Predrag Radović: nekdanjemu košarkarju se življenje vrti okoli posebne ljubezni

"Na kaj sem najponosnejši? Zagotovo na svoja sinova Luko in Roka ter svojo družino," je kot iz topa izstrelil gost Druge kariere, danes 57-letni košarkarski trener in nekdanji košarkar Predrag Radović. Ta je že vso življenje vpet v dogajanje ob oranžni žogi, to ljubezen pa je prenesel tudi na svoja sinova Luko in Roka. Sin Luka trenutno opravlja vlogo njegovega pomočnika pri Vrhniki, pred tem je bil vpet v delo Kansai Helios Domžal, Rok pa nosi dres Cedevite Olimpije.

"Pri Roku je vedno razlika, če na njegov razvoj gledam košarkarsko ali kot njegov oče. A v obeh primerih sem nanj res zelo ponosen, predvsem pa vesel, da je prišel do sem, kjer je, sploh ker vem, kaj vse je prestal. Koliko gara in koliko stvarem se je moral odreči. Vsak košarkar pričakuje oz. želi dočakati tisti klik, s katerim narediš stopničko višje. Res sem zelo vesel zanj in mu zelo privoščim," je jasen Radović.

Rok je na letošnjem Eurobasketu navdušil. Foto: FIBA

Na čelu Vrhnike

Nekdanji košarkar trenutno deluje kot trener članske ekipe Vrhnike, ki igra v drugi ligi. Do letos junija je deloval pri Kansai Helios Domžalah, kjer je delal z mlajšimi kategorijami. "Selitev k Vrhniki se je zgodila povsem naključno. V Domžalah je generalni sponzor Kansai močno zategnil pas, tako da so se začela pojavljati vprašanja, kako in kaj naprej. Junija se še ni vedelo, kaj bo, meni se je tudi iztekla triletna pogodba, vmes so me klicali iz ekipe Vrhnike. Bil sem v dilemi, ker sem bil do zdaj doma, delati z mlajšimi in otroki pa mi je vedno največje veselje," razlaga Radović, ki je nato vendarle zagrizel v nov izziv.

"Za zdaj gre vse po načrtu, seveda se moramo še vsi nekoliko navaditi, je le novo okolje in novo delo, a upam, da bo šlo samo še navzgor," pravi. Njegovo življenje se 24 ur na dan giblje okoli košarke, saj poleg dela s košarkarji in košarkaricami trenira tudi individualno. Poleti tako veliko časa preživi tudi s sinom Rokom, pogosto pod njegovim vodstvom trenira tudi Alen Omić, nič drugače ni bilo niti letos poleti, ko je nato someščana iz Domžal dolgo časa nevede pripravljal tudi na prihod v izbrano vrsto.

Alen Omić Foto: Guliverimage

Omića pripravil na reprezentanco, sledila je pot na Poljsko

"Res sem bil vesel, ko je dobil priložnost. Z Alenom se poznava že res dolgo, še iz časov, ko je prišel v Laško povsem na začetku svoje poti, saj sem bil takrat ravno pomočnik članske vrste, torej od leta 2010. Tudi on se je potem preselil v Domžale, ves čas smo ohranjali stike, zdaj pa že nekaj poletij treniramo skupaj. Tu je seveda še povezava preko Roka, s katerim sta bila skupaj pri Cedeviti Olimpiji in zdaj še v reprezentanci, tako da skupaj treniramo. Alen je res super fant in sem vesel, da lahko sodelujeva, vedno je prijetno vzdušje in dobro delamo," pravi nekdanji košarkar.

Zatem je Roka in Alena skupaj z reprezentanco letos spremljal tudi na EuroBasketu v prvem delu na Poljskem. "Če pomislim na letošnji Eurobasket, je bilo vse tudi za nas odlična izkušnja. Na hitro smo se družinsko dogovorili za odhod na Poljsko in v nekaj urah smo prišli do zaključka, da gremo in si ogledamo dve tekmi. Ko vidiš svojega otroka na parketu v dresu Slovenije, je težko skriti ponos in čustva in res bi nam bilo žal, da bi to zamudili," se spominja.

Radović je trenutno trener Vrhnike, sin Luka pa opravlja vlogo pomočnika. Foto: KK Vrhnika

Kljub temu da vsa družina praktično diha za košarko, tudi žena Meta je bila košarkarica v drugi ženski jugoslovanski ligi, kljub temu pa poskušajo ob trenutkih, ko je zbrana celotna družina, čas preživeti še kako drugače. "Za takšne pogovore gremo s sinovoma raje na kavo, sicer pa se doma poskušamo tem temam izogibati in biti predvsem družina. To je res težko, ker sem tudi sam vpet v košarkarsko delo od jutra do večera, od individualnih treningov do članskih in večernih, potem so tu analize, priprava … Vsak dan je prepleten s košarko in tako je že vso moje življenje," razlaga.

Razvoj mladih: "Nič ni narobe, če ne bo vsak od njih naslednji Luka Dončić"

V trenersko delo je tako ali drugače vpet že vrsto let, kariero je zaključil leta 2003, nato pa takoj presedlal na trenersko klop. V tem času si je v Sloveniji še dodatno izboril mesto na košarkarskem zemljevidu, še posebej pri treniranju mladih nadobudnih talentov, ki jih želi pomagati izoblikovati tudi osebnostno. "Nanje poskušam vplivati tudi kot na ljudi in na njihov osebnostni razvoj. Nič ni narobe, če ne bo vsak od njih naslednji Luka Dončić. Konec koncev je košarka moštveni šport, ki potrebuje različne košarkarje in osebnosti. Sam si želim usmeriti otroka in na nek način pomagati staršem, da gre otrok po pravi poti. Še vedno mi je toplo pri srcu, ko kdaj srečam fante, ki sem jih treniral 20 let nazaj, pa me ogovorijo in vidim, da so se razvili v tople in dobre ljudi. Tudi to je zame uspeh in zmaga, ne zgolj na parketu," pravi.

V družbi Rada Trifunovića Foto: Aleš Fevžer

"V Sloveniji imamo srečo, da imamo takšnega igralca, kot je Luka Dončić, ki je zame najboljši košarkar na svetu. Zaradi njega je tudi zanimanje za košarko v Sloveniji še narastlo, mladim je velik vzor, a hkrati potem vsi pričakujejo, da bodo kot on. To je lepo videti v teoriji, a večina si ne predstavlja, da se to zgodi res enkrat na sto let in kaj vse se skriva za krinko tega velikega uspeha, koliko je tu dela, truda, odrekanj," opaža.

Še posebej zahteven je preskok iz mladinskih vrst v člane. "Živimo v takem času, v katerem trenerji opažamo, da starši od svojega otroka pričakujejo, da bo naslednji Luka Dončić. Lepo je, da se otroke spodbuja, a je ta preskok v člansko košarko res težak. Tu ni dovolj talent, potrebnih je ogromno odrekanja, treninga in prilagoditev zahtevam članskih trenerjev. Nekateri se temu lahko prilagodijo, drugi nikoli. Pomembno je, da pri razvoju ni preskokov, sploh če želiš doseči najvišjo stopničko."

Časi se spreminjajo in kot trener opaža velike razlike med generacijami. "Ne mislim to slabšalno, a generacije so res povsem različne. Drugačen je način razmišljanja. Ogromno razliko je naredila tehnologija, pogrešam čase, ko smo čas preživljali zunaj in skupaj v naravi, pa naj se sliši še tako klišejsko. To se potem odraža tudi na igrišču in pri sodelovanju. Tudi trenerji se moramo privaditi na nove generacije," pravi.

Bil je tudi pomočnik Damirja Grgića v ženski izbrani vrsti. Foto: Aleš Fevžer

Deloval tudi v ženski reprezentanci

Poleg dela v Domžalah in na Vrhniki pa je v svoji trenerski karieri deloval tudi v ženski košarki. Deloval je v ženskem klubu v Grosupljem, od leta 2017 do 2021 pa je bil pomočnik selektorja Damirja Grgića v članski ženski izbrani vrsti, s katero je potoval tudi na dva evropska prvenstva. "To so res lepi spomini, v reprezentanci smo bili kot družina in vse je potekalo v res lepem vzdušju od prvega dneva naprej. Bila je res odlična izkušnja, dihali smo kot eno, od štaba do KZS in igralk," pravi.

"Z veseljem bi še deloval v ženski košarki, na vse sem se takrat hitro navadil in prilagodil. Nekaj zadev je različnih napram delu s fanti, a na koncu kot trener slediš svojim načelom in ciljem ne glede na ekipo. Jaz imam za vsa dekleta in ekipe, s katerimi sem deloval, same pohvale," je še poudaril.

Radović je dolga leta preživel v ustroju domžalskega kluba, ki pa je močno zmanjšal svoj proračun in finance. Foto: Kansai Helios Domžale Pot začel na domačem Malem Lošinju

"Rade", kot zgovornega in vedno nasmejanega nekdanjega košarkarja kličejo prijatelji in bližnji, je sicer svojo košarkarsko pot začel kovati na hrvaškem otoku Mali Lošinj, od koder prihaja. Velik vpliv je imel njegov starejši brat. "Bila nas je skupina fantov, ki smo živeli za košarko, vsak trening je bil veliko veselje. Brat je takrat kmalu prestopil v Zadar, kjer sta kraljevala Krešimir Ćosić in Josip Gjergja, pa da ne naštevam še drugih. Vse te fante sem tudi sam spoznal in me je vse še bolj povleklo. Brat je bil moj idol, stvari pa so potem sledile temu," se spominja.

V času srednje šole se je preselil na Reko, kjer je s Kvarnerjem igral v 1. B jugoslovanski ligi od mladinskega pogona vse do članov. "Zatem sem opravil služenje vojaškega roka, potem pa sem bil pred dilemo, ali ostati na Hrvaškem in se prebijati iz nižjih lig spet višje, a me je pot zanesla v Ljubljano in Domžale." Preko Olimpije je potem po vojaškem roku prišel do Domžal. Takrat je v Olimpiji deloval tudi Zmago Sagadin. Poleg Domžal, kjer si je zatem ustvaril življenje in dom, je med drugim igral tudi v Medvodah, Avstriji, kjer je pri Feldkirchnu deloval tako kot igralec kot trener, Radovljici, zadnji dve sezoni pa je preživel pri Rudarju iz Trbovelj.

Leta 2003 dokončni zaključek  Foto: Aleš Fevžer

Leta 2003 je naredil dokončni križ čez igralsko pot, takoj zatem pa je sledil klic iz Domžal glede trenerstva. Od takrat ni več pogledoval nazaj in ostal na trenerski poti. "Ugotovil sem, da ne morem biti na več koncih naenkrat, tako da sem se odločil za trenerstvo. Jaz še vedno rečem, da je žoga najboljša droga, to zame drži že vso življenje. Ko sem že v zadnjih letih preživel nekaj časa z mlajšimi košarkarji, sem dobil občutek, da lahko še nekaj več prenesem na mlade generacije."

V zadnjih dveh desetletjih je dodobra spoznal pasti in problematiko trenerskega dela. "Ravno ta teden sem Roku rekel: 'Tebi je lahko, ker si igralec (smeh, op. p.).' Bistveno lažje je biti le igralec, trenerska služba zajema ogromno zadev, ne ukvarjaš se le s sabo ali enim košarkarjem, temveč imaš 12 ali pa 15 košarkarjev z različnimi karakterji, ki jih moraš povezati v enoto, da postane dobra ekipa. Jaz imam srečo, da sem na svoji poti delal s trenerji z res veliko znanja, od katerih sem črpal in si zapomnil dobre stvari. Veliko pa se skozi leta naučiš tudi od igralcev, hvaležen sem prav vsem," je še dodal.

Slovenija postala njegov dom

Slovenija je v letih življenja na sončni strani Alp postala njegov prvi dom. "Slovenija je moj dom, tukaj imaš vse stran le dva koraka, od hribov do morja in narave. Zame je Slovenija ena najlepših držav na svetu. Trenutno me vsi sprašujejo, kaj delam tukaj, ko pa bi lahko živel na morju (smeh, op. p.). Tudi na morju ni vse samo lepo, včasih pogrešam trenutke, ko te pozimi ob kakšni kavi pošteno prepiha, a do Slovenije gojim res posebna čustva, tukaj je tudi moja družina," pravi, čeprav ni bilo vedno enostavno.

Foto: Kansai Helios Domžale

"Iz vojaškega roka v Srbiji sem se takrat na hitro vrnil domov, kjer je bila poletna sezona v razcvetu, pa me je čakala pot v Slovenijo, kjer nisem dobro poznal niti jezika niti okolja. Hitro dojameš in spoznaš nove ljudi, takrat se začnejo lepe zgodbe. Na ta način izgubiš veliko strahu in verjamem, da tudi danes, če bo otrok zdržal vsaj leto dni v nekem športu, mu bo to dalo ogromno," je prepričan Radović, ki mu je tudi v najtežjih trenutkih pomagala košarka.

"Košarka mi pomeni praktično vse, tudi življenje gledam skozi šport, ker se skozi košarko oz. šport lahko naučiš vrlin za življenje in najdeš pravo pot ne le v športu, temveč nasploh," še doda Radović.

Več iz rubrike Druga kariera:

Sportal Nejc Vidmar si prizadeva, da bi svet spremenil na lepše

Sportal Nik Zupančič: Smo mojstri improvizacije. Pri nas je vse obrnjeno na glavo.

Sportal Tudi pri sosedih ni vse rožnato: Avstrijci se tudi pritožujejo, da ni več toliko denarja