sem bil kar malce izgubljen, saj je za nogometaša najtežje, ko ne more igrati, a potem sem si rekel, da je dovolj objokovanja usode. Da ne smem popuščati. Da moram na treningih še vedno dajati vse od sebe in tako tudi soigralcem, pred katerimi so pomembne tekme, pokazati, kako je treba delati. Jih bodriti.

Sportal Epilog incidenta v Kranju: huda kazen za kapetana Triglava.

Kako na vse skupaj gledajo v klubu?
Vsi vedo, kakšno je ozadje zgodbe, zato me ne obsojajo. Moram reči, da mi stojijo ob strani v teh zame zelo težkih trenutkih. Zdaj, ko se mi dogaja nekaj novega in ni lahko. Vsi, od ekipe do vodstva kluba in navijačev, mi stojijo ob strani, zato sem jim zelo hvaležen. Veliko lažje mi je. Res hvala za vso podporo, ki jo imam.

Bi zase rekli, da ste vročekrven človek, za kakršnega vas ima po tem incidentu verjetno marsikdo?
Da, opisali so me kot vročekrvnega, a vsak, ki me pozna, ve, da sem zelo miren človek. Res je, da rad zmagujem. Res je tudi to, da se zdaj kot kapetan morda počutim kot kak oče ekipe, sploh mlajšim fantom, zato jih želim v nekaterih položajih zaščiti in stopiti na njihovo stran, ampak v resnici sploh nisem vročekrven. Vem, da me tudi zaradi mojega zunanjega videza, dolge brade in dolgih las marsikdo dojema drugače, a v resnici sploh nisem agresiven. Bi pa na igrišču naredil vse, da zmagam, ampak to je že druga zgodba.

Neverjetno naključje, ko beseda nanese na rekorderja Triglava

Je najboljši strelec v zgodovini in rekorder Triglava po številu nastopov v prvi ligi. Foto: Žiga Zupan/Sportida Majcen je krepko več kot polovico od svojih 56 prvoligaških zabil za Triglav in je tudi najboljši prvoligaški strelec v zgodovini tega kranjskega kluba. Do zdaj je zanj prispeval 35 prvoligaških zadetkov in ima precejšnjo prednost pred drugim na večni lestvici strelcev. Matej Poplatnik je zabil 22 golov. Na tretjem mestu je Enis Đurković, ki je dosegel 16 zadetkov.

Majcen je pravzaprav dvojni rekorder Triglava, na vrhu je tudi po številu prvoligaških nastopov, za klub je do zdaj zbral 105 nastopov, a tam ni sam. Na vrhu mu, ne boste verjeli, družbo dela prav Krcić, s katerim sta si nedavno skočila v lase, zaradi česar Majcen trenutno ne sme igrati nogometa.

Če incidenta po tekmi z Bravom ne bi bilo, bi bil Majcen danes na vrhu že povsem sam, tako pa bo moral na ta častni trenutek počakati še nekaj časa. Na tretjem mestu te lestvice je z okroglimi 100 nastopi nekdanji slovenski reprezentant Jalen Pokorn.

Poleti, po sezoni, v kateri ste bili med najboljšimi strelci prve slovenske lige, zagotovo ni manjkalo zanimanja za vas. Kako to, da niste izpolnili dolgoletne želje in se preselili v tujino?
Zelo veliko se je dogajalo, a na koncu se noben klub ni odločil, da bi za malce starejšega nogometaša, kot sem jaz, plačal odškodnino. Pogodbo s Triglavom imam namreč do konca te sezone. To je razumljivo. Vem, da so tržno veliko bolj zanimivi mlajši nogometaši, a vem tudi to, da se bo nekoč v tujini morda našel tudi klub zame. Želja je pri meni še vedno prisotna, a imam kljub temu hladno glavo, v takšnih obdobjih jo je težko ohraniti.

Sploh poleti ni bilo lahko. Noro, koliko klicev z vseh strani in pritiskov je bilo. Prvič sem se znašel v takem položaju, ko sem bil vroč. Vsakodnevni klici, takšne in drugače informacije. Bilo je tako hudo, da sem na koncu vse prepustil drugim. Če bi moral vse urejati sam, bi se mi zmešalo. Šele zdaj sem videl, kako naporno je lahko to.

Toda, kot sem rekel, sem zdaj povsem miren. Če bom odšel, super. Če ne, nič narobe. S Triglavom imam zelo dobre odnose in vem, da mi, če bo prišla kaka prava ponudba, ne bodo delali težav. To ali pa dogovor o podaljšanju pogodbe lahko s športnim direktorjem rešiva v enem dnevu. Lahko pa rečem, da je bilo poleti res naporno in težko, kar se je odražalo tudi v mojem zasebnem življenju.

Z deset let starejšo partnerico Darjo, ki mu je družbo delala tudi maja letos na podelitvi nagrad najboljšim v Prvi ligi Telekom Slovenije, nista več skupaj, a sta ostala v odličnih odnosih. Foto: Vid Ponikvar

Kako?
Razšla sva se z dekletom, s katerim sva bila skupaj kar nekaj časa in se res dobro ujela. Ko zdaj pogledam nazaj, lahko ugotovim, da je bila moja napaka, ker nisem znal preklopiti med nogometom kot službo in zasebnim življenjem. Na koncu sva se odločila, da ne bova več nadaljevala skupaj, a sva ostala v dobrih odnosih. Vidiva se skoraj vsak dan. Skupaj imava tudi psa, ki sva si ga omislila takrat, in ga vsak dan sprehajava. Malce nevsakdanje je, da sva še vedno v tako dobrih odnosih in povezana, a najin odnos je pač tak. Nevsakdanje je tudi to, da je od mene starejša kar 10 let, a v njej sem enostavno začutil posebno energijo. Mislim, da so leta le številka. Pomembno je, kako se s kom ujameš, pa ne glede na to, koliko je star.

Darja je super dekle. Z njo sem osebnostno zelo zrasel. Tudi zaradi nje sem postal boljši nogometaš. Z njo sem začel razmerje ravno v obdobju, ko mi je bilo najtežje, potem pa sem tudi z njeno pomočjo in podporo naredil nekaj korakov naprej tako na igrišču kot ob njem. Malce je umirila mojo glavo in mi predstavila druge stvari, tudi meditacijo. Začel sem se ukvarjati z jogo, s katero sem se srečeval tudi v preteklosti, a ji nikoli nisem dal prave priložnosti. Začutil sem, da mi to ustreza. Precej sem se umiril in učinki so bili hitro vidni tudi na igrišču. Mojih 17 golov v prejšnji sezoni je tudi njenih.

Meditirate pogosto?
Trenutno imam program, ki je vsakodneven. Imel sem obdobje, ko sem meditiral veliko, pa tudi obdobja, ko je bilo tega veliko manj. Odvisno od počutja. Če vidim, da sem živčen, se poskušam umiriti in si vzamem pol ure, da to tudi dosežem. Nisem pa tak, da bi lebdel po zraku. Brez skrbi. (smeh, op. p.) Tudi jogo sem v zadnjem času malce zanemaril, a lahko ugotovim, da mi je pri nogometu zelo v pomoč. Sploh zdaj, ko nisem več tako mlad in zjutraj ne vstanem več tako zlahka, kot sem nekoč. Joga je vsekakor dobrodošla za vsakega športnika. Opazil sem, da mi zelo ustreza. Joga po eni strani ni nič drugega kot malce daljše raztegovanje in miganje. Ob tem pa še malo meditiranja. Super je.

Vesel je, da ga o meditaciji in jogi sprašuje vse več soigralcev. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Kako pa na jogo gledajo v nogometnem svetu, v katerem takšni prijemi, pa smo spet tam, niso vsakdanji?
Lahko rečem, da vse bolje. Nekaj soigralcev me je že povpraševalo o tem. Pokazal sem jim videe na YouTubu, s katerimi so si lahko pomagali. Všeč mi je, da me sprašujejo o tem, saj očitno vidijo, da jim je lahko v pomoč. Seveda se tudi zdaj najde kdo od soigralcev in prijateljev, ki me zaradi tega zbada, a za takšne pripombe mi je res vseeno. V klubu smo sicer meditirali tudi že kot ekipa, a ne na mojo, ampak trenerjevo pobudo. Skratka, joga in meditiranje mi zelo prijata. Če še komu, super. Če ne, nič narobe. Vsak zase najbolje ve, ob čem se počuti dobro.

Verjetno je malce drugačen tudi vaš glasbeni okus. V garderobi Triglava iz zvočnikov ne prihaja balkanska narodno-zabavna glasba, kot je to v navadi med nogometaši? (smeh, op. p.)
Ne, odkar sem jaz prevzel vlogo didžeja v garderobi, res ne. (smeh, op. p.) Čeprav je zdaj, ko je v klub iz Olimpije prišel Goran Brkić, s katerim sva dobra prijatelja, včasih tudi drugače. Zgodi se, da kak dan prepustim, da za glasbo skrbi on, sicer pa ne. (smeh, op. p.) Moram priznati, da nimam nobenih težav s tako glasbo. Ko sem bil mlajši, sem jo poslušal tudi jaz, a zdaj je moj okus nekoliko drugačen. Po energiji mi bolj ustreza kakšna drugačna, bolj melanholična glasba.

V stanovanju, v katerem je živel z nekdanjim dekletom, se je spoprijateljil z goloboma. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Radi berete poezijo, slikate in hodite v hribe, mar ne?
Da, čeprav v zadnjem času ne preveč, a imel sem obdobje, ko sem bral precej poezije. Odprl sem knjigo na poljubni strani in bral. Všeč mi je bilo. Tako kot tudi slikanje, a brez skrbi, nisem ne vem kakšen slikar. Tudi o tehnikah slikanja nimam pojma. Samo zagrabilo me je, odšel sem v trgovino, kupil barve, čopiče, platno in začel slikati, kamorkoli me je vodila roka. Kakšni dve sliki sta celo uspeli. Podaril sem ju prijatelju.

Hribi? V tem uživam že od mladih nog. Že oče je rad hodil v hribe, tako da imam to v krvi. Zdaj je sicer res, da je med sezono težko hoditi kam visoko, saj je naporno, jaz pa sem po tekmah in treningih precej utrujen, a če je le mogoče, grem.

In se pogovarjate z golobi?
(smeh, op. p.) Da, ti golobi so smešna zgodba. V prejšnjem stanovanju, v katerem sem živel z dekletom, sta se v žleb naselila dva goloba. Darja ju je podila z metlo, jaz pa sem ji govoril, naj ju pusti, saj sta moja prijatelja. To sem govoril bolj v šali, a potem se je zgodilo, da sta se enkrat ravno takrat, ko sva se pogovarjala o njiju, pojavila. Nista se me bala, tako da smo na koncu res postali prijatelji in, da, ko Darje ni bilo doma, sem pogosto malce pokramljal z njima.

Živeli smo v sožitju, dal sem jima tudi ime. Eden je bil Olaf, druga pa, čisto preprosto, Maja. Zdaj ju ni več in ju kar malce pogrešam, a v novem stanovanju sem že opazil novega, rjavega goloba, ki se potika okoli mojega okna. Kdo ve, morda je to moj nov prijatelj. Upam, da je. (smeh, op. p.)

Tudi od črne barve se nikoli ne ločite.
Ne vem, zakaj, a prišel je dan, ko sem odprl omaro in vse, kar ni bilo črnega, vrgel iz nje. Načeloma me v drugi barvi, kot je črna, ob igrišču ne boste videli. Razen kakšne trenirke v moji omari drugega kot črnih oblačil ne boste našli. Res ne vem, zakaj. Ne zaradi tega, da bi bil to kak moj imidž, ampak se v črni barvi preprosto dobro počutim.

Nekje sem zasledil tudi to, da razmišljate o življenju brez otrok, pa tudi to, da se nikoli ne nameravate poročiti. Še nekaj, česar ne slišimo pogosto, pa s tem, seveda, ni nič narobe.
Trenutno ne čutim želje, da bi imel otroka. To so sicer precej težke teme, a zame hkrati zelo enostavne. Če me vprašate, ali bi imel otroka, je moj trenuten odgovor ne. Morda bo kdaj drugače. Morda kdaj spoznam koga, ki me bo prepričal o drugačnem razmišljanju. Odprt sem za vse, a trenutno tega ne čutim.

Zelo je lepo, ko vidiš kakšno srečno družinico, a po drugi strani vsak dan srečujem tudi ljudi in družine, za katere velja drugače. Nikoli se nisem preveč poglabljal v to in nikoli ne bom govoril o tem, da sem zagovornik otrok ali obratno, a trenutno pač tako čutim. Prav lahko, da se to nekoč spremeni.

Glede poroke pa … Če si z nekom skupaj, ni pomembno, ali si poročen. Če ga imaš rad, boš z njim skupaj ne glede na poroko ali ne. Če se poročiš, se ne spremeni nič razen tega, da imaš prstan in pa to, da morda spremeniš priimek.

Vse do pred kratkim, ko ste se pojavili na Instagramu, vas ni bilo mogoče opaziti niti na družabnih omrežjih. Kako to?
Ravno, ko sva se spoznala z Darjo, sem se bolj začel poglabljati vase in mi je vse skupaj postalo malo smešno. Dogajalo se je, da sem se zjutraj vstajal in bil zadovoljen sam s sabo, potem pa je bilo čez deset minut, ko sem videl, da je nekdo na zajtrku na Baliju, kdo drug pa si je ravno omislil nov avtomobil, drugače in postal sem nezadovoljen. Odločil sem se, da se bom zbrisal povsod, in kar naenkrat sem se počutil precej bolje. Imel sem tudi več prostega časa, ki sem ga porabil za druge, bolj koristne stvari. Vsakemu bi svetoval podobno. Naj vsaj poskusi in potem vidi, ali mu to ustreza. Če ne, potem se lahko vrne nazaj.

Z dolgimi lasmi se počuti odlično, a jih ima na igrišču vedno spete v čop. "Enkrat sem poskusil trenirati s spuščenimi lasmi, a je šlo le pet, 10 minut, potem pa sem to misel opustil," nam je povedal. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Tako kot ste se očitno, vsaj delno, vrnili tudi vi.
K temu, da odprem profil na Instagramu, me je nagovoril prijatelj, ki mi je rekel, da bi moral glede na moj zunanji videz Instagram preprosto imeti. Da bi lahko prek tega sklenil tudi kakšno sponzorsko sodelovanje, zato sem se pred desetimi dnevi pojavil tam. Moram reči, da se je marsikaj spremenilo. Sploh nisem vedel, kako ga uporabljati. Mlajši soigralci so mi morali pokazati, kaj in kako je. Moram pa priznati tudi to, da sem v zadnjih dneh opazil, da sem tam spet malce več prisoten, kar mi ni preveč všeč. Lahko se zgodi, da ga že jutri ugasnem. Bomo videli, kako dolgo bo trajalo.

Tudi po zunanji podobi ste precej neznačilen nogometaš oziroma športnik. Je dolga brada že nekaj časa vas zaščitni znak?
Ko sem bil še v Velenju, sem v zimskem premoru precej časa spremljal bejzbol in tam zagledal nekega igralca, ki je imel res dolgo brado, tako da so tudi navijači na tekme zaradi njega hodili z umetnimi, dolgimi bradami. Postal je zelo prepoznaven. Takrat mi je v glavo šinila misel, da bi lahko imel podobno brado tudi jaz. Pustil sem si jo rasti in na priprave prišel z dolgo brado. Zelo sem bil vpadljiv. To je bilo pred skoraj desetimi leti, ko takšnih brad pri nas še nismo bili vajeni. Soigralci so se kar fotografirali z mano, tako so bili navdušeni.

Mama je sicer negodovala in rekla, naj se obrijem, a je hitro ugotovila, da je ne bom poslušal. V šali sem ji celo rekel, da se bo zaradi te brade še pisalo o meni. No, potem pa se je res zgodilo, da je na moja vrata potrkala ena izmed naših televizijskih hiš in pripravila prispevek o meni, o moji bradi. Kar naenkrat so vsi govorili samo še o moji bradi.

Zaradi dolge brade, ki je njegov zaščitni znak že nekaj let, je imel pred časom velike težave. Foto: Grega Valančič/Sportida

Zaradi te brade negativnih opazk zagotovo ni manjkalo, pa ne samo to. Pri vašem takratnem klubu so vas zaradi nje celo suspendirali.
To je bilo pred že kar nekaj časa, ljudje česa takega niso bili vajeni. Sploh v Velenju ne, zato sem se moral pobriti. Še danes me boli, da sem to storil, ampak takrat sem bil mlajši in pri Rudarju še na začetku svoje nogometne poti, zato sem popustil. Danes zagotovo ne bi. Zaradi brade sem bil namreč celo suspendiran, kar je danes nepredstavljivo, a takrat je bilo drugače. Še danes s tribun slišim opazke, da sem iz Al Kaide, ali pa kdo kriči, da sem Osama, tega bo vedno nekaj, a na splošno s tem ni več težav. Tu in tam koga zmoti, a takšne opazke zlahka preslišim.

Kdaj brado puščate in kdaj jo, tako kot zdaj, pobrijete?
Povsem po občutku. Ko mi je tako všeč, jo pustim rasti, potem pa se lahko čez noč zgodi, da si jo obrijem. Me bo pa ta brada vedno spremljala. Vsi me poznajo kot bradatega.

Primerjav z ameriškim Jamesom Hardenom, najbolj znanim bradačem v košarkarski ligi NBA, ste bili zagotovo že deležni.
Seveda in vesel sem, da je tako. Ko vidim koga z brado v kateremkoli športu, mi je všeč. Zelo mi je všeč tudi brada italijanskega nogometaša Davideja Moscardellija, ki je še posebej košata. Tako zelo, da sploh ne vem, kako lahko z njo igra in živi. Zdajšnji trener Vlado Šmit mi je že pred leti rekel, da sem podoben kot on. Nisem vedel, kdo sploh je, a potem sem bil nad njim navdušen.

Sportal Najdaljša brada prve lige v igri brez prestola

Kdo je Davide Moscardelli?

Davide Moscardelli Foto: Getty Images Čeprav bo februarja prihodnje leto dopolnil že okroglih 40 let, David Moscardelli še danes aktivno igra nogomet, trenutno v majici italijanskega drugoligaša Pise. Ta v Belgiji rojeni italijanski napadalec nogomet že ves čas igra na Apeninskem polotoku, kjer je igral v majicah številnih klubov. Večino časa v drugi ligi, v kateri je zbral že 262 nastopov in zabil 75 golov, nekaj časa pa je igral tudi v najboljši italijanski nogometni ligi.

Med prvoligaši je igral leto in pol, ko je bil član Bologne, potem pa še dve leti in pol pri Chievu, h kateremu je prišel ravno takrat, ko je v Verono prestopil tudi nekdanji kapetan slovenske reprezentance Boštjan Cesar, ki je tam še danes.

Med italijanskimi prvoligaši je Moscardelli zbral 91 nastopov in zabil 12 golov.

Nad košarko ste sicer zelo navdušeni. Še preden ste se zaljubili v nogomet, ste želeli postati košarkar.
Da, res je. Tudi moj prvi vzornik, zaradi katerega me je vleklo v šport, je košarkar. Michael Jordan, zame nesporno najboljši košarkar vseh časov. Všeč mi je liga NBA. Že od nekdaj mi je bila. Sploh zato, ker se ne igra tako obrambno, igralci so vrhunski atleti. Veliko je košev, zabijanj. Časa, da bi ponoči spremljal tekme, sicer nimam, a zjutraj, ko se zbudim, vedno preverim rezultate in vrhunce tekem.

Obožuje košarko in z njo seveda tudi Luko Dončića, a še vedno prisega predvsem na Michaela Jordana. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

In Luko Dončića, seveda?
Seveda. Noro, kako dober je. Že lani je pokazal, da je vrhunski košarkar, ki mu je usojeno nekaj velikega, zdaj pa je šel še korak dlje. Morda mu delam krivico, saj vsi vemo, kako dober je, a mislim, da smo vsi presenečeni nad tem, kako dobro mu gre. Kdo ve, kaj vse bo še naredil. Zdi se, da njegova pot nima meja. Upam, da bo v podobnem slogu nadaljeval.

Še preden vas je navdušila oranžna žoga, pa ste, zanimivo, želeli postati smetar?
Da. Imeli smo sorodnike s Ptuja. Vsakič, ko smo prišli tja, sem tam zagledal tablo, na kateri je pisalo, da je Ptuj najbolj urejeno mesto v Sloveniji. Takrat sem vsem govoril, da bom, ko bom velik, smetar. Da bom prijel metlo v roko in Ljubljano tako očistil, da bo postala najlepše mesto v Sloveniji. No, te želje nikoli nisem izpolnil (smeh, op. p.).

Častitljiva obletnica, do katere odštevajo v Kranju

Triglav bo prihodnje leto praznoval 100-letnico. Foto: Grega Valančič/Sportida Nogometni klub Triglav Kranj bo prihodnje leto dopolnil 100 let, če lahko sodimo po letnici, zapisani v njegovem grbu, a v resnici je bil klub ustanovljen že prej. Maja 1920 je v Kranju nastal Športni klub Sava, a ker je približno takrat nastala tudi predhodnica zdajšnje nogometne zveze, dogodki pred tem niso bili natančno obdelani. Po nekaterih podatkih naj bi bil s klubom, nastalim leta 1920, le obnovljen predvojni SK Kranj, ki je bil ustanovljen aprila 1914.

Kakorkoli že, od takrat se je v nogometnem Kranju dogajalo marsikaj, od sezone 1991/92, ko je nastala prva slovenska nogometna liga, pa je Triglav v njej igral sedemkrat. Sezona 2019/20 je osma, v kateri nastopa v njej. Prvič je bil Triglav prvoligaš v sezoni 1998/99, a je zasedel 12. mesto in takoj izpadel med drugoligaše. Podobno je bilo tudi v sezoni 2001/02, ko je bil 11., v prvo ligo pa se je spet vrnil leta 2010 in v njej obstal štiri leta, do sezone 2013/14, ko je pristal na zadnjem mestu in se spet preselil med drugoligaše. Med elito se je potem vrnil v sezoni 2017/18 in od takrat iz nje ni več izpadel. Če bo obstal tudi v tej sezoni, bo torej izenačil klubski rekord po številu sezon v nizu, ki jih je prebil med prvoligaši.

Najvišjo uvrstitev v elitni slovenski nogometni ligi je Triglav dosegel v sezoni 2010/11, ko je bil sedmi.

Vsi prvenstveni goli Luke Majcna v tej sezoni:

- 15. krog (Triglav : Tabor 3:2) za 3:2:

- 15. krog (Triglav : Tabor 3:2) za 1:1:

- 14. krog (Mura : Triglav 2:2) za 0:1:

- 13. krog (Triglav : Olimpija 2:3) za 1:0:

- 11. krog (Triglav : Aluminij 1:0):

- 9. krog (Triglav : Domžale 2:3) za 1:0:

- 5. krog (Triglav : Mura 1:3) za 1:2:

- 3. krog (Triglav : Rudar 3:2) za 2:0:

- 3. krog (Triglav : Rudar 3:2) za 1:0: