Življenjske modrosti slovenskega nogometaša, ki je premagal raka

"Vedno morate videti luč na koncu predora. Lahko, da je danes zelo težko, a bo morda že jutri bolje," še dodaja 29-letni Ljubljančan in opozarja tudi na tisto že obrabljeno, a zato toliko bolj resnično o tem, da je treba v življenju ceniti vsak dan.

"Kajti že jutri se ti lahko svet obrne na glavo," pravi. Tako kot se je njemu lani, ko je, zdrav mladenič, na vrhuncu svojih moči in športnik, čez noč izvedel, da ima raka limfatičnega sistema, ki ga poznamo tudi po imenu Hodgkinov limfom.

Danes, leto in pol pozneje, lahko zadovoljno ugotovi, da je najtežjo tekmo svojega življenja dobil. Tako kot tudi to, da je iz nje izsrkal številne življenjske modrosti, zaradi katerih zdaj živi veliko bolj polno in lažje.

Težka preizkušnja ga je utrdila. Foto: Vid Ponikvar "Ko sem prebrodil to, so vse druge stvari postale veliko lažje. Druge težave v življenju so postale manjše," je povedal in dodal, da se je zlahka privadil tudi izrednih razmer ob aktualni koronakrizi. Ta ga je ujela v Bosni in Hercegovini, kjer je ravno pretekli teden vstopil v novo, že tretjo sezono kot član bosanskega prvaka zadnjih dveh let FK Sarajevo.

Pri tem se, čeprav trenutno ni prva trenerjeva izbira med vratnicama, počuti odlično. Zagotovo tudi zaradi velike podpore, ki so mu jo v najuspešnejšem bosanskem nogometnem klubu izkazali v najtežji bitki njegovega življenja. "Tu se počutim kot doma," je to potrdil nekdanji slovenski mladi reprezentant, tudi nekdanji kapetan kranjskega Triglava in Olimpije.

Stožice je zapustil tik pred prihodom zdajšnjega predsednika Olimpije Milana Mandarića, tako da sanj o lovoriki v majici ljubljenega kluba ni dočakal, a je nanj ohranil številne spomine. Tako lepe kot tudi grde. Seveda smo nekaj besed namenili obojim.

Nova sezona, ki bo podobno kot prejšnja zelo drugačna, se je začela. Prva tekma je za vami. Kakšno je stanje duha v bosanskem nogometu?
Odigrali smo prvo resno tekmo po res dolgem času. Bilo je zelo vroče, igrali smo na umetni travi, na podlagi, ki je nismo vajeni, a smo na koncu FC Krupo zasluženo premagali z 2:0. To je najpomembneje. Gledalcev ni bilo, prav tako smo morali upoštevati številna pravila in omejitve. 

Kako dolgo bo tako, ne vemo. Nazadnje, ko smo igrali pred tem, so bili navijači prisotni. Vse je novo za nas, vrnili smo se po dolgem času, a je tako za nas kot za druge enako. Morali se bomo navaditi.

Kakšen je vaš status?
Sem zraven, to je najpomembneje. Za mano je res dolg premor, a sem fizično v dobrem stanju. Pričakovano sem potreboval nekoliko več časa, da sem se vrnil, a se dobro počutim. Sem rezervni vratar in upam na priložnost. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost.

Avgusta 2018 se je prvič podal v tujino in okrepil FK Sarajevo, s katerim je bil dvakrat bosanski prvak. Foto: fksarajevo.ba Kaj ste počeli od izbruha pandemije novega koronavirusa v začetku marca? Ste se vrnili domov v Slovenijo?
Po uradnem koncu sezone sem prišel domov na dopust za dva tedna, sicer pa sem bil bolj ali manj ves čas v Bosni in Hercegovini. Od 10. januarja pa vse do konca maja me ni bilo v Ljubljani.

Kako ste razmere, ki jih je prinesel novi virus, opazovali sami? Kakšno stanje je danes v Bosni in Hercegovini glede tega?
Zdaj se je stanje spet malce poslabšalo. Vse več je okuženih. Prej je bilo vse zaprto. Od restavracij do drugih gostinskih lokalov in podobno. Omejitve so bile res ostre. Tudi policijska ura je veljala. Od šestih zvečer do šestih zjutraj ste na ulicah videli redkokoga. Bilo je nekaj novega, a mi ni bilo težko.

Po tem, kar sem izkusil z boleznijo, se hitro privadim na vse. Tako je bilo tudi s tem virusom. Človek se mora navaditi, se držati navodil in ostati miren. Hitreje ko se navadiš, bolje je za vse. Jaz nisem imel nobenih težav.

Sezone v bosanski premier ligi je bilo uradno konec junija. Tri mesece za tem, ko ste v njej s Sarajevom odigrali zadnjo tekmo. Na vrhu lestvice ste imeli po 22 odigranih tekmah tri točke prednosti pred Željezničarjem in postali prvaki. Je bilo kaj pritožb na takšen razplet?
Niti ne preveč. Seveda bi si nekateri želeli, da bi igrali do konca in imeli možnost, da so prvaki oni, a zveza se je odločila pošteno. Odigrali smo vsak dve tekme proti vsakemu. Eno doma, drugo v gosteh. Glede na položaj, v katerem smo se znašli, je bila taka odločitev najbolj poštena.

Seveda bi tudi mi najraje videli, da bi igrali do konca in bi to, da smo najboljši, potrdili na igrišču, a v teh okoliščinah je bil tak razplet najbolj pošten. Višja sila je pač poskrbela, da igrati nismo mogli. Vesel sem, da smo obranili naslov prvaka.

Za Sarajevo je do zdaj zbral štiri nastope. Foto: fksarajevo.ba Kakšni so cilji v tej sezoni?
Sarajevo ima vedno najvišje cilje, tako v prvenstvu kot v pokalu. V Evropi želimo narediti korak naprej. Smo nosilci v prvem krogu kvalifikacij. Lani smo prišli do tretjega kroga kvalifikacij v ligi Europa. Letos upamo na kaj več. To ni cilj, ampak želja. Veliko bo odvisno od žreba.

Sploh letos, ko je način tekmovanja nekoliko drugačen, prav tako pa ne veš, ali boš igral v gosteh ali doma. Odločalo bo milijon dejavnikov. Lani nismo imeli sreče pri žrebu kvalifikacij za ligo prvakov. Letos jo bomo, upam, imeli. Vsekakor je v interesu vseh v klubu, da nase opozorimo tudi v Evropi.

Sarajevo je bilo v nekoč zelo močni ligi nekdanje skupne Jugoslavije eden redkih klubov, ki je prekinil dolgoletno vladavino velike četverke (Crvena zvezda, Partizan, Hajduk Split in Dinamo Zagreb) in bil dvakrat tudi prvak. Za tedanje razmere velikan, je to v Bosni in Hercegovini še danes?
Je. Ima res veliko bazo navijačev in ljudi, ki stiskajo pesti zanj. Tudi številni znani obrazi. Potem so tu seveda še imena številnih velikanov nogometa z območja nekdanje skupne države, ki so igrali zanj, pa zgodovina uspehov, ki jo ima. Sarajevo je velikan. V čast mi je, da sem njegov član. To prinaša tudi pritisk, a tako je v vseh velikih klubov. Ne samo nekoč, Sarajevo je v bosanskem nogometu najboljše tudi danes. Smo dvakratni prvaki zadnjih dveh sezon.

Tudi organizacijsko je klub na res visoki ravni. Imamo dve dobri igrišči in tretje z umetno travo. Prvo tekmo v tej sezoni smo odigrali v gosteh na stadionu, ki ima umetno travo, tako da smo teden pred tem trenirali zgolj na takšni podlagi. Takšne in podobne stvari so, s katerimi se lažje prilagodimo in smo še bolj konkurenčni. Organizacijsko je res vse tako, kot mora biti. Imamo takšne pogoje, kot jih v Sloveniji verjetno nima nihče. Zdaj klub vodi poslovnež iz Vietnama, medtem ko je glavni sponzor turško letalsko podjetje. Klub je zanimiv za vse.

Dobra je tudi novica, za katero ste izvedeli tik pred začetkom nove sezone. Mestna občina vam je podelila koncesijo za upravljanje kultnega stadiona Koševo za prihodnjih 30 let.
Da, to je zagotovo zelo dobra novica. To je bilo v interesu kluba. Želeli so, da lahko odločajo, kaj lahko s stadionom naredijo in kako. Mislim, da bomo zaradi tega stopili še stopničko višje. Lažje bo pridobivati sponzorje, vlagati v razvoj. Veseli smo, da se je izšlo tako.

To je res kulten stadion, na katerega so že desetletja zahajali kultni navijači. So zelo zahtevni, kar je za klub z najvišjimi ambicijami običajno, a nas vedno podpirajo. Tako na domačih tekmah kot na gostovanjih. Lep občutek je, ko pred njimi stopiš na igrišče. Nekaj posebnega.

Pa življenje v Sarajevu, mestu, ki ima v srcih mnogih še danes posebno mesto?
Zelo lepo. Zdaj sem tu že praktično domač. Navadil sem se na tukajšnje življenje in tukajšnje ljudi. Res so dobrosrčni in prijazni. Vedno pripravljeni priskočiti na pomoč, če vidijo, da si v redu. Vsi so kulturni, prijazni. Ne manjka seveda niti humorja. Ni se mi bilo težko prilagoditi. Mesto je lepo, zanimivo.

V Sarajevu je imel v najtežjih trenutkih veliko podporo. Potrditev je tudi nedavno podaljšanje pogodbe. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Dober občutek je bil verjetno tudi, ko ste junija letos v podpis dobili novo enoletno pogodbo z možnostjo podaljšanja še za eno leto. V klubu so vam v najtežjih trenutkih res stali ob strani.
Seveda. Za to sem zelo hvaležen. Trenerju, soigralcem in vsem v klubu. Že lani, ko sem zbolel, so takoj pokazali, da lahko računam nanje. Zdaj pa spet, ko so z mano podaljšali pogodbo. To sem si verjetno zaslužil tudi z odnosom do kluba, delom na treningih. Obojestransko smo se hitro dogovorili za podaljšanje sodelovanja. Res je veliko lažje, ko imaš takšno podporo v klubu. Tudi zaradi tega mi je bilo v najtežjih trenutkih nekoliko lažje.

Ko ste izvedeli za diagnozo, so vam ob stran stali tudi navijači. Organizirana navijaška skupina Sarajeva Horde zla je na eni izmed tekem izobesila transparent z besedami podpore.
Da. Hvala jim. Njim in vsem drugim, ki so pošiljali takšna in drugačna sporočila podpore. Vse skupaj mi je vlilo dodatne moči za boj, ki me je takrat čakal.

Kako močno vas je marca lani udarilo, ko ste izvedeli, da imate raka limfatičnega sistema, Hodgkinov limfom?
Ni bilo lahko. K sreči pred tem nikoli nisem imel večjih težav z zdravjem, boleznimi in poškodbami, potem pa kar naenkrat rak. Bil je šok. Velik šok, a ko se človek sprijazni s tem, kar ga je doletelo, je veliko lažje. Zelo hitro sem sprejel zadeve take, kot so bile. Odločen sem bil, da se bom boril. To je najpomembneje. Psiha je v takih trenutkih ključna.

Rekel sem si, da sem pač zbolel, se sprijaznil in si obljubil, da bom naredil vse v boju s to boleznijo. Zaradi tega je bilo veliko lažje. Dobro je bilo tudi to, da sem bil športnik. Poln energije, moči. Zagotovo je pripomoglo, da sem lažje prebrodil zdravljenje, ki prinaša posledice. Verjetno bi bilo v nasprotnem primeru težje.

Marca lani se je njegovo življenje obrnilo na glavo. Foto: Sportida Kako je slabo novico sprejela okolica?
Najtežje je bilo seveda staršem, bratu. Težko je bilo. Sploh zato, ker so bili vajeni, da sem vedno nasmejan in poln energije. Potem pa se je naenkrat zgodilo to, da brez njihove pomoči nisem mogel niti vstati iz postelje.

Včasih mi je bilo morda celo težje spremljati, kako trpijo oni, kot pa to, kaj se dogaja z mojim telesom. Ves čas sem jim govoril, da bo vsega slabega hitro konec in bomo spet nasmejani. Da bomo s skupnimi močmi zdržali. Bil sem optimist in vseskozi govoril, da bo iz dneva v dan bolje. Tudi zaradi tega jim je bilo lažje.

Pred tem se je z isto boleznijo boril tudi vaš oče. Je bilo zaradi tega še težje ali pa morda lažje, ker ste vedeli, kaj približno vas čaka?
Čeprav se sliši čudno, mi je bilo po eni strani veliko lažje. Verjetno bi bilo težje, če bi me udarilo nekaj, na kar ne bi bil pripravljen. Tako pa sem se lahko pripravil in sem vedel, kaj sledi. Da se bo moje telo spremenilo, da ne bo lahko. Vedel sem, kaj me čaka. Pričakoval sem, da bom ostal brez las. Da bo zdravljenje pustilo posledice.

Po drugi strani pa je bilo težje očetu, saj je vedel, kaj je prestal. Bolelo ga je, ker je moral zdaj čez to še njegov sin. Spraševal se je, kako bom šel čez ta pekel. Težko mu je bilo. Mojim najbližjim je bilo verjetno še težje, kot je bilo meni. Imeli so milijon vprašanj, kako bom šel skozi vse težave. Ni jih bilo lahko spremljati, kako trpijo tudi oni.

Opravili ste štiri kemoterapije in 17 obsevanj. Kdaj je bilo najtežje?
Po tretji, četrti terapiji je bilo kar težko. Nekajkrat je bilo kritično. Ko ostaneš brez las, brade … Ko komaj prideš do stranišča. Če si še ne vem kako dobro fizično pripravljen, se telo odzove. Kemoterapije pustijo posledice.

Ni bilo lahko, a kot sem že rekel, sem se na to pripravil. Vedel sem, kaj približno me čaka. Ključna je psiha. Nekajkrat je bilo zelo težko, a sem bil vedno prepričan, da mi bo uspelo. Da se bom boril. Niti v enem trenutku nisem pomislil, da bi obupal.

Od trenutka, ko je izvedel za hudo bolezen, je bil optimist in si obljubil, da se ne bo predal. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Zdravili ste se v Ljubljani?
Da. Ob tej priložnosti bi se rad še enkrat zahvalil vsem na tamkajšnjem onkološkem inštitutu, imel sem srečo, da sem bil tam. Zaposleni tam so res odlični. Imel sem najboljšo mogočo oskrbo. Od zdravnikov do drugih. Hvala vsem, ki so skrbeli zame.

Kdaj ste si rekli, da ste bolezen premagali?
Po zadnjem obsevanju. To je bilo 10. avgusta. Potem so sledile še kontrole, slikanja. Zdaj jih imam na vsakega pol leta. Nazadnje sem bil junija. Zdravniški izvidi so pokazali, da ni več nobenih znakov bolezni.

Pravijo, da v vsem lahko najdemo nekaj dobrega. Kaj pozitivnega ste iz te hude preizkušnje potegnili vi?
Ko sem prebrodil to, so vse druge stvari postale veliko lažje. Druge težave v življenju so manjše. Tudi zdaj, ob tej krizi, sem izredne razmere precej lažje sprejel. Sem zdrav? Sem. Imam streho nad glavo? Imam. Je hrana na mizi? Je. Več ne potrebujem. Samo, da je zdravje. Druge stvari se bodo že uredile. Prav tako je treba ceniti to, kar imaš, saj lahko že jutri izgine. Zdaj sem psihično veliko močnejši, kot sem bil pred tem.

"Nikoli ne obupajte!" polaga na dušo vsem sotrpinom, ki bodo morali prestati to, kar je sam že prestal. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Kaj bi sporočili nekomu, ki je za podobno diagnozo izvedel danes?
Predvsem to, da nikoli, ampak res nikoli ne sme obupati. Vedno mora videti luč na koncu predora. Lahko, da je danes zelo težko, a bo morda že jutri bolje. Človek ne sme obupati. Psiha je najpomembnejša. Človek lahko z negativnimi mislimi ubije samega sebe. Razmišljajte pozitivno, bodite močni, vztrajajte do zadnjega. Mislim, da je to ključ, ki lahko pomaga v tako težkih preizkušnjah.

Že v času zdravljenja ste nekajkrat obiskali svoje soigralce v Sarajevu.
Že maja sem jih dvakrat nenapovedano obiskal. Tudi na proslavi naslova sem bil. Potem so bili oni konec junija na pripravah v Sloveniji in sem bil nekaj časa z njimi. Dva, tri dni sem z njimi spal v hotelu. Kolikor sem lahko, sem bil v stikih z njimi.

Mesec po postavljeni diagnozi ste se soigralcem javili s spodbudnimi besedami, z videoklicem pred mestnim derbijem z Željezničarjem. Očitno je učinkovalo. Sarajevo je zmagalo s 3:0.
Da. Upam, da je bilo to res v pomoč. Takoj po tekmi so me fantje klicali iz garderobe. Prek videoklica smo skupaj proslavili veliko zmago. Vedno so mi dajali občutek, da so z mano. Hvala jim še enkrat.

Avgusta lani ste se potem prvič pojavili na treningu. Kako je bilo?
Komaj sem čakal. Že prej sem sicer treniral individualno, a res minimalno. Le toliko, kolikor mi je telo dopuščalo. V prvi prestavi, morda še to ne, a najpomembneje je bilo, da sem bil zraven. Že to, da sem lahko obul nogometne čevlje in stopil na igrišče, me je osrečilo, kot da bi bil svetovni prvak.

Novembra lani, le dobro leto in pol po postavitvi diagnoze, je že zaigral za Sarajevo. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Novembra ste potem že zaigrali proti Veležu in soigralcem pomagali do zmage z 2:1.
Zgodilo se je po naključju. Dobil sem zdravniško dovoljenje, da sem lahko kandidiral za tekmo, zato so me v klubu postavili na seznam. Moral bi sedeti na klopi, potem pa se je na ogrevanju poškodoval naš prvi vratar in moral sem v ogenj.

Zgodilo se je res na hitro, tako da niti nisem mogel preveč razmišljati, kaj in kako. Po tekmi sem bil zelo izčrpan. Jasno je bilo, da še nisem pripravljen. Nisem pričakoval, da bom tako hitro zaigral. Zgodilo se je čez noč. Tako kot se stvari v nogometu tudi dogajajo.

Za Sarajevo ste v dveh letih do zdaj zbrali le štiri nastope.
Zagotovo sem pričakoval več. Meril sem seveda na mesto prvega vratarja, a ko sem prišel, je naš prvi vratar Vladan Kovačević nanizal nekaj sijajnih tekem, tako da je ostal med vratnicama, kar je razumljivo. Branil sem v pokalu. Potem sem dobro treniral med zimskimi pripravami in bil z eno nogo praktično že v prvi postavi. Sledila je bolezen. Seveda bi si želel, da bi branil več, a ko se ti zgodi nekaj takega, kar se je meni, spoznaš, da je pomembno le to, da si zdrav. Vse preostalo pride samo od sebe.

Mislim predvsem na to, da na vsakem treningu dajem vse od sebe in čakam na priložnost. Ko bo prišla, jo moram izkoristiti. Bo že enkrat prišla. Ve se, kdo je odgovoren za izbiro ekipe. Jaz se lahko le trudim, da ga s svojim delom prepričam in sem pripravljen vskočiti, ko bo to potrebno. Seveda si želim, da bi vedno igral, ampak včasih se je v življenju treba sprijazniti s tem, da ni vedno vse tako, kot si želiš.

Eden od teh štirih nastopov je bil veliki mestni derbi z Željezničarjem. Kako je, ko se udarita dva sarajevska nogometna velikana?
Na žalost smo na tisti tekmi izgubili, tako da nanjo nimam najlepših spominov, a na koncu je najpomembneje, da smo bili prvaki mi. Lovorike so najpomembnejše. Je bilo pa noro. Poln stadion, sijajno vzdušje. Užival sem. Še lepše bi bilo, če bi zmagali. Bomo pa drugič. Nova sezona, novi cilji.

V majici Olimpije je odigral 11 derbijev proti Mariboru, a zmagal le na prvem. Foto: Vid Ponikvar

Izkusili ste tudi igranje na največjem slovenskem derbiju. Zanimivo, prvič, pri tisti nepozabni zmagi Olimpije nad Mariborom v Stožicah s 4:1 avgusta 2011, ste se veselili. Potem ste odigrali še kar deset derbijev, a slasti zmage niste izkusili nikoli več.
Da, res zanimivo. Se pa dobro spominjam tistega derbija. Igrali smo res dobro. Zelo lepo je bilo braniti na najpomembnejši tekmi slovenskega klubskega nogometa in za na nameček zmagati na tako spektakularen način. Ta derbi je bil nekaj dni po velikem uspehu Maribora, ko se je ta v Glasgowu uvrstil v ligo Europa, če se ne motim, tako da Mariborčani niso bili povsem pri stvari. Na tisti tekmi smo bili za razred, dva boljši nasprotnik in jih povsem razbili. Zmagali bi lahko tudi z višjo razliko.

Kako bi primerjali slovenski in bosanski nogometni derbi?
Morda je tukaj, v Sarajevu, rivalstvo še nekoliko večje, saj izhaja iz časov nekdanje skupne Jugoslavije. Za nameček je to mestni derbi. Kdor zmaga, je naslednjih nekaj mesecev v mestu car. En teden pred in en teden po tekmi se govori samo o derbiju. Naboj je nekoliko večji, kot je tisti na derbijih med Mariborom in Olimpijo, a na koncu je to derbi kot vsak. Poka od naboja in čustev.

Ob legendarnemu Antonu Žabjeku je edini vratar Olimpije, ki je bil izključen na derbijih z Mariborom. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Enkrat ste bili na slovenskem derbiju tudi izključeni. Ko sem se pripravljal na intervju z vami, mi je znani kronist nogometne statistike Olimpije OptaŽabar dejal, da ste takrat postali prvi vratar Olimpije po legendarnem Antonu Žabjeku leta 1969.
Res? Tega nisem vedel, se pa dobro spomnim te tekme. Igrali smo v Stožicah, v četrtfinalu pokala v sezoni 2012/13 in izgubili z 1:3. Sodil je Damir Skomina. Izključil me je po prekršku, ki sem ga storil nad Robertom Berićem …

Član Olimpije ste bili od poletja 2010, ko ste k njej prišli iz vrst četrtoligaša, ljubljanske Svobode z Viča. Potem ste tam ostali štiri leta. Priložnost ste nepričakovano dobili v drugi sezoni, ko vas je v ogenj poslal Dušan Kosić. Da boste branili na evropski tekmi proti Širokemu brijegu, ste izvedeli dan pred tekmo.
Ko sem prišel, sem bil pripeljan kot tretji, četrti vratar. Nihče me ni poznal. V prvi sezoni nisem igral, potem pa se je čez noč spremenilo vse, tako kot se to dogaja. Poškodovan je bil Aleksander Šeliga, moral bi braniti Kristian Lipovac, a sem večer pred tekmo izvedel, da bom branil. To je bil zame velik šok. Nisem pričakoval, da se bo zgodilo kaj takega.

Spet se je zgodilo zelo hitro, tako da prav veliko časa za premlevanje, kaj in kako, ni bilo, a se spomnim, da sem imel veliko treme. Ko se je tekma začela, je trema izginila. Ko enkrat vidiš, da lahko, je veliko lažje. Kosić mi je dal priložnost in sem jo izkoristil. Zaradi njega sem postal profesionalni nogometaš. Hvaležen sem mu.

Zdaj sedi na klopi Celja, ki ga je popeljal do zgodovinskega naslova prvaka. Kako gledate na njegov uspeh?
Čestitam mu za naslov, čeprav sem navijal za Olimpijo, saj je to moj klub, a je treba priznati, da so si Celjani naslov zaslužili. V zadnjem obdobju so igrali najlepši nogomet. Nihče jim ne more ničesar očitati. Zasluženo so prvaki. Čestitam njemu in celjskemu klubu. Zagotovo bi bil bolj vesel, če bi bila prvak Olimpija, a če že ni, je najbolje, da je šel naslov v Celje, ker si ga to zasluži.

Kapetan Olimpije je postal v času, ko je njeno trenersko klop grel Andrej Razdrh. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

V Olimpiji ste potem branili naslednji dve sezoni, bili dvakrat podprvaki, menjavali so se trenerji, dogajalo se je marsikaj. Tudi to, da vam je takratni trener Andrej Razdrh namenil kapetanski trak.
Z Mariborom smo se borili za naslov, a nam je na koncu vedno nekaj zmanjkalo. Zelo sem si želel, da bi bil z Olimpijo prvak, a smo ostali brez tako želene lovorike. Veliko je bilo turbulenc in sprememb. Verjetno je tudi to vplivalo na to, da nam ni uspelo. Manjkala nam je konstanta, ki jo je Maribor imel.

Če bi bilo podobno v Olimpiji, bi bilo morda drugače. Kapetanski trak je bil zame velika čast. Očitno je trener ugotovil, da imam voditeljske sposobnosti, ki pridejo same od sebe. Začutil je, da sem lahko vodja v garderobi. Tudi sam sem čutil, da sem lahko, zato sem to odgovornost z veseljem sprejel.

Jan Oblak je najmlajši kapetan v zgodovini Olimpije. Foto: Vid Ponikvar Stari ste bili komaj 21 let. Ste vedeli, da ste drugi najmlajši kapetan Olimpije v njeni zgodovini? Najmlajši je bil Jan Oblak. Zdajšnji velik zvezdnik svetovnega nogometa, s katerim ste sodelovali tudi v mladi reprezentanci. Kako gledate nanj?
Res? Tudi tega nisem vedel, sem pa že takrat vedel, da ima v sebi nekaj več. Ko sem bil jaz v mladi reprezentanci, je bil on še otrok. Že takrat je deloval zelo zrelo, predvsem pa je dal že na treningih vedeti, da je drugačen. Hitrost, eksplozivnost, moč odriva, a tudi mirnost. Že takrat je bilo vse na višji ravni.

Zdaj je seveda še veliko boljši in napreduje iz leta v leto. Veseli smo, da ga imamo. Spada med najboljše tri vratarje na svetu, če ni celo najboljši. Ne smemo pozabiti tudi na Samirja Handanovića. Tudi on je že vrsto let med najboljšimi na svetu. Noro, ampak Slovenci imamo dva vratarja, ki spadata med najboljših pet na svetu. Neverjetno!

Četrta sezona pri Olimpiji je bila veliko bolj grenka. Ljubljančani so bili ob koncu šele na sedmem mestu. Še slabše se je izšlo za vas. Najprej incident po domačem porazu s Celjem v 14. prvenstvenem krogu, ko se je v garaži Stožic zaiskrilo med vami in navijači Green Dragons. Potem še spor s takratnim predsednikom Izetom Rastoderjem in odhod iz kluba.
O tistem incidentu ne bi preveč govoril. Imeli smo vroče glave, tako jaz kot oni, a mislim, da je to danes že pozabljeno in drug do drugega ne gojimo več nobenih zamer. Čustva so v športu včasih zelo močna in zgodi se tudi kakšna grda stvar. Sam sem vse skupaj že zdavnaj pozabil. Mislim, da so tudi oni.

Tista sezona res ni bila najlepša in se zame ni končala tako, kot bi se morala. Takratni predsednik je zahteval, da bi mi prepolovili plačo, česar nisem sprejel. Predlagal sem kakšno vmesno rešitev, a nisem naletel na posluh. Izsiljevali so me, sam pa se nisem dal. Na koncu sem se odločil, da je najbolje, če pogodbo prekinemo. V tožbo nisem šel. Niti ne zaradi predsednika, ampak bolj zaradi kluba in navijačev. Če bi šlo samo zanj, bi se morda celo odločil drugače.

Na Milenka Ačimovića in Dušana Kosića, s katerima je sodeloval v Olimpiji, ima lepe spomine. Foto: Vid Ponikvar

Kakšno vlogo je takrat odigral Milenko Ačimović?
Želel mi je pomagati, da bi našli kakšen kompromis, trudil se je, a ni šlo. Potem sem imel vsega skupaj dovolj, se zahvalil za pomoč in se preprosto odločil, da je dovolj. Bil sem edini, ki pet mesecev ni dobival plače. Ni me bilo v kadru ekipe. Bil sem postavljen pred dejstvo, ali bom sprejel 50-odstotno znižanje plače ali pa me ne bo na zemljevidu. Odločil sem se, da takega izsiljevanja ne bom sprejel. Ačimović se je trudil, da bi se izšlo drugače, a preprosto ni šlo.

V Olimpiji res nikoli ni dolgčas. Podobni zapleti in spremembe se dogajajo tudi zdaj, ko jo vodi Milan Mandarić.
Tako pač je. Vse je odvisno od enega človeka in njegovih odločitev. Že pri prejšnjem predsedniku sem bil vajen, da je pač tako, zdaj se zgodba nadaljuje. Človek se odloča, kot se, a verjamem, da to počne v najboljši veri zase in za klub. Vesel sem, da je bila Olimpija dvakrat prvak. Škoda, da se letos ni izšlo, a upam, da se bo že prihodnje leto. Ne glede na to, kdo je njen predsednik, se mora Olimpija vedno boriti za naslov.

Po takratnem odhodu iz Olimpije ste bili, podobno kot zdaj, a iz povsem drugačnih razlogov, več kot pol leta brez nogometa.
Da, zavestno sem se odločil za tak korak. Nisem hotel trpeti. Čeprav sem imel pogodbo do konca sezone in bi verjetno dočakal tudi Mandarića, vemo pa, da je večina takratnih nogometašev potem tudi ostala pri njem, a preprosto sem se odločil tako, kot sem se.

Ni bilo lahko, toda človek mora stati za odločitvami, ki jih sprejme. Je pa bilo takrat veliko lažje, kot je bilo zdaj, ko sem imel zdravstvene težave. Zdaj sem bil povsem pripravljen na to, da nogometa ne bom več igral. Če bi zdravniki rekli, da ne bo šlo, bi to mirno sprejel.

Ko beseda nanese na nekdanjega predsednika Olimpije Izeta Rastoderja, mu ni do smeha. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Ste morda na to, da bi nogometne čevlje postavili v kot, pomislili tudi takrat?
Sem. Po prekinitvi pogodbe sem resno razmišljal o tem, da dvignem roke in se posvetim čemu drugemu, a na koncu sem ugotovil, da imam preprosto preveč rad ta šport. Da sem vanj vložil preveč truda, da bi ga kar tako opustil. Je pa bilo nekaj trenutkov, ko bi najraje vse skupaj poslal k vragu. Na koncu je prevladala ljubezen do nogometa.

Kako to, da si potem pozimi v začetku leta 2014 niste našli novega delodajalca in ste bili brez kluba še kar pol leta?
Bil sem že praktično dogovorjen s predsednikom Kopra Antejem Gubercem, da bom odšel na Bonifiko, a potem se ni izšlo. Bilo je še nekaj ponudb, ki pa me niso prepričale. Iskal sem bolj stabilne, dobre zgodbe. Ko se enkrat opečeš, si veliko bolj pazljiv. Odbil sem nekaj ponudb, na koncu pa moral na novi klub čakati vse do poletja.

Poleti 2017 ste se preselili v Kranj, k takratnemu drugoligašu, za katerega ste potem branili naslednja štiri leta. Najprej dve v drugi, potem še dve v prvi ligi.
Tam sem se počutil res dobro. Selitev v Kranj je bila prava poteza. Usedel sem se s trenerjem Sinišo Brkićem, ki mi je predstavil zdravo zgodbo in načrte, kar mi je bilo takrat najpomembneje. Ni me zanimal denar, ampak predvsem to, da pridem v stabilno okolje. Dobil sem občutek, da je to to. Da si želijo v prvo ligo in imajo ambicije. Na koncu se je izkazalo, da me občutek ni varal.

Po polletni prekinitvi kariere je nogometno pot obudil pri kranjskem Triglavu. Foto: Vid Ponikvar

Poleti leta 2018 ste pristali tam, kjer ste danes. V Sarajevu. Kako?
Na pripravah smo navezali stike, ljudje so me opazili, usedli smo se, prepričali so me in sem odšel. Tudi tukaj se nisem zmotil. Odločil sem se pravilno.

Kako naprej? Kakšni so načrti za prihodnost?
Najpomembneje je, da uživam v sedanjosti. Mislim le na to, da na vsakem treningu, na vsaki tekmi dam vse od sebe. Z drugimi stvarmi se ne obremenjujem. Samo, da sem zdrav in pošten. Do drugih in do samega sebe. Potem pa bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost.

Sportal Vratar, ki pri Olimpiji ni več mogel trpeti ponižanj