Nedelja, 9. 10. 2022, 4.00
2 leti, 2 meseca
Navdihujoča zgodba Slovenca, ki se je poškodoval na surfanju
Dvajsetletni Tim Marovt iz Konjic: namesto da bi sedel v invalidskem vozičku, teče maratone #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,32
8
Tim Marovt, ki je pri 12 letih zaradi poškodbe med surfanjem pristal na invalidskem vozičku, je s trdim delom in osredotočenostjo napredoval do faze, ko lahko teče. Tekel bo tudi na 26. Volkswagen ljubljanskem maratonu.
Zgodba Tima Marovta je zgodba o vztrajnosti in kljubovanju diagnozi, ki pred osmimi leti, ko je zaradi hiperekstenzije hrbtenice na surfu pristal na invalidskem vozičku, ni obetala ničesar dobrega. Danes teče na maratonih in je dokaz, da je z zastavljenimi cilji in osredotočenostjo nanje ter trdim delom te mogoče uresničiti. Dvajsetletni Konjičan se bo na Ljubljanskem maratonu (23.10.) udeležil teka na deset kilometrov.
Tim Marovt je kot otrok sanjal o tem, da bo uspešen alpski smučar, a mu je dogodek med surfanjem na Havajih pri 12 letih povsem spremenil življenje in njegove načrte. Zaradi t. i. surferske mileopatije, ki se zgodi zelo redko (Marovt je šele 20. primer v zadnjih 15 letih) je pristal na invalidskem vozičku in si moral zastaviti nove življenjske cilje. Danes je študent ekonomske poslovne fakultete v Mariboru, pomaga v družinskem podjetju, patentiral je napravo za rehabilitacijo in teče. Lani je na Konjiškem maratonu pretekel pet kilometrov, letos jih je na Istrskem maratonu zmogel že deset. Podoben izziv si je zadal tudi za ljubljanski maraton, ki bo na sporedu 23. oktobra.
"Večkrat se šalim, ko mi kdo pravi, hudo, bil si na Havajih, da je vse, kar sem videl na Havajih, osempasovnica do hotela in plaža za vsega eno uro. Ves preostali čas sem preživel v bolnišnici."
Tim, ko ste se poškodovali, ste imeli 12 let, danes jih imate 20. Se še natančno spomnite dne, ko ste se poškodovali? Se ga spomnite bolj zato, ker ste ta dan že tolikokrat opisali in obnovili?
Res je že dolgo od tega in takrat sem bil še otrok, ampak tega dne se živo spomnim.
Bilo je 2. julija 2014. Vsega se spomnim.
Kako sem se zjutraj odpravil na zajtrk, kako sem se šel obleč za surfanje … Brat in sestra sta šla na plažo že pred menoj in sta surfala, tudi jaz sem prevzel desko, ki jo je mami za vse tri že prej rezervirala, in šel v vodo.
Po približno pol ure surfanja sem začutil rahlo bolečino v hrbtu, a nič posebnega, in s surfanjem zaključil. Takrat je bilo še vse normalno.
Vrnil sem desko, se odpravil nazaj v sobo, pojedel sem še kosilo, se preoblekel in stuširal. Spomnim se, da sem bil nekoliko utrujen, a sem to pripisoval vročini, zato sem se za kratek čas ulegel v posteljo. Ko sem čez približno 15 minut hotel na stranišče, nisem več mogel hoditi. Kar zgodilo se je.
Večkrat se šalim, ko mi kdo pravi, hudo, bil si na Havajih, da je vse, kar sem videl na Havajih, osempasovnica do hotela, in plaža za vsega eno uro. Ves preostali čas sem preživel v bolnišnici.
Zdravniki so napovedali, da če se bom v nekaj dneh spet postavil na noge, potem to pomeni, da bom hodil, če pa mi to v tem času ne uspe, pomeni, da bom ostal na invalidskem vozičku.
Ste se po poškodbi še kdaj vrnili na Havaje?
Ne, imam pa to v načrtu. Že leta 2014, mislim, da je bilo tri dni po poškodbi, sem dejal, da se bom pozdravil in vrnil. Definitivno bom še surfal na Havajih. Rad surfam in to možnost vedno rad izkoristim.
V času poškodbe ste bili stari 12 let. Se vam zdi po eni strani bolje, da se vam je to zgodilo takrat, kot če bi se vam pri tej starosti? Kot otrok stvari dojemaš drugače. Predvidevam, da sta bila takrat vaša starša bolj pretresena kot vi.
Po eni strani res, po drugi pa ne.
Kar zadeva šok, drži, kot 12-letnik sem to, kar se mi je zgodilo, lažje sprejel, saj sploh nisem točno vedel, kaj me čaka.
Vedel sem, da ne morem hoditi, a da čutim noge in jih ne morem premikati, nisem pa vedel, kaj to pomeni zame in mojo prihodnost.
Takrat sem zelo hitro odrastel, dobesedno čez noč in morda mi je bilo res lažje, ker sem bil tako mlad.
"Zdravniki so napovedali, da če se bom v nekaj dneh spet postavil na noge, potem to pomeni, da bom hodil, če pa mi to v tem času ne uspe, pomeni, da bom ostal na invalidskem vozičku."
Po drugi strani pa bi se verjetno danes drugače odzval. Prvih pet let bi posvetil samo fizioterapiji in rehabilitaciji, tako kot to počnem zadnji dve, tri leta.
Saj sem vse to počel tudi takrat, vendar miselnost še ni bila tako močna, kot je zdaj. Sem bil pa vedno prepričan, da mi bo uspelo hoditi. V to nikoli nisem dvomil.
Kaj se je zgodilo pred tremi leti, da ste spremenili vašo miselnost?
Ne vem, kot da bi se mi neka nova iskrica prižgala. Začel sem se udeleževati maratonov, kar naprej se mi nekaj dogaja.
Sicer se kaj dosti ne oziram nazaj, saj ne morem nič spremeniti. Bilo je, kar je bilo in nikoli se nisem ubadal z vprašanji, zakaj se je to zgodilo ravno meni. Vem, da to ne bi prav spodbudno vplivalo name, verjetno bi mi vzelo tudi voljo.
"Vedno sem bil prepričan, da mi bo uspelo hoditi. V to nikoli nisem dvomil."
Sicer sem vedno verjel, da mi bo poškodba prinesla tudi nekaj dobrega. Vedno sem si želel ustvariti nekaj svojega, imeti svoj produkt. Tako je pred tremi leti zaradi mojih potreb nastala rehabilitacijska naprava Timson, namenjena raztegovanju zadnje lože, ki je pri moji poškodbi zelo zategnjena.
Napravo sem patentiral in z družino delamo vse, kar je nujno, da bi jo enkrat v prihodnosti ponudili na trgu.
Takrat sem tudi ugotovil, da če si nekaj zadaš in si tega želiš, s trdim delom to lahko dosežeš.
"Pred tremi leti je zaradi mojih potreb nastala rehabilitacijska naprava Timson, namenjena raztegovanju zadnje lože, ki je pri moji poškodbi zelo zategnjena."
In takrat ste si zadali, da bi svoj tekmovalni naboj, ki verjetno izhaja še iz časov vaše smučarske kariere, okušali na maratonih? Da pokažete sebi in drugim, kaj vse je mogoče?
Da, že od nekdaj sem treniral in tekmoval. Na smuči sem stopil pri dveh letih in pol, kmalu sem tudi treniral in tekmoval. Pri treningih sem vztrajal tudi po poškodbi. Ampak sem treniral, kako iz vozička zlesti na posteljo in obratno … Mami nekaj časa ni hodila v službo, da me je raztegovala, cel dan sem imel terapije, po 12 ur na dan smo bili aktivni.
Ko pa sem bil v neki fazi dovolj mobilen, da sem v fitnesu lahko treniral sam, sem začel pogrešati tekmovanja.
Pogrešal sem dokazovanje po treningih, se pravi nekaj, kjer bi dokazal, kako trdo sem treniral, pogrešal sem priprave na tekmo, pogrešal sem tekmovalni ritem. Že kot otrok sem imel najraje tekme, da je bilo borbeno, napeto.
In potem sem si rekel, zakaj pa se ne bi udeležil maratona?
Marovt je na Zagrebškem maratonu pretekel 10 km:
Prvič se je to zgodilo lani na Konjiškem maratonu, kjer sem pretekel pet kilometrov in zelo užival. Spet sem okusil neko tekmovalnost, čeprav je ta seveda drugačna, saj se ne merim z drugimi, ampak zgolj s sabo.
Vsakokrat sem hitrejši, kar pomeni, da grem v pravo smer, vsakokrat mi je lažje in to mi dviguje motivacijo.
Ste kdaj sodelovali s psihologi?
Nikoli. Športnike, moj brat Tijan je član slovenske smučarske reprezentance, sem vedno hecal, da če kdo potrebuje psihologa, mu lahko jaz pomagam (smeh).
"S pogledi ljudi in govoricami se nikoli nisem obremenjeval. Nikoli nisem ostajal doma, ker sem na vozičku."
Pred najinim intervjujem sem vas vprašala, če pri hoji čutite bolečine, pa ste rekli, da ne. Kaj to pomeni za maraton? Ste pač zgolj utrujeni ali vas vseeno boli?
Ne, imam "muskelfiber", nič drugega. Seveda so napori večji kot pri kom drugem, a nimam nobenih bolečin zaradi poškodbe.
Lani ste na Konjiškem maratonu pretekli pet kilometrov, letos na Istrskem in Zagrebškem maratonu že deset kilometrov, boste v Ljubljani ciljali že na 21 kilometrov ali bo za to še čas?
Omenili ste, da ste pogrešali tekmovalni naboj. Ste kdaj razmišljali o tem, da bi se vključili v parašport?
Že v času rehabilitacije na Soči so mi predlagali, naj poskusim, a za zdaj se za to opcijo še nisem odločil. Še vedno imam cilj, da bom čez nekaj let tak, kot sem bil in da se bom lahko ukvarjal z vsemi športi tako kot pred poškodbo oziroma še boljše.
Kaj želite sporočiti javnosti z vašo udeležbo na maratonih?
Kako so videti vaši treningi?
Doma sem si uredil fitnes, kjer redno treniram. Zjutraj začnem z dvema urama treninga moči. Trener Anže Maček mi pripravi program, ki mu sledim. Popoldne me čaka fizioterapija, elektrostimulacija, vse to lahko opravim doma, zvečer pa potem še hodim. Običajno dve uri. Vsak dan aktivno treniram štiri ure.
Nekateri pravijo, da pretiravam, sam mislim, da ne. Sam sebi narekujem tempo. Ko čutim, da sem utrujen, si vzamem dan počitka.
Ko hodite, ste zagotovo deležni radovednih pogledov. Kako se spopadate s tovrstno pozornostjo?
To me nikoli ni motilo. Spomnim se, ko sem se po poškodbi vrnil v osnovno šolo … Na počitnice na Havaje sem odšel kot športnik, vrnil pa sem se na invalidskem vozičku. To je bil takrat šok za vse. Vsi so me čudno gledali, spraševali, kaj se je zgodilo, a sem se na to navadil.
S pogledi ljudi in govoricami se nikoli nisem obremenjeval. Vseeno sem bil nasmejan, kljub vozičku sem šel, kamor so šli vsi ostali. Če ni šlo drugače, so me tja nesli. Nikoli nisem ostajal doma, ker sem na vozičku.
"Z opazkami ljudi se nikoli nisem ukvarjal, niti se zaradi tega nisem sekiral. Če bi se, bi bil morda še danes na vozičku."
Je pa res, da imamo vsi predsodke in da sem jih imel tudi jaz preden sem se znašel v taki situaciji …
Seveda, ljudje me gledajo čudno, včasih tudi padem, pa sklepajo, da sem pijan in me gledajo postrani.
S tem se nikoli nisem obremenjeval, to moraš sprejeti in s tem živeti, če želiš biti uspešen pri tem, kar počneš.
Raje sem to, da me ljudje gledajo, vzel za pozitivno, vem pa, da ne gledajo vsi na to enako.
Kdo drug bi si tak komentar preveč vzel k srcu in morda raje sploh ne bi več šel iz hiše.
Kot rečeno, sam se z opazkami ljudi nikoli nisem ukvarjal niti se zaradi tega nisem sekiral. Če bi se, bi bil morda še danes na vozičku.
Kako dolgo ste bili na invalidskem vozičku?
Približno leto in pol sem bil povsem odvisen od vozička, če sem želel kam iti, postopoma smo ga dali na stran. Težko rečem, kdaj sem ga povsem opustil, saj smo ga za vsak slučaj še dolgo vozili v prtljažniku.
Od kdaj lahko normalno hodite?
Mislim, da zadnje tri, štiri leta, zadnji dve leti sem povsem neodvisen. Vzamem palico in grem kamorkoli. Lahko hodim, vozim avto, smučam, surfam …
Kako je vaša poškodba vplivala na odnose znotraj vaše družine? Imate še brata in sestro. Verjetno vas je celotna izkušnja samo še dodatno povezala?
Res je, zaradi tega smo še bolj povezani kot prej. Vsi so mi morali pomagati, saj sam ne bi zmogel.
Tudi starša sta zelo povezana, skupaj delata, vse dni sta skupaj 24 ur na dan. Mislim, da sta to povezanost dobro prenesla tudi na nas, otroke.
Podobnih primerov poškodbe – gre za t. i. surfersko mileopatijo – je zgolj 20 v zadnjih 15 letih. Je medicina v iskanju rešitev za zdravljenje takšne poškodbe že kakorkoli napredovala? Vedo zdravniki danes o tem več kot leta 2014?
Po mojih informacijah s tega področja ni nobenih novih znanj. Poškodba je res zelo redka, niti zdravniki ne vejo točno, kaj jo povzroča.
Vejo sicer, da se to zgodi zaradi ukrivitve hrbta, ni pa neke diagnoze, kako bi se to dalo pozdraviti. Vemo, da gre za poškodbo hrbtenjače in da je to zelo neraziskano. Obstajajo neke operacije, ni pa zdravila, ki bi to pozdravilo.
Zakaj je ukrivitev hrbta lahko problematična?
Bistvo je v tem, da se to zgodi samo profesionalnim športnikom, ki imamo bolj razvite hrbtne mišice in lahko bolj ukrivimo hrbet.
Ko na deski čakaš na valove, ležiš na deski in veslaš z rokama, pri tem imaš zvit hrbet. Meni je v tem primeru stisnilo žilo v hrbtenjači, živci niso dobili snovi in so odmrli. Moja poškodba je precej obsežna, gre za kar 20-centimetrsko poškodbo čez cel hrbet.
Temu bi lahko rekli tudi kap hrbtenjače, vendar gre vseeno za drugačno poškodbo.
Pred kratkim so vam opravili magnetno resonanco hrbta in stanje je menda povsem enako kot pred osmimi leti. Kako je to interpretiral zdravnik?
Res je, slike kažejo, da ni nobenega napredka, a vendarle zdaj lahko tudi hodim.
Je zdravnik rekel, da je to, da lahko s tako poškodbo hodite, skoraj čudež?
Tega sicer ni izjavil, saj primera od prej ni poznal. Je pa rekel, da se hrbtenjača ne obnavlja in da še dobro, da nisem računal na to, da se bo stanje samo po sebi uredilo, ker se pač ne bi. Tudi danes nadaljujem s treningi, fizioterapijami, to mi najbolj pomaga.
Koliko ste seznanjeni s primeri, ki imajo podobno diagnozo. Veste, kako se je pri njih poškodba razvijala, kaj lahko počnejo?
To je zelo neraziskana poškodba, nekaj sem raziskoval na to temo, a res ni kaj dosti znanega.
Ko vpišeš v internet, ne dobiš prav veliko zadetkov in razlag. Kar zadeva ostale primere, ni nekih spodbudnih novic.
Morda se je deset odstotkov od vseh poškodovanih do določene mere rehabilitiralo, po mojih informacijah pa nihče do te mere kot jaz. Ne da bi se hvalil, ampak tako je stanje.
Palica, s katero si pomaga pri hoji.
Vam je kdo kdaj predlagal operacijo?
Nikoli nisem bil pristaš operacije, vedno sem verjel in tudi videl svoj napredek, čeprav je bil na začetku zelo majhen. Mislim, da je bolje, da napredujem počasi, a imam vse v svojih rokah, kot pa da svoje življenje na nogah prepustim zdravniku. Predstavljam si, da je živec tanek kot las, v njem pa je na tisoče živcev …
Seveda ne dvomim v naše zdravnike, a enostavno bolj zaupam sebi kot ostalim in nikoli nisem niti pomislil na operacijo. To bi bilo zadnje upanje.
Morda, če ne bi bilo napredka, bi poskusil tudi to, saj slabše ne bi moglo biti, na začetku sem bil tako ali tako na invalidskem vozičku, ampak glede na napredek na to možnost nikoli nisem pomislil.
Obstaja tudi opcija presaditve matičnih celic, a o tem nisem razmišljal niti nisem tega raziskoval.
8