Nedelja, 8. 12. 2019, 4.00
4 leta, 11 mesecev
Skok v športno preteklost
Športna zgodba fanta z avtizmom, ki je ganila ves svet #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,66
3
Zgodbe Jasona McElwaina se bodo ljubitelji športa in košarke spominjali za vedno.
Leta 2006 je 19-letni Jason McElwain, ki se je rodil z avtizmom, na srednješolski košarkarski tekmi poskrbel za eno od največjih košarkarskih zgodb. Nekateri so to poimenovali kar košarkarski čudež. Njegova neverjetna košarkarska predstava pa je do solz ganila celo takratnega predsednika ZDA.
Mineva 13 let, odkar je Jason McElwain v košarkarski ekipi srednje šole Greece Athena dobil življenjsko priložnost. Trener ga je nekaj minut pred koncem tekme poklical k sebi in ga poslal na parket. Sprva je kazalo na pravi polom, nato pa se je začel dogajati košarkarski čudež …
S športom se je lahko najbolje in najlažje vključeval v družbo.
Ko je imel tri leta, so ugotovili, da je avtist
Jason McElwain se je rodil 1. oktobra leta 1987 v Rochestru kot drugi otrok v družini. J-Mac, kot ga kličejo vsi, ima še leto dni starejšega brata Josha. Že nekaj mesecev po rojstvu je bilo staršem jasno, da z njunim drugim sinom ni vse v redu. Tri leta po rojstvu so mu zdravniki postavili diagnozo - avtizem (vseživljenjska razvojna motnja, ki prizadene možgane pri procesiranju informacij, op. p.).
Zelo kmalu se je zaljubil v košarko
J-Mac je v otroštvu sledil starejšemu bratu, kar je takrat pomenilo, da se je ukvarjal z vsemi športi. Zelo kmalu je njegova prva ljubezen postala košarka. Pravzaprav je košarka postala njegova strast. Igral jo je dneve in noči. "Mentalno je bil drugačen, vendar se je lahko ukvarjal s športom. To ga je bolj kot karkoli drugega vključevalo v družbo," je za tiebreaker pred časom povedal njegov brat.
Ob vstopu v srednjo šolo si je Jason želel priti v srednješolsko košarkarsko ekipo Trojanci, a samo njegova strast do košarke ni bila dovolj za uvrstitev v ekipo. V šolo je poklicala njegova mama Debbie in razložila, koliko njenemu mlajšemu sinu pomeni košarka. Odgovorni na šoli so samo zanj odprli novo "delovno mesto". Postal je pomočnik trenerja. Košarkarski dres je zamenjal za srajco in kravato ter svoje delo opravljal odgovorno in vestno.
V njem je vsa leta tlelo upanje
Jason McElwain je bil srajce in kravate vajen že iz košarkarskih igrišč.
Kljub temu, da je svoje trenersko delo dobro opravljal, je v njem še vedno tlela želja, da bi stopil na igrišče in zaigral. Zato je ob tem tudi redno vadil. Vsak dan je opravil vsaj 500 metov na koš za vsak primer, če ga bi ga trener morda poklical v igro. Leta so minevala, možnosti zanj pa je bilo vse manj. Jason je vsako leto poskušal priti v ekipo, a mu ni uspelo. Vedno je dobil vlogo pomočnika. Jasona to vseeno ni odvrnilo in trenerja Jima Johnsona je opominjal na to, kaj mu je obljubil pred sezono - da mu bo namenil nekaj minut igranja.
Ta trenutek je vendarle prišel 15. februarja 2006, ko mu je trener dejal, naj se pripravi za posebno tekmo. Tekma je bila sicer za ekipo Trojancev zelo pomembna, saj bi v primeru zmage prvič v zgodovini šole v diviziji V dobili lovoriko. Kljub temu se je Johnson odločil, da McElwainu ponudi priložnost.
Soigralci in gledalci na tribunah so ponoreli
Ekipa Trojancev, ki je na tisti tekmi na domačem parketu igrala proti Spencerportu, je že od začetka pritisnila na plin in njihovo vodstvo se je iz minute v minuto povečevalo. A to še ni pomenilo, da bi Jason lahko vstopil v igro. Štiri minute in 19 sekund pred koncem je glavni trener vstal s svojega stola in naredil tisto, kar je dolga leta čakal Jason, tisti večer pa vsa dvorana. V igro je poklical J-Maca.
Njegova uvodna meta nista bila najbolj obetavna, potem pa se je pred polnimi tribunami začel dogajati "čudež". Jason je začel zadevati mete za tri točke kot za stavo, soigralci in gledalci pa so ob njegovi predstavi noreli. Zadnji met za tri točke je zadel ravno ob sireni, ki je označila konec tekme. Jason je v pičlih štirih minutah tekme dosegel neverjetnih 20 točk. "Bil sem vroč kot pištola," je bila ena izmed njegovih izjav po tekmi.
"Klical ga bom J-Mac, ti pa me lahko kličeš George W.," je ob obisku povedal predsednik ZDA in priznal, da ga je zgodba Jasona ganila do solz.
Nad njim navdušen tudi predsednik ZDA
Tisti večer je bil na tribuni tudi Marcus Luciano, ki je pri Trojancih skrbel za video. Njegova naloga je bila snemati formacijo ekipe, a je v tistih štirih minutah ujel enega od najbolj senzacionalnih športnih trenutkov. Posnetek je najprej prišel do lokalnih medijev, kmalu za tem so zgodbo pograbili še drugi mediji in J-Mac je čez noč postal svetovna medijska zvezda.
Njegova zgodba je ganila tudi takratnega ameriškega predsednika Georgea W. Busha, zato ga je obiskal mesec po tekmi. "Kot vidite, me je na letališču obiskala prav posebna oseba. Jason, te kaj moti, če te kličem J-Mac? Klical ga bom J-Mac, ti pa me lahko kličeš George W.," je ob obisku povedal predsednik ZDA in priznal, da ga je njegova zgodba ganila do solz.
Jason gostoval v svetovno znanih oddajah - Oprah Winfrey Show, Good Morning America, Larry King Live …
Premagal je tudi velikega Kobeja Bryanta
Njegova košarkarska predstava ga je pripeljala tudi na rdečo preprogo. Nominiran je bil namreč za nagrado za najboljšo športno predstavo leta (ESPY). Tistega leta je bila konkurenca zelo močna. Med drugim je bil nominiran tudi legendarni košarkar Kobe Bryant, ki je tistega leta na tekmi proti Torontu dosegel 81 točk. Na koncu je bila za najbolj navdušujočo športno predstavo izbrana prav tekma, na kateri je igral Jason. Prav tako je pozneje Jason gostoval v svetovno znanih oddajah, kot so Oprah Winfrey Show, Good Morning America, Larry King Live …
Kljub slavi, ki jo je doživel, je ostal blizu doma oziroma košarkarske ekipe, kjer je še vedno brezplačno pomagal Trojancem. Sedem let po čarobnem večeru ga je doletela še ena velika čast. Decembra leta 2013 so drugič v zgodovini srednje šole upokojili številko 52. Številko, ki jo je leta 2006 nosil prav on.
Posvetil se je teku in nastopil tudi na bostonskem maratonu
Čeprav se je Jason uveljavil v trenerskem poslu, je imel v sebi še vedno tekmovalno žilico. Posvetil se je maratonu in ena izmed velikih želja je bila, da bi tekel na slovitem bostonskem maratonu. Uspelo se mu je uspelo kvalificirati in leta 2014 je na bostonskem maratonu dosegel osebni rekord (2:57:05).
Umik s košarkarskih igrišč
Enajst let po senzacionalni tekmi se je Jason odločil, da se umakne s košarkarskih igrišč. Bolj se je posvetil teku, družini in službi. Danes je trener fitnesa, nazadnje je bil zaposlen v trgovini Wegmans.
3