Legendarni slovenski nogometaš, ki je rušil stereotipe v Jugoslaviji

Sportal Legenda Olimpije, kakršnih ne delajo več

Težko bi našli vsaj malce starejšega ljubitelja nogometa, ki je Olimpijo spremljal na delu še v nekdanji Jugoslaviji in Vilija Amerška ne bi naslavljal kot živo legendo. Ko nekdanji ljubljenec navijačev Olimpije, kapetan in rekorder zasliši ta izraz, mu še zdaleč ni vseeno. A skromen, kot je, nam je v šali dejal, naj se, če že želimo videti legende, raje odpravimo v dom za starejše. In tam iščemo žive legende.

Sam v tisti okoliš ne spada. Kje pa. S svojo figuro je še zelo vitalen, pri 75 letih redno igra tenis in uživa življenje, v katerem je razpet med Ljubljano in Kranjsko Goro. Nogometno dogajanje spremlja obrobno, kar nenazadnje potrjuje tudi podatek, kako si tekme Olimpije, ki jo še vedno nosi globoko v srcu, čeprav ni zadovoljen z marsičem, kar zadeva vodenje in razvoj kluba, v živo na stadionu ni ogledal že štiri leta.

Prej je bil vedno v stiski, zdaj pa čuti pravo svobodo

Ni ga slovenskega nogometaša, ki bi zbral toliko nastopov v jugoslovanskem prvenstvu, kot jih je Vili Ameršek. Rojeni Trboveljčan je za Olimpijo igral kar rekordnih 16 sezon in se v zgodovino vpisal s številnimi presežki. Foto: Osebni arhiv Kaj sploh dandanes počne nekdanji vrhunski nogometaš, eden najboljših, kar se jih je v prejšnjem stoletju rodilo v Sloveniji? "Deset let sem že upokojenec. Pač, opraviš 40 let delovne dobe in greš v pokoj. Zdaj uživam. Kar zadeva delo, mi je bilo v nogometu lepo. Kaj lepo, prelepo. Le redkokdo ima čast, da lahko dela in služi denar s tistim, kar mu je všeč. S hobijem. Po koncu nogometne kariere sem začel voditi svoj gostinski lokal. Tudi tam je bilo energično, a ti skozi čas to že malce preseda (smeh, op. p.). Zdaj, ko pa sem v pokoju, pa se imam čudovito. Prej sem bil vedno v stiski. Gledal sem na uro, da ne bom česa zamudil, zdaj pa grem lahko kamor hočem. In to kadarkoli. To je prava svoboda,'' je med pitjem kave v enem izmed ljubljanskih lokalov izžareval prav posebno zadovoljstvo.

Med tednom se zadržuje v Ljubljani, ob koncih tedna pa se najraje odpravi v Kranjsko Goro, na katero se je zelo navezal. Noče se pretirano pojavljati v medijih, a je vendarle uslišal našo prošnjo, privolil v pogovor in se sprehodil skozi svojo izjemno kariero. To je le dokaz več, s kako priljudnim in prav nič vzvišenim nekdanjim športnim asom smo imeli opravka.

"Saj me poznajo le babice ali dedki, kdaj pa kdaj pa še kdo drug. Nisem tak, da bi izstopal. V družbi se nikoli ne predstavim kot Ameršek, ampak vedno kot Vili. Stari zanesenjaki, ki so navijali zame na stadionih, me poznajo. Mladi so morda že kdaj slišali, a ne vedo točno, kam bi me dali," se je zasmejal starejši izmed bratov Ameršek.

Slovenski nogometaši "skijaši"? Ameršek že ne!

Uživa sloves enega najboljših nogometašev v zgodovini Olimpije. Pri nekdanjih bratih iz skupne domovine Jugoslavije velja še danes za simbol najboljšega, kar je lahko ponudil slovenski nogomet. V tem pogledu je s svojimi izvrstnimi predstavami rušil stereotipe. Zlasti tiste večkrat izražene s podcenjevalnim tonom, češ da Slovenci niso nadarjeni za nogomet, zato naj se raje držijo zimskih športov. Tako so slovenski nogometaši v njihovih očeh veljali za smučarje. Oziroma "skijaše", kot so si jih znali privoščiti v drugih tedanjih republikah.

Za Olimpijo je zbral 432 uradnih nastopov. Še vedno je absolutni rekorder ljubljanskega kluba. Foto: Ana Kovač

No, ko pa so spremljali na delu Branka Oblaka ali pa Vilija Amerška, so bili prisiljeni spremeniti mnenje. Lahko so jima le zaploskali in čestitali, kako predstavljata prototip modernih zveznih igralcev. Ameršek je carinil žogo tako uspešno, da je bila pri njem na varnem, ko pa se je odločil za podajo ali strel, je to storil tako nepredvidljivo in genialno, da je prelisičil marsikatero obrambo.

O tem, kako rad je matiral vratarje, govorijo zelo konkretno tudi številke. Tiste, ki najbolj izstopajo in jih je za vas izbrskal statistični guru OptaŽabar, lahko preverite povsem na koncu sestavka.

Zakaj ni nikoli zaigral za jugoslovansko reprezentanco?

Svojčas je bil zelo dober, eden najboljših nogometašev v Sloveniji. Spremljala pa ga je tudi neverjetna smola. Čeprav je spadal med najboljše, kar ponuja jugoslovanski prvoligaški nogomet, ni nikoli zaigral za reprezentanco. Pa niti ne toliko zaradi republiških kvot, ki so jih spretno izkoriščali selektorji v moštvenih športih, ampak bolj zaradi tega, ker je živel ravno v obdobju, ko sta za izbrano vrsto že nastopala njegova soigralca iz Olimpije, Branko Oblak in Danilo Popivoda.

Branko Oblak se je iz ljubljanske Olimpije, kjer si je vrsto let delil slačilnico z Vilijem Amerškom, preselil v Split, kjer je s Hajdukom postal jugoslovanski prvak, nato pa je odšel v Nemčijo, kjer je nosil dres Schalkeja in Bayerna. Z Bavarci je tudi osvojil bundesligo. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

"Naš direktor pri Olimpiji Aca Obradović mi je rekel, da bi moral postati državni reprezentant. Da bi si to zaslužil, a da žal ne morejo biti v reprezentanci trije igralci iz istega kluba, ki se bori za obstanek. Več igralcev so imeli lahko le največji štirje (Crvena zvezda, Dinamo, Hajduk in Partizan, op. p.). V nogometu je tako, da posameznik zraste s klubom. Oblak je imel tako srečo, da je šel v Hajduk in bil z njim prvak. Olimpija pa je bila takrat preslaba," je tako kljub vsem pohvalam in pozornosti, ki jo je užival, ostal brez nastopa za "modre".

Če bi mu uspelo, bi bil to zagotovo eden izmed vrhuncev njegove kariere. "Dvakrat sem bil v igri, da bi zaigral, a se ni izšlo. Leta 1980 sem bil med kandidati za tekmo z Dansko, ki se je igrala v Ljubljani. Takrat so na bežigrajskem stadionu naredili nove slačilnice. Novinarji so malce napihnili zgodbo, da bi bil lahko zraven kot domačin, a nato nisem bil izbran. Mnogo prej pa sem bil z reprezentanco že na pripravah v Splitu za tekmo z Grčijo. Tik pred tem, ko se je Jugoslavija uvrstila na SP 1974. En teden smo bili v hotelu Lav, bilo nas je 24, nato pa so štiri igralce odmaknili. Žal tudi mene," se spomni, kako se ni uvrstil v ožji izbor in tako ostal brez uradnega nastopa v članski reprezentanci.

Crvena zvezda ga je presenetila na domu, a je zavrnil ponudbo

Vprašanje, zakaj se ni odločil za menjavo kluba in zapustil Olimpijo, saj bi imel s tem večje možnosti za preboj v reprezentanco, se postavlja samo od sebe. Zakaj ni odšel v katerega izmed velikih klubov, ki so prežali na nadpovprečne slovenske igralce, tako kot je denimo Hajduk privabil Branka Oblaka, Dinamo pozneje Srečka Katanca, Crvena zvezda pa Marka Elsnerja? Potem bi se marsikaj spremenilo, verjetno bi zaigral tudi za reprezentanco Jugoslavije, njegova vrednost na nogometnem trgu pa bi zrasla.

Nepozabna kapetana Olimpije in Crvene zvezde, Vili Ameršek in Vladimir "Pižon" Petrović. Foto: Osebni arhiv

"Ko sem bil star 20 let, pa takrat sploh še nisem bil toliko priznan kot pozneje, je prišla k nam domov v Trbovlje delegacija Crvene zvezde. V njej sta bila tudi direktor Aca Obradović in trener Miljan Miljanić. Sploh se niso najavili, tako da si lahko predstavljate začudenje, ko so pozvonili na vrata. Ko smo se posedli za mizo, so vprašali mojega očeta, takrat namreč še ni bilo veliko menedžerjev, ali bi šel k njim v Beograd. Oče jim je rekel, naj se dogovorijo kar z mano. No, ko sem dobil besedo, pa sem jim rekel, da ne bi šel. Tako sem zavrnil ponudbo Crvene zvezde. Zakaj sem to storil? Malce me je bilo strah. Takrat sem bil šele dve leti v Ljubljani. In že nanjo sem se komaj navadil. Vsak dan sem se vozil iz Trbovelj z vlakom. Gor in nazaj. To, da sem od mladincev Rudarja kar naenkrat igral prvo jugoslovansko ligo, je bilo zame nekaj izjemnega. Kot da bi boga prijel za … Saj veste (smeh, op. p.). Zato sem raje ostal v Olimpiji," je leta 1968 ostal zvest Ljubljančanom.

Ko je začel nastopati za Olimpijo, v Ljubljano ga je sicer kot nadarjenega najstnika pripeljal Branko Elsner, sprva nosil še črno-beli dres. V progah. Šele pozneje so prišli na vrsto zeleno-beli dresi. Foto: Osebni arhiv

In zanimivo, čeprav je tako izstopal med zmaji, ni več niti enkrat prejel nobene ponudbe največjih klubov tedanje skupne domovine. To ga je čudilo že takrat, temu se čudi še danes. "Mogoče pa je bilo tako zaradi Ace Obradovića, ki je takrat prišel k nam iz Crvene zvezde in postal naš direktor. Zelo me je imel rad," je tako ostal zadnji velikan v "sveti trojici" Ameršek-Popivoda-Oblak, ki je še naprej nosil zeleno-beli dres.

Najboljši napad v Jugoslaviji, zadaj pa katastrofa

Ni mu bilo všeč, da je v Sloveniji prevladovala javna podoba, češ da igrajo nogomet le tisti iz "južnih" republik. "O tem smo se veliko pogovarjali. Ko smo naštevali, kateri priimki so igrali pri Olimpiji, smo videli, da nas je bilo tri četrtine Slovencev. Tisto, kako Slovenci ne igramo nogometa oziroma smo le smučarji, zagotovo ni držalo. V bistvu je bilo drugače. Spominjam se, kako zelo so cenili Olimpijo v Jugoslaviji. Imeli smo krasen napad, najboljši v državi. Takega ni imela niti Crvena zvezda. Danilo Popivoda, Radoslav Bečejac, Ivan Pejović, Vili Ameršek in Branko Oblak. Le zadaj v ekipi smo imeli katastrofo. Dali smo manj zadetkov, kot smo jih dobili. Vodstvo kluba je to vedelo, a je še naprej kupovalo samo napadalce. Tega nisem razumel. To je bila napaka, saj smo bili zadaj luknjasti in se praktično vedno borili za obstanek," se spominja časov izpred polovice stoletja, ko se je v tem delu Evrope igral drugačen nogomet. To velja tudi za kuliso na stadionih, kjer je mrgolelo gledalcev.

Olimpija se je lahko pred dobro polovico stoletja po mnenju Vilija Amerška pohvalila z enim najboljših napadov in zveznih vrst v Jugoslaviji. Foto: Osebni arhiv

"Takrat je bilo drugače. V Ljubljani smo imeli po 20 tisoč ljudi na tekmah. V petek je bil hokej, v soboto košarka, v nedeljo pa nogomet. Zakaj pa je imela Olimpija toliko gledalcev? Ker je takrat za nas navijala cela Slovenija," še pomni prizore nepreglednih kolon avtobusov iz Prekmurja, Primorske in drugih koncev Slovenije. Takrat so vsi ljubitelji nogometa iz Slovenije hiteli za Bežigrad.

Pri 20 letih že do strehe nad glavo

Zavrnil je ponudbo Crvene zvezde, o kateri so lahko takrat številni njegovi sovrstniki zgolj sanjali, in ostal zvest Ljubljančanom. Pri Olimpiji pa je že kmalu po prihodu zahteval, naj mu kupijo stanovanje. "Ko sem prišel v klub, sem opazoval starejše soigralce, stare 33 let, kako nesrečni so bili. Imeli so že žene in otroke, niso pa imeli stanovanja. Zabičal sem si, da me ne sme doleteti takšna usoda. Ko si enkrat star, se te namreč začnejo izogibati. Zato sem najprej od kluba zahteval, star sem bil 20 let, da mi omogočijo stanovanje. Najprej štalca, potem kravca, kot se rado reče, kajne?" je tako hitro rešil vprašanje strehe nad glavo. Mladi Zasavec se je vse bolj spreminjal v Ljubljančana.

V Štepanjskem naselju je po koncu nogometne kariere dolgo časa vodil bar Vili, v katerem so se radi družili najrazličnejši športniki, prevladovali pa so nogometaši, ki jih v tem delu Ljubljane nikoli ni manjkalo. Foto: Ana Kovač

Kar pa zadeva zaslužke v nekdanji Jugoslaviji, Olimpija je takrat veljala za enega bolj stabilnih klubov v regiji, je vladalo drugačno obdobje, neprimerljivo zdajšnjemu. "Niti približno nismo služili toliko, kot bi lahko danes. Saj si lepo živel, dobil si stanovanje, lahko si si kupil avto, nisi pa mogel privarčevati kaj denarja, da bi ga kopičil na banki. Zato sem bil prisiljen začeti razmišljati o tem, da bo treba v tujino. Nisem hotel, da bi bil na stara leta brez denarja," si je sredi sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začrtal jasen cilj, kako si zagotoviti eksistenco za stara leta.

Francozi prehiteli Ćira Blaževića za en dan

Ko je napočil čas za odhod v tujino in je dopolnil 28 let, je izbral ponudbo iz Francije. Še danes mu ni žal. Foto: Osebni arhiv Zaradi famoznega ukrepa, da lahko odide v tujino šele pri 28 letih, se je moral še nekoliko načakati, da je lahko s svojim zajetnim nogometnim znanjem in zadetki zaslužil večje količine denarja. Rešitev se je ponudila, ko se je leta 1976 začel zanj zanimal francoski prvoligaš Angers. Delegacija kluba je prišla v Novi Sad, kjer se je Olimpija pomerila z Vojvodino, a ni videla kaj dosti. "Po desetih minutah so me odnesli z igrišča, saj sem prejel tako močan udarec, da nisem mogel nadaljevati tekme. Gospodje so prišli zastonj. No, so se pa kmalu vrnili in prišli še v Ljubljano."

Takrat, ko je bil Ameršek že star 28 let, pa ga je v svoji beležnici obkrožil tudi Miroslav Ćiro Blažević. Sloviti, žal že pokojni hrvaški "trener vseh trenerjev" je takrat vodil švicarski Sion. "Tudi Ćiro je prišel v Ljubljano. Ko sem mu postavil svoje finančne pogoje, mi je rekel, da ne bo šlo. Da sem predrag in si tega ne morejo privoščiti. Sem pa takrat dobro vedel, kako to gre. Da trener kupuje z določenim fondom denarja, ki ga ima na razpolago. In če dobi igralce za manj denarja, bo več kapnilo v njegov žep. Zato sem mu rekel, da za manj, kot sem zahteval, ne grem. In nič. No, kmalu za tem je prišel v Ljubljano predsednik Angersa in smo podpisali pogodbo. Naslednji dan pa me kliče Ćiro in pravi, kako so se končno dogovorili v klubu, da mi omogočijo moje zahteve. No, pa sem mu pojasnil, da je že prepozno. Da sem podpisal že z drugim."  

S Ćirom se je čez nekaj let srečal na večerji v Poreču. Ameršek je bil tam na pripravah z Olimpijo, saj se je po treh letih in pol vrnil iz Francije, Blažević pa je bil trener zagrebškega Dinama. "Govoril mi je, da bi lahko takrat šel vseeno k njemu. Pa sem mu rekel, denarnico bi odprli, pa bi šlo. Angers jo je," se je nasmejal.

Z zvijačo se je izognil služenju vojaškega roka

Takrat je veljalo tudi pravilo o obveznem služenju vojaškega roka, a se mu je Ameršek spretno, tudi s pomočjo zvijače izognil. Kaj se je zgodilo? "Ko sem si pri Olimpiji poškodoval meniskus, mi je Obradović rekel, da gremo v Beograd. Neposredno v vojaško bolnišnico. In tam sem bil cel mesec. Temu sem se upiral, a mi je rekel, kako smo nogometaši neumni, ker ne vemo, kako si lahko oproščen vojske, če ti operirajo meniskus. Že takrat je torej razmišljal o tem. Njegov prijatelj v bolnišnici je napisal, kako sem imel resnično operacijo kolena, in je prijelo. Ni mi bilo treba v vojsko. No, vsaj mislil sem tako," se je iz Beograda vrnil v Ljubljano in še naprej nizal vrhunske predstave.

Proti zagrebškemu Dinamu je dosegel zadetek, s katerim je Olimpija premagala hrvaškega velikana z 1:0, že naslednji dan pa se je moral udeležiti vojaškega nabora. Foto: Osebni arhiv

Nadaljevalo se je tako, da je moral kmalu v Trbovljah vseeno na lokalni nabor za vojsko. "V dvorani sem čakal skupaj s številnimi fanti. Trije iz vojske so nas prišli preverit. To je bilo ravno v ponedeljek, dan pred tem pa smo v Ljubljani premagali zagrebški Dinamo z 1:0. Zadetek sem dosegel ravno jaz. In zagledam enega izmed tiste trojice, kako lista športni časnik Sportske novosti, kjer se je dobro videl naslov novice, kako je Vili Ameršek potopil Dinamo. In me gleda, meni pa neprijetno. Sumljivo me premeri s pogledom, pogleda moje koleno in vpraša, s katero nogo sem dal gol. Pa sem rekel, da z levo. In preveri poročilo, kjer piše, da sem imel operacijo desnega kolena. Sem se pa nalašč zlagal. In je rekel, da sem potem oproščen," si je oddahnil. A ne za dolgo.

Zgodbe še zdaleč ni bilo konec. Še vedno se je tresel, ali bo moral zelenice zamenjati za kasarne in služiti vojni rok. "Pri iskanju rešitev, kako se elegantno znebiti služenja vojaškega roka, so takrat prevladovali nogometaši Hajduka in Partizana. Mnogim so ugodili. No, potem pa je sledila revizija. Ker so nekateri izkoriščali ta zakon, so vse športnike v Jugoslaviji ponovno poslali na pregled. Tudi tiste na vozičkih. Odšli smo na nov pregled. V Ljubljani je bilo vse v redu, a so rekli, da mora to potrditi še Beograd. Med Ljubljano in Beogradom je potekal "ping-pong" kar štiri leta, podajali so si zapise. Štiri leta sem živel v strahu, kdaj me bodo vpoklicali v vojsko. Potem pa sem prejel klic iz vojaške bolnišnice, kako so "uredili" moje papirje in jih nesli v arhiv. Takrat sem si lahko oddahnil," se je le izognil služenju vojaškega roka.

"Štiri leta sem živel v strahu, kdaj me bodo vpoklicali v vojsko," se spominja stresnega obdobja, ki pa se je končalo srečno. Foto: Ana Kovač

Kapetan mu je prepovedal, da bi še kdaj častil pijačo

Ko se je preselil v Angers, se mu je odprl pogled na razviti zahodni svet. Francija je prinesla bistveno boljši zaslužek. Vse mu je bilo všeč, razen novega jezika. "Ta je bil največja težava, a na srečo le prvo leto. Vse drugo je bilo uživanje. Spomnim se, kako smo šli enkrat v diskoteko, naročili pijačo, nato pa sem plačal rundo. Pa pride kapetan ekipe do mene in mi začne nekaj govoriti. V klubu je bil na srečo še Milan Damjanović iz Partizana, ki je znal francosko in mi prevajal. In mi je rekel, kako me kapetan sprašuje, zakaj sem plačal za vse. To me je začudilo. Odvrnil sem, da je ta runda pač moja. Nato mi je kapetan zabičal, naj tega nikdar več ne naredim. Pa sem se izgovoril na to, da bi moral kot nov igralec plačati prvo rundo. A ne. Nikdar več nisem plačal za vse skupaj. Vedno samo še zase. V Nemčiji, Avstriji in Franciji vedno vsak za mizo poračuna zase. Tam velja pravilo, 12 igralcev za mizo, 12 različnih računov. Pa ne zato, ker nočejo, da komu ostaneš dolžan, ampak da se znebiš obveze, da moraš nujno naslednjič plačati ti," ga je začudila različnost navad v Sloveniji in Franciji.

Z Angersom se je v francoskem prvenstvu srečeval s številnimi zvezdniki takratnega nogometa. Foto: Osebni arhiv

Koliko so trenirali v Franciji? Nič!

Kar zadeva nogomet, je v deželi galskih petelinov pustil izjemen vtis. V Franciji je odigral tri leta in pol, navduševal Angers, s katerim je krmaril med prvo in drugo francosko ligo. O tem, kako ga cenijo še danes, se je v prejšnji sezoni veliko naposlušal zdajšnji reprezentant Miha Blažič.

"Kar zadeva nogomet, se je igral na podobni kakovostni ravni kot v Jugoslaviji. Izstopal je St. Etienne z Michelom Platinijem. Je bilo pa veliko bolje v finančnem smislu. O, to pa," mu je ustrezalo, da ritem treningov in tekem ni bil tako naporen, kot bi bil v nekaterih drugih zahodnih državah. Denimo Nemčiji ali pa Švici, če bi se takrat pridružil Blaževiću. "Večkrat sem premleval, kaj bi bilo, če bi šel k njemu v Sion, in bil vesel, da tega nisem storil. Bil bi prehud ritem zame. Takrat sem imel le 66 kilogramov," je raje užival v lepotah Francije.

V Angersu ni bil zadovoljen s kakovostjo in intenzivnostjo treningov. Zato je večkrat potreniral še sam, da se je lahko na igrišču lažje kosal s tekmeci. Foto: Osebni arhiv

"Tam je bilo krasno igrati, hrana je bila čudovita, z ženo sva se imela zelo lepo," mu je bilo všeč. Nekaj pa ga je zelo čudilo. "V Sloveniji smo trenirali dvakrat na dan, v Franciji pa le enkrat. Pa še to smo imeli trenerja s kar velikim, zaobljenim trebuhom. Tekli smo okrog jezera, on pa je bil na čelu kolone. Potem vam je verjetno jasno, koliko smo trenirali. Nič," je pojasnil, kako je moral še dodatno trenirati, da je lahko zadržal formo, kakršno je imel pri Olimpiji.

Zemljarič ga je vprašal: Kaj hočeš? Lokal ali da postaneš direktor?

Čeprav mu je bilo v Franciji lepo, se je leta 1979 vseeno vrnil domov. Zakaj? "Imel sem še ponudbo Nice, a mi je predsednik Angersa dal vedeti, da iz te moke že ne bo kruha. Takrat sem se želel vrniti v domovino. To pa zaradi tega, ker sem si želel imeti svoj gostinski lokal. In hotel sem, da bi mi ga uredili v klubu. Imel sem 31 let, moral sem si zagotoviti eksistenco," se je vrnil v Ljubljano, kjer pa je njegova želja naletela na gluha ušesa. Pa čeprav je skušal zaigrati na najvišje strune. To, da je bil eden največjih slovenskih nogometnih asov, ni kaj dosti pomagalo.

Leta 1979 se je vrnil v Ljubljano in ostal zvest zeleno-belemu dresu še nadaljnjih pet let. Sprva je pričakoval, da mu bo vodstvo kluba ugodilo željo, zaradi katere je zapustil Francijo, a se je uštel. Foto: Ana Kovač

"Šel sem celo do takratnega predsednika vlade Janeza Zemljariča, ki je bil tudi naš klubski predsednik, a me je pustil čakati. Pri tajnici sem tako sedel dve uri. Pa je šel trikrat mimo, a me ni niti pogledal. No, ko me je končno sprejel, mi je rekel le, kaj hočeš, lokal ali da postaneš direktor kluba? Pa sem rekel, da bi lokal. Pa je bilo hitro vsega konec, ni bil zadovoljen z odgovorom. Da bi postal direktor? Saj izgubiš dve tekmi, pa te že zamenjajo. Uštel sem se pri tem, da mi bo klub kupil lokal. Klub tega ni spoštoval. Tako sem si ga moral na koncu vseeno kupiti sam," se mu ni uresničila prvotna želja, zaradi katere je bogato Francijo zamenjal za nepredvidljivo Jugoslavijo.

Lokal se mu je zdel najboljša naložba za drugo kariero. "Nekateri športniki so bili pridni in so poleg športa še študirali, nekateri pa tega nismo počeli. Po koncu kariere pa je tako, da v nedeljo odigraš zadnjo tekmo, v ponedeljek pa te polovica ljudi ne pozna več. Tako se obrne. Ko nisi več aktiven, je stvar končana," se je zavedal krute resničnosti, ki jo ob slovesu s tekmovališč občutijo številni športniki, če pred tem ne poskrbijo za svojo prihodnosti ali razmislijo dovolj tehtno, kako si služiti denar v obdobju, ko ne bodo več navduševali navijačev.

Vrnil se je v Olimpijo, a so ga temne sile podile iz kluba

Ko se je pred 45 leti vrnil v Ljubljano, je med navijači Olimpije zavladala nepopisna evforija. Ni ga bilo ljubitelja nogometa, ki ga ne bi hotel pozdraviti med zmaji za Bežigradom. Sprva je kazalo, da bo prvo tekmo po vrnitvi iz Francije za Olimpijo odigral proti Vojvodini. "Pripravljen sem bil za nastop, a se je pred tekmo od nekod pojavil nek možakar in rekel, da še niso urejeni papirji ter da ne smem igrati. To mi je bilo sumljivo," je moral počakati s prvim nastopom za Olimpijo, odkar je prestopil prag četrtega desetletja.

"Nato pa je prišla tekma s Crveno zvezdo. In se mi je pozneje posvetilo, da so ravno to čakali. Da so mi jo 'naštimali'. Pač, v klubu so bile prisotne sile, ki so delovale proti meni. Proti moji vrnitvi v klub. To pa zato, ker so se bali, da bi me postavili za direktorja in bi potem sami odpadli. Tako sem torej zaigral proti Crveni zvezdi," je začel opisovati enega najbolj veličastnih trenutkov kariere. Kot tudi nogometnega kluba Olimpija.

Ko je prvič po vrnitvi iz Francije zaigral za Olimpijo, ga je za Bežigradom pozdravilo 25 tisoč gledalcev, zmaji pa so po odlični predstavi povratnika premagali Crveno zvezdo z 1:0. Foto: Ana Kovač

"Takrat je prišlo zaradi mene na stadion kar 25 tisoč ljudi. In zmagali smo z 1:0! V časopisu sem prejel oceno deset za predstavo," je bil presrečen. Malce manj pa je bil srečen, ko je izvedel, kakšna zarota se je v klubu ustvarjala proti njemu. "Moj soigralec je takratnega trenerja Dušana Varagića 'pumpal', da sem jaz tisti, ki menjam trenerje in povzročam težave. Zato so mi naštimali Crveno zvezdo. Mislili so, da bomo visoko izgubili in bo vse narobe zame. Takrat so me nekateri opozorili, naj se pazim trenerja, saj bi lahko letel iz kluba, če naredim samo eno napako. Po šestih mesecih pa pride trener Varagić do mene in mi vse pove. Kdo in zakaj je govoril proti meni." 

Ko je njegov trener videl, da sploh ni bil takšen, za kakršnega so ga nekateri predstavljali, mu je povedal vse po resnici. Tudi imena "upornikov", ki pa jih Ameršek noče javno pogrevati. "Dejal mi je, vsa čast za vse, kar si prestal, in mi dal roko. Da, takšne so bile igrice z menoj," ne bo pozabil obdobja, ko so pri Olimpiji prevladovale temne sile in ga poskušale pregnati iz kluba.

Je Peter igral pri Olimpiji zaradi brata Vilija?

Brata Vili in Peter Ameršek pred davnimi leti na potepu po Veliki Britaniji. Foto: osebni arhiv Skozi vso kariero pa so ga spremljali tudi očitki, katerim se lahko še danes le zasmeji, a so mu upravičeno šli na živce. Nanašalo se je na njegovega mlajšega brata Petra Amerška.

"Vedno je poslušal, kako igra pri Olimpiji le zaradi mene. A nisem, prisežem pri vsem, zanj rekel nikoli prav nič. Vedno sem jim rekel le, pojdite v Trbovlje in se prepričajte, kakšen nogometaš je. To ni bilo nič kaj bratsko od mene (smeh, op. p.). A ljudje tega ne verjamejo. Ah, brez zveze. Pa potem pogledaš tiste klubske lestvice nastopov, kjer je Peter zelo visoko. No, tisto največ pove o njegovi kakovosti."

Policisti streljali z brzostrelkami, navijači kamenjali avtobus Olimpije

V nekdanji prvi zvezni jugoslovanski ligi je doživel skoraj vse. "Bilo je luštno, krasno, a so bili tudi slabši trenutki. Igral se je grob nogomet, moral si paziti na svoje noge, saj so te branilci pridno tolkli," se spominja brutalnosti, ki pa pri sodnikih ni zalegla vsaj za to, da bi branilce pogosteje opozarjali s kartoni. Dovoljevali so grobo igro, kar je bila nočna mora za vse, ki so znali z žogo nekaj več.

Stadion za Bežigradom je ob nastopih Olimpije v zvezni jugoslovanski ligi pokal po šivih. Podobno pa je bilo tudi drugje ... Foto: Osebni arhiv

Lani nam je Adriano Fegic, legendarni Ajdovec in nekdanji nogometaš Rijeke, v intervjuju veliko povedal o zahtevnosti vročih gostovanj v Jugoslaviji. O tem, kako so navijači na tribunah v Prištini celo streljali s pravim orožjem. Ko smo to povedali Viliju, se je nasmehnil in dejal: "Nekaj podobnega se je zgodilo nam v Nikšiću. Sutjeska bi morala premagati Olimpijo, če je želela obstati v ligi, mi pa smo si že zagotovili obstanek in lahko zaigrali sproščeno. Zmagali smo z 1:0. Bečejac je dosegel zadetek z glavo, čeprav je bil najmanjši na igrišču. Sutjeska je tako izpadla, navijači so bili jezni. Eno uro smo ostali v garderobi, publika nas je čakala na bližnjem hribu, mimo katerega moraš iti z avtobusom, ko zapuščaš stadion. Potem smo končno šli v avtobus, pa je prišla policija in z brzostrelkami streljala v zrak, da je razgnala nezadovoljno množico. Potem smo se z avtobusom vračali proti Titogradu (danes Podgorica), kjer nas je čakalo letalo, in se je začela grozljivka. Navijači so nas na poti obmetavali s kamni in nam razbili vsa okna. Vse je bilo razbito," je doživel neprijetno izkušnjo v Črni gori.

V Zenici so bili kot cirkuški levi, v Mariboru ni mogel spati

O tem, kje je bilo najhuje gostovati, še danes rad izpostavi Zenico, industrijsko mesto na severu Bosne in Hercegovine. "Stari stadion Čelika je imel še hujše igrišče, kot je bilo na tekmi med Olimpijo in Lillom (je spomnil na katastrofalno podobo travnate površine na tekmi konferenčne lige, op. p,.). Okrog stadiona je bila napeta žičnata ograja, na drugi strani pa gledalci. Ko smo šli iz garderobe na igrišče, smo bili kot levi, ki gredo v cirkusu skozi mreže v areno. Takrat so nas gledalci zbadali z dežniki, takratni igralec Čelika Slobodan Dogandžić, ki je pozneje igral za nas v Ljubljani, pa me je prijel za lase, jezno dvignil in mi govoril: "Kaj je mali, sem si prišel zmagat?'' Seveda mi ni bilo vseeno. Imel sem šele 19 let," je opisal nekaj dogodkov, po katerih je še bolj jasno, zakaj ni oboževal gostovanj v Zenici.

Rad se spominja večnih derbijev med Olimpijo in Mariborom v prvi jugoslovanski ligi. Na enem, igral se je pred 53 leti, je proti vijolicam na eni tekmi dosegel tri zadetke. Foto: Ana Kovač

V prvi zvezni jugoslovanski ligi sta nekaj sezon skupaj igrala dva slovenska kluba, Olimpija in Maribor. Kako pa je bilo takrat gostovati na Štajerskem? "Težko. Spali smo v hotelu Park, a so nam celo noč nalašč tolkli, tako da nismo mogli spati. Na igrišču je bilo kar ostro. Tisti, ki ne znajo toliko z žogo, so ponavadi bolj surovi. Maribor je imel v obrambi zlasti nekatere Splitčane, ki so udarjali vsepovprek," se je iz Maribora redno vračal z modricami.

Kar zadeva navijanje, je bilo takrat drugače. Provokacij, ki jih poznamo danes na večnih derbijih, ni bilo. "Kje pa. Kakšni žabarji ali pa Štajerci? Ne, mariborsko občinstvo ni bilo sovražno nastrojeno do nas. Ni bilo incidentov."

Uničili so jih kot pionirčke

Enega najlepših zadetkov v karieri je dosegel na gostovanju Olimpije v Lizboni. To je bil žal častni gol zmajev ob visokem porazu proti Benfici (1:8). Foto: Ana Kovač Olimpija je največji uspeh v nekdanji Jugoslaviji dosegla leta 1970, ko se je uvrstila v finale pokalnega tekmovanja in tam nesrečno, usodni zadetek je prejela v zadnji minuti podaljška, izgubila proti Crveni zvezdi. Ker pa so bili Beograjčani takrat tudi prvaki, so si zmaji vseeno prislužili Evropo. Zaigrali so v pokalu pokalnih zmagovalcev, kjer jim je žreb namenil Benfico. "V Ljubljano je prišla praktično portugalska reprezentanca v malem. Eusebio, Simoes, Artur Jorge …" je našteval ase Benfice.

Olimpija se je v Ljubljani dobro upirala (1:1), na povratni tekmi v Lizboni pa je bila povsem drugačna zgodba. Benfica je zmagala kar z 8:1, Eusebio je zadel v polno kar petkrat. "Tam so nas uničili kot pionirčke. Tekma je bilo ob 11. uri zvečer, vlaga v zraku pa takšna, da smo bili povsem mokri že takrat, ko smo prvič stopili na igrišče. Stadion Luz je bil poln, 50 tisoč ljudi. Še nikoli nismo igrali pred tako velikim številom gledalcev. To je bila dobra učna ura za nas," se spominja, kako poklapani so se vrnili v Ljubljano. Za častni zadetek je poskrbel prav Ameršek. In to spektakularno. "Dal sem lep gol. S 30 metrov. A se nismo kaj prida veselili," se je zasmejal Trboveljčan, ki je v Lizboni, tako meni še danes, dosegel enega najlepših zadetkov v karieri.  

Z Zidarjem se je razšel

Pri Olimpiji je nekaj časa sodeloval tako z bratom Petrom Amerškom kot tudi predsednikom Ivanom Zidarjem, opravljal je vlogo tehničnega direktorja. Takratni prvi mož slovenskega nogometa, krovne zveze, je bil Rudi Zavrl. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Po koncu nogometne kariere ga je predsednik Olimpije Ivan Zidar, takratni prvi mož gradbenega magnata SCT, dolgo prepričeval, da bi se vrnil v nogomet. Da bi postal direktor Olimpije. Tehnični direktor. "Nisem bil za. Rekel sem mu, da sem že v nogometnem pokoju. Da nočem delati 20 ur na dan. No, pa me je vendarle prepričal. Obiskoval me je v mojem lokalu in me znova in znova prosil. Pa sem mu pomagal," se je v času samostojne Slovenije, bilo je še v prejšnjem stoletju, vrnil k Olimpiji. Njegov brat Peter je bil športni direktor.

Takrat je bil še povezan z nogometom, po nekaj letih pa se je razšel z Zidarjem, saj ni bil zadovoljen z odnosom vodstva do njegovih predlogov, kako izboljšati delovanje kluba in ustvarjati napredek. Veliko idej o tem, kaj bi bilo treba postoriti, je dobil v Franciji, a mu jih ni uspelo preseliti v Slovenijo. "Potem sem povsem prekinil z nogometom," se pozneje ni več konkretneje vračal v nogometni svet. Olimpija mu vseeno ostaja v srcu. "Da, Olimpija kot ime. Imam pa drugačno miselnost o klubu od teh, ki ga zdaj vodijo."

Kariero končal v Avstriji

Kot legionar je okušal nogometni kruh v Franciji, povsem ob koncu pa je zaigral še v Avstriji in pomagal Villachu do preboja v drugo avstrijsko ligo, kar je bil takrat velik uspeh za klub iz Beljaka. Foto: Osebni arhiv Ne obiskuje tekem Olimpije, zadnjo si je ogledal pred štirimi leti, v Stožice bolj redno odhaja na tekme slovenske reprezentance. Zanimivo je, da se na tenisu, njegovem najljubšem športu po koncu nogometne kariere, pogosto srečuje s predsednikom NZS Radenkom Mijatovićem.

"Z njim sva na ti, lahko povem, da me zelo ceni," občasno obujata spomine, ko sta igrala v Avstriji. Ameršek je namreč svojo bogato nogometno kariero sklenil na drugi strani Karavank. V bližnjem Beljaku. "V Avstrijo sem prišel pri 36 letih. Brane Oblak je igral v drugi ligi za Spittal, Villach pa v slabši, koroški ligi. Oblak je nagovarjal svoje, da me kupijo, a sem že podpisal za Villach. Sploh nisem treniral, ampak igral samo tekme. Kakovost lige je bila slaba. Zjutraj sem igral tenis, popoldan pa šel v Beljak. No, pa smo bili z Villachom tako dobri, da smo napredovali v drugo ligo. Pol sezone sem igral, nato je prišel nov direktor in odstranil nas, starejše igralce. Klubu ni šlo, čez mesec dni je odšel direktor, njegov naslednik pa me je klical, ali bi se vrnil. Zavrnil sem ga. Da me najprej dajo stran, potem pa spet potrebujejo? Hvala lepa," se je zahvalil ponudbi in pri 38 letih sklenil kariero.

Zelo rad je sodeloval pri dobrodelnih projektih. Zlasti z Zlato selekcijo, v kateri je združil najboljše športnike v državi, staro in mlado, ki so gostovali po celi Sloveniji in zbirali pomoč. Dvorane so bile polne, od Murske Sobote do Kopra. Najbolj je hvaležen Tonetu Fornezziju Tofu. Spominja se, kako so nekoč paraplegiku izpolnili željo, da bi šel enkrat na Triglav. In so zavihali rokave, Tof je organiziral projekt, nato pa so ga z vozičkom na hrbtu prinesli na Kredarico in tako naprej. Foto: Ana Kovač

Doma je predsednik upokojencev. Pardon, podpredsednik.

"Moja kariera je bila takšna, kot je bila. Z njo sem, ne glede na to, da bi lahko dobil še več, zadovoljen. Kdo ve, lahko pa bi dobil tudi manj. S tem se ne ukvarjam. S tem, kar sem dosegel, sem povsem zadovoljen. Zdaj mi je krasno. Igram tenis, imam še apetit, lahko še jem (smeh, op. p.). In ni mi treba prosjačiti," se je mladostno nasmehnil nekdanji as, vzornik številnim slovenskim nogometašem, ki bo letos na rojstnodnevni torti upihnil 76 svečk.

Del pokojnine prejema tudi iz Francije, kjer je igral tri leta in pol, a mora vsako leto podpisati dokument z dokazilom, da je še živ. Foto: Ana Kovač

Vesel je, da se je podal v svet športa. "S športom doživiš veliko stvari. Na srečo je bilo lepših veliko več kot grših. Bil sem nogometaš, nato sem imel bife, zdaj pa sem predsednik upokojencev. To pa sem doma. No, pardon, podpredsednik, doma imam vendarle nadrejenega," je ob koncu pogovora, na katerem ni manjkalo dobro volje, kot pravi gentleman popihal na dušo še ženi. Takšen je Vili. Gospod Vili Ameršek, prava legenda.

Sportal Ljudem polaga na dušo: "Ne obupati, rešitev se bo našla"

Sportal Tomaž Pavlin: Ostali so lepi spomini na hokejske čase, a od teh se ne živi

Sportal Nekdanji reprezentant zagrizel v zelo zahteven izziv

Sportal Smučala, doštudirala, se zaposlila, zdaj študira še fizioterapijo