Četrtek, 23. 9. 2021, 10.00
3 leta, 2 meseca
Ivica Šurjak
Legendarni Hrvat, ki je zmrzoval na slovenskem snegu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,72
2
Ivica Šurjak se je rodil v Splitu 23. marca 1953. V karieri je igral za Hajduk, PSG, Udinese in Real iz Zaragoze.
Dalmacija ponuja pravcato zakladnico športa. Pred davnimi desetletji je glas o športnem fenomenu mesta Split v svet ponesel tudi Ivica Šurjak. Z legendarnim nogometašem Hajduka in kapetanom jugoslovanske reprezentance, čigar kariera je bila povezana tudi s Slovenijo, smo se pogovarjali na prekrasni lokaciji, enem izmed simbolov Splita. V njegovi Vidilici.
Je živa legenda hrvaškega in jugoslovanskega nogometa. Na igrišču je navduševal pred davnimi desetletji, postal dolgoletni (in tudi dolgolasi) simbol splitskega Hajduka, nato polnil naslovnice v Franciji, Italiji in Španiji, njegova kariera pa se je prepletala tudi s Slovenijo. Ne le zaradi Branka Oblaka, s katerim je odlično sodeloval tako v klubu kot tudi reprezentanci, ali žal že pokojnega Danila Popivode, s katerim si je prav tako delil slačilnico na obeh največjih prvenstvih, ampak tudi Ljubljane, kjer je služil vojaški rok. Ko je dopolnil 28 let, je odšel v Pariz, popeljal PSG do zgodovinske prve lovorike, se nato v spektakularnem prestopu, ki je bil vreden okrogel milijon dolarjev, preselil v Italijo in okusil blišč serie A, takratne najmočnejše lige na svetu. Ko mu je sloviti Zico v Vidmu odvzel mesto v ekipi, je sledila še selitev v Španijo. Za piko na i bogate kariere.
Z 68-letnim Dalmatincem smo se pogovarjali v njegovem gostinskem lokalu Vidilica, ki ga vodi že 26 let.
Izkusil je marsikaj, zdaj pa na stara leta uživa status legende. Včasih je bil dolgolasi šarmer, dekleta so ga oboževala, preizkusil se je celo kot pevec. Njegova žena prihaja iz Los Angelesa. V ZDA se pogosto vrača, tam sta se rodili tudi njegovi hčerki, sam pa, čeprav je okusil življenje na različnih atraktivnih lokacijah po svetu, najbolj uživa v Splitu. Tja se je tudi vrnil, ko je na Hrvaškem izbruhnila vojna, vojski pa brez pomisleka predal v uporabo svoj dragoceni, hitri gliser.
Najraje se zadržuje na Marjanu, na koncu priljubljene turistične poti, prepletene s stopnicami, v gostinskem lokalu Vidilica, za katerega skrbi že četrt stoletja. Ni se veliko postaral, pri 68 letih izžareva mladost, Slovenkam pa v šali sporoča, da še ni pozabil na njih. V Splitu ga prepoznajo številni turisti, s katerimi rad poklepeta in se spominja zlatega obdobja Hajduka. Tako je bilo tudi v našem primeru, ko smo ga obiskali kmalu po porazu Kekove čete na Poljudu.
Svojčas je spadal med najboljše krilne napadalce Evrope. Dres reprezentance Jugoslavije je oblekel 54-krat, dosegel deset zadetkov, dvakrat zaigral na svetovnem, enkrat pa na evropskem prvenstvu.
Kako je biti nogometna legenda v Splitu?
Dobro … Res je, da sem v 70. letih prejšnjega stoletja pustil določen pečat v nepozabni generaciji Hajduka. Ne le jaz, takrat je igralo še ogromno legend. Z menoj so bili še Dragan Holcer (nekdanji branilec, ki se je rodil v ujetništvu v nacističnem taborišču, njegov oče je bil Slovenec Franc Holcer, mati pa Avstrijka italijanskih korenin Ida Orella, ki je živela v Nišu, op. p.), Jurica Jerković, pa seveda Branko Oblak, ki je vse skupaj navdušil v Splitu. Če jih naštejem le nekaj.
Imeli smo odlično generacijo, ki jo je vodil trenerski fanatik Tomislav Ivić. Živel je za nogomet. Taktične zamisli je znal prirejati glede na tekmeca, kar današnjim trenerjem ni ravno v navadi. Z Ivićem sem začel sodelovati že kot deček. Pri 14 letih. Ko je postal trener članske ekipe Hajduka, je postopno vključeval obetavne igralce iz klubskega podmladka. Imel sem srečo, da je Hajduk takrat spremenil politiko. Ni več toliko iskal igralcev od drugod, ampak se zaradi talentirane generacije raje osredotočil na svojo mladost. Že kot mladinci smo namreč osvajali prvenstva Jugoslavije, dosegali izjemne uspehe, tako da so nam napovedovali svetlo prihodnost.
Tako sem dočakal priložnost in uresničil otroške sanje. To je nam, rojenim Splitčanom, zelo pomembno. Samo to. Nismo se obremenjevali s tem, ali bomo uspešni v šoli ali ne, ves čas smo razmišljali le o tem, ali bi lahko zaigrali za Hajduk. Med Splitom in tem klubom je, veste, prisotno ogromno ljubezni. To je težko razložiti.
Ko je Hajduk dosegal največje uspehe, je bil zelo priljubljen po vsej nekdanji domovini Jugoslaviji. Konec 70. let je obnorel tudi srce Matjaža Keka. Slovenski selektor ne skriva, da ga je takrat prevzela energija, ki jo je občutil na nekdanjem stadionu Hajduka, znamenitem Starem placu.
Prav imate. V nekdanji Jugoslaviji smo bili zelo priljubljeni. Spremljali so nas izredni rezultati. V 70. letih smo bili trikrat prvaki, petkrat zapored pokalni zmagovalci, kjer smo dobili 33 tekem zapored, kar je bilo v nekdanji domovini vse prej kot preprosto. Najlepši spomini me vežejo prav na Stari plac. Pozneje, ko so postavili Poljud, sem na njem igral le eno sezono.
Večino domačih dvobojev za Hajduk je odigral na stadionu Stari plac, kjer je splitski nogometni klub igral do leta 1979, nato pa se preselil na večji in udobnejši Poljud. Fotografija, na kateri ga v velikem derbiju pokrivajo nogometaši zagrebškega Dinama (desno), danes krasi notranjost Poljuda.
Na Starem placu pa je bilo nepozabno. To je bil stadion brez atletske steze, navijači so bili tik ob igrišču in ustvarjali velik pritisk. Slišal si vsako kritiko, vsako pohvalo. Vsaki ekipi, ki je gostovala v Splitu, so se malce zatresla kolena, ko so prišli k nam.
Na tem stadionu ste sodelovali tudi z Brankom Oblakom.
Odigral sem vse tekme v zlati generaciji Hajduka, izmed igralcev, ki so prišli od drugod, pa bi najbolj izpostavil Branka Oblaka, Rizaha Meškovića in Dragana Holcerja. Samo ti trije so bili resnično prave okrepitve. Oblak je bil fantastičen, moderen igralec. Ko nisem vedel, kaj bi napravil z žogo, sem jo dal njemu. Tako preprosto je bilo. Pri njem je bila na varnem, počutila se je kot v švicarski banki. Brane preprosto ni mogel izgubiti žoge. Bil je vrhunski nogometaš, Hajduk je z njim ogromno pridobil. Tako kot s Holcerjem, takratnim najboljšim branilcem v Jugoslaviji.
Žal mi je le, da s tistim Hajdukom v Evropi nismo prišli tako daleč, da bi odigrali kakšen finale. Pa smo imeli kar nekaj lepih priložnosti. Ko smo v četrtfinalu pokala državnih prvakov leta 1974 nadigrali St. Etienne s 4:1, a nato v gosteh po podaljšku izgubili z 1:5, ali pa leta 1976 doma v četrtfinalu ugnali PSV Eindhoven z 2:0, pa nato v gosteh po podaljšku ostali praznih rok z 0:3. To me še danes boli.
Zmagi Hajduka nad PSV in St. Etiennom v Splitu (2:0 in 4:1). Šurjak je na prvi tekmi prispeval drugi gol, na drugi pa dve podaji:
Po tistem porazu v St. Etiennu so se pojavile govorice, da so francoski prvaki zmagali s pomočjo dopinga.
Ne, v to ne verjamem. Ni bilo tega. Je pa res, da je takrat okrog 60. minute na stadionu zmanjkalo elektrike. Odšli smo v slačilnico, se ohladili in vrnili, po tem pa povsem pogoreli. Neki igralec St. Etienna, mislim da Larque, je pozneje rekel, da so jemali neka sredstva, a mislim, da to ni bilo to. Ne vem, kaj bi morali oni vse vzeti, da nas ne bi bilo več na igrišču. Pač, odigrali smo eno slabših tekem. Škoda, ker smo bili takrat zelo močni.
Najbolj mi je žal, da takrat ni bilo sistema VAR, ker bi lahko šli v Evropi tudi do konca. Ko smo ugnali PSV v Splitu z 2:0, smo nato na Nizozemskem izgubili po podaljšku z 0:3, nad menoj pa so napravili prekršek za 11-metrovko, čist kot solza. A to so bili seveda časi, ko ni bilo VAR. Ne bom rekel, da smo bili kot prvak Jugoslavije podcenjeni, a sodniki so vedno favorizirali ekipe iz večjih evropskih nogometnih držav, kot so bile Nemčija, Italija, Francija, Nizozemska. Res škoda, ker smo bili zelo blizu uspehu.
Takrat smo v polfinalu pokala pokalnih zmagovalcev izgubili proti Leedsu leta 1973, pa v četrtfinalu pokala državnih prvakov leta 1980 proti Hamburger SV. V Splitu, takrat smo že igrali na Poljudu, smo jih razbili, zapravili še 11-metrovko in zmagali s 3:2, v gosteh pa izgubili 0:1, čeprav je Horst Hrubesch pri zadetku storil očiten prekršek nad našim vratarjem. Potem pa je HSV pozneje dobil Real Madrid s 5:1 in s Kevinom Keeganom, Felixom Magathom in Ivanom Buljanom, trener je bil Branko Zebec, postal evropski prvak.
Evropski neuspehi so največji madež splitskega Hajduka. Vedeli smo, česa smo sposobni. Vedeli smo, da smo bili blizu evropske lovorike, nato pa smo si bili za nekaj krivi sami, nekaj pa so imeli pri tem tudi sodniki. A kaj bi, to je že preteklost. Davna.
Ste z Brankom Oblakom sodelovali tudi pozneje, ko je odšel v Nemčijo?
Seveda, igrala sva skupaj v reprezentanci na največjih tekmovanjih. Najprej že na SP 1974 v Zahodni Nemčiji, ko sem imel 21 let. Koliko je bilo to zgodb. Od prerekanj o premijah do afere, katero opremo bomo nosili, in nenavadnega obiska predsednika Tita, ki nas je obiskal na dan tekme z Nemci ob 10. uri zjutraj, tekma pa je sledila popoldan. Odigrali smo jo zares slabo, to moram priznati.
Jugoslovansko nogometno reprezentanco sta leta 1974 med svetovnim prvenstvom obiskala predsednik Josip Broz Tito in njegova žena Jovanka. Poleg Tita sta na fotografija takratna soigralca splitskega Hajduka Branko Oblak in Ivica Šurjak, desno na fotografiji je legenda slovenskega nogometa in Olimpije Danilo Popivoda, ki je umrl pred kratkim.
Na tem prvenstvu sem igral na mestu napadalca, Oblak pa je bil na moji levi strani. Izjemno smo začeli, najprej remizirali proti Brazilcem, aktualnim svetovnim prvakom. Brane je z glavo zadel okvir vrat. Nato smo potolkli Zaire, bilo je kar 9:0, pa remizirali s Škotsko 1:1. V drugem delu prvenstva nam je šlo slabše. Najprej smo nesrečno izgubili proti Poljakom, potem žal odigrali najslabše ravno takrat, ko smo najbolj potrebovali dober rezultat. Proti ZRN smo izgubili z 0:2, prejeli povsem naključna gola. To je bil čuden dan. Takrat smo bili vsi malce čudni, bilo mi je žal, da sem tako končal svoje prvo veliko tekmovanje.
Jugoslovanski navijači iz Nürnberga so na šaljivem transparentu poudarili, kako lahko Ivica Šurjak in tedanji prvi vratar Jugoslavije Enver Marić spijeta kavo s takratnim prvim brazilskim zvezdnikom Jairzinhom. "Imamo dovolj časa za brazilsko kavo in zmago," so zapisali.
Takrat ste že spadali med najbolj priljubljene nogometaše v Jugoslaviji.
Kapetanski trak Jugoslavije sem nosil šest, sedem let. Nisem bil kak grobijan, kje pa. Kamorkoli sem prišel, so me lepo sprejeli. Vsi so te gledali, skrbeli zate. Včasih me je bilo že kar malce sram, ko so me tako lepo pričakali, pa sem raje kdaj spustil glavo, če sem kam prišel. To so bili res prekrasni časi. "Lipa vrimena," kot pravimo Dalmatinci. Oboževali so nas po vsej Jugoslaviji. Beograd, Zagreb, Ljubljana … Vseeno. Nogometni reprezentanti smo bili zelo priljubljeni.
Ko ste prisedli k naši mizi, vam je prijatelj prišepnil, kako morate v intervjuju obvezno poslati pozdrav Slovenkam.
Dobro, takrat so bili res lepi časi. Moram malce pozdravljati Slovenke, Srbkinje, Makedonke (smeh, op. p.) … Bilo nam je dobro, ljudje so nas oboževali.
Ivica Šurjak se je v mladosti za kratek čas preizkusil tudi kot pevec:
Ste sloveli kot nogometni osvajalec ženskih src, so se dame lepile na vas?
Ne, ne, tako pa spet ni bilo. Ta priljubljenost nogometaša ti pač zagotavlja neko prednost. Ljudje prihajajo k tebi. Tako so tudi dekleta. A na lep način. Hočejo se fotografirati s teboj, ali pa ti govorijo, kako te obožujejo, da si jim všeč. Meni je bilo krasno. Imam lepe spomine iz Slovenije, rad se spominjam prigod iz mladosti, kaj vse mi je uspelo kot mlademu Splitčanu, zaljubljenemu v Hajduk.
V čem tiči skrivnost Splita, da je svetu podaril toliko svetovno znanih in uspešnih športnikov?
Split je noro mesto! "Ludi grad." To vedno rad poudarim, ker smo vročekrvni, zelo temperamentni. Krasi nas neki poseben značaj. Neka hrabrost. Čudež je, da Blanka Vlašić doseže skoraj svetovni rekord v skoku v višino, a nima nikakršnih pogojev za trening in trenira tudi v dežju. Košarkarji isto, pa so bili trikrat zapored evropski prvaki. Imamo izjemne teniške igralce, Ivanišević, Ančić, Pilić, da jih ne naštevam dalje. Split je mesto, ki živi za šport.
Mene so našli, ko sem igral nogomet na osnovni šoli Varoš. Imel sem 11 let. To so spremljali tudi ljudje iz Hajduka. Točno so vedeli, kaj se dogaja v našem kvartu. Tako so me odkrili. Rekli so mi, naj pridem v klub. Povabili so me na trening, me nato preizkušali še 10 ali 15 dni, nato pa mi povedali, da lahko ostanem z njimi. To je bil prekrasen občutek.
V Hajduku iz Splita, ki je v času nekdanje Jugoslavije skupaj s Crveno zvezdo in Partizanom (oba Beograd) ter Dinamom iz Zagreba sestavljal veliko četverico, je igral od 11. do 28. leta. Danes Šurjak uživa ob pogledih na svoje rojstno mesto z Marjana, kjer vodi gostinski lokal Vidilica.
Od 11. do 28. leta sem bil v Hajduku. Dal sem mu vso mojo mladost. Na Starem Placu sem imel srečo, da sem dosegel zadetek že na prvi tekmi. Igrali smo proti beograjskemu Partizanu. Prvi napadalec Pero Nadoveza se je poškodoval, pa me je trener Slavko Luštica, pozneje je vodil tudi Olimpijo, uvrstil v ekipo. Kar v napad. Takrat sem imel komaj 17 let!
Ko sem to izvedel, sem bil vznemirjen, čutil sem ogromno tremo. Odhitel sem domov, da bi to povedal očetu, on pa kar ni mogel verjeti. Da bo njegov sin, donedavni mladinec, kar naenkrat igral proti Partizanu. Imel sem srečo, dal sem drugi gol, zmagali smo z 2:1, potem pa sem ostal kar v napadu. No, ko se je Nadoveza vrnil, so me preselili na levo krilo. V napadu sem sicer odlično sodeloval z Jerkovićem in Oblakom, imeli smo ogromno uigranih kombinacij in dosegali krasne uspehe.
Kako pa se spominjate gostovanj pri Olimpiji za Bežigradom?
Lepo. Olimpija je imela vedno dobro ekipo, tako da nam ni bilo lahko. No, niso pa vsi spomini ravno prijetni. Enkrat smo namreč igrali po snegu. Povsem sem bil premražen, od mraza nisem vedel, kje sta sploh moji nogi. Ali se me sploh še držita. Na igrišču sem bil povsem zmeden, nisem mogel prav nič. Trener me je poklical na klop, pa sem mu pojasnil, da ne znam igrati nogometa na snegu, da sem povsem nekoristen za ekipo. Zeblo me je, zato sem jo ucvrl v slačilnico, da nisem zmrznil. Ob polčasu sem slekel dres in hitro oblekel bundo. Ni šlo drugače. No, Slovenci so pa na drugi strani leteli po igrišču. Njim je bilo vse skupaj normalno.
Nekateri nam pravijo, da smo alpski narod.
Alpski narod, da (smeh, op. p.). Ampak Olimpija je imela res dobro moštvo. Vili Ameršek, Danilo Popivoda … Veliko dobrih igralcev je bilo takrat v Ljubljani.
V Ljubljani je zelo rad zahajal v gostilno Šestica, pozneje, ko je bil nogometaš Udineseja, pa so ga v Sloveniji najbolj očarale lepote Kranjske Gore.
V Ljubljano ste se še vrnili, saj ste tu služili obvezni vojaški rok.
Res je, v Ljubljani sem bil vojak. V Sloveniji nisem služil celotnega roka, ampak okrog šest mesecev. Sprva mi je bilo obljubljeno, da bom vojaški rok služil le tri mesece, a se niso držali obljube. To, da sem bil znani nogometaš, ni kaj dosti pomagalo. Na koncu sem v kasarnah preživel vsega skupaj okrog deset mesecev.
V Ljubljani pa sem se imel takrat zelo lepo. Pri mojem Dalmatincu v gostilni Šestica, kjer se je odlično kuhalo, sem užival. Slovenija je nasploh čudovita dežela. Še danes grem večkrat v Kranjsko Goro. Slovenijo sem namreč zelo pogosto obiskoval že takrat, ko sem v Italiji igral za Udinese, v 80. letih prejšnjega stoletja. Do Slovenije je bilo le pol ure, seveda sem to večkrat izkoristil.
Dejali ste, da vas je zelo navdušil Oblak, ko je branil barve Hajduka in Jugoslavije. Branko Oblak je na stara leta zelo odkrit, neposreden v izjavah, zlasti ko se ga javno povpraša za mnenje o stanju slovenskega nogometa. Je bil takšen tudi kot igralec?
Ne. Takrat ni veliko govoril. Bil je malce zadržan, skromen. Pa ne, da bi bil sramežljiv. V spominu sem ga ohranil kot zelo prijetnega sogovornika, ki pa se ni rad izpostavljal. Nikoli. Veliko smo se družili, kdaj pa kdaj šli zvečer tudi ven. V naši generaciji smo preprosto vsi imeli svoj močan ego. Če si odigral slabo, je drugi odigral boljše in je bilo spet dobro za Hajduk. Bili smo prava klapa. Bilo je le nekaj tujcev, preostalo pa domači igralci. Tako je tudi najlažje.
V jugoslovanski reprezentanci si je pogosto delil slačilnico z Brankom Oblakom. Leta 1974 so udarno enajsterico "modrih" (zgoraj od leve proti desni) sestavljali Josip Katalinski, Vladislav Bogičević, Ivica Šurjak, Ivan Buljan, Enver Marić, Dragan Džajić, (spodaj od leve proti desni) Ilija Petković, Stanislav Karasi, Jovan Aćimović, Branko Oblak in Enver Hadžiabdić.
Vsi Splitčani smo namreč zaljubljeni v Hajduk. Takšen bi moral biti tudi današnji Hajduk. V tem prijetnem podnebju, okolju bi lahko sestavili ekipo iz igralcev, ki prihajajo iz Splita ali njegove okolice, ter bi lahko konkurirali za prvo mesto. In imeli največ dva igralca iz tujine, ampak le tista z dodano vrednostjo. Če mladinska šola Hajduka ne mora napraviti pravega napadalca ali branilca, potem je to katastrofa. Take igralce moraš delati, ne pa kupovati. Kupi potem raje takšnega, kot je bil nekoč Brane Oblak, ne pa takšne, kot jih danes.
Kaj pa menite o Janu Mlakarju, ki se je poleti iz Maribora preselil v Split?
Prej ga nisem poznal, sem ga pa spremljal na prvi tekmi za Hajduk. Takoj je dal dva gola in me z nastopom proti Lokomotivi v Zagrebu pozitivno presenetil. Je gibčen, ima kakovost, živi za teh 16 metrov pred vrati, da bi izpeljal kakšno priložnost.
Je pa od Slovencev fantastičen zlasti vaš mali "centarfor" Benjamin Šeško. Ima komaj 18 let. Zelo so ga hvalili predstavniki iz Nogometne zveze Slovenije, ki so bili pri meni pred tekmo v Splitu. Saj ste videli nato na Poljudu, ko je le za malo zamudil pri žogi. Če ne bi, bi lahko bilo 1:1. Potem pa nikoli ne veš, kaj bi se lahko zgodilo.
Vas je Slovenija negativno presenetila na Poljudu, ali je bila Hrvaška toliko boljša?
Kakor poznam Keka, ki ga štejem med odlične trenerje, sem od Slovenije pričakoval veliko več. To je po tekmi priznal tudi Kek. Da jo je Slovenija še dobro odnesla, da ni izgubila z več kot 0:3. In to je edina resnica. Ponavljam pa, da Hrvaška prejšnjih tekem ni igrala preveč dobro, a se je vendarle opazila razlika med reprezentancama. Imate odličnega vratarja, še nekaj zelo dobrih igralcev, kot celota pa se mi zdi, da Keku ne bo lahko sestaviti ekipe, da bi lahko igrala enakovredno s Hrvaško.
Šurjak je našel zelo pohvalne besede za kapetana slovenske reprezentance Jana Oblaka in mladega napadalca Benjamina Šeška, ki je v sredo v avstrijskem pokalu zatresel mrežo Kalsdorfa in dosegel že sedmi zadetek za Salzburg v tej sezoni.
Ja pa res zanimivo, da ima Slovenija spet tako vrhunskega nogometaša s priimkom Oblak. Pa nista Brane in Jan, kakor slišim, nič v sorodu. Drži, ne? Vratar Jan Oblak je fantastičen. Ker ima že 28 let, se mi zdi, da bo pri Atleticu še leto dni, potem pa ga bodo Madridčani prodali za lep denar. Da ne bodo ponovili napake Barcelone, ki je pustila Messija brez odškodnine.
Selektorja Keka in kapetana Oblaka čaka po porazu v Splitu zahtevno nadaljevanje kvalifikacij za SP 2022, reprezentanca je padla na četrto mesto.
Dobro, v skupini sta še Rusija in Slovaška, Rusi pa prihajajo v Slovenijo, nato pa še k nam v Split. Tako še imate priložnost, saj gre druga ekipa v dodatne kvalifikacije, kajne?
Matjaž Kek, ki je s slovensko reprezentanco nedavno izgubil proti Hrvaški in s tem vpisal prvi poraz v trenerski karieri na Poljudu, je zelo priljubljen v Dalmaciji. Ivica Šurjak bi ga z veseljem pozdravil na položaju trenerja splitskega Hajduka.
Keka sicer zelo cenim, ker je dosegel odličen rezultat z Rijeko. Opazil sem, da je imela igra Rijeke pod njegovim vodstvom glavo in rep. Točno se je vedelo, kdo kaj dela. In igralo se je. Pogumno. Ko je gostoval pri Hajduku, je takoj napadel našo polovico igrišča. Tega ne doživiš prav pogosto na Poljudu. Dosegel je fantastičen rezultat. Keka imajo v Splitu vsi radi, on ima rad Hajduk in res bi bilo fino, če bi prišel k nam in postal trener Hajduka. Bil bi, v to sem prepričan, dobro sprejet. Lahko bi veliko pomagal k izboljšanju igre Hajduka.
Pa mu tega na Reki ne bi zamerili?
Ne, kje pa. Tukaj je zelo priljubljen. Njegove izjave se stalno sučejo v tem smislu, da spoštuje vse in ima rad Hajduk. Absolutno bi bil lepo sprejet. To pa je zelo pomembno.
Ko se spominjam moje igralske kariere, so mene lepo sprejeli v vseh klubih, za katere sem igral. Tako v Hajduku, PSG, Udineseju in Realu iz Zaragoze, kjer sem tudi končal kariero. Pri 32 letih. Žal ni šlo naprej. Ni mi bilo žal, igral sem na dveh svetovnih prvenstvih, pomagal Hajduku do čudovitih uspehov, zbral 54 tekem za reprezentanco, dosegel deset zadetkov. Imel sem tudi srečo, da nisem bil nikoli poškodovan. Vse do usodne Zaragoze, ko sem moral dvakrat na operacijo kolena, tako da je bilo kariere konec.
Po dvoboju z ZRN na svetovnem prvenstvu leta 1974 si je izmenjal dres s slovitim, žal od letos pokojnim nemškim napadalcem Gerdom Müllerjem, s katerim si je pozneje slačilnico Bayerna delil Branko Oblak.
Kaj bi šele bilo, če bi se lahko iz Jugoslavije podali v tujino pred 28. rojstnim dnevom, kot je takrat veleval zakon.
Tega res ni bilo lahko zdržati. Danes potekajo veliki prestopi že pri 18, 19 letih, a dobro … S PSG sem podpisal pogodbo po 28. letu. Pred tem sem odšel iz vojske v Pariz in se nisem z reprezentanco vrnil v domovino. To so nekateri povezovali s tem, da sem takrat že podpisal za PSG. Nastal je celo manjši škandal, a se je na koncu vendarle vse razpletlo brez stresa. Takrat nisem bil v Parizu zaradi pogodbe, ampak nečesa drugega.
Ko pa sem nato igral za PSG, je bilo zame dobro poskrbljeno v finančnem smislu, a mi je nato Udinese plačal še več! V Parizu sem s PSG osvojil francoski pokal. To je bila sploh njegova prva lovorika. Še danes sem ponosen, da sem sodeloval pri tem zgodovinskem dejanju.
Torej ste PSG pomagali do krstne lovorike?
Da. Leta 1982 smo v finalu francoskega pokala premagali St. Etienne. Takrat je pri njem blestel Michel Platini. V finalu je dosegel oba zadetka, sam pa sem podal za oba naša zadetka. Po 2:2 so se izvajale enajstmetrovke, z bele točke sem bil uspešen, nato pa smo zmagali z 8:7. Pozneje so me navijači PSG izbrali med deset najboljših tujcev v zgodovini kluba. Na deseto mesto. Pa čeprav sem igral za Parižane le eno sezono. To priznanje mi veliko pomeni. Na lestvici so tudi Zlatan Ibrahimović, Ronaldinho, da ne naštevam dalje, prvi pa je Safet Sušić! Povsem zasluženo.
Ko sem zapuščal Parižane, me je predsednik Francis Borelli poklical in povprašal za mnenje, kdo bi me lahko nadomestil. Bili smo ravno v Novem Sadu na pripravah za SP 1982, pa sem mu predlagal Sušića. In potem se je zgodila ta lepa zgodba.
Ko je odslužil vojaški rok, je podpisal pogodbo s PSG:
In 1981 #IvicaŠurjak moved from #Hajduk to #ParisSaintGermain#Šurjak #PSG pic.twitter.com/Rq5cXgR1ca
— OldFootballPhotos (@OldFootball11) October 31, 2017
Zakaj pa ste tako hitro zapustili PSG?
Imel sem 29 let in sem se iz finančnih razlogov, ker je bilo treba razmišljati o skrbi za družino, raje odločil za Udinese. Ponudili so več denarja, Italija pa je imela takrat najmočnejšo ligo v Evropi. V prvi sezoni sem igral na vseh tekmah. Bili smo šesti, kar je bil zelo dober rezultat za Udinese, potem pa je predsednik Lamberto Mazza kupil Brazilca Zica. S podjetjem Zanussi je v Braziliji napravil velik posel in uspelo jim je pripeljati Zica, kar je bil takrat čudež, saj je Zico spadal med največje nogometne zvezdnike. Je tudi najboljši nogometaš, kar sem jih kdajkoli videl.
Vrhunci Ivice Šurjaka v prvi sezoni, ko se je pridružil Udineseju:
Skupaj sva trenirala, potem pa žal nisem več mogel redno igrati, ker je v Italiji veljal zakon, da lahko v vsakem klubu igrata le dva tujca. Drugi tujec je bil Edinho, branilec iz Brazilije, Zico pa je igral ravno na mojem igralnem položaju. Ko sva skupaj trenirala, sem hitro ugotovil, da ni bil le kralj prekinitev, prostih strelov, ampak je znal z "balunom" (tako Dalmatinci imenujejo nogometno žogo, op. p.) praktično vse. Ni veliko takšnih igralcev.
Slabo desetletje po tem, ko ste se nogometno upokojili, je na območju nekdanje Jugoslavije počilo. Ko je pred tremi desetletji na Hrvaškem divjala vojna, je vaše rojake navdušila gesta, da ste hrvaški vojni mornarici v uporabo predali svoj hitri, zelo dragocen gliser.
Vojna ... Moja žena je Hrvatica, rojena v Kaliforniji, hčerki pa sta živeli v Los Angelesu. Tako sem tudi sam pozimi živel v Kaliforniji. No, ko se je začela vojna, sem se hitro vrnil domov. Kaj pa bi drugega? Tu sta bila moja starša, moji prijatelji. Prišel sem, da branim svoje. Na srečo Split ni utrpel veliko škode, eno jutro so nas obstreljevali s topov z ladij. Bilo je bombardiranje, to pa je bilo tudi vse. Normalno je, da pomagaš domovini. O tem je v Dubrovniku po vojni izšla tudi knjiga. V njej so opisovali ravno moj gliser. Gliser, ki je reševal človeška življenja, prevažal ranjence, hrano, ko je bil Dubrovnik blokiran in podobno.
Imate radi morje?
Pa še kako! V njem uživam. Saj sem vendarle Dalmatinec. V okolici Trogirja imam vikend, moja družina vse poletje preživi tam, sam pa sem v Splitu, saj že 26. leto zapored vodim bar Vidilica. Lepo je. To je zelo obljuden kraj, s katerega seže prelep pogled na Split. Vidikovac je eden simbolov Splita, tako da imam veliko opravka s tujci.
Split postaja v očeh tujcev vse bolj priljubljeno turistično središče. V to smo se prepričali tudi ob obisku največjega dalmatinskega mesta ob gostovanju Slovenije v sklopu kvalifikacij za SP 2022. Takšen pogled na splitsko Rivo ponuja Vidikovac.
Vas kdo prepozna?
Nekaj turistov že, najbolj tisti iz nekdanjih republik Jugoslavije. Zlasti Srbi in Črnogorci. Skupaj se fotografiramo, pogovorimo, obujamo spomine. Pravijo, da se nisem veliko spremenil. Vsaj v obraz, če že ne lase, saj sem prej nosil daljše. Ohranjam kolikor toliko športno postavo.
Pred nekaj dnevi me je tako obiskal nekdanji srbski športni komentator Milojko Pantić. Njegova žena prihaja iz Zagreba, ima tudi vikend v Dalmaciji. Zdaj ima svojo televizijsko oddajo v Srbiji, kjer se bori proti zdajšnji politični struji in udriha po njej. Joj, Milojko … Spominjam se, ko je nekoč prenašal beograjski derbi. Igrala sta Crvena zvezda in Partizan, on pa navija za rdeče-bele. Pa je začel prenos z besedami, daso na igrišče prišli igralci Partizana, "zdaj pa so prišli še naši" ("A evo i naših," so se glasile njegove besede, op. p.). Takrat ga je poslušala vsa Jugoslavija.
Turisti (v Dalmaciji smo se mudili pred dvema tednoma) so preplavili vaše mesto, čeprav se piše že september.
Split je postal pravo turistično mesto. Prej je veljal le za tranzitno točko, ljudje so le potovali skozi mesto, šli naprej na trajekt in na otoke. Zdaj pa je res prava turistična atrakcija. Svoje sta naredila nanizanka Igra prestolov in festival Ultra, na račun katerega Split obiskuje ogromno mladih turistov. Po mestu se je odprlo veliko nočnih klubov, dobrih restavracij. V Splitu zdaj turisti, ki se tu zadržujejo, najdejo prav vse.
Najbolj uživa, če lahko nosi kratke hlače. Zato se pozimi večkrat odpravi v Kalifornijo, kjer so se rodile njegova žena Renata, pa tudi obe hčerki.
Pa turistična gneča, to povečano zanimanje, kaj motita meščane?
Mislim, da ne. Oziroma kar verjamem, da je tako. Nihče se namreč ne pritožuje. Če pogledate naš kvart Varoš, je skoraj vsaka druga hiša polna turistov, najemnikov. Ljudje so iz tega naredili dober posel in jim je v interesu, da se nekaj dogaja. Finančno se jim to še kako obrestuje. Split zaradi tega napreduje. Saj ste videli, kako je nedavno na Rivo prišel Michael Jordan. Ljudje imajo radi Hrvaško. Imamo lepe otoke, lepa mesta. Glede turistov ni pri nas nikakršnega ljubosumja.
Američan Michael Jordan je nekoč v košarki predstavljal tisto, kar že dalj časa v nogometu predstavlja Lionel Messi. Poleti je prišel ravno v "vaš" PSG.
PSG je v zadnjih letih postal res velikan. Lani so me iz Pariza vabili na 50-letnico kluba, a je načrte prekrižal covid-19, tako da nisem mogel odpotovati. Pričakujem pa novo povabilo PSG na večdnevno zabavo, na kateri se bomo družili nekdanji nogometaši kluba. Verjetno bo povezana s kakšno tekmo. Načrtovali so jo že za finale francoskega pokala, ko je PSG tako kot leta 1982 igral ravno proti St. Etiennu, a je bila zabava prestavljena. Lepo bo iti v Pariz in obiskati stare prijatelje.
Pariz, Los Angeles … Vaše življenje je razpeto med atraktivnimi lokacijami.
Ko napoči zima, se za nekaj mesecev preselim v Kalifornijo. Tam se temperatura ne spušča pod 15, 20 stopinj Celzija. Vedno lahko nosiš kratke hlače, to je prava uživancija. Imel sem srečo, da sem igral nogomet v treh prelepih deželah. V Franciji, Italiji in Španiji. A najbolj uživam v Splitu, to moram priznati iz srca.
Za konec bi rad pozdravil moje ljube Slovenke, pa tudi Slovence (smeh, op. p.). Prisrčna hvala za obisk, prav vesel sem, da smo malce obujali spomine.
2