SiolNET. Sportal Nogomet
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Jan Oblak, od kolesa do zasebnega letala in naprej

3

termometer

Kakšna je pot, ki jo je Jan Oblak prehodil do trenutka, ko je pri vsega 21 letih postal najdražji nogometaš v zgodovini Slovenije in zdaj nogometno Evropo navdušuje v vratih madridskega Atletica?

Rodil se je v Škofji Loki v začetku leta 1993 v skromni družini. Denarja ni bilo veliko, a ljubezni in spoštovanja, tako je še danes, ni manjkalo. Nad nogometom ga je navdušil oče, tudi on je bil nogometni vratar. Da je postal športnik, ni presenečenje. Njegovi najbližji imajo šport v krvi, tri leta starejša sestra je košarkarska članska reprezentantka.

Nogometno pot je začel v domačem Ločanu. Tam ni ostal prav dolgo. Ko je bil star deset let, so ga na eni izmed tekem njegovega očeta, takrat je branil v medijski ligi malega nogometa, opazili ljudje iz Olimpije.

"Kdo je ta mladenič, ki se tako zavzeto meče po tleh?" so se spraševali, medtem ko je nase med vratnicama rokometnega gola opozoril med premorom ob polčasu. Pristopili so k njemu in ga zvabili v svoje vrste.

Ravno v obdobju, ko je prejšnja Olimpija klavrno propadla, je prišel v klub in začel pot med zvezde. Med vrstniki je zelo izstopal, zato ne preseneča, da so ga članski ekipi, ta se je takrat iz pete lige prebijala nazaj med slovensko nogometno elito, priključili, ko je bil star vsega 14 let.

Takrat se je na treninge Olimpije, ki je vadila v Mengšu, vsak dan vozil s kolesom iz Škofje Loke. Izpustil ni nobenega, tudi zamudil ni niti enkrat.

Nekateri so se smejali, on pa je bil tiho in napredoval

"Ko je začel trenirati z nami, je bil še otrok, nekateri so se smejali, kaj sploh dela z nami, on pa je bil tiho in napredoval. Bil je veliko bolj zrel od vrstnikov, videlo se je, da je nekaj posebnega," danes o njem pove Robert Volk, takrat veteran Olimpije in vratar, hkrati je bil tudi trener vratarjev. Tako je seveda znal prepoznati velik talent in ga potisniti v ospredje.

Že takrat ni manjkalo lovcev na nogometne talente, na njegov naslov so prihajale ponudbe iz številnih klubov, pri Olimpiji so pohiteli in z njim januarja leta 2009, ob prehodu iz tretje v drugo ligo, podpisali profesionalno pogodbo. V sezoni 2008/09 so se Ljubljančani sprehodili nazaj v prvo ligo, v tisti sezoni je mladenič dočakal članski debi.

Vest o slovenski vratarski senzaciji je obkrožila Evropo

Takratni trener članske ekipe Jani Pate je poslušal mnenje tesnih sodelavcev in Škofjeločana na predlog strokovnega vodstva mladinskega pogona že v prihodnji sezoni, prvi po petih letih, v kateri so v Ljubljani spet igrali prvoligaški nogomet, porinil v ogenj.

V prvi ligi je, star le 16 let, debitiral 26. julija 2009 pri zmagi na prvenstvenem derbiju v Novi Gorici z 2:1. "Imel je vse, kar potrebuje nogometni vratar, za nameček je presenetil z zrelostjo. Cenil je, da je s člani, in pridno poslušal," se je leta pozneje spomnil takratni trener Olimpije, ki ni pozabil poudariti, da pri zdajšnjem slovenskem športnem junaku ceni predvsem to, da ni začel leteti nad oblaki, ampak je kljub meteorskemu vzponu ostal zelo realen. Natanko tak je tudi danes.

Medtem je pod vodstvom Tomaža Kavčiča debitiral v mladi reprezentanci in spet navduševal, blestel je tudi v vratih Olimpije, ji pomagal do četrtega mesta v prvenstvu in zbral kar 33 prvenstvenih nastopov. Jasno je bilo, vest o slovenski vratarski senzaciji je obkrožila Evropo.

Olimpija je z njim že leta 2010 zaslužila ogromno

Enkrat v Anglijo, drugič v Španijo so ga selili domači in tuji mediji, pristal pa je na Portugalskem. Junija 2010 je za 1,7 milijona evrov, kar je še danes z naskokom najvišja odškodnina, ki so jo za igralca dobili Ljubljančani, prestopil k velikanu tamkajšnjega nogometa, Benfici.

Sedemnajstleten se je prvič napotil v tujino. Vedel je, da bo moral na priložnost v Lizboni čakati, da bo na poti do cilja kar nekaj ovir, prav to se je tudi zgodilo. V prvi sezoni na tujem so ga sprva posodili v manjši portugalski klub Beira Mar. Branil je na dveh tekmah v pokalu, to pa je bilo tudi vse.

Zato je že januarja 2011 odšel drugam. Tokrat so ga Lizbončani posodili v Olhanense. Tudi tam ni bilo nič bolje. Nastopil ni niti enkrat. Čeprav je bil komajda polnoleten, seveda ni skrival nezadovoljstva. "Moram braniti ne glede na to, koliko sem star," je večkrat dejal in iskal pot do priložnosti.

Polovica leta, v kateri se je naučil marsičesa

Sezono 2011/12 je začel kot član še enega izmed skromnejših portugalskih klubov, Leirie, tudi tam v prvih mesecih ni nastopil niti enkrat. Ko se je že zdelo, da bo še drugo sezono zapored presedel na klopi – bil je vse bolj nezadovoljen –, je sledil preobrat. Klub je imel finančne težave, številni posamezniki so odšli. Odprla so se vrata za mladega Slovenca, v drugi polovici sezone je nastopil na 16 prvenstvenih tekmah in eni v pokalu.

Čeprav je Leiria izpadla iz prve lige, je bil prav on tisti, ki jo je reševal pred več in še višjimi porazi. "V zadnjega pol leta sem se ogromno naučil. Ne verjamem, da bom imel kje kdaj še toliko dela, kot sem ga imel tukaj v pol leta," je takrat dejal in dal hkrati jasno vedeti, da pričakuje priložnost pri Benfici. Ne kot številka ena, seveda. Želel si je zgolj, da bi treniral s člansko ekipo in trenerju dokazal, kaj zna. Tako zelo je namreč verjel v svoje sposobnosti.

Po sporu je dobil, kar je želel

Želje se niso izpolnile, tudi v sezoni 2012/13 je moral drugam. Tokrat je novo avanturo začel z malce drugačnim statusom, pri Rio Aveju je bil od vsega začetka prvi vratar. Majhnemu portugalskemu klubu je z odličnimi obrambami pomagal do presenetljivo visoke uvrstitve v domačem prvenstvu in polfinala ligaškega pokala, po mnenju strokovnjakov je bil med najboljšimi vratarji na Portugalskem.

Pod vodstvom Slaviše Stojanovića je debitiral tudi v članski reprezentanci Slovenije, septembra 2012 je odlično branil pri porazu proti Norveški v Oslu z 1:2 v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2014. "Kdaj, če ne zdaj," si je verjetno dejal in bil prepričan, da bo v Lizboni dokončno dočakal priložnost med člani.

Toda pri Benfici so imeli z njim drugačne načrte. Spet so ga, na začudenje marsikoga, predvsem pa igralčevega tabora, želeli poslati drugam. Takrat se je odločil, da ima dovolj. Julija 2013 se ni pojavil na pripravah Benfice, ostal je v Sloveniji in z zastopnikom Mihom Mlakarjem – z njim je takrat sodeloval že nekaj let, igralsko-menedžerska naveza pa uspešno deluje še dandanes –, začel bitko s Portugalci.

Po nekaj tednih jo je dobil, podpisal je novo, veliko donosnejšo pogodbo, predvsem pa dobil obljubo, ki jo je tako želel. "V novi sezoni boš priključen članski ekipi," so slovenskemu vratarju pritrdili v Lizboni.

Priložnost je zagrabil z obema rokama

Prepričan, da bo priložnost, ko jo dobi, izkoristil, se je podal v novo sezono. Začel je kot drugi, tretji vratar Benfice, ta je sezono pred tem igrala v finalu lige Europa in ob koncu sezone kot iz nočnih mor v nekaj dneh izgubila kar tri lovorike. Še pokalno in tisto za naslov državnega prvaka. Kljub temu je bil zadovoljen in motiviran kot nikoli poprej. Dodaten dokaz, za kako zelo zrelega fanta gre, čeprav je bil star le 20 let.

Oktobra lani je dočakal trenutek, na katerega je čakal več kot tri leta. Prvič je branil vrata članske ekipe Benfice, pred tem je zbral nekaj nastopov v selekciji B, ki nastopa v drugi ligi. Branil je v pokalu.

Točka preloma se je zgodila sredi decembra, takrat se je na prvenstveni tekmi proti Olhanenseju poškodoval prvi vratar Artur. Po 68 minutah igre je prišel na igrišče, suvereno opravil svoje delo in soigralcem pomagal do zmage s 3:2.

Brazilca je ekspresno izrinil iz vrat

Ko je bil Brazilec poškodovan, je blestel, in vse bolj je bilo jasno, da je veliko izkušenejšega kolega izrinil iz vrat. Da je res tako, je potrdilo dogajanje v naslednjih tednih. Takrat je mladi Slovenec staknil pretres možganov, bil krajši čas odsoten, a se potem vrnil na mesto prvega vratarja.

"Bodite pozorni, prihaja mladi slovenski vratar," je januarja letos o njem zapisal eden izmed ameriških novinarjev, ki spremljajo nogomet, in ga uvrstil med stoterico nogometašev, ki bi lahko opozorili nase v prihodnjem letu.

Kot da bi pokukal v prihodnost. Ravno v tistem obdobju se je namreč začel meteorski vzpon slovenske nogometne senzacije. Vrata Benfice je zaklenil, navduševal je navijače in strokovnjake, Lizbončanom pa pomagal do ene od najboljših sezon v klubski zgodovini.

Zaklenil je vrata in postavil rekord

Benfica je osvojila naslov državnega prvaka, na katerega je čakala dolga štiri leta, zmagala tudi v obeh domačih pokalih, za piko na i sanjski sezoni je manjkala le zmaga v ligi Europa. Tam je morala v finalu premoč priznati še drugič zapored – tokrat Sevilli. Španci so zmagali po enajstmetrovkah.

Kljub temu Oblak razlogov za nezadovoljstvo ni imel. V nekaj mesecih je postal vratar, o katerem so govorili povsod po svetu. Na 25 nastopih v vseh tekmovanjih je kar v 21 primerih mrežo ohranil nedotaknjeno in postavljal raznorazne rekorde. Da na Portugalskem ni imel prave konkurence, potrjuje tudi priznanje, ki ga je dobil ob koncu sezone. Izbrali so ga za najboljšega vratarja na Portugalskem.

Postalo je jasno, da odhaja v Madrid

O prihodnosti je takrat modro molčal, a iz dneva v dan je bilo vse bolj jasno, da namigovanja o številnih evropskih snubcih niso bila kar tako. Predvsem o finalistih minule sezone lige prvakov, Atleticu in Realu Madrid, so bila najglasnejša.

Junija je postalo jasno, da je vse bližje selitvi v špansko prestolnico. Še nekaj dni je minilo in megla okoli njegove prihodnosti se je razblinila. Nekaj zapletov je bilo, a potem se je izšlo sanjsko in Atletico Madrid je postal klub, pri katerem bo razvijal nesporen, že večkrat dokazan nogometni talent.

Dan, ko je postal najdražji v zgodovini

Postal je najdražji slovenski nogometaš vseh časov in peti najdražji vratar v zgodovini nogometa. Znašel se je v središču igre milijonov, ki vlada v dandanašnjem nogometu, a ostaja na realnih tleh.

Na podpis pogodbe je prišel z zasebnim letalom, a brez skrbi, glamur in blišč ga nista potegnila vase. Vsi, ki ga bolje poznajo, so bili prepričani, da bo ostal tak, kot je bil vedno. Skromen in z mislimi pri najbližjih. Tako je tudi bilo.

Spodrsljaj na začetku sezone …

V novo sezono je krenil kot draga okrepitev Atletica, španskega prvaka, ki je nekaj mesecev pred tem igral v velikem finalu lige prvakov, skočil je v velike čevlje predhodnikov, David de Gea in Thibaut Courtois sta na štadionu Vicenteja Calderona pustila globok pečat. Zato mu, ko se je v času poletnih priprav poškodoval in je mesto med vratnicama prevzel Miguel Angel Moya, zagotovo ni bilo lahko.

Jasno, pojavljati so se začeli očitki o povsem zgrešenem nakupu, breme številnih milijonov je bilo veliko. V tako rani mladosti bi bilo za marsikoga preveliko, a Oblak je pač drugačen. Pridno je treniral in čakal na priložnost. Prve sicer ni najbolje izkoristil. Trener Diego Simeone ga je v ogenj poslal v ligi prvakov, a po treh golih, ki jih je prejel pri porazu v prvem krogu skupinskega dela tekmovanja v Pireju, se je tudi v tem tekmovanju usedel na klop.

Se je pa zato izkazal v pokalnem tekmovanju. Predvsem v osmini finala, ko je v obup spravljal zvezdnike Reala in Atleticu pomagal do četrtfinala. Tam je bila Barcelona, pa čeprav je Lionelu Messiju ubranil enajstmetrovko, prevelik zalogaj. Kljub dobrim predstavam je bil še vedno Atleticova številka 2, prednost je imel izkušenejši Moya.

… in deja vu: vrnitev med zvezde

Pred mesecem dni se je vse obrnilo. Na povratni tekmi osmine finala lige prvakov proti Bayerju iz Leverkusna se je Moya poškodoval, Oblak pa postal junak tekme, na kateri so se Madridčani v veliki meri po zaslugi slovenskega reprezentanta uvrstili v četrtfinale. Vmes je navduševal še v prvenstvu, poskrbel za nekaj bravuroznih obramb, prvi gol je prejel šele na četrti prvenstveni tekmi, na kateri je branil. Moya se je vrnil po poškodbi, a se usedel na klop.

Potem je prišel torkov večer in zagotovo vrhunec Oblakovega življenja v Madridu. Obrambe, s katerimi je v obup spravljal Garetha Bala, Jamesa Rodrigueza, Cristiana Ronalda in preostale največje zvezdnike svetovnega nogometa. Ni ga navijača in medija, ki ne bi trdil, da je bil nesporna številka ena velikega madridskega obračuna za mesto med najboljšimi štirimi v Evropi, ki se je končal z remijem 0:0. In ni jih malo, ki so začeli trditi to, kar so pri Atleticu očitno vedeli že lansko poletje. Da gre za enega najbolj nadarjenih vratarjev na svetu ta hip.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin