Nedelja, 10. 6. 2018, 4.29
6 let, 6 mesecev
SKOK V ŠPORTNO PRETEKLOST
Njegovo veličanstvo in tisti met
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,72
5
V 14-letni karieri v ligi NBA je Michael Jordan dosegel 38.279 točk. Vseh se ne spominja niti sam. Marsikdo pa se spominja predvsem dveh, doseženih v dresu Chicaga pred 20 leti – v znamenitem metu v odločilni tekmi velikega finala lige NBA proti ekipi Utah Jazz.
"V svoji karieri sem zgrešil več kot devet tisoč metov. Izgubil sem skoraj 300 tekem. Šestindvajsetkrat so mi zaupali odločilni met, a sem zgrešil. Spodletelo mi je. Znova in znova. In zato mi je tudi uspelo." Znamenite – resda oglasno naravnane – besede slovitega člana košarkarske hiše slavnih Michaela Jordana, za mnoge najboljšega košarkarja vseh časov, ki je v svoji bogati karieri med drugim osvojil šest šampionskih prstanov lige NBA, vselej kot MVP finala, in prejel dve zlati olimpijski kolajni.
Res je, veliko je metal. Posledično je tudi (z)grešil. A športna zgodovina ga pomni po doseženih koših. Z njimi je postal nesmrten, globalna zvezda, zanimiva za vse trge. Košarkarski mojster, ki si je v ZDA znal prislužiti tudi aplavz nasprotnih navijačev, za Slovence pa košarkarski čarovnik, ki je v razmahu prvih neposrednih nočnih košarkarskih prenosov iz domovine košarke marsikoga prisilil, da ga je sredi noči zbudila budilka. Tudi tistega leta 1998 …
20 let: zadnji koš za Chicago
Pred natančno 20 leti sta v finalu severnoameriške lige NBA nastopala Chicago, ki je lovil šesti šampionski prstan, in Utah Jazz, za katerega lahko še danes zapišemo, da spada med 13 moštev brez enega samega naslova prvaka. Tistega leta so bili na krilih zvezdniškega tandema Karl Malone – John Stockton in ob ustreznem prispevku Jeffa Hornaceka, Bryona Russella in drugih igralcev, ki jih je vodil Jerry Sloan, blizu.
Blizu, a v resnici tako daleč. Chicago je na vrhuncu ene največjih dinastij v zgodovini lige NBA deloval kot dobro naoljen stroj. Toni Kukoč, Scottie Pippen, Dennis Rodman in še bi lahko naštevali. Vsi po vrsti odlični igralci, a na parketu večinoma v vlogi uglašenega spremljevalnega orkestra, nad katerim je tedaj igral Michael Jordan. V finalni seriji je v povprečju dosegal 33,5 točke. Dosegel pa je tudi odločilni koš v sloviti šesti tekmi finala, s katerim so Biki postali prvaki, Jordan pa se je poslovil. Vsaj od Chicaga.
Met za zgodovino
14. junij 1998, Salt Lake City. Gre za enega od najpogosteje predvajanih posnetkov meta v zgodovini košarke. Tega niti ne bi bilo, če bi Jordan zadel met ob zvoku sirene na domači tekmi 48 ur pred tem. A je zgrešil in moštvu Jazz omogočil vsaj eno ali celo dve domači tekmi. Kot bi ga pekla vest zaradi zgrešenega meta, je v Salt Lake Cityju vse stvari vzel v svoje roke. Kar 41 točk je domačinom natresel do zadnje minute. Kazalo je, da bo to premalo, saj je Utah dobre pol minute pred koncem vodil z rezultatom 86:83. "Air MJ" je še enkrat stekel pod koš, zmanjšal zaostanek, nato pa se je v obrambi prikradel za hrbet Malonu, mu izbil žogo iz rok in si tako izboril zadnji napad.
Ko je žogo prenesel v napadalno polovico, je bilo na semaforju še 17 sekund. Kar nekaj jih je porabil za čakanje, medtem ko so soigralci razširili obrambo. Jasno je bilo, da se bo odločil za samostojno akcijo, njegov "čuvaj" pa je bil Byron Russel. V napad je krenil devet sekund pred koncem. Z gibanjem telesa in položajem glave je nakazal oster prodor pod koš, a se je sunkovito zaustavil, tekmeca vrgel iz ravnotežja, tako da je padel po tleh, storil korak nazaj, se za trenutek umiril, vrgel in … Da, zadel. Za zmago. Za konec finalne serije (4:2). Za šampionski prstan. Domačini so imeli nato sicer še pet sekund, a je ostalo pri Jordanovem rezultatu 87:86.
Bil je kralj Chicaga, danes je lastnik moštva Charlotte Hornets.
Vedno mu bo ostal … Chicago
Za tedaj 35-letnega Jordana je bil to šesti naslov prvaka lige, tretji zaporedni, potem ko je leta 1995 prekinil košarkarsko upokojitev iz leta 1993. A prav tekma v Salt Lake Cityju je bila tudi njegova zadnja v dresu Chicaga. Nekaj mesecev po opisani drami, natančneje 13. januarja 1999, je ob zaklenjeni ligi (lock out) tudi uradno naznanil igralsko upokojitev.
Izkazalo se je, da tudi to slovo ni bilo dokončno. Leto pozneje je namreč prevzel vodenje moštva Washington Wizards. Sprva je res deloval le v kravati, a že leta 2001 ga je znova premamil parket. Še drugič se je vrnil. Washington je postal šele njegov drugi klub v ligi NBA, a obenem tudi zadnji. Predvsem pa z njim še zdaleč ni bil tako uspešen kot s Chicagom.
5