Druga kariera
Nedelja, 14. 12. 2025, 4.00
9 ur, 25 minut
Druga kariera (442.): Muamer Vugdalić
Življenjska pot Muamerja Vugdalića, ki je junaško krvavel za Slovenijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,09
Muamer Vugdalić je nekdanji slovenski reprezentant, ki je pomagal graditi prvo in za mnoge tudi najlepšo slovensko nogometno pravljico.
Nogomet je njegovo življenje. Muamer Vugdalić, za prijatelje Piko, se je vanj zaljubil že kot otrok, nato pa doživel toliko izjemnih dogodivščin, da mu je danes, ko se počasi bliža abrahamu, zelo toplo pri srcu. Številne zgodbe, ki jih je doživel iz prve roke, so se v zgodovino slovenskega nogometa zapisale kot ene najbolj veličastnih.
Nogomet mu je bil položen v zibelko, saj se je z njim profesionalno ukvarjal že oče Sabahudin, nogometni vratar s plemenitim srcem, ki se je prelevil v neverjetnega junaka in v prigodah, ki kar kličejo po tem, da bi jih lahko nekdaj predstavili v filmskem celovečercu, rešil ogromno življenj. Vse skupaj je šlo tako daleč, da si je prislužil celo priznanje za hrabrost, ki mu ga je podelil dolgoletni prvi mož Jugoslavije Josip Broz Tito, čestitala mu je tudi nekdanja indijska predsednica Indira Gandhi. Jabolko torej ni padlo daleč od drevesa, pozneje se je z eminentnimi politiki družil njegov sin, a predvsem zaradi nogometnih uspehov.
Ko je Slovenija leta 2001 senzacionalno izločila Romunijo v dodatnih kvalifikacijah in se prvič uvrstila na mundial, je ob odsotnosti Aleksandra Knavsa v obrambni vrsti odigral zelo pomembno vlogo Muamer Vugdalić.
Tako kot pri očetu Sabahudinu je nogomet iz konjička v redno, a hkrati tudi donosno službo, prerasel tudi pri sinu Muamerju. Postal je zlati slovenski reprezentant. Pisal je zgodovino, osrečeval navijače in uresničil otroške sanje, saj je zaigral na največjem tekmovanju. Slika njegovega okrvavljenega obraza je postala ena izmed nepozabnih podob prve slovenske nogometne pravljice. Simbol nepopustljive bojevitosti in srčnosti, največjih adutov zlate Katančeve generacije, ki se ni ustrašila niti največjih favoritov.
Mejnike je prebijal tudi v klubskem nogometu, osvajal lovorike z Olimpijo in Mariborom, z vijolicami senzacionalno zaigral tudi v ligi prvakov, po koncu kariere, ko so zdravstvene težave postale prevelik trn v peti, da bi še lahko na vrhunski ravni kazal tisto, kar ga je krasilo v najboljših letih, pa se je lotil novih izzivov.
Nekdanji nogometni reprezentant Muamer Vugdalić je zdaj selektor slovenske reprezentance do 17 let. Pri delu mu pomaga Željko Filipović.
Nogomet predstavlja njegovo življenje. Na Štajerskem, kjer si je ustvaril družinski dom, o žogobrcu rad razmišlja od jutra do večera. Zato ne preseneča, da je postal neusahljiv vir predajanja izkušenj na mlade. V tem delu se je tako izkazal, da mu je Nogometna zveza Slovenije (NZS) zaupala odgovorno vlogo selektorja mladinske reprezentance. Prisluhnite torej zgodbi o tem, kako je mladi Muamer uresničil sanje in si ustvaril življenje, v katerem uživa vsako sekundo.
Njegov oče je rešil kar šest življenj
Nekdanji predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito je Sabahudina Vugdalića, ki je rešil šest življenj, odlikoval s priznanjem za hrabrost.
Rodil se je leta 1977 na Reki. To je bil pač kraj, kjer si je njegov oče takrat služil nogometni kruh. Sabahudin Vugdalić, ki si je v nogometnih krogih prislužil vzdevek Saša, je branil za Rijeko, za klub, v katerem so svoj prostor pod soncem našli mnogi Slovenci, kot zadnji Dejan Petrovič, ki je v četrtek pokvaril načrte Celju, pred tem pa je najbolj odmevne uspehe dosegal Matjaž Kek, katerega kariera se je nekajkrat tesno prepletala s Pikovo. A o tem malce pozneje.
Oče si je prislužil status prav posebnega junaka. V nekdanji Jugoslaviji so odmevala junaštva, ko je brez strahu reševal življenja. Ko je bil star 17 let, je skočil v mrzlo reko Drino in rešil 11-letnega otroka. Pozneje je med služenjem vojaškega roka iz prepada potegnil žensko in njenega otroka, med pripravami v Švici z mlado izbrano vrsto pa je iz gorečega avtomobila rešil žensko, njeno petletno hčer in 18-mesečnega dojenčka!
"Ko sem bil še otrok, se nisem zavedal, kaj vse je počel moj oče. To sem ugotovil šele pozneje. Največ sem izvedel iz novinarskih člankov, včasih pa mi kaj pove tudi sam. To je res čudovit dosežek, po katerem ti je lahko toplo pri srcu," je ponosen na očeta, ki se je z mamo pred šestimi leti preselil v Maribor. Tako je lahko bližje sinovoma Muharemu in Muamerju. Piko na Štajerskem živi praktično že poldrugo desetletje. Vse od takrat, ko se je začel ukvarjati s trenerstvom.
Pri štirih letih se je preselil v Turčijo
Družinski dom si je postavil v Framu. "Tam je več prostora. Lahko živimo v hiši, blizu narave, kjer je mir, hkrati pa nam je vse blizu. Na Štajerskem mi je zelo všeč," je zelo zadovoljen z izborom. Kako tudi ne bi bil. Tu je našel idilo, ki jo še kako dopolnjujeta njegova življenjska sopotnica, sicer rojena Štajerka, in sin, ki želi nadaljevati družinsko tradicijo, tako da pri osmih letih že trenira nogomet. Izbral je šolo NK Maribor, kar ne preseneča. "S srčno izbranko, s katero sva skupaj že 20 let, ga zelo podpirava," je poudaril Muamer.
Muamer Vugdalić se je rodil leta 1977 na Reki, kjer je njegov oče Sabahudin branil za NK Rijeka.
Na vnučka je ponosen tudi dedek Sabahudin, sicer rojen v Srebrenici. Njegova družina se je bila primorana zaradi njegovega igranja nogometa, bil je vratar in si služil kruh po vsej Jugoslaviji, nato pa ga je pot ponesla tudi v tujino, za nekaj časa izkusiti nomadsko življenje. Kmalu po Reki je Saša sklenil dogovor z velenjskim Rudarjem, kar je bil njegov prvi stik s Slovenijo, nato pa je nadaljeval kariero pri Olimpiji.
Družina se je tako leta 1979 preselila v Ljubljano, a ne za dolgo. Ko je Sabahudin dopolnil 28 let, je izpolnjeval kriterij, po katerem mu je bilo dovoljeno oditi v tujino. Prejel je ponudbo iz Turčije in postal prvi Jugoslovan, ki je zaigral za Gaziantepspor. "Tega se spominjam. Kot majhen otrok še nisem bil šoloobvezen, zato sem z očetom odšel v Turčijo. To je bilo mesto, ki leži blizu Sirije. Bilo je kar pestro," se bežno spominja nekaterih prizorov iz Turčije.
Oče je branil, njega pa ni nikoli vleklo na gol
V otroštvu je bil njegov največji vzornik Safet Sušić.
Pozneje se je Sabahudin vrnil v domovino Jugoslavijo, se leta 1983 pridružil Napredku iz Kruševca, s tem pa je bilo konec turške prigode tudi za majhnega Muamerja, ki je oboževal nogometno žogo in vsak možen trenutek prebil na igrišču.
Pa ga je v mlajših letih kot sina nogometnega vratarja kaj mikalo, da bi tudi sam stopil med vratnici? "Ne, prav nikoli. Vedno sem raje igral v polju. V mlajših kategorijah sem bil napadalec, potem pa so me presedlali nazaj. Vratarstvo me ni nikoli zanimalo. Želel sem igrati. Tako je bilo že pred blokom na ulici, kjer smo vedno igrali nogomet. To so bili romantični časi," se je nasmehnil, saj takrat še ni bilo norije z mobilno tehnologijo in spletom, ki je danes povsem spremenila ritem življenja. Zlasti pri mladih. Največja droga za otroke je bila v obdobju, ko je odraščal Muamer, vsekakor žoga. Številka 1.
Z nogometom je ostal zasvojen tudi njegov oče Sabahudin. Po koncu kariere je postal vrhunski športni novinar in televizijski komentator v Bosni in Hercegovini, večkrat pa se je izkusil tudi v vlogah funkcionarja. Z nogometom je bil tako še pred nekaj leti povezan kot direktor prvoligaša Tuzla City.
Zakaj Piko? Vsega so krivi Italijani.
Že v mladih letih se ga je oprijel vzdevek Piko. Zanj je zaslužen brat Muharem, a tudi številni italijanski turisti, ki so radi igrali nogomet.
Da je Muamer postal Piko, je zaslužen njegov starejši brat Muharem, ki je za razliko od njega srečo in poslanstvo našel v košarki. "Ko smo bili mladi, smo veliko hodili na morje. Tam je bilo veliko Italijanov. Kakršen sem bil, nor na nogomet, sem ga hotel igrati venomer, proti vsakemu, ki sem ga zagledal. Takrat pa so mi Italijani govorili, da sem premajhen in mi tega ne dovolijo. Rekli so mi, da sem piccolo (italijanski izraz za "majhen"). No, brat je malce skrajšal izraz, in tako sem iz 'Pikolo' postal Piko. Vzdevek me spremlja od mladih nog, pogosto sem ga pozneje, zlasti ko sem igral za reprezentanco, slišal iz ust navijačev. Še danes se me drži," je za mnoge še vedno Piko.
Tisti deček, ki je želel ob morju igrati nogomet s starejšimi Italijani, je pozneje postal zelo uspešen športnik. Uspehi so kar deževali, sam pa je najbolj ponosen na to, da je bil lahko del dveh nogometnih pravljic. "Odhoda na SP 2002, to je bilo prvo svetovno prvenstvo za Slovenijo, in pa prve lige prvakov z Mariborom. Vanjo smo se uvrstili leta 1999," se spominja, kako samozavestni so bili za tiste čase. "Verjeli smo, da nam lahko uspe. To ni bilo naključje, ampak smo se na velika tekmovanja uvrstili več kot zasluženo."
Začutili pozitivno energijo Srečka Katanca
Reprezentančno pot med člani je začel leta 1999 na tekmi proti Grčiji, ko je bil še mladi reprezentant, redno pa je začel za Katančevo četo nastopati po Euru 2000.
Srečko Katanec je prebijal mejnik in kot prvi selektor popeljal Slovenijo tako na evropsko kot tudi svetovno prvenstvo.
"Začutili smo pozitivno energijo Srečka Katanca, ki nam je dal ogromno. Znal nas je motivirati. Čeprav v klubih mnogi niso imeli standardnih minutaž, je znal zgodbo obrniti tako, da smo dihali kot celota. In to zlasti takrat, ko je bilo to najbolj potrebno," sta ga naprej vedno gnali pripadnost in želja. "Sploh ni bilo pomembno, ali si igral redno v klubu in kaj si igral. Dal si pač vse od sebe, na koncu pa te je, če si bil pošten do nogometa, vedno nagradilo. Nogomet ti vedno vrne," še danes verjame v misel, ki jo je pred mikrofoni večkrat izrekel njegov nekdanji selektor. Eden in edini, Srečko Nazionale.
Vsakič, ko je udaril žogo, ga je oblila kri
Tik pred koncem prvega polčasa dvoboja med Slovenijo in Rusijo je prejel močan udarec s komolcem v glavo.
Ko se je Slovenija v dodatnih kvalifikacijah za SP 2002 srečala z Romunijo, je sledil trenutek, ki je poskrbel za enega najbolj prepoznavnih prizorov v Muamerjevi karieri.
"Na domači tekmi z Romuni sem imel razbito glavo. Pred koncem polčasa sem dobil komolec v glavo. Takoj so mi zašili glavo, tako da sem igral do konca tekme. Spomnim pa se, da me je v drugem polčasu vsakič, ko sem udaril žogo, oblila kri. Sodnik mi je večkrat dovolil, da sem lahko zapustil igro in se obrisal. Bilo je res neugodno. Vsakič, ko sem udaril žogo, mi je začelo krvaveti iz rane. Ni kaj, krvavo sem se boril," se je nasmejal. To so bili takšni časi, Katanec pa tako dober motivator, da so vsi igralci dali vse od sebe. Ali še več, če je bilo možno.
Dvoboj proti Romuniji (2:1) je odigral z obvezano glavo in se z nepozabno podobo zapisal v zgodovino slovenskega nogometa.
"Včasih si igral slabo, včasih dobro, a vedno si dal vse od sebe," se je prek reprezentance pogosto prepričal o tem, da nogometni bogovi vidijo vse. Po eni redkih tehničnih napak, ki se mu je pripetila, svoje je prispevalo tudi slabše igrišče, je Romunija povedla z 1:0. Sledil pa je mogočen preobrat Katančeve čete, za piko na i je za Bežigradom padel še čudežen evrogol Milana Osterca.
Slovenija je zmagala z 2:1, uspeh pa je bil še toliko večji, saj je manjkalo ogromno nosilcev. Tudi Zlatko Zahović, Aleksander Knavs, Sebastjan Cimirotič in še bi lahko naštevali. "Katanec nas je znal pripraviti, da smo kljub temu zaigrali razbremenjeno. Tisti, ki so vskočili namesto njih, so pokazali ogromno," je Slovenija znala pisati zgodovino tudi brez nekaterih najboljših.
Dvakrat se je veselil kot otrok. V Bukarešti in Mariboru.
Slovenija je na povratni tekmi dodatnih kvalifikacijah za SP 2002 v Bukarešti remizirala z 1:1. To je bil rezultat, ki je Katančevo četo popeljal na mundial v Azijo.
V deževni Bukarešti, kjer se je tekma po zgodovinskem zadetku Mladena Rudonje končala z 1:1, si je tako Slovenija pred skoraj četrt stoletja priigrala prvi nastop na svetovnem prvenstvu. Veselje je bilo nepopisno, na dvoboju se je izkazal tudi Piko. "V karieri sem se dvakrat veselil kot otrok. Omenil bi veselje v Bukarešti ter tisto, ko smo 25. avgusta 1999, ravno na moj rojstni dan, v Ljudskem vrtu premagali Lyon in se uvrstili v ligo prvakov," je doživljal dva večera nepopisne sreče.
Ko so se Katančevi junaki vrnili iz deževne Bukarešte, je igralce na Brniku pričakala norišnica. Zbralo se je ogromno navijačev, ki so želeli na vsak način pozdraviti novopečene udeležence svetovnega prvenstva. "Po Brniku smo odšli v Ljubljano, drugi dan pa smo imeli sprejem pri predsedniku države, nato pa še sprejem na stadionu Bežigrad. Bilo je fenomenalno," je zelo vezan na dotrajan Plečnikov objekt.
Ko je služil vojsko, je prejel obisk iz Maribora
Na stadionu Bežigrad je kot otrok Olimpije naredil prve nogometne korake. Zato ga zelo zaboli, ko se danes vozi mimo stadiona in spremlja, kako ga po neslavnem zaprtju načenja zob časa. "Z reprezentanco smo, dokler se ni preselila v Ljudski vrt, tam dosegali največje uspehe. Seveda me zaboli, ko vidim, kaj se dogaja s stadionom. A to je bolj vprašanje za druge," noče javno razpredati o tem, kaj bi bilo prav in kaj bolje.
Sprva je bil vajen v Sloveniji igrati večne derbije v zeleno-belem dresu, od leta 1998 naprej pa je največji praznik slovenskega klubskega nogometa igral v dresu Maribora.
Pri Olimpiji je zaigral za vse selekcije, tudi člansko, s katero je postal tudi državni prvak, nato pa je leta 1998, ravno med spremljanjem tekem SP v Franciji, dočakal poziv Maribora. "Takrat sem bil v vojski. Služil sem jo v Celju in Ljubljani. Maribor mi je predstavil vizijo, ki mi je bila všeč. Hitro smo se zmenili," je kot vrhunski športnik med služenjem vojaškega roka, takrat je bilo še obvezno za Slovence, užival kar nekaj privilegijev. Kasarno je lahko zapustil prej, se vrnil in nato odslužil svoje.
"Obiskali so me Bojan Prašnikar, Jože Jagodnik in Željko Fundak, se pravi trener, predsednik in direktor, ter mi predstavili projekt. Hitro smo se ujeli. Izbral sem Maribor. To se je izkazalo za pravilno odločitev," se je tako preselil na drugo stran Trojan, pri tem pa doživel tudi nekatere zamere in zbadanja s strani Green Dragonsov.
Mariborčani so leta 1998 v odločilnem krogu kvalifikacij za ligo prvakov zelo namučili PSV Eindhoven.
"V nogometu se normalno to dogaja, a moraš iti tja, kjer ocenjuješ, da lahko dosežeš večji uspeh. Moraš iti tja, kjer te ljudje bolj cenijo. Pri Mariboru sem dobil tisto, kar so mi obljubljali. Že prvo leto smo naredili velik preskok in nesrečno po podaljšku izpadli proti PSV v boju za ligo prvakov, drugo leto pa smo se suvereno uvrstili med elito. V Mariboru so me vodili dobri ljudje. Ustvarilo se je praktično tisto, kar si kot mladi igralec želiš," je okušal vzpone in padce, a pri tem tudi napredoval.
Sanjski pogoji za delo v Ukrajini
Muamer Vugdalić si je po zaslugi dobrih predstav za Maribor in slovensko reprezentanco prislužil dve mikavni ponudbi iz tujine. V svojih vrstah sta si ga zaželela Celtic in Šahtar.
Pri Mariboru je ostal tri leta. "Osvajali smo prvenstva, bili dominantni, žal pa se nam je le leto dni po ligi prvakov zgodil Zimbru. Tekmo smo izgubili na čuden način, to je bilo kar klavrno," se je spomnil na najbolj črn poraz, ko je Maribor evropsko sezono nepričakovano sklenil že med poletjem po izpadu proti prvaku Moldavije.
Leta 2001 je po kvalifikacijski tekmi med Slovenijo in ZR Jugoslavijo ter fantastičnem zadetku Zlatka Zahovića s prostega strela v izdihljajih srečanja za 1:1 prejel dve mikavni ponudbi iz tujine. Prva je prišla iz Škotske. Zanj se je zanimal sloviti Celtic, a ni izpolnjeval pogojev za pridobitev delovnega dovoljenja, saj v zadnjih dveh letih ni zbral 75 odstotkov vseh nastopov za reprezentanco. Zato je sprejel drugo ponudbo, ta pa je bila od Šahtarja iz Donecka.
"Bili so korektni in me čakali. Ko sem videl, kakšne pogoje imajo za delo v Ukrajini, sem takoj podpisal," ga je fasciniralo trenažno središče v Donecku, ustvarjeno v slogu slovitega Milanella v Lombardiji.
V Donecku ni čutil razprtij, nato je hudo zbolel
Že takrat je bil ukrajinski klub zelo bogat, prvi mož pa mogotec Rinat Ahmetov. Vugdalić je skupaj z Makedoncem Igorjem Đuzelovom, nekdanjim branilcem Hajduka, postal prvi tujec iz nekdanje Jugoslavije pri Šahtarju.
Šahtar je svojčas predstavljal velikana tudi v evropskem merilu. Osvojil je tudi pokal Uefa. Takrat je bil njegov kapetan Darijo Srna.
Pozneje se jih je zvrstilo še ogromno, med njimi je bil tudi Hrvat Darijo Srna, zdajšnji športni direktor, ki se je od leta 2014 moral spopasti z vlogo brezdomca, kar je poleti pripovedoval tudi v intervjuju za Sportal.
Dres Muamerja Vugdalića, ki ga je nosil pri Šahtarju, je razstavljanem v športnem lokalu ob nogometnem igrišču v Razvanjah.
"Ko sem igral za Šahtar, je bilo v mestu vse normalno. Nič se ni govorilo o Ukrajini in Rusiji ali kakšnih različnostih. Središče mesta je bilo zelo razvito, tako da si dobil vse, kar ti je srce poželelo. Najbolj pa me je navdušila pripravljalna baza. Še danes, ko hodim kot selektor in trener naokrog po svetu, stežka verjamem, kaj vse smo imeli že takrat na voljo v Ukrajini."
Šahtar je igral še na starem stadionu, moderen Donbass Arena je bil zgrajen pozneje za Euro 2012. Žal pa v Ukrajini ni mogel igrati dolgo. Zdravje ga je pustilo na cedilu v najbolj neprimernem trenutku. "Poškodoval sem se na treningu, tako da nisem mogel odigrati povratne evropske tekme z Borussio Dortmund, nato pa je sledil reprezentančni premor, kjer smo odigrali dve tekmi z Romunijo za SP 2002. Na obeh sem igral, nato pa zbolel. Hudo zbolel. Ko se to zgodi, se seveda želiš zdraviti v svoji domovini. Zato sem se vrnil v Slovenijo, saj sem želel ozdraveti in se pripraviti na SP 2002. Maribor mi je šel na roko. Vzel me je nazaj. Pozdravil sem se, znova resetiral. Prebolel sem resno bolezen, hvala bogu se je končalo tako, kot je treba," se ni več nikoli vrnil v Ukrajino.
Sanje uresničil po največji slovenski aferi
Muamer Vugdalić je svoj prvi nastop na svetovnem prvenstvu dočakal proti Južni Afriki. Tako se je boril z Bennyjem McCarthyjem.
Na SP 2002 je doživel največji adrenalin, kar ga lahko izkusi nogometaš na tekmovanju. "Prvič smo se uvrstili na mundial. Same priprave, potovanje, vtisi po prihodu, pa prva tekma … Nepozabno. Ko je tvoj otrok starejši, mu lahko poveš in opišeš, zakaj ti to pomeni tako veliko, zakaj se boš tega vedno spominjal," je pred 23 leti uresničil sanje in zaigral na največjem tekmovanju. Dres je oblekel na tekmi proti Južni Afriki. Žal po največji aferi, kar si jo je privoščila Slovenija na največjih turnirjih, po znamenitem sporu med Srečkom Katancem in Zlatkom Zahovićem, a vseeno.
"Tekma je bila odigrana ob visoki vročini, vlažnost je bila ogromna. Komaj smo dihali in se veliko znojili. Želeli smo najboljše, a se ni izšlo," je Slovenija po tem porazu dokončno ostala brez možnosti za napredovanje. Uvodno tekmo s Španci je namreč izgubila z 1:3. Takrat je bil Vugdalić na klopi.
Oboževal Sušića, poraz s Hrvaško je zelo bolel
Ko je bil otrok, je med vsemi nogometaši najbolj oboževal Safeta Sušića. Velemojstra, tehnično dovršenega igralca, ki je pozneje blestel v Franciji. "Čeprav sem navijač Željezničarja, je bil zame najboljši. Pa čeprav je igral za Sarajevo," je še dodatno poudaril, kako zelo je spoštoval Sušića, poznejšega selektorja, ki je BiH popeljal na SP 2014.
Slovenski nogometaši pred povratno tekmo dodatnih kvalifikacij za Euro 2004 proti Hrvaški na razprodanem Bežigradu.
Ni manjkalo veliko, pa bi Vugdalić po svetovnem zaigral še na evropskem prvenstvu. V dodatnih kvalifikacijah za Euro 2003 je Sloveniji kazalo imenitno proti Hrvaški. V Zagrebu je remizirala z 1:1, nato pa odigrala povratni dvoboj za Bežigradom. Čeprav je imela vse v svojih rokah, je izgubila z 0:1 in ostala brez portugalskih sanj.
"To nas je res zabolelo. To je bil zelo boleč poraz, ki se ga bomo vedno spominjali po negativnem. A to je nogomet. Nismo ne prvi ne zadnji, ki se jim je zgodilo kaj takšnega. Hrvaška je šla na Euro, mi pa smo ostali doma," je težko prebolel poraz z 0:1, ko je Hrvaško v Portugalsko popeljal zadetek Dada Prša. In to takrat, ko so imeli gostje igralca manj.
Hrvaška je leta 2003 zadala Sloveniji enega najbolj bolečih porazov.
Ker pa je Muamer v pestri karieri sčasoma pridobival tršo kožo, je znal hitro prebroditi takšna obdobja nezadovoljstva. "Saj te zaboli takšen poraz, ni pa vseeno to tragedija. V življenju so tudi pomembnejše stvari od tega. Življenje je šlo pač naprej."
Branko Oblak ga je prečrtal na seznamu
Ko je selektorsko paličico leta 2004 prevzel Branko Oblak, se je odločil, da Muamerju Vugdaliću ne bo ponudil priložnosti za nastop.
Se je pa kmalu končala njegova reprezentančna pot. Čeprav ni bil med najstarejšimi, je leta 2004 odigral zadnjo tekmo za izbrano vrsto. Star je bil 27 let. "Biološko resnično nisem bil prestar, a vsak selektor ima svoje mnenje. Nimaš kaj, treba je spoštovati mnenje vsakega," je izpadel kot ena izmed številnih žrtev Branka Oblaka, ki se je kot novi selektor odločil za menjavo generacij in ponudil priložnost mnogim novim obrazom.
Tako bo ostalo zapisano, da je Vugdalić odigral zadnjo tekmo za reprezentanco 31. marca 2004 proti Latviji (0:1). Takrat je vstopil v igro namesto Boštjana Cesarja, poznejšega slovenskega rekorderja po številu nastopov. "Zelo sem ponosen, da sem odigral toliko tekem v takratni generaciji. Zbral sem 27 nastopov."
Odšel na Ciper, nato zaigral z Ronaldom in Zidanom
Odprl je novo poglavje v karieri, začel kot nogometni legionar odkrivati nove države, sprva na Cipru in v Grčiji, počasi pa je že začel tudi šolanje za trenerja. Vedel je, da kariera ne bo trajala v nedogled, tudi telo pa mu je sporočalo, saj je imel vedno več težav s poškodbami, da bo moral nogometne čevlje slejkoprej obesiti na klin.
Muamer Vugdalić je pred 20 leti nastopil na ekshibicijski tekmi v Düsseldorfu, na kateri je nastopilo ogromno znanih nogometnih imen.
"Leta 2005 sem sprejel ponudbo Bojana Prašnikarja in odšel na Ciper. Zaigral sem za AEL Limassol, kjer je bilo že od prej nekaj Slovencev. Sprva je bilo na Cipru vse popolno. Igral sem v klubu, kjer so me cenili, vmes sem prejel tudi povabilo na tekmo svetovnih zvezdnikov v Nemčijo, na kateri so zaigrali prijatelji Ronalda in Zinedina Zidana," je užival v spektaklu, s kakršnim pred tem ni imel opravka.
Trener njegove ekipe je bil Rudi Völler.
"Ko sem na Cipru prejel pošto, da me vabijo na ekshibicijsko tekmo v Nemčijo, na kateri naj bi nastopilo toliko svetovnih zvezdnikov, sem naprej mislil, da se kdo z menoj šali. No, ko sem bolje odprl kuverto, je bila priložena tudi letalska vozovnica za Düsseldorf. Takrat se mi je začelo svitati, kaj bi to lahko bilo," še danes ni povsem prepričan, kdo mu je omogočil takšno čast.
Verjetno je imela prste vmes znamka športne opreme. Zato je tudi pristal v ekipi Brazilca Ronalda. Pomerila sta se namreč Ronaldo in Zinedine Zidane, selekciji Nike in Adidas. "Že na letališču so me pričakali kraljevsko. Takrat se počutiš, kot da si bog. Družiš se z njimi, nato odigraš tekmo, in spet družiš. Neprecenljiva izkušnja," se je počutil imenitno.
Ponosen, da je zaigral na tako atraktivni tekmi
Na humanitarnem dogodku se je spoznal tudi s slovitim Brazilcem Rivaldom.
V Nemčiji je znova zaigral proti Zidanu, ki je leta 2002 sodeloval pri zmagi galskih petelinov v kvalifikacijah za Euro 2004 proti Sloveniji s 5:0. To je tudi najvišji poraz Slovenije vseh časov.
"Imeli smo smolo. Francija je zaigrala prvič po njihovem debaklu na SP 2002. Bili so motivirani, mi pa zdesetkani zaradi poškodb. Verjetno smo prvič in zadnjič igrali v tisti postavi. Naleteli smo na mino, a izgubiti proti takšni reprezentanci, kot je bila takrat Francija, ni tragedija. Je bil pa Zidane resnični mojster," je občudoval Francoza alžirskih korenin, ki je pozneje navduševal tudi kot trener.
Na srečanju v Düsseldorfu je bil sodnik karizmatični Italijan Pierluigi Collina.
Na ekshibicijski tekmi v Nemčiji je 22. decembra 2005 odigral en polčas za ekipo Ronalda. "Imeli smo dogovor, da se ne igra tako ostro, saj so želeli preprečiti poškodbe. Želeli smo, da pade veliko zadetkov in se zadovolji gledalce. Velemojstri pa so seveda skrbeli za dodatne atraktivne poteze in vložke," je užival na tekmi. Ekipa Zidana je zmagala s 4:2. Dvoboj je spremljalo 48.783 gledalcev, zbrana sredstva s tekme pa so poslali lačnim v Afriki. "Lahko si rečeš, da ti je uspelo v karieri, če zaigraš na takšni tekmi. Seveda sem bil ponosen."
Zaigral tudi za ljubljeni klub iz Sarajeva
Že od otroštva je stiskal pesti za Željezničar, leta 2007 pa se mu je uresničila želja, da je zaigral zanj.
Po tej izkušnji se je na Ciper vrnil z velikim nasmeškom, ostali so prekrasni spomini. Idila pa ni trajala dolgo, kmalu je namreč prišlo do poškodbe, ki ga je za dalj časa oddaljila od igrišča. "Zlomila se mi je kost v gležnju. Rehabilitacija je bila dolga in naporna, tako da sem moral izpustiti drugi del sezone," je imel namesto z žogo opravka z mavcem, opornicami in terapijami. Še enkrat se je soočil s kruto platjo nogometnega profesionalizma.
Pozneje je moral opraviti še operacijo hrbta, s tem pa se je njegova nogometna pot tudi sklenila. Še pred tem je bil vesel, da se mu je ponudila priložnost, da lahko zaigra v dresu Željezničarja, za katerega je stiskal pesti še kot otrok. V sezoni 2007/08 se je tako preselil v Sarajevo. "To je bila ponudba, ki mi je segla v srce. Želeli so, da bi prišel in jim pomagal z izkušnjami. Z veseljem sem sprejel ponudbo, številnim mladim igralcem sem pomagal do preboja v člansko izbrano vrsto BiH in dobrih karier," je na Grbavici srečeval tudi Edina Džeka, ki je takrat že navduševal v Nemčiji, a se kot otrok Željezničarja zlasti med zimskim premorom še vedno rad zadrževal ob nekdanjem klubu.
Pred igranjem v Sarajevu je za kratek čas oblekel dres Interblocka. Na zimskih pripravah je tako sodeloval tudi s takratnima reprezentantoma Zlatanom Ljubijankićem in Andražom Kirmom, sicer nogometašema Domžal.
Muamer je v Sarajevu naletel na gostoljubje, se hitro prepričal, kako težko je zmagovati v gosteh v tamkajšnji ligi. "Imel sem tudi srečo, da smo v tisti sezoni odigrali štiri derbije s Sarajevom. Dva na prvenstvu, dva v pokalu. To je bilo pravo doživetje," ga na kratko obdobje, ki ga je preživel v glavnem mestu Bosne in Hercegovine, še danes vežejo mnoga prijateljstva. "Zato se vedno rad vračam v Sarajevo," so znali v nekdanjem olimpijskem mestu ceniti njegove nogometne dosežke, zlasti igranje na svetovnem prvenstvu, kot tudi to, da je na igrišču vedno dajal svoj maksimum. "Ta trud so resnično znali ceniti," je Piko očaral navijače Željezničarja.
Olimpiji pomagal do elite, nato doživel razočaranje
Leta 2008 je priskočil na pomoč klubu, kjer je naredil prve nogometne korake. Vrnil se je k Olimpiji, ki se je v drugi klubski preobleki želela povzpeti v prvo ligo.
Če je njegov oče v mlajših letih dobesedno reševal življenja, pa je Muamer v nekoliko drugačnem pomenu pomagal med žive spraviti klub, pri katerem je naredil prve nogometne korake. Na noge je pomagal postaviti Olimpijo, ki se je v novi klubski preobleki iz najnižje lige vračala k eliti. Takrat se je iz tretje prebijala v drugo ligo.
"Leta 2008 sem prejel klic Mirana Pavlina, ki mi je povedal, da se je veliko nekdanjih reprezentantov pridružilo Olimpiji. Tudi sam sem ji želel pomagati. Zato sem z veseljem prišel v Ljubljano, hitro smo se domenili. Igrali so tudi Čeh, Rudonja, Poljšak, Karić, Šćulac, Cime … Pa tudi Ibraimi in Filipović od mlajših, če jih naštejem le nekaj. Bila je dobra ekipa, naprej pa nas je gnal cilj, da Olimpijo spet spravimo v prvo ligo. Saj dobro vemo, da sta v Sloveniji le dva velikana. To sta Olimpija in Maribor," je imel ta privilegij, da je lahko zaigral za oba. In z obema tudi osvajal naslove.
Ko so se zmaji vrnili v prvo ligo, je bilo v prestolnici Slovenije zelo živahno. Vseeno pa se je takrat zgodba Muamerja z Olimpijo nepričakovano končala, čeprav si je sam želel drugače.
Zmajem je šlo imenitno, tako da so se rekordno hitro uvrstili v prvo ligo. Tudi s pomočjo Pika Vugdalića.
"Najprej so želeli, da ostanem. Malodane sem podpisal novo pogodbo, po dveh tednih pa mi je bilo sporočeno, da se ne računa name in lahko poiščem nov klub. Čutil sem veliko razočaranje. Želel sem dobiti odgovor, zakaj je prišlo do te odločitve, a ga nisem prejel. Vsi so se nekaj skrivali," je ostal brez konkretnega odgovora, zakaj ni mogel vztrajati z Olimpijo tudi v prvoligaškem tekmovanju. "A, nimaš kaj, tudi to je bilo treba sprejeti in iti naprej," so mu ostali le spomini na obdobje, ko so se zeleno-beli ekspresno vrnili med najboljše.
Golobradega Jana Oblaka vozil na treninge
Takrat je imel večkrat posebno čast, da je v jeklenega konjička sprejel mladega vratarja, ki je pozneje postal eden najboljših na svetu. To je bil golobradi mladenič Jan Oblak.
Jan Oblak se je večkrat odpeljal na treninge v Mengeš z Muamerjem Vugdalićem, ki je že takrat podobno kot vsi starejši soigralci občudoval neverjetno zrelost mladeniča iz Škofje Loke.
"Bil je resnično čudežni deček, odkril pa ga je Robert Vovk. Takrat sem živel v Medvodah, on pa prihaja iz Škofje Loke. Olimpija je pogosto trenirala v Mengšu. Starši so Jana pripeljali do Medvod, nato pa sva šla skupaj v Mengeš na trening. Že takrat je kazal ogromen potencial, čeprav je bil star komaj 15, 16 let. Zame je najboljši na svetu," je bil ponosen, da je lahko v karieri sodeloval tudi s takšnim vratarskim draguljem.
V karieri je imel tako čast, da si je delil slačilnico z dvema različnima velezvezdnikoma, še kako pomembnima za Slovenijo. V zlati Katančevi generaciji je užival ob Zlatku Zahoviću, pri Olimpiji pa je lahko občudoval neverjetno zrelost in izjemen talent, s katerim si je Oblak pridobival zaupanje in zaigral za Olimpijo kot najstnik. "Sta pa to nogometaša s povsem drugačnima značajema. To je tudi normalno, v nogometu smo si bolj različni. Je pa obema uspelo na visoki ravni," je vesel, da so bili številni njegovi soigralci tako uspešni tudi po koncu igralskih karier. Denimo Zlatko Zahović, Miran Pavlin, Milenko Ačimović in še kdo. "Vsak je našel nekaj svojega."
Po posvetu z ortopedom končal kariero
Zadnjo tekmo je odigral leta 2010. Pri Olimpiji ga niso več želeli, zato se je preselil v Črnomelj.
Po bridki izkušnji z Olimpijo se ni mogel čez noč posloviti od nogometa. Sprejel je še ponudbo Bele krajine in za kratek čas zaigral še v drugi ligi. "Odšel sem v Črnomelj, čeprav sem zaradi poškodb počasi že slutil, da to ne bo več to. Poškodba hrbta me je vedno bolj motila, zato sem se po posvetu z ortopedom odločil, da je zame verjetno najboljše, da neham igrati nogomet. Fizično nisem bil več na najvišji ravni, v Sloveniji pa sem osvojil praktično vse, kar se je dalo osvojiti, zato nisem imel kakšnih ambicij. Bil sem realen in si dejal, da bi bilo škoda, da bi se še naprej mučil. Raje sem hotel ostati realen do delodajalcev in si rekel, da je najboljše prekiniti," je tako zadnji nastop na zelenici zabeležil 3. oktobra 2010 v Krškem. To je bila drugoligaška tekma, Bela krajina je zmagala s 3:0. Piko je odigral zadnjo tekmo, njegov soigralec pa je bil takrat tudi mladi Jasmin Kurtić.
Nogometno kariero je sklenil ravno leta 2010, le nekaj mesecev za tem, ko je Slovenija zadnjič zaigrala na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki. Vugdalić je stiskal pesti zanjo, zelo je privoščil uspeh zlasti selektorju Matjažu Keku, na katerega ga vežejo posebni spomini.
Veselje Matjaža Keka po zgodovinski prvi zmagi Slovenije na največjem tekmovanju, ko je z 1:0 v Južni Afriki premagala Alžirijo. Zadetek je dosegel kapetan Robert Koren.
"Z Matjažem sva bila pri Mariboru nekaj časa tudi soigralca in celo cimra. Bil je zelo umirjen, pravi profesionalec, v veliko veselje mi je bilo sodelovati z njim. Po tistem nesrečnem porazu s PSV je pozimi prenehal igrati, postal pomočnik trenerja Bojana Prašnikarja in začel lepo novo zgodbo," je spremljal njegovo pot vse do največjih uspehov, ki jih je doživljal kot selektor Slovenije oziroma trener Rijeke, ravno kluba iz njegovega rojstnega mesta.
Ganilo ga je, ko so mu varovanci darovali drese
Ponosen je na dosežek z mlajšimi kategorijami NK Maribor.
Na začetku trenerske poti se je odločil za delo z mlajšimi. "Nekje je treba začeti. In če greš od najmlajših proti starejšim, dobiš ogromne izkušnje. To delo me je veselilo, hitro sem se našel v njem in napredoval," se je leta 2010 pridružil projektu NK Maribor, kjer je užival veliko podporo nekdanjih reprezentančnih soigralcev, Zlatka Zahovića in Mirana Pavlina. Najbolj je vesel, da je veliko njegovih varovancev, s katerimi je nastopal v kadetskih in mladinskih tekmovanjih, pozneje doseglo odmevne kariere med člani.
"To je najlepši poklon, ko se ti igralec zahvali za vse, kar si kot trener naredil zanj in mu pomagal na nogometni poti. Nekateri so postali tudi članski reprezentanti in mi v zahvalo poslali svoje drese," je bil zelo ganjen, ko je spremljal, kako igrajo resen nogomet in si ustvarjajo družine. Sodeloval je z mnogimi uspešnimi nogometaši.
Eden izmed njegovih najbolj znanih nekdanjih varovancev je zdajšnji standardni slovenski reprezentant Tomi Horvat.
"Tomi Horvat, Žan Celar, Nino Žugelj, Aljoša Matko, Žan Kolmanič, Sandi Ogrinec, Luka Štor, Nino Kukovec …," je našteval imena, ki danes predstavljajo pomembna imena v slovenskem nogometu. Spet drugi so se pozneje odločili za igranje v nižjih ligah, nekateri so se oprijeli tudi trenerskih izzivov. "Najpomembnejše je to, da delajo tisto, kar jih veseli."
Za očeta pridobil avtogram Stevena Gerrarda
Ko sta se v mladinski ligi prvakov leta 2017 pomerila Maribor in Liverpool, sta bila trenerja ekip Muamer Vugdalić in Steven Gerrard.
Enega izmed vrhuncev dela je doživel leta 2017, ko je vodil mladinsko zasedbo Maribora v ligi prvakov. Takrat se je pomeril tudi z Liverpoolom. "Maribor je bil takrat po dolgem času kadetski in mladinski prvak Slovenije. V ligi prvakov smo dosegli zgodovinsko prvo zmago, ko smo najprej z 1:0 premagali Spartak iz Moskve," tekme, ki jih je vodil v mladinski ligi prvakov, ima za nekaj posebnega.
Ko se je Maribor pomeril z vrstniki Liverpoola, je bil to pravcati spektakel pred polnimi tribunami v Lendavi. Trener mladincev rdečih je bil nihče drug kot legendarni Steven Gerrard. "Tudi on je začel svojo trenersko pot kot trener mladincev. Velika čast mi je bila, da sem tekmoval s tako legendarno osebo," se spominja, kako si je lahko z Gerrardom daljši klepet privoščil šele na povratni tekmi v Angliji, v Lendavi pa to ni bilo možno, saj so ga na vsakem koraku spremljali varnostniki. "Imel je strogo varovanje, mi je pa vseeno uspelo dobiti njegov avtogram," je to storil za očeta Sašo, velikega ljubitelja Liverpoola.
Gostovanje Liverpoola v Lendavi je po zaslugi legendarnega Stevena Gerrarda postreglo z ogromnim zanimanjem. Navijači rdečih niso zamudili priložnosti, da pozdravijo "kapetana" in pridobijo njegov podpis.
Je oče to strast do velikana z Anfielda predal tudi na sina? "Ne, kar zadeva mene, mi je bil v Angliji vedno bolj všeč Manchester United. Tako sva si bila z očetom pogosto na nož," se je zasmejal. Sta se pa glede navijaških nagnjenj vendarle združila, ko je Piko v mladinski ligi prvakov vodil Maribor proti vrstnikom iz Liverpoola. Takrat, vendarle je šlo za domači klub, ki ga je vodil prav njegov sin, je Sabahudin le stiskal pesti za mlade vijolice.
Čaka ga pasje leto, Slovenija v skupini smrti
S selekcijo do 17 let ga čakajo marca 2026 zelo zahtevne tekme proti Franciji, Nemčiji in Severni Makedoniji. Igralo se bo v Sloveniji, na evropsko prvenstvo pa se bo uvrstil le najboljši.
Muamer kot trener največkrat računa na sistem 4-2-3-1 ali pa 4-3-3. "Pa postavitev niti ni najpomembnejša. Znotraj sistema rad vedno iščem neke rotacije, s katerimi želim presenetiti tekmeca." Tekmece želi presenečati tudi kot selektor. V zadnjih letih vodi mlajše selekcije, nedavno je prejel nov mandat za selektorja U-17.
Leta 2026 ga čaka ogromen izziv. Če se bo želela kadetska reprezentanca Slovenije uvrstiti na evropsko prvenstvo, ki ga bo gostila Estonija, bo morala konec marca osvojiti prvo mesto v skupini z Nemčijo, Francijo in Severno Makedonijo. Turnir bo potekal v Sloveniji, tako da se obetajo spektakularni dnevi.
"Znašli smo se v skupini smrti. Leto 2026 bo še pasje," se je pošalil Vugdalić, hvaležen krovni zvezi, da mu je zaupala tako odgovorno delo.
"Uživam v tej vlogi. V čast in privilegij si štejem, da lahko vodim najboljše. Hvala zvezi, da mi zaupa in mi je izkazala tako veliko čast. Moj cilj je, da bi fante čim bolje pripravil na mednarodno raven. Na vse, kar jih čaka v resnem nogometu. Imamo podporo zveze, sodelovanje s klubi je odlično, tako da sem zadovoljen," tesno sodeluje zlasti z direktorjem reprezentanc Milenko Ačimovićem in selektorjem U-16 Goranom Cvijanovićem.
"V čast in privilegij si štejem, da lahko vodim najboljše. Hvala zvezi, da mi zaupa in mi je izkazala tako veliko čast," se zahvaljuje krovni zvezi za izkazano zaupanje.
Mlade Slovence želi narediti še bolj predrzne
Z nogometnim svetom je povezan tudi kot občasni strokovni komentator na Šport TV.
Mladim slovenskim nogometašem skuša vcepiti zlasti drznost. "Morajo biti bolj samozavestni. Seveda moraš biti tudi realen, in vedeti, kaj lahko storiš in kaj ne, a vsakega se da premagati. Prav vsakega. Včasih tudi z malce sreče, a na eni tekmi je vse mogoče. Morajo biti predrzni. Mladim želim vcepiti zmagovalno miselnost, le tako lahko napredujejo," na tem področju dela ogromno in se trudi, da bi bil najbolj nadarjenim mladim slovenskim nogometašem kar najbolj v pomoč.
Čeprav se lahko pohvali z bogato nogometno preteklostjo, se ni hotel nikoli kaj preveč izpostavljati. Mu pa gode, ko ga nekateri prepoznajo na ulici in mu dajo vedeti, da je vendarle nekaj naredil za slovenski nogomet. "To je zelo prijetno," največkrat posluša o sloviti podobi krvavega obraza na tekmi z Romunijo. "Takrat sem dal dobesedno kri za Slovenijo. Kri za državni dres," je ponosno priznal Piko.
Simbol nepopustljive bojevitosti in srčnosti, največjih adutov zlate Katančeve generacije, ki se ni ustrašila niti največjih favoritov. Navduševal je kot igralec, zdaj mu gre dobro tudi kot selektorju. Naj se samo tako nadaljuje …
