Nedelja, 9. 8. 2020, 4.00
4 leta, 2 meseca
SKOK V ŠPORTNO PRETEKLOST
Trenutek, ki kariero spremeni v tragedijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,76
Slobodan Janković je zaznamoval zadnja leta jugoslovanskega prvenstva pred razpadom države, nato pa je pečat pustil tudi v Grčiji.
Ko boste na naslednji košarkarski tekmi videli z blazino zaščiten nosilec konstrukcije koša, se spomnite na srbskega košarkarja Slobodana Bobana Jankovića, ki je pred 27 leti zaradi jeznega udarca z glavo ob konstrukcijo koša ostal hrom. Vse do smrti, od katere je letos poleti minilo štirinajst let. O protagonistu tokratnega dela Sportalove rubrike Skok v športno preteklost, s katero vsako nedeljo zajadramo v zgodovino, je spregovoril tudi njegov slovenski tekmec Slavko Kotnik.
Ta teden smo ob spremljanju aktivnosti na evropski košarkarski tržnici med drugim omenili, da je atenski AEK, ki nastopa v Fibini ligi prvakov, podaljšal pogodbo s 30-letnim srbskim krilnim košarkarjem Vladimirjem Jankovićem, ki ima v potnem listu sicer zapisano grško ime Vladimiros Giankovits. Janković je resda pogost srbski priimek in stalnica v košarki. Navsezadnje je nedolgo nazaj dres ljubljanske Olimpije nosil Nikola Janković, košarkarski poznavalci pa bodo hitro opozorili še na Stefana Jankovića …
Toda omenjeni Vladimir, ki je v mlajših selekcijah nastopal za grško reprezentanco, igral pa je tudi v dresu velikega Panathinaikosa, svoj srbski priimek vendarle nosi po znanem očetu. Kdor je košarko spremljal že pred razpadom nekdanje Jugoslavije, se bo zanesljivo spomnil robustnega krilnega košarkarja z značilno kodrasto pričesko v rdeče-belem dresu Crvene zvezde, z njim pa tudi tragične zgodbe.
Z 201 cm "doma" na položaju krila, a dovolj močan tudi za krilni ali celo klasični center.
Slobodan Janković. Boban. Srbski Larry Bird. Ali, kot so mu zaradi nič kaj športnega videza rekli v Beogradu - Guza. V izjemni konkurenci, ki je v poznih 80. in začetku 90. let preteklega stoletja vladala na njegovem igralnem položaju, se resda ni prebil v zlato jugoslovansko reprezentanco. Za izbrano vrsto nekdanje skupne države je nastopal "le" na balkanskih igrah. Veljal je za enega najboljših ligaških igralcev v tedaj izjemno močnem jugoslovanskem prvenstvu. Njegova zgodba pa nikogar ne pusti hladnega.
Sekunda, ki mu je spremenila življenje
V sezoni 1992/93 je Boban po epizodni vlogi v Vojvodini in nizu let v Crveni zvezdi prvič v karieri zaigral v tujini. Njegov delodajalec je bil Panionios, kamor ga je zvabil trener Vlado Đurović, s katerim sta sodelovala že v Srbiji. O tem, da je srbski trener s tujo okrepitvijo, ki so bile tedaj prej izjema kot pravilo, zadel v polno, so se lahko grški navijači prepričali že na prvi tekmi. Janković je namreč dosegel 30 točk.
Najbolj ga je zaznamovalo obdobje pri Crveni zvezdi.
Pregovorno vročekrvne poznavalce košarke je prepričal predvsem z borbenostjo. Še posebej motiviran je bil, ko se je z grškim klubom v pokalu Radivoja Korača pomeril proti rimskemu Virtusu, za katerega je igral Dino Rađa. Boban je dosegel kar 41 točk, s povprečjem 20,8 pa je bil v tisti sezoni tretji strelec tega klubskega tekmovanja.
Žal pa ga je najbolj zaznamovala tekma proti še enemu hrvaškemu nasprotniku. Zanj usodnega 28. aprila 1993 se je v četrti tekmi polfinala grškega DP soočil s Panathinaikosom, pri katerem je tedaj igral "orel iz Drniša" Stojko Vranković. Dobrih šest minut pred koncem je pri rezultatu 56:50 za zelene iz Aten Janković sprejel žogo v raketi ter si med dvema tekmecema s centrsko akcijo izboril položaj za met. Žoga je po odboju od table našla pot skozi obroč in mrežico, sodnik pod košem pa je takoj pokazal na osebno napako v napadu. Zanj peto. Kar je sledilo, spada v kategorijo najbolj grozljivih scenarijev.
Impulzivni Boban, za katerega je bila to zadnja košarkarska akcija v življenju, se z dosojeno peto osebno napako ni mogel sprijazniti. A še preden bi se besedno znesel nad sodnikom, se je z roki oprl na konstrukcijo koša in z glavo jezno udaril v nosilec. Ta tedaj ni bil oblazinjen. V trenutku se je zgrudil in z okrvavljenim čelom pri zavesti, a brez nadzora nad spodnjim delom telesa, obležal na parketu.
Invalid brez rešitve
Dejstvo, da je Mednarodna košarkarska zveza po tem dogodku ukazala oblazinjenje vseh nosilcev košev, je bila za Jankovića slaba tolažba. Da posledice hipne jeze niso nedolžne, je bilo jasno zelo kmalu. Košarkarja s povito glavo so ob vidnih bolečinah na nosilih takoj odnesli iz dvorane in ga prepeljali v osrednjo atensko bolnišnico, kjer so ugotovili poškodbo možganov in hrbtenjače.
Pred bolnišnico naj bi se zbralo več kot pet tisoč navijačev Panionisa. V reševalno akcijo so se vključili tudi tekmeci, vodilni pri Panathinaikosu, ki so angažirali najbolj priznane nevrokirurge. V operaciji, ki je trajala več ur, so se borili za njegovo življenje. Tudi po končanem posegu je dva tedna ležal priklopljen na aparature.
15. 12. 1963−28. 6. 2006
Življenje so mu rešili, košarkarske kariere ne. Slobodan Janković je ostal hrom, prikovan na invalidski voziček. Z željo, da bi mu pomagali, so košarkarski prijatelji zanj odigrali več ekshibicijskih tekem, na katerih so zbirali sredstva za zdravljenje. Na noge se ni postavil nikoli več.
Postal je invalid, ki se je vse bolj odmikal od javnega življenja. Pozneje ga je prizadela še ločitev od žene Dragane. Poskušal je ostati v stiku s športom, živel je razpet med Beogradom in Atenami, preživljal pa se je tudi z vodenjem turistične agencije. Upanje, da bi še kdaj hodil, je opustil.
28. junija 2006 se je odpravil na oddih na Rodos. Med ladijsko potjo od Pireja do omenjenega otoka je začutil slabost. Hiter zdravniški odziv na ladji in sprememba smeri plovbe nista pomagala. Še pred prihodom v bolnišnico na otoku Siros je zaradi zastoja srca umrl.
Slavko Kotnik: Izgubljene žoge ni poznal
Košarkar iz nekih drugih časov. Danes bi dejali – romantičnih. Z "Zvezdo" je kot most med generacijama gostoval pri mestnem tekmecu Partizanu z Divcem in Paspaljem, pa v kultnih Jazinah v Zadru z Vrankovićem in Komazecom, pri nastajajoči splitski dinastiji na Gripah s Kukočem in Rađo, pri Ciboni z Arapovićem in Čuturo … Da, tudi ljubljanski Tivoli je večkrat obiskal. Čeprav je bil sam "po poklicu" center, Janković pa krilo, se ga zelo dobro spominja tudi njegov vrstnik Slavko Kotnik.
Slavko Kotnik
"Če se malce pošalim, bi dejal, da so bili zame zaradi moje tedanje igralske ravni tedaj vsi dobri. No, Boban še posebej. Res je, bil je krilo, a telesno dokaj močan, zato se je znal boriti tudi z nami, 'peticami', pod košem. Borec, za katerega ni bila izgubljena nobena žoga. Žal se ta njegova zagnanost vidi tudi po tej nesrečni osebni napaki, na katero se je nato odzval, kot se je," se je v nekdanje igralske čase vrnil Kotnik, center tedanje Smelt Olimpije.Nekdanjega tekmeca z jugoslovanskega prvenstva je nato srečal tudi leta 1997 v Atenah. "Takrat sem igral za Dafnis. Ko smo se pomerili s Panioniosom, so Jankovića v vozičku pripeljali na rob igrišča, tako da sem z njim izmenjal nekaj besed. V Grčiji so ga zelo spoštovali," še dodaja Slavc.
Toni Kukoč vs. Boban Janković
Ljubljenec navijačev
Dres s številko osem so pri Panioniosu upokojili, pod strop domače dvorane pa obesili njegovo veliko fotografijo, čeprav je tam igral nepolno eno sezono. Eno leto je prebil tudi v dresu novosadske Vojvodine (1990/91). Zanesljivo pa ga je najbolj zaznamovalo dolgo obdobje pri Crveni zvezdi. Pravijo, da navijači beograjskega kluba, tudi tisti, rojeni po letu 1993, še danes dobro vedo, kdo je bil legendarni Boban Janković.
Rojen (15. 12. 1963) je bil sicer v kraju Lučani, a je zase govoril, da je iz Čačka, že kot otrok pa je bil – v slogu Saše in Luke Dončića - po očetovi "sugestiji" zaljubljen v Crveno zvezdo. V prvi vrsti zaradi nogometa, a je zaradi višine hitro pristal pri košarki. Nanj sta prva postala pozorna trenerja Mile Protić in Aco Janjić, ob pogledu nanj pa je obrv privzdignil tudi legendarni Ranko Žeravica, ki mu je kot prvi namenil tudi priložnost v članski ekipi beograjskega kluba. Pri tem je vztrajal, da je igral na več položajih, kar ga je nato zaznamovalo v večjem delu kariere.
Leta 1986 mu je vodstveno vlogo namenil trener Vlade Đurović, tisti, ki ga je nato povabil tudi v Grčijo. Njegovo nešablonsko igro pa sta v svoj koncept znala vključiti tudi Zoran Slavnić in Duško Vujošević. Vrsto sezon je bil med vidnejšimi posamezniki lige. Po sporu z upravo in letu v Vojvodini pa je enega od kariernih vrhuncev doživel v sezoni 1991/92, ko je bil ob vrnitvi v Crveno zvezdo izbran za najkoristnejšega igralca jugoslovanskega prvenstva, za nagrado pa uvrščen še na seznam kandidatov za olimpijsko reprezentanco za Barcelono 1992. Priložnosti v modrem dresu ni dočakal, saj se je preostanek Jugoslavije zaradi mednarodnih sankcij znašel na rdečem seznamu. Nova priložnost pa se nato zaradi tragičnega dogodka leto pozneje ni vrnila.
