Marko Milić si bo za vedno zapomnil dan, ko ga je dekle osramotilo na igrišču

On kot odličen košarkar, ona (nekoč Vesna Spalevič) kot odlična košarkarica, ki je moška košarka z izjemo tiste v ligi NBA ni zanimala, sta se spoznala pred 20 leti. Odločila se je, da košarkarsko kariero, čeprav je bila pri Ježici, ki je igrala v evroligi, prva organizatorka igre, hkrati pa je nosila tudi reprezentančni dres, postavi na stranski tir in mu pomaga ustvarjati njegovo, ki je več kot uspešna. Potekala je od kranjskega Triglava prek Olimpije, lige NBA, Real Madrida, Scavolinija, Bologne … do eksotike na Bližnjem vzhodu. Oba nenehno poudarjata, da ničesar ne bi spreminjala, saj sta uživala in še zdaj uživata. Marko je sanjal, da bo dobil sina, ki bo zaradi njunih odličnih košarkarskih genov uspešen v košarki. Zdaj sta ponosna starša treh deklet, osrednja tema pogovorov pa ni košarka, ampak tenis, ki je postal njihova ljubezen. Milko počasi končuje kariero, Vesna pa si jo ustvarja v svetu mode in se lahko pohvali tudi s svojim kozmetičnim salonom.

Kje sta se spoznala? Marko Milić (M): Kje druge kot na košarkarskem igrišču.

Vesna Milić (V): Bolj kičasto ne bi moglo biti (smeh, op. p.).

M: Tivoli je bil takrat večnamenska dvorana in so bili v njem koncerti, zato smo trenirali tudi na Ježici. Članice so trenirale za nami in fantje smo se namenoma raztezali dodatnih deset minut, da smo jih gledali. Videl sem jo, kako dobro meče. Jaz sem imel fizično moč in sem si že predstavljal, kako bodo sinovi igrali v ligi NBA. Zdaj imava tri hčerke, ki jim je prva stvar tenis (smeh, op. p.).

Vesna, kam vas je peljal na zmenek? V: Na njegovo tekmo, kam pa drugam. Še bolj kičasto (smeh, op. p.).

M: Igrali smo proti slabšemu nasprotniku, da sem izpadel boljši (smeh, op. p.).

V: Zanimivo je bilo to, da jaz moške košarke sploh nisem gledala. Spremljala sem le ligo NBA, na katero sem ponoči čakala do onemoglosti. Zame je bila moška košarka eksotična, saj sem v ženski košarki bila 24 ur na dan, zato niti nisem imela časa spremljati česa drugega.

M: Res je, Ježica, kjer je bila Vesna, je igrala v evroligi in še slovenski ligi, zato so bila dekleta popolnoma zasedena s košarko.

Sta se kdaj pomerila tudi na igrišču? V: Marko, kar ti povej zgodbo …

M: Ne bi je peljal, če bi vedel, da se bo tako končalo. Šla sva na igrišče v Kranj, da so jo videli tudi moji prijatelji. Zadel sem devet prostih metov zapored, potem jih je pa ona čez 40. Ko me je s tem osramotila, sem hitro še zabil žogo v koš in ji rekel, ali zna narediti tudi to (smeh, op. p.). Potem je na košarkarska igrišča nisem več peljal na zmenke. Sicer pa sva se med mojo kariero velikokrat šalila. Dve leti sva bila par, ko sva skupaj odpotovala v Ameriko, kjer sem igral v ligi NBA.

Vesna, bili ste odlična košarkarica. Igrali ste v evroligi, bili prva organizatorka pri Ježici, reprezentantka, a nato dali košarko na stranski tir. Z Markom ste odšli v ZDA … M: Po eni strani je povsem pustila košarko, da mi je bila v oporo, po drugi strani pa sva se trudila, da bi še igrala. Ko sva prišla v Philadelphio, je šla nemudoma na preizkušnjo in jih navdušila. Dobila je ponudbo ter šolnino za študij na priznani univerzi Villanova. Ona je bila vendarle najboljša v svoji generaciji. Igrala je v evroligi in v reprezentanci. Pri 18 letih je bila prva organizatorka igre. Hitro so me prodali v Phoenix. Po vrnitvi v Evropo je v Madridu še igrala v drugi španski ligi, vendar smo bili potujoča hiša.

V: Zelo sva bila aktivna, da bi še igrala. Marku ni bilo lahko. Meni je bilo lažje pustiti košarko, kot njemu razumeti, da sem nekaj pustila in sem šla z njim. Jaz sem poskušala igrati v tujini, ni bilo pa realno. Ostajala sem v formi, zato mi ni bilo nikoli dolgčas. Imela sem obveznosti. Spraševali so me, kaj sploh počnem, ko Marko igra. Vedno pravim, da ti je lahko dolgčas, če želiš, da ti je. Če želiš biti aktiven, si preprosto aktiven. In jaz sem bila. Meni to nikdar ni predstavljalo težave.

Vmes sem šla na preizkušnjo v Teksas, kjer sem spet dobila šolnino. Marko mi je dejal, naj grem, vendar bi bila potem razdvojena. Če sva že šla skupaj v ZDA, potem bova skupaj ostala. On si je zelo želel in mi skušal omogočiti čim več.

Ko se je rodila prva hči, Tara, ste verjetno opustili košarko? V: Takrat sem nehala igrati, saj sem se posvetila materinstvu. Toliko je drugih stvari, ki jih moraš delati … Takrat sem nehala razmišljati o košarki. Najine tri hčerke velikokrat sploh ne vedo dobro, da sem igrala košarko na visoki ravni, saj tega nikdar niti nisem želela izpostavljati, ker je Marko le toliko dominanten.

M: Zadnjič je bil na Ježici ženski All-Star in je Vesna igrala na tekmi veterank. Ko je zadela nekaj trojk, čeprav nekaj časa ni igrala košarke, so dekleta kar debelo pogledala: "Mami, a ti zadeneš koš? Vaaaav." Vesna je bila po poklicu strelec. To je tako, kot če bi Dušanu Hauptmanu zdaj rekel, naj zadene trojke. Še vedno ima to v krvi.

Vam je bilo kdaj žal, ker zaradi Markove kariere niste izživeli košarkarskih sanj? V: Moj moto, ki me ga je morda naučil tudi Marko, je: v danem položaju se vedno odloči najbolje zase oziroma za najbližje. Nikdar nisem gledala nazaj. V tistem trenutku mi je bilo pomembneje, da sem šla z njim in mu pomagala pri nasvetih. Videlo se je, da mi je zaupal, zaradi tega sva postala močnejša. Živela sem svoje življenje. Za nič mi ni žal. Še enkrat bi naredila isto, ker mi je bilo v tujini tako lepo.

Do kdaj ste bili z njim onkraj naših meja? V: Vrnila sem se pred šestimi leti. Tara in Ela sta še bili v italijanskih vrtcih, v šolo pa potem začeli hoditi pri nas, v Sloveniji.

M: Zame so se stvari začele spreminjati, ko sem postajal starejši. Pri takšni starosti ne dobivaš več dolgoletnih pogodb. Želeli so me v sredinah, v katerih bi v kratkem času pomagal narediti rezultat, zato so se moje postojanke pogosto spreminjale. To je prevelik šok za petčlansko družino, ki bi se nenehno morala na novo prilagajati. Za dekleta je bilo takrat super, ko sta hodili v italijanski vrtec in se naučili jezika. Najtežje mi je zadnja leta. Najbolj me ubija to, da smo z družino narazen. Sem pa glede kariere že povsem na koncu predora.

V: Marku sem vedno govorila, da bomo z njim do konca.

Poleg tega najstarejši zavzeto igrata tenis in bi se težko sploh odločili za tovrstne premike v tujino … M: To je res. Starejši dekleti sta zelo angažirani pri tenisu. Dajemo jima vso možnost za treninge. Nismo bolezensko ambiciozni, da bi morali biti tekmovalki … Ali jima bo uspelo ali ne, bo pokazal čas. Pomembno je, da dobivata delovne navade, ki jima jih tenis da. Midva nisva ena od tistih staršev, ki bi jima vsiljevala, da morata, morata …

V: Trenerji posameznika vlečejo naprej. Oni povedo, ali je nekdo sposoben. Če bi videla, da to ni to, ali če bi mi trener pri Olimpiji Fonzi rekel, da nimata nič v sebi, potem ne bi bili tako aktivni. Ko pa vidiš, da imajo z njima ambicije, se prilagajaš in otroku ponujaš vso podporo.

M: Poleg tega potrebuješ stabilno okolje. Tukaj imamo še Vesnine in moje starše, ki veliko pomagajo. Ko imaš otroke, se tvoje prioritete spremenijo. Oni so na prvem mestu, skušaš jim omogočiti pravo okolje za razvoj. Če se tukaj vrnem nazaj na Vesnino košarkarsko kariero … Lahko bi igrala košarko in bi jo pri 40 letih končala, vendar ne bi imela takšnega življenja in družine. Imava tri otroke, lepo družinsko življenje, v teh letih pa sva spoznala veliko prijateljev …

Bomo kdaj doživeli teniški sestri Milić kot sestri Williams? V: Mogoče … Če bi njiju vprašal, bi rekli ja.

M: Ali je realno, je druga stvar. Pomembno je, da imata idole, kot smo jih imeli mi v Michaelu Jordanu, Draženu Petroviću in Toniju Kukoču. Onidve jih imata v Novaku Đokoviću, sestrah Williams in morda v Ani Ivanović. Dekleti si zelo želita igrati in kar požirata tenis. Če ne bi imeli takšne želje, bi bilo videti, kot da ju starši potiskajo v šport.

Vesna, preden sta odšla v ZDA, je bil Marko član Olimpije, kjer je bil trener Zmago Sagadin. Ali je kdaj po napornih treningih, ki so zaščitni znak trenerskega mačka, potarnal? V: Ne, ker je takšen človek, ki je bil eno uro prej na treningu in eno uro po njem še kar tam. Nikdar se ni pritoževal. Ko nekoga spoštuješ, boš vse naredil. On je Sagadina spoštoval in ga seveda še danes.

M: Ne maram ljudi, ki tarnajo. To počnejo reve. Ne maram niti pesimizma. Vedno sem dal svoj maksimum in ni bilo pomembno, ali sem bil zadnji ali prvi.

V: To se pozna pri otrocih, saj jim je vnesel to miselnost, da ne tarnajo. Kamorkoli sva prišla, vedno sva si uredila dom, vse je izhajalo iz najinega okolja. Zato ni bilo ne časa ne motiva, da bi se pritoževala. Doma sva imela vse urejeno in to je pomagalo.

Zmago Sagadin vam je pred odhodom v ligo NBA dejal, da ostanite še kakšno sezono v Evropi, nato pa poletite v najmočnejšo ligo na svetu. Bi ga zdaj poslušali? M: Ne bi ga. To je tako, kot če bi znanstvenika povabili, da gre z raketo na misijo v vesolje, in bi rekel, da ne gre, ker mora doma dokončati projekte. Iz našega okolja niso kar tako hodili v ligo NBA. Po nekem logičnem razmišljanju je bila ta odločitev na mestu, saj je bilo to, da me kličejo v ligo NBA, nekaj neverjetnega.

Zame je to bila znanstvena fantastika. Vse se je nekako izšlo. Dobri smo bili na zaključnem turnirju evrolige v Rimu, bil sem prvi strelec ekipe in bilo je zanimanje. Takrat moraš priložnost zgrabiti. Osebnostno bi morda še napredoval v Olimpiji, vendar nikdar ne veš, ali bi se mi pripetila kakšna poškodba ali bi Olimpija rezultatsko padla. Potem me ne bi več klicali.

S preteklimi stvarmi se ne smeš obremenjevati. Pravilno se je treba odločiti zdaj. Dati moraš svoj maksimum in zaradi tega si lahko miren.

Ali je bil frajer, ker je na tekmi All-Star v Tivoliju preskočil avto? V: Takrat še nisva bila skupaj. Gledala sem ga na tekmi, ker smo tudi mi imeli All-Star. Po pravici povedano me takrat ni navdušil.

M: Rekla je, da sem imel smešno pričesko. Imel sem jo na lonec (smeh, op. p.).

V: Pričeska me ni zanimala, vedenjsko me ni navdušil.

M: Ljubljančanka, ki ni marala Kranjčanov (smeh, op. p.).

V: Navzven je deloval nastopaško. Ko sem ga spoznala, je bila razlika kot dan in noč. Bil je druga oseba. Vendar tako je na igrišču. Če hočeš biti na njem dober, se moraš preleviti v pravega športnika. Ne smeš biti ležeren in naivno pošten. Moraš biti malce umazan, kdaj koga malce zbosti, kakšno stvar odigrati …

Pri njem se je pokazalo, da je v zasebnem življenju povsem drugačen. Njegova mimika telesa, češ jaz sem "ful kul", je bila takšna na igrišču, a to spada zraven.

Kako ste sploh prišli na idejo, da bi preskočili avto? M: Legendarni hokejist Seme je imel pred Tivolijem parkirano majhno mazdo. Rekel sem si, da bi jo preskočil, če bi imela odprto streho. Janezu Rajglju sem rekel, da če imel takšen avto, bi ga na All-Starju lahko preskočil, saj sem prejšnje leto preskočil tri fante. Čez 14 dni mi je dejal, da mi je uredil avto. "Ampak ta je 30 centimetrov višji," sem mu rekel.

Takšne tekme smo takrat jemali resno. Na vsak All-Star smo se pripravljali, zdaj pa je to drugače. Ne da bi bili mi kakovostnejši košarkarji od trenutnih, le bolj smo bili angažirani. Jaz sem svoja zabijanja študiral 14 dni, za te pa slišim, da pet minut pred nastopom iščejo ideje, kaj bodo naredili. Če želiš ljudem nekaj ponuditi, moraš biti pripravljen. Tudi na tiste tekme smo prišli z ogromno energije.

To so bili časi Raše Nesterovića, Veljka Petranovića, Vitalija Nosova, Dušana Hauptmana … Saj si poskusil narediti kakšno drugačno potezo, vendar smo igrali na vso moč. Na zadnjem All-Starju smo lahko videli, kako se mlajši gledajo in niso nič kaj angažirani. Ljudem to ni zanimivo. Včasih je bila to pomembna tekma – ego je bil prisoten, zabava je bila vključena, vendar sem moral zmagati. To je največja razlika.

Ali je trenutni generaciji torej preveč prineseno na pladnju? V: Za njih je vse samoumevno. Prejšnje generacije pa so se borile za vsak centimeter na parketu. Tudi sama sem se morala pošteno namučiti, da sem s Slovana prišla na Ježico. Niti pomisliti si nisem upala, da bi se zadeve lotila kako drugače. Vedela sem, da sem prišla med skupino ljudi, ki je bila boljša od mene, zato sem se morala dokazovati. Ko sem prišla na Ježico, jih ni zanimalo, ali sem dala veliko točk za Slovan. Povrhu vsega sem bila še mlajša. Enako je bilo pri Marku.

M: Spomnim se, kako me je Veljko Petranović "tepel" v slovenski ligi. Po dveh, treh letih sem se od njega, Nakiča, Ojsterška, Hauptmana, Mirta … ogromno naučil. Prvo leto sem letel kot kegelj, Petranović me je samo premetaval, zadaj pa je kričala celotna Polzela. To mu je bilo veselje, dokler se nisem utrdil.

Ko sem ga nekajkrat sunil v pleksus, sem čakal na njegov odziv. Po tekmi je dostikrat prišel v garderobo in mi kaj rekel, takrat pa sem stopil kar malce nazaj in se v garderobi raje usedel. Mislil sem, da me bo udaril. Prišel je do mene, mi dal roko in dejal bravo. Moral sem si zaslužiti potrditev, da sem bil vreden igranja.

Zdaj pa jih veliko tarna, in to ne le igralci, ampak tudi trenerji, izgovarjajo se na krizo … Paradoksalno pa je to, da če bi bila kriza, njih ne bi bilo tam. Vsi imajo priložnost za dokazovanje. Maksimalno bi morali izkoristiti igranje v evroligi, Eurocupu, ligi ABA, ne pa tarnati. Časi so se spremenili. V vse so povsem vpeta socialna omrežja. Če ga že novinar kaj ne vpraša in ga izpostavi, pa sam naredi tri selfieje in jih objavi.

Vesna, kako gledate na oporo, ki ste jo Marku dali? V: Da se še jaz malce pohvalim, čeprav se sicer ne. Če imaš doma oporo v smislu, da ti še žena ne tarna, je vse skupaj bistveno lažje prenesti. Midva sva bila ekipa. Ko je videl, da ni dosti treniral, je rekel, pojdiva na igrišče.

Bila sem igralka, nosač, praktično vse – le za to, da bi mu pomagala. Treba se je zavedati, da marsikdo tega sploh ni pripravljen storiti. V vseh dvajsetih letih sem vse skupaj gledala skozi oči športnika in ne skozi oči žene ali dekleta. Tudi jaz sem vlagala sebe vanj.

Kako težko vama je bilo v ZDA, ker se Markove sanje v ligi NBA niso izživele? V: V takšnih trenutkih je treba partnerja vedno spodbujati, ker motivacija hitro pade. To, da sva šla sama trenirat, mu je zelo pomagalo. Meni se tudi ni bilo težko umakniti, ko je potreboval svoj čas. Če bi se mu takrat vsiljevala, bi mu vse skupaj oteževala.

M: Bila si športnica in si to razumela.

V: Dobro je vedeti, kam spadaš. Če nisi prepričan vase, te situacije potolčejo. Mu pa je bilo težko. Meni je že bilo.

M: Tam sem se prvič srečal s položajem, da ni šlo vse tako navzgor, kot je šlo prej. Prvič sem okusil, da je to velik posel, v katerem se vrtijo milijoni, da je postavljena hierarhija, kako se skozi trening prebiješ naprej. Ko sem igral, sem imel motiv – ne glede na to, da sem pobiral odpadne minute. V prvi sezoni sem igral približno pet minut na tekmo in v tem času dosegal po tri točke.

Lahko bi si rekel, kaj mi je tega treba, kliče me Real Madrid, kjer bi lahko bil nosilec igre. Vendar sem vztrajal in si rekel, da se s tem, kar ni v mojih rokah, ne bom obremenjeval. Bi pa se, če bi igral po 20 minut na tekmo in bi kazal katastrofalne predstave.

Enako zdaj preživlja Zoran Dragić. Če bi igral in naredil kakšno napako, bi se lahko zabijal z glavo ob zid. Ker pa so v ozadju še menedžerske in politične igrice, mora trenirati in čakati na svojo priložnost. Tudi njegov brat Goran je moral čakati.

Meni so po dveh letih rekli, naj ostanem. Lahko bi ostal in morda dobil več minut, lahko pa bi najhitreje vrtel brisačo na klopi in v Evropi ne bi več dobil priložnosti. Ker so me želeli pri Realu, nisem okleval in odšel nazaj v Evropo. Nisem imel tega potrpljenja.

Ali vam je žal, da česa v svoji karieri niste osvojili? V: Saj mu je vse uspelo. Midva ne gledava nazaj, veliko nama je uspelo. Rečem midva, ker sva bila vedno skupaj. Kot se je odločil, se je. Ničesar ne bi spreminjala …

M: Spreminjal res ne bi, sem si pa želel z reprezentanco osvojiti medaljo, kar je bila sicer za našo kakovost nerealna želja. V velik uspeh si štejem, da se je v našem času ustvaril kult. Da smo se vrsto let borili, igrali v kvalifikacijah in postali resna reprezentanca.

Zdaj reprezentanci po Evropi sledi po pet tisoč navijačev. Spomnim se, da smo igrali vedno, razen če nam ni štrlela kost iz noge. Dali smo svoj maksimum. Včasih sem imel le dva dneva počitka na leto (Vesna prikima, op. p.).

Da ne bi igral, sploh nisi upal pomisliti. Medalja bi bila za nas katarza po vsem, kar smo naredili v 15 letih. Zato mi je težko, ko vidim nekatere, ki počivajo in dajejo odpovedi. Kaj ti je treba počivati …

Do kdaj nameravate vztrajati? M: Pred nekaj leti sem rekel, da sem zadovoljen s kariero. Na srečo sem zdrav. Zdaj igram za veselje. Ko me je Memi Bečirović potegnil v Teheran in Kuvajt, sem našel novo energijo. Mogoče je nižja raven igranja košarke, vendar sem prišel v sredino, ki je potrebovala mojo pomoč. Da sem ji pomagal narediti rezultat, da sem cenjen … To mi veliko pomeni. Igranje v teh deželah mi je nekakšna popestritev kariere.

Ne nameravam pa vztrajati do 40. leta. Zdaj grem še za dva meseca nazaj, da odigramo azijski pokal, nato pa bi rad ostal doma in delal v košarki. Vesel sem, da je na Košarkarski zvezi Slovenije nova generacija, s katero smo v dobrih odnosih. Dogovorili smo se za načelno sodelovanje.

V Sloveniji je veliko dela, stvari se dajo še izboljšati. Slovenija je kljub majhnosti velik bazen. Vse imamo že dobro organizirano, če bi k temu dodali še kanček humorja in strokovnega znanja, lahko nastane dobra košarkarska baza. Tu se vidim, če se bo našel prostor zame.

Z mlajšimi torej? M: Z mlajšimi reprezentancami, mlajšimi selekcijami. Mlajši so bolj dovzetni za novosti. Da jim dam impulz. Na začetku se ne bi vrgel v direktorske, menedžerske vode. Rad bi imel takšno vlogo, da bi mlajšim dal zagon, kot sta ga meni Janez Rajgelj in Zmago Sagadin.

Vas morda zanima vloga selektorja? M: To ne, sebe si predstavljam bolj kot nadzornika. V mlajših selekcijah je vse preveč trenerjev, ki želijo z mladimi igrati člansko košarko. Oni jih morajo navdušiti nad tehniko, nadigravanjem nasprotnika. Mnogo jih želi prehitro ustvarjati rezultate. Super je, da se košarkarji zadržujejo v našem športu in da ima vsak rad svoje področje.

Jaka Lakovič je material za dobrega trenerja, vanj se razvija tudi Marko Maravič … Dela je dosti, če bomo k temu pristopili vsi skupaj. Kjerkoli so stopili skupaj, se je nekaj naredilo, ne pa, da se posamezniki počutijo ogrožene.

Zdaj, ko ste manj košarkarsko aktivni, zagotovo prevzemate več dela v hiši? M: A sem priden, Vesna? (smeh, op. p.)

V: Zelo priden.

M: Sem dobra varuška. Ona me je podpirala celotno kariero, zdaj, ko je bil v delu njen kozmetični salon, mi je bilo povsem jasno, da moram jaz poskrbeti za otroke, jim priskrbeti kosilo, jih kam peljati … To mi je samoumevno. Zdaj, ko ona potrebuje več časa, pomagam.

V: Vzajemnost je zelo pomembna.

M: Zato me pa že 20 let prenaša. (smeh, op. p.) Čez mesec dni bova imela 20. obletnico.