Darko Karapetrović: Chelsea napolnil Olimpijo s pozitivno energijo

Darko Karapetrović ima 38 let in je že dolgo povezan s slovenskim nogometom, a ostaja širši javnosti, ki domačega žogobrca ne spremlja tako podrobno, še vedno precej neznano ime. Kot igralec je oblekel tudi dres mlade reprezentance. Prve članske izkušnje je pridobival pri Olimpiji, deloval je tudi v Srbiji in Avstriji. Ko je po karieri potegnil črto, je ugotovil, da bi bil še boljši, če bi se predajal dodatnim treningom. Tega takrat ni vedel, zdaj ko je trener, se tega zaveda. Zanimivo je, da se je z Milenkom Ačimovićem pred 15 leti družil v Beogradu, zdaj pa ju je usoda združila v ljubljanskem klubu, kjer tesno sodelujeta. Njegov pomočnik je Aleksander Radosavljević, s katerim sta trenerski tandem z najdaljšima priimkoma daleč naokrog. Uspeva jima. Olimpija je presenečenje. Klub, ki so mu napovedovali propad, kaos in temno prihodnost, sta popeljala na drugo mesto in navdušila na večnem derbiju. Dare je trdno v sedlu, predsednik mu zaupa, športni direktor tudi. Manjka le še nekaj, kar tudi odkrito priznava. Vrnitev Green Dragons v Stožice.

Kako je biti trener Olimpije? Lepo. Res. Da lahko kot Ljubljančan vodim Olimpijo ter odločam o igralcih, je ogromna čast. Je pa biti trener Olimpije tudi zelo zahtevno. A rezultati so tisti, ki te držijo gor. Za zdaj kaže dobro.

Dolgo časa ste bili le začasna rešitev. Veljali ste le za rezervnega trenerja Olimpije, ki naj bi zapolnil luknjo v obdobju, ko so iskali nove kandidate. Klubsko vodstvo se je ogrevalo za Tomaža Kavčiča, v medijih so večkrat omenjali Slavišo Stojanovića in še koga, a ste vseeno zdržali. Je bilo to za vas mučno obdobje? O tem se je veliko govorilo in pisalo, a se na to nisem preveč oziral. Šel sem svojo pot. In ni trpel moj ponos, niti dostojanstvo. Pač, odmislil sem. V takšnih pogojih je bilo težko delati od samega začetka. Moje mesto je verjetno želelo sto trenerjev, a sem si rekel, da ga ne dam nobenemu. Postavljen sem bil za začasnega trenerja, a sem vseeno delal kot glavni trener. Dejal sem si, da bom naredil vse, kar je v moji moči, da si dokažem, da sem lahko uspešen. Ljudje so to prepoznali, postal sem glavni trener. Igralci so se fantastično odzvali na mojo vizijo. Brez njih ne bi bilo nič. Oni so tisti, ki igrajo, trenerji pa se jim le prilepimo.

Številni se še vedno sprašujejo, kdo je sploh Darko Karapetrović, in se do vas vedejo podcenjevalno, češ da bi si Olimpija zaslužila trenerja, znanega širši javnosti ali pa z bolj izrazitimi in bogatejšimi reprezentančnimi izkušnjami. S tem se ne obremenjujem. Ko sem obesil nogometne čevlje na klin, sem želel postati trener. Sprejel sem ponudbo in si rekel, da moram delati to, kar najboljše znam. To mi je v veselje, v tem uživam. Če si vse življenje v nogometu in to delaš s srcem, poskušaš tudi nekaj narediti. Zdaj imam to trenersko priložnost. Bog ve, kdaj bo spet nastopila naslednja. Sploh v Olimpiji, ki je vrh slovenskega nogometa. Biti trener Olimpije je res velika čast, poskušal pa bom ostati skromen, dosleden in deloven. Trenerji se trudimo za rezultat. Delamo to, kar imamo radi. Dovolj velik dosežek je že, če si srečen pri tistem, kar delaš.

Olimpija po polovici sezone in zmagi nad Domžalami zaseda drugo mesto, za vodilnim klubom zaostaja le še šest točk. Bi lahko napovedali tudi boj za naslov prvaka? Težko je govoriti o tem. Naši cilji so takšni, da razmišljamo le od tekme do tekme. Ko bo maj in junij, bomo sešteli točke in pogledali, kje smo. Prvo črto bomo potegnili decembra, ko se konča jesenski del. Igralci se tega držijo.

Bliža se zimski prestopni rok, ki bi lahko spremenil kadrovsko sestavo Olimpijo. Kar nekaj igralcev se pojavlja na seznamih tujih snubcev, med njimi prednjačijo Andraž Šporar, Nik Omladić in Boban Jović. Se bojite, da bi čez noč ostali brez njih? Vsak trener bi rad imel ekipo več časa na istem mestu. Uigravanje ekipe in novincev je zoprna stvar. A odhodom igralcev se ne moreš ogniti. Če se bo za igralca izkazalo, da se mu obeta dobra priložnost, bo odšel. Lahko pa tudi pripeljemo nove kandidate in z njimi naredimo Olimpijo še močnejšo. Vem, da bi bil, če bi odšla Šporar ali pa Omladič, ki sta nosilca igre, to za nas velik udarec. A razmišljali bi o okrepitvah s podobno kakovostjo. V mislih že imamo nekaj imen. S tem se ukvarjamo. Prihajajo iz slovenskega prostora in tudi iz tujine, več pa ne smem povedati (smeh). Ko bo sezona končana, se bomo pogovorili tudi o morebitnem krčenju seznama. Za zdaj ne razmišljam o tem, da bi koga črtali.

Če bi Olimpija postala močnejša, bi se lahko spomladi še bolj enakovredno kosala z Mariborom, ki mu napovedujejo, da se bo takrat stoodstotno posvetil domačemu tekmovanju in bo manj ranljiv kot jeseni. Ne vem. Gledamo le nase. V Mariboru smo odigrali fantastično tekmo in sami sebi dokazali, na kakšni ravni smo. Olimpija je lahko ponosna. Če bi nas na vsaki tekmi gledalo 10 tisoč ljudi in bi imeli vedno na drugi strani tekmeca, kot je Maribor, bi bil veliko večji tudi motiv igralcev. Je pa v Sloveniji več močnih klubov, ne smemo gledati le na enega. Kot trenerja me kaj takega ne zanima. Celje je blizu, Domžale so pred nami, Zavrč je tukaj. Vsi klubi so močni.

Bi si po vašem mnenju kateri izmed vaših igralcev zaslužil poziv v izbrano vrsto? Predsednik največkrat omenja Nika Omladiča. Selektor se je pač tako odločil. Ima to pravico, Omladič pa mora še delati, da bo dosegel kak zadetek več, odtekel kak kilometer več in se še bolj izkazal. Ali pa Šporar. Če tako pravi selektor, potem si tega do zdaj ni zaslužil. Je pa Omladič eden izmed naših ključnih igralcev. Srečen sem, da se je vrnil v ekipo.

Kaj še manjka boljši podobi Olimpije? Vrnitev navijačev. Kot trener jih zelo pogrešam na domačih tekmah. Drugače je voditi tekmo, ko slišiš 200 Green Dragonsov, kako navijajo za ekipo. To ti požene kri v žilah. To da neko veličino igralcem in trenerju. Nujno jih potrebujemo. Oni so naša največja rezerva za spomladanski del. Upam, da se čim prej dogovorijo.

Še dobro, da je preložen večni derbi, ta bo na sporedu prihodnje leto, do takrat pa bi se že lahko dogovorili in preklicali bojkot domačih srečanj. Res bi si želel, da bi navijači lahko prišli na derbi in nas spodbujali. Upam, da bo navijačev v Stožicah vedno več in da bomo rastli z njimi ter boljše igrali. Ko je Olimpija pred leti gostovala v Sloveniji, je veljala za nekaj več, lani pa smo to pokvarili. Zdaj ji poskušamo vrniti prejšnjo podobo.

Je res, da ste vi najbolj zaslužni za to, da so Olimpijo okrepili nekdanji reprezentanti, na primer Aleksandar Rodić, Darijan Matić in Miran Burgič? Res. Vse sem poznal že od prej in sem natanko vedel, kako bi lahko pomagali Olimpiji. Izkazalo se je, da sem imel prav. Ko sem jih poklical, sem jim razložil, v kakšni vlogi jih vidim in kakšen je cilj. Niso veterani, ampak malce starejši, a zelo kakovostni igralci. Mlajši se lahko od njih veliko naučijo. Najlažje se je kaj naučiti od nekdanjih reprezentantov.

Ste kot nogometaš, sprehodili ste se po številnih klubih (Olimpija, Vevče, Obilić, Radnički, Domžale, Tabor, Ljubljana, Ried, Schwanenstadt, Hartberg, Bela krajina, Livar, Krško in Radomlje), dosegli vse cilje, ki ste si jih zastavili? Da in ne. Zdaj ko opazujem igralce s trenerskimi očmi, se zavedam, da bi lahko dosegel več. Če bi lahko kaj zamenjal, bi zagotovo več treniral. S treningom bi več dosegel. Pa ne, da se ne bi želel podrejati trenerjem, ampak sem včasih treniral le toliko, kolikor sem potreboval. To pa ni dovolj, sploh če nisi nadpovprečni talent. Če ne treniraš še več, kot ti reče trener, ti ne uspe.

Na nogometni poti ste izkusili nekaj zanimivih poglavij. Že pri 22 letih ste sprejeli odločitev, da se odpravite v tujino, odločili pa ste se za tedanjega prvaka ZR Jugoslavije Obilića, ki ga je tedaj vodil razvpiti Arkan. Imel sem tudi ponudbo iz Francije, a so mi dejali, da bi bilo bolj primerno, da grem najprej k Obiliću in šele nato nadaljujem pot v Francijo. Lastnika kluba niti nisem preveč videl. Kar zadeva šport, je bilo vse v najlepšem dresu. Nekajkrat je prišel k nam v slačilnico, se pogovarjal z nami, a le o nogometu. Vsakega je poklical "sin moj", pogosto se je šalil. Za igralce je poskrbel tako dobro, da nam ni nič manjkalo.

Malce pred vašim prihodom je Obilić prišel do naslova prvaka po številnih tekmah, ki so burile duhove s spornimi sodniškimi odločitvami. Ste čutili, da ste deležni privilegiranega statusa in da vas spremljajo ljubosumni pogledi navijačev Crvene zvezde in Partizana? Mogoče so to čutili Srbi. Sam tega kot tujec iz Slovenije nisem nikoli občutil. Na gostovanjih so nas sprejemali povsem korektno, brez kakršnegakoli sovraštva. Ponavljam. Klub je bil res dobro organiziran. Na voljo je bilo vse, kar si želel. Ker pa Obilić na mojem mestu zadnjega zveznega igralca ni prodal igralca, ki ga je nameraval, me je klub kmalu posodil Radničkemu.

Pet nas je šlo na posojo v Niš. Kot profesionalec sem pač sprejel ta korak, potem pa se je zgodila grozna stvar, Srbija je postala tarča bombardiranja, razmere niso več dovoljevale mirnega športnega dogajanja, zato sem se prijateljsko poslovil in vrnil v Slovenijo.

Šest let pozneje vas je pot ponesla v Avstrijo, kjer pa se podobno kot v Srbiji niste dolgo zadržali. Zakaj? Ried je bil res vrhunski klub z imenitno organizacijo. Prišli smo v prvo ligo. Morda bi moral ostati v Avstriji še kakšno sezono, a so me takrat na vsak način želeli v Domžalah. Slaviša Stojanović in Nenad Protega sta me želela videti. Vrnil sem se in jim pomagal do naslova prvaka. Imel sem še nekaj ponudb iz tujine, na primer iz druge nemške lige, pa s Cipra in iz Portugalske, a sem jih odklonil, ker sem se imel takrat vedno tako dobro v domačih klubih. Ponosen sem na vse, kar sem dosegel kot igralec, bi pa lahko s trdim delom napravil še več.

Pridobili ste nekaj izkušenj, ki so vam prišle prav v trenerskem svetu. Prvič ste postali samostojni trener v enem od najbolj kritičnih trenutkov v zgodovini Olimpije, ko se je proti koncu prejšnje sezone poslovil Milorad Kosanović, ljubljanski klub pa je taval pri dnu razpredelnice. Ko je zapuščal Olimpijo, mi je dejal, da bom kos nalogi in pritisku. A naletel sem na slabo moralo igralcev ... Odigrali smo šest tekem in dobili le dve, štiri pa izgubili. Takrat je bilo resno vprašanje, ali bo Olimpija sploh preživela in tekmovala v prihodnji sezoni. Bil sem gasilec, a je bilo zadeve nemogoče rešiti z danes na jutri. Potrebni so bili čas, treningi, menjave. Treba je bilo opraviti analize za nazaj, da smo prišli do sklepov, kaj ni bilo dobro in kaj je treba izboljšati. Nato smo skupaj zvlekli Olimpijo tja, kjer je zdaj.

Kaj je bilo treba spremeniti? Najbolj mučno je bilo na začetku priprav. Z igralci sem opravljal treninge, čeprav sploh nismo vedeli, kam pelje klubska barka. Igralcem sem že na začetku povedal, kakšno je stanje. Športnega direktorja takrat sploh ni bilo. Dejal sem, da se nisem prišel šalit. Delali in trenirali smo, kot da je s klubom vse v najlepšem redu. Igralci so to sprejeli. Bil sem iskren do njih, to so začutili, zato smo lažje stopili skupaj.

Ko primerjam prejšnjo sezono s to, opazim, da je ključ vsega psihološko stanje. Prej se je pojavljalo zasičenje, ni bilo rezultatov. Nekaj je bilo treba korenito spremeniti. Opravil sem neposredne pogovore, bil do igralcev iskren in jim brez okraskov pojasnil, česa ne delajo dobro. Povedal sem jim, katere napake delajo in česa ne smejo ponavljati. Nato so se začeli pojavljati pravi rezultati.

Veliko pozitivnega je prinesla tudi prijateljska tekma s Chelseajem. Za nas je bila dvorezen meč, ker smo igrali s klubom iz svetovnega vrha. Tisti, ki nas ne marajo, so nam napovedovali visok poraz, a je tista tekma nekako prinesla pozitivno energijo, na kateri smo gradili naprej. Videli smo, da lahko igramo proti njim. Ta tekma je prinesla nekaj čudovitega.

Šele z vrnitvijo Milenka Ačimovića je postalo jasno, da nad vašo trenersko glavo ne visi več meč. Niste bili več začasni trener, ampak ste postali stalni prvi trener. Predsednik me je postavil na položaj in za menoj stal vse od začetka, čeprav se je vedno omenjalo, da me bodo zamenjali. Ko so me potrdili za glavnega trenerja, je bilo lažje. Treniral pa sem še naprej s podobnim žarom. V tem pogledu niti ni razlike. Če ni rezultatov, je pač vseeno, ali si začasni ali glavni trener. Enako se ti piše. Mi je pa športni direktor v veliko pomoč. Svoj posel opravlja odlično. Podobne poglede imava. Vodilo Olimpije je, da vsi stremimo k istemu cilju. Želimo prehoditi isto pot, od prvega do zadnjega nas naprej žene pozitivna energija. Se tudi finančno pozna, da niste več začasni trener? Sem na boljšem kot prej, a o financah ne bi govoril.

Veliko sestankujete s predsednikom Izetom Rastoderjem, ki ga zaradi pogostih službenih potovanj ni veliko v Sloveniji? Da. Pogosto se dobiva na štiri oči in lahko povem, da vlada dobro sodelovanje. Ne vtika se, ne vsiljuje svojih pogledov. Rekel mi je le, da mi stoji ob strani in da odgovarjam za vse, kar naredimo na igrišču, ter dodal, da bodo, če ne bo dobrih rezultatov, sledili ukrepi. Zato moram dobro razmisliti, kaj in kako delam, imam pa pri tem, kako to izvajam, proste in svobodne roke. To je tudi glavna razlika v primerjavi z obdobjem, ko sem bil v klubu še pomočnik Andreja Razdrha in Milorada Kosanovića. Zdaj ko sem prvi trener, vse pada na moja pleča. Že ena napačna odločitev te lahko stane marsikaj. Ko odločaš in te nagrajujejo dobri rezultati, ti je to v posebno veselje.

Zakaj sta oba vaša predhodnika, s katerima ste sodelovali kot pomočnik, končala pot s skromnimi rezultati? Andrej Razdrh je pot na trenerskem stolčku Olimpije začel imenitno, nato pa je bilo vedno slabše ... Ne vem, res ne vem. Ko ni rezultatov, je pač trener tisti, ki gre. To vemo vsi. Nihče te ne sprašuje, kaj in kako si delal. Kar zadeva Kosanovića, se v Ljubljani ni ujel. Ne vem, zakaj, saj sva dobro sodelovala, hotel je uveljavljati svoje ideje, a se ni izšlo. Igralci mu niso sledili. Verjetno vse življenje dela podobno, a se mu ni izšlo. V tej sezoni sva se večkrat slišala in mi je čestital za rezultate.

Kar pa zadeva Andreja, me je on povabil, da bi bil njegov pomočnik pri mladincih Olimpije. Z veseljem sem sprejel povabilo. Dolgo ga poznam, skupaj sva igrala, z njim mi je bilo v veselje delati. Ko so ga povabili k članski ekipi, me je poklical, da bi sodelovala še naprej. In sva, bilo je fantastično, dokler je trajalo. Od obeh trenerjev sem se kaj naučil. Vsega ne znam, imam svojo vizijo, a si je vedno dobro kaj sposoditi, da se ustvari koktajl.

Danes vas čaka nova prvenstvena naloga, še predzadnja tekma v tem koledarskem letu. V Stožice prihaja Krka. Ne smemo pozabiti, da nas je Krka jeseni premagala v Novem mestu. Bili smo boljši, a to ne šteje. Zato je to zelo pomembna tekma in bo treba na igrišču pokazati pravi značaj.