Pariška pogodba omehčala Zdovčeve ljubljanske zamere

Čez 12 dni bo minilo eno leto od trenutka, ko je Jure Zdovc nazadnje aktivno vihtel trenersko taktirko. Bilo je v tretji tekmi finala slovenskega prvenstva, v katerem je Primorska ugnala Olimpijo. V tem letu se je zgodilo marsikaj. Po združitvi Olimpije in Cedevite je sprva uvidel, da so mu obljubo o nadaljnjem vodenju ljubljanskega kolektiva dali s figo v žepu. Trener združenega kluba je postal Slaven Rimac, ki je moral svoje mesto po nekaj mesecih prepustiti Jurici Golemcu, na zgoraj omenjeni tekmi sicer še trenerju Koprčanov. Zdovc je bil medtem vseskozi z veljavno pogodbo na plačilni listi Cedevite Olimpije. Obe strani sta pogodbo razdrli šele pred kratkim, tako da je lahko prestopil v novo okolje in postal trener pariškega kluba Metropolitans 92.

Iz Olimpije s cmokom v grlu Foto: Sportida "V športu ni prostora za revanšizem"

"Z novo pogodbo v žepu bom ljubljansko zgodbo lažje pozabil," je po tem, ko se je črnilo na pariški pogodbi že posušilo, v smehu dejal Zdovc. Če je bil še malo pred tem jezen na vodstvo Olimpije, predvsem na predsednika Tomaža Berločnika, ki naj bi mu zamolčal pogovore z Zagrebčani, se zdaj v izjavah zdi veliko bolj spravljiv: "Seveda me je vse skupaj prizadelo. Če me ne bi, bi bil to slab znak. Trenerji smo pač čustveni. Nismo direktorji podjetij, ki določene poteze ali spremembe doživljajo na povsem drugačen način. A dolgoročno v vrhunskem športu ne sme biti zamer, še manj revanšizma. Preprosto, premalo nas je. Tako klubov kot trenerjev. Predvsem slovenskih. Zato želim naprej."

Z mislimi pri novem klubu

Vseeno se s cmokom v grlu spominja zadnjih 12 mesecev. "Trpel sem. Lani sem si namenoma privoščil delovni premor, zato je bilo drugače. Sledil je projekt z Olimpijo, ki se je končal, kot se pač je. Ni mi bilo prijetno. No, nato sem nekako padel v neko življenjsko rutino. Iz vse zgodbe sem poskušal potegniti nekaj dobrega. Imel sem več časa zase, za družino … Je pa seveda res, da sem se, ker pač živim v Ljubljani, težje sprijaznil z vsem skupaj. Zdaj je drugače. Imam drugačne težave. Razmišljam o novih izzivih, konkretno o novem klubu," pripoveduje eden od najboljših igralcev v zgodovini slovenske košarke, zdaj pa že 17 let trener.

Zdajšnji trener Olimpije Jurica Golemac je bil njegov soigralec in tudi "varovanec" v reprezentanci. Foto: Vid Ponikvar

Dogovor na daljavo

Že pred izbruhom pandemije koronavirusa se je Zdovc znašel na radarjih več klubov. Dvakrat se je celo že podal na pot in s predstavniki klubov opravil zelo resen pogovor. Nato pa … "Sprva sem bil kar malce presenečen, ko sem prejel klic iz Francije. A tudi zame je bil to dokaz, da gre življenje naprej. Ljudje razmišljajo o prihodnosti. Vesel sem, da so ob tem razmišljanju v Parizu pomislili tudi name. Osebnega pogovora v francoski prestolnici še ni bilo. Vse se dogaja na daljavo. Tudi dogovor je bil sklenjen na takšen način. Zdaj seveda čakamo, da bomo videli, kakšna bo naša nadaljnja skupna pot," pripoveduje 53-letni Konjičan.   

Sportal Arriel McDonald: Ljubljana je kot prva ljubezen

Popotnik

Na svoji trenerski poti je v dveh obdobjih vodil ljubljansko Olimpijo, s katero je bil tudi državni prvak. Doma je sedel še na trenerskem stolčku Slovana in kot pomočnik pri Krki. Prvič se je v tujino podal leta 2005, ko je vodil solunski Iraklis, kjer je pečat pustil že kot košarkar. V Grčiji je vodil tudi AEK. Bil je še trener sarajevske Bosne, ki je bila prav pod njegovo taktirko še zadnjič državni prvak, ob zagrebški Cedeviti pa sta bili pomembni postaji na njegovi karierni poti še turški Gaziatep in ruski Spartak iz St. Petersburga. Zdaj ga čaka vrnitev v Francijo, kjer je med drugim leta 1993 kot košarkar Limogesa postal evropski klubski prvak.

V Franciji je pečat pustil kot košarkar. Ga bo tudi kot trener? Foto: Urban Meglič/Sportida Vrnitev v Pariz

Ob selitvi v Pariz niti družina ni ostala povsem ravnodušna. "Kot igralec in trener sem bil vedno vajen gibanja med domom in dvorano. V grobem bi celo dejal, da med mesti ni večjih razlik. Po drugi strani pa sem vesel, da gre za urejeno okolje in mesto, v katerem imajo za sina mednarodno šolo. Obenem pa me veseli bližina Londona. Tam namreč živita obe hčerki. Z vlakom bosta zdaj oddaljeni dve uri. Z družinskega stališča gre torej za idealno okolje," pravi Zdovc, ki je sicer del svoje igralske kariere, tako kot tudi sloviti Tony Parker, prebil v moštvu Paris Basket Racing, enem od predhodnikov zdajšnjega Metropolitans 1992.

Pripeljal bo vsaj šest igralcev

Pri sestavi igralskega kadra povsem prostih rok sicer ne bo imel, saj ima približno polovica košarkarjev že pogodbe. Vseeno pa bo manevrski prostor dovolj velik, da bo lahko ekipi vcepil želeni DNK. "Če bomo igrali v EuroCupu, moramo pripeljati še vsaj dva francoska košarkarja in štiri tujce," pripoveduje nekdanji slovenski selektor, ki ne izključuje sodelovanja s kakšnim rojakom. "Trenutno pa v mislih nimam enega košarkarja, Slovenca ali tujca, za katerega bi dejal: 'To je ta. Njega želim za vsako ceno!' Vzel si bom čas," pripoveduje Zdovc, ki se mora s klubom dogovoriti tudi o proračunskih okvirih za sestavo ekipe za sezono 2020/21.

Pred praznimi tribunami?

Proračun kluba, ki ga je nazadnje vodil Freddy Fauthoux, še zdaleč ni edina nejasnost. Veliko vprašanje je tudi, kdaj se bo prihodnja sezona začela, vse bolj pa se zdi mogoč scenarij, po katerem bodo jeseni tribune samevale. Si predstavlja košarko brez navijačev? "Si, seveda si. Navsezadnje sem bil že večkrat trener ekipe, ki ni imela podpore domačih navijačev. Na misel mi najprej pride prav zagrebška Cedevita. Tam na tekmah skoraj ni bilo gledalcev. Tudi v Rusiji je bila slika podobna. Zato, če se bo to resnično zgodilo, to zame ne bo pretiran šok. Ni pa dobro. Košarka se vendarle igra zaradi gledalcev. No, sem pa glasen trener, zato se me bo slišalo še toliko bolj," je pogovor v smehu sklenil eden od slovenskih trenerskih legionarjev.

Sportal Smrt nekdanjega tivolskega "zmaja"

Sportal Jure Zdovc našel službo v Franciji

Sportal Delna "odmrznitev" Cedevite Olimpije