Sobota, 23. 6. 2018, 14.00
6 let, 6 mesecev
Učiteljica in gorska reševalka, zaradi katere učenci postajajo pravi poznavalci Triglava
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,09
1
"Od nekdaj sem rada hodila v gore, in ko se mi je v nekem trenutku zazdelo, da moram hribom nekaj vrniti za tisto, kar so oni nudili meni, sem se odločila, da se pridružim gorskoreševalni službi," je razlog za vključitev v GRS Bohinj razložila Mojca Odar, 36-letna učiteljica razrednega pouka in navdušena gorska kolesarka. Lani je s kolesom obredla poti okrog Anapurne v Himalaji, kot gorska reševalka pa sodeluje tudi pri izvedbi kolesarske pustolovščine Trans Julius.
Z Mojco Odar smo se srečali iz treh razlogov. Prvi je ta, da je ena izmed številnih, ki so povezani z izvedbo enduro kolesarske pustolovščine Trans Julius, ki poteka ta konec tedna. Drugi je ta, da je v petek, v Slovenskem planinskem muzeju predavala o prigodah, ki jih je doživela med lanskim kolesarjenjem okrog Anapurne v Himalaji. In tretji? Mojca je tudi gorska reševalka, edina ženska, če izvzamemo gorske reševalke z medicinskim znanjem, v vrstah Gorsko-reševalne službe Bohinj.
Oktobra lani je s skupino Slovencev kolesarila okrog Anapurne v Himalaji.
Vračanje naravi
"Ne morem ravno reči, da smo z gorskim reševanjem družinsko povezani, starši so se ukvarjali s hotelirstvom, sem pa od nekdaj rada hodila v gore. Ko sem se znašla v obdobju, ko se mi je zdelo, da moram hribom nekaj vrniti za to, kar so oni nudili meni - običajno samo jemljemo, nič pa ni narobe če tudi vrnemo - sem se odločila, da opravim vse potrebno za vstop v gorskoreševalno službo," je v enem tipičnih bohinjskih dni, ko se prepletata dež in sonce, pripovedovala Odarjeva.
Najprej je razmišljala o tem, da bi med reševalce pripeljala tudi svojega psa, a se je ta po tem, ko je opravila vse potrebno izobraževanje in izpite, že postaral in za takšno poslanstvo ni bil več primeren.
"Ko sem se znašla v obdobju, ko se mi je zdelo, da moram hribom nekaj vrniti za to, kar so oni nudili meni - običajno samo jemljemo, nič pa ni narobe če tudi vrnemo - sem se odločila, da opravim vse potrebno za vstop v gorskoreševalno službo."
Kako postaneš gorski reševalec?
Kako sploh postaneš gorski reševalec? "Predpogoj je alpinistično znanje. To sem, glede na to, da sem opravila alpinistično šolo in da sem se tudi orientacijsko dobro znašla v hribih, imela. Sledi vložitev prošnje, in če te pri GRS ocenijo kot primernega kandidata, te povabijo zraven. Temu sledi proces pripravništva, ki vključuje tečaj in izpit iz prve pomoči ter tehniko reševanja v poletnem in zimskem delu leta. Doba pripravništva traja od tri do štiri leta."
Bohinj sodi med najbolj obremenjene gorsko-reševalne postaje v Sloveniji. Na prvem mestu se izmenjuje s Tolminom. Poleti je veliko zdrsov, kar nekaj akcij pa je povezanih z izgubljenimi oz. pogrešanimi osebami. "To so dokaj težke situacije, nekaj ljudi je žal še vedno izgubljenih. Iskalne akcije so zelo dolgotrajne, pogosto ne veš, kdaj se boš vrnil domov."
Gorski reševalci so neprestano v pripravljenosti, samo poleti so zaradi dopustov uvedli dežurstva. "Dogaja se, da se ravno vrneš s hribov, kamor si šel za lastno dušo, pa moraš spet takoj v akcijo, tudi nedelje, ko ravno sedeš h kosilu in moraš v akcijo, niso redke. Poleti imamo tudi po tri reševanja dnevno," našteva, a se nad tem nikakor ne pritožuje.
GRS Bohinj sodi med najbolj obremenjene gorskoreševalne postaje v Sloveniji. Poleti je veliko zdrsov, kar nekaj akcij pa je povezanih tudi z izgubljenimi oz. pogrešanimi osebami.
Ženska v moškem svetu
In kako je biti ženska v pretežno moškem svetu gorskih reševalcev? "Ne čutim posebnih razlik pri obravnavi, je pa jasno, da pri prenašanju težkih stvari fantom ne morem konkurirati, niti se ne silim tja, kjer so stvari na moč. Je pa dela za vse dovolj."
Žal se vse akcije ne končajo srečno, ravno take se najgloblje zarežejo v spomin. Takrat travmo vsak predela po svoje. "Da, večina nas to predela sama, se pa hkrati zavedamo, da je vedno na voljo nekdo, s katerim se lahko pogovorimo, vedno je na voljo ekipa, s katero se da stvari predebatirati."
So pa seveda tudi srečni razpleti in gorski reševalci so takrat deležni posebnih zahval. Najbolj prisrčne so tiste od otrok. "Nekaj jih je bilo objavljenih tudi v posebnem zborniku, ki je izšel lani ob 70-obletnici GRS v Bohinju," je povedala sogovornica, ki dela kot učiteljica 2. razreda na podružnični osnovni šoli v Srednji vasi.
"Kot ženska v vrstah GRS ne čutim posebnih razlik pri obravnavi, je pa jasno, da pri prenašanju težkih stvari fantom ne morem konkurirati, niti se ne silim tja, kjer so stvari na moč. Je pa dela za vse dovolj."
Učenci so že pravi poznavalci gora
Zaradi narave dela med poukom zaradi gorskega poslanstva ne zapušča svojega delovnega mesta. "V razredu imam 21 otrok, ki me potrebujejo, zato takrat ne hodim na akcije," razloži.
Opazila je, da so se tudi učenci nalezli njenega navdušenja nad naravo, gorami, nad reševanjem … "Vsi učenci so že napol reševalci (nasmešek, op. a.). Letos, ko obeležujemo 240 let od prvega vzpona na Triglav, smo Triglav obdelali z vseh zornih kotov in zdi se mi, da ga otroci res čutijo v srcu. Ko sem se na primer letos za 1. maj odpravila na Triglav, so komaj čakali, da se vrnem in jim pokažem filmček s terena. Vse jih je zanimalo, kako je videti greben, dobro tudi vedo, kje so štirje srčni možje, ki so se v zgodovino zapisali kot prvi, ki so dosegli vrh, naleteli na težave … "
Poklicna deformacija
Ali se v hribe še lahko poda neobremenjeno ali je, hočeš nočeš, stalno na preži za tistimi, ki se v gore podajo neprimerno opremljeni? Občuti to poklicno deformacijo? "Da, včasih moram koga res opozoriti. Ljudje v zimskih razmerah hodijo brez cepina in derez … Strah me je zanje. Na opozorilo se odzovejo različno. Običajno imajo izgovor, češ da niso poznali razmer, a po drugi strani je poznavanje razmer predpogoj, ki ga moraš odkljukati, preden se podaš v gore."
Mojca zadnjih pet let večino prostega časa preživi na kolesu. Zaradi neurejene zakonodaje v Sloveniji najraje kolesari zunaj meja naše države. Njene kolesarske destinacije so tako Italija, Švica in Avstrija, oktobra lani je z gorskim kolesom ubirala celo poti okrog Anapurne.
Zaradi neurejene zakonodaje kolesari v tujini, tudi v Himalaji
Mojca je tudi strastna gorska kolesarka. Zaradi neurejene zakonodaje v Sloveniji najraje kolesari zunaj meja naše države. Njene kolesarske destinacije so tako Italija, Švica in Avstrija, oktobra lani je z gorskim kolesom ubirala celo poti okrog Anapurne, kar izpostavlja kot nepozabno izkušnjo.
To je bil njeni drugi obisk Nepala, verjetno ne zadnji. "Ker sem zadnja leta res veliko na kolesu in posledično manj hodim, je padla ideja, da se Anapurne lotimo s kolesom. In smo se jo. S prijatelji – bilo nas je deset – smo v Nepalu našli agencijo Himalayan Single Track, ki se ukvarja prav s kolesarstvom."
Mojca je oktobra lani s skupino Slovencev v desetih dneh prekolesarila okoli 240 kilometrov in 8.500 višinskih metrov okrog Anapurne.
Del ekipe je kolesa pripeljal iz Slovenije, del ekipe si jih je izposodil v Nepalu. "Kolesarili smo po zelo različnih poteh. Do višine 3.700 metrov, do Mananga, je dostop možen z džipi, zato so tudi ceste širše, od tam do prelaza pa smo vozili po stezah enoslednicah.
V desetih dneh smo prekolesarili okoli 240 kilometrov in 8.500 višinskih metrov. Štartali smo na 760 metrih, končali pa na prelazu Thorang-La Pass na višini 5.416 metrov. Čeprav smo se v Nepal odpravili zaradi kolesarjenja, so mi v spominu ostali predvsem ljudje. Njihova srčnost, toplina v očeh, pripravljenost pomagati na vsakem koraku."
"Upam, da bomo slej ko prej ugotovili, da ni nič narobe, če kolesarji vozijo po planinskih poteh. Kolesarji, ki jih poznam, upoštevajo oz. upoštevamo bonton. Ko srečamo pohodnika, se ustavimo in mu damo prednost."
"Pri gorskem kolesarstvu nikakor ne gre za norenje, za uničevanje narave. To v tujini lepo funkcionira, zakaj ne bi še pri nas."
"Zakaj moram v tujino, če živim v okolju, ki je idealno tudi za gorsko kolesarjenje"
In če se vrnemo k Sloveniji in pregovorni nepriljubljenosti gorskih kolesarjev … Kaj nam še manjka, da bomo v tem pogledu tako kot Švica, Italija …?
"Vse! Najprej to, da ugotovimo, da ni nič narobe, če so v planinah poleg planincev tudi kolesarji. Upam, da bomo slej ko prej to vsi ugotovili. Kolesarji, ki jih poznam, upoštevajo oz. upoštevamo bonton. Ko srečamo pohodnika, se ustavimo in mu damo prednost. Če vidim, da je teren nepregleden, zmanjšam hitrost, da se lahko ustavim, če je treba.
Če se potrudim, da tri ure gonim in hodim navkreber, potem mi je tudi v interesu, da se varno in kakovostno pripeljem navzdol. Pri gorskem kolesarstvu nikakor ne gre za norenje, za uničevanje narave. To v tujini lepo funkcionira, zakaj ne bi še pri nas," se sprašuje.
Prepričana je, da veliko nestrpnosti, ki je povsem nepotrebna, izvira iz nepoznavanja stvari. "No, če sama pogledam zakonodajo, očitno živim v prekršku, pa nimam tega občutka (smeh, op. a.).
Sama se izogibam gneči in se ne izpostavljam, mi je pa škoda, da moram v tujino, ko pa živim v okolju, ki je tudi za gorsko kolesarjenje idealno."
Več o tem si lahko preberete tudi v intervjuju z gorskim kolesarjem Primožem Ravnikom.
1