Dr. Tim Podlogar, znanstvenik, ki bo v ekipi BORA - hansgrohe bdel nad prehrano Primoža Rogliča

Kako ste kot vrhunski športnik, ki si je prizadeval za uvrstitev na olimpijske igre v jadralnem razredu 470 in razmišljal o študiju fizike ali strojništva, pristali na kineziologiji in nato kot nutricionist v nemški kolesarski ekipi BORA - hansgrohe? Kdo je odigral najpomembnejšo vlogo pri tem, da se je vaše življenje zavrtelo v povsem drugo smer?

Zgodba je precej dolga, začela pa se je pri jadranju. Zadnja leta svoje jadralske kariere sem bil večino časa brez stalnega trenerja, edina stalnica je bil moj kondicijski trener Primož Jenkole, ki sicer ni imel formalne športne izobrazbe, je pa imel ogromno izkušenj in prav on mi je nekega dne predlagal, naj se lotim študija kineziologije.

Takrat se mi niti sanjalo ni, kaj kineziologija sploh je, niti mi študij kineziologije ni prišel na misel, ampak ko mi je Primož to predlagal in mi prinesel cel kup literature s tega področja, sem se v to poglobil in stvar me je začela zanimati. No, na koncu sem res pristal na študiju kineziologije na fakulteti za šport in mislim, da je bil to precejšen šok tudi za moje starše.

Kineziologija je izredno široka veda, kako to, da ste se specializirali prav za športno prehrano?

Res je, kineziologija je izjemno široko področje, zajema vse od športne prehrane do skoraj tudi rehabilitacije, se mi pa zdi sam izraz zanjo precej ponesrečen, saj nihče ne ve, kaj kineziologija sploh pomeni. V tujini se na primer za kineziologijo uporablja izraz športna znanost oz. vadbene znanosti, kar je precej bolj konkretno kot pri nas.

Kako sem se znašel v športni prehrani? Čisto po naključju. Ko sem končal študij kineziologije na fakulteti za šport v Ljubljani, sem študij nadaljeval na magisteriju v Veliki Britaniji, in sicer z namenom, da pridobim izkušnje v tujini. Tako sem pristal na Univerzi Birmingham, kjer sem opravil magistrski projekt na temo okoljske fiziologije in športne prehrane. V tem času sem – niti sam ne vem, zakaj – vzljubil športno prehrano, še bolj pa metabolizem. Raziskovanje te teme sem nadaljeval tudi na doktorskem študiju.

Tim Podlogar v svojem priljubljenem elementu. Foto: osebni arhiv

In vse to prepletli še s kolesarstvom. Predvidevam, da tudi zato, da ste teorijo lahko preizkušali tudi v praksi, kar na sebi?

Ko sem ugotovil, da ne morem postati jadralni trener, ker me to na dolgi rok ne bo izpolnjevalo in osrečevalo, sem se odločil, da bom postal znanstvenik oz. strokovnjak na določenem področju, in sicer na področju vzdržljivostnih športov. Tako sem začel kolesariti, znotraj tega pa sem prišel še do prehrane.

Sebe sicer še vedno dojemam kot vadbenega fiziologa in ne samo kot nekoga, ki veliko ve o prehrani. Vse svoje znanje skušam združiti v nek končen paket. Sem pa tip človeka, ki se vsega, česar se loti, lotim stoodstotno in na najvišji ravni.

Kaj točno počnete na univerzi, kaj trenutno raziskujete?

Trenutno sem zaposlen kot raziskovalec pri projektu, ki ga financira ameriška vojska. Proučujemo vpliv vročinske aklimatizacije na porabo vnešenih ogljikovih hidratov.

In zakaj ameriško vojsko to zanima? Veliko vemo o presnovi in prehrani v običajnih pogojih, torej na nizki nadmorski višini in v zmernih temperaturah. Veliko pa je neznank v ekstremnih pogojih, na primer na visoki nadmorski višini ali v vročini. Ker obstaja možnost, da bi v prihodnosti v teh pogojih prišlo do bojev, se precej denarja vlaga v raziskovanje delovanja človeka v takih okoliščinah.

Področje je z raziskovalnega vidika zanimivo tako za ameriško vojsko kot za nas, športnike. Ena od stvari, ki jih moramo zagotoviti tako vojakom kot športnikom, je energija in iz zgodovine in preteklih raziskav vemo, da se v vročini učinkovitost tega, kako porabljamo vnesene ogljikove hidrate (geli, napitki), močno poslabša.

Zakaj?

Po vsej verjetnosti je absorpcija manjša zato, ker gre kri iz prebavil v podkožje, to pa zato, da se lahko znojimo in tako izgubljamo toploto, absorpcija hranil pa se pri tem precej poslabša.

Trenutno proučujemo, ali vročinska aklimatizacija – to je proces, v katerem se navajamo na vročino – vpliva na presnovo ogljikovih hidratov, ki jih vnašamo v telo. Pri nas morajo športniki ali posamezniki devet dni trenirati v vročini in takrat pride do velikih adaptacij telesa. Potem pa z uporabo različnih raziskovalnih metod, na primer odvzema vzorcev mišičnega tkiva in sledenja vnešenih stabilnih izotopov, ugotavljamo, do kakšnih sprememb, če sploh kakšnih, je prišlo na področju presnove.

Kaj je šlo Tadeju Pogačarju narobe v 11. etapi lanskega Toura? Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Potemtakem imate verjetno svojo teorijo ali mnenje o tem, kaj se je lani na Dirki po Franciji, konkretno v 11. etapi s ciljem na Col du Granon, dogajalo s Tadejem Pogačarjem? Govorilo se je o napačni prehranski strategiji, premalo zaužite hrane ali napačnem tajmingu, vse skupaj sta poslabšali še velika vročina in nadmorska višina …

Imam svoje ideje.

Ki bi jih delili z javnostjo?

Ne bi preveč govoril o tem, ker ne poznam ozadja, ampak v osnovi gre za to, da je v vročini, ko je športnik pregret, absorpcija ogljikovih hidratov močno zmanjšana. Če športniku damo isto količino ogljikovih hidratov v vročini, kot bi mu jo dali v nekih normalnih pogojih, obstaja velika verjetnost, da se ti ogljikovi hidrati ne bodo absorbirali oz. bodo športniku začeli povzročati prebavne težave. 

Obstajajo načini, kako to omiliti. Eden je ta, da zaužijemo več ogljikovih hidratov pred tekmovanjem oz. dirko.

Ne vem sicer, kako so se v ekipi UAE takrat tega lotili, je pa za Tadeja splošno znano, da mu vročina ne ustreza, medtem ko je pri Jonasu Vingegaardu ravno obratno. Vse je zelo individualno, različno od športnika do športnika, zato je na daleč to težko ocenjevati.

Zadnji dve sezoni ste kot nutricionist ekipe BORA - hansgrohe zelo vpeti tudi v profesionalno kolesarstvo. Ste bili zelo presenečeni, ko ste malo pred božičem leta 2021 dobili njihovo elektronsko sporočilo z željo po sodelovanju?

To tudi meni še vedno ni povsem jasno (smeh, op. a.). Da, dobil sem e-poštno sporočilo z vprašanjem, ali bi me to delo zanimalo. Najprej sploh nisem vedel, kaj lahko pričakujem od tega povabila, sem pa bil mnenja, da je moja kariera v prvi vrsti vezana na akademijo, se pravi, da želim delovati na univerzi, ampak ko sem to omenil svojemu šefu na univerzi, je rekel, naj vseeno poskusim, ker da je to priložnost, ki je ne smem zamuditi. Tako da trenutno lahko delam oboje, na univerzi in v ekipi Bora - hansgrohe.

Ekipa BORA - hansgrohe na predstavitvi pred začetkom letošnje Dirke po Franciji. Foto: A.S.O./Jonathan Biche

Kako ste se znašli na njihovem radarju? Koliko je bilo pri tem pomembno vaše znanstveno ozadje, znanje?

Da, sklepam, da so me našli zaradi mojega znanstvenega dela, saj pred tem nisem delal v nobeni kolesarski ekipi. To je bil v resnici edini njihov pomislek, vendar sem jim povedal, da sam ravno to vidim kot prednost, saj s seboj ne nosim nobene prtljage in nisem obremenjen s tem, kako se je področje prehrane v kolesarski ekipi urejalo od nekdaj in bomo to počeli tudi v prihodnje, ampak sem bil nepopisan list papirja in smo začeli delati od začetka.

Tako se ne obremenjujem s tem, kar delajo preostale ekipe, ampak razmišljam v kontekstu fiziologije ali druge znanosti in to poskušam aplicirati v kolesarsko prakso.

Kolesarji upoštevajo nasvete nutricionistov?

Načeloma je kolesarjem pomen prehrane jasen. Nekateri pravijo, da je prehrana nov doping, saj je znotraj tega področja vse zelo dobro naštudirano.

Če se na primer vrnemo v čase dopinga, vidimo, da je bil doping takrat na prvem mestu, sledil je trening in šele potem prehrana. No, danes je na prvem mestu trening, nato prehrana, dopinga pa upam, da ni več, oz. vsaj jaz nimam stika z njim.

Tovornjak s kuhinjo in jedilnico za kolesarje ekipe BORA - hansgrohe. Foto: osebni arhiv

Kdo vas je v ekipi BORA - hansgrohe uvedel v delo nutricionista?

Robert (Gorgos, op. a.), ki je v ekipi že več kot pet let. Ne prihaja iz znanstvenih krogov, ima pa veliko izkušenj, zato se res zelo dobro dopolnjujeva. On ima izkušnje, jaz prinesem znanje iz znanosti in na koncu prideva do rešitve, ki deluje. Do letos sva bila v ekipi dva nutricionista, v prihodnji sezoni se nam bo pridružil še eden.

Kako pomembna je prehrana v končnem mozaiku vrhunskega športnika?

Nekdanji profesor z Univerze v Birminghamu Asker Jeukendrup, ki trenutno kot nutricionist dela za ekipo Jumbo-Visma, je pred leti izjavil, da dobra prehrana iz povprečnega športnika ne more narediti vrhunskega športnika, lahko pa slaba prehrana vrhunskega športnika spremeni v povprečnega. 

In to dejansko lahko vidimo v praksi. Ko ima lahko kolesar, ki ni zaužil dovolj ogljikovih hidratov, slab dan, kar se pokaže tako, da ga dobesedno odreže in lahko v eni etapi izgubi tudi več minut, medtem ko se ne bo nikoli zgodilo, da bi prehrana z nekimi dodatki povzročila, da bi kolesar kar poletel in precej izboljšal svoj čas.

Sam prehrano vidim kot podporo treningom in podporo temu, da kolesar lahko doseže svoj potencial, si pa ne delam utvar, da lahko s prehrano iz povprečnega športnika naredim vrhunskega.

Gre za to, da se športniku vsak dan zagotovi regeneracijo in vsa hranila, ki jih potrebuje, kaj več pa po mojem mnenju od prehrane ne gre pričakovati. Skratka, z napačno hrano gre lahko veliko stvari narobe, ne more pa nekdo primanjkljaja treninga nadomestiti s pravilno prehrano in postati vrhunski športnik.

"Primož Roglič bo v ekipo prinesel veliko pozitivne energije. Zdi se mi, da so liderji naše ekipe precej tihi in bolj zaprti vase, medtem ko je Primož, to se je videlo že zdaj na teambuildingu, res človek, ki ga v naši ekipi potrebujemo." Foto: Guliverimage

Vas je presenetilo, ko ste slišali, da v vašo ekipo prihaja Primož Roglič? To je bila najbolj vroča novica letošnjih prestopov v kolesarstvu. Ste novico v ekipi izvedeli pred preostalo javnostjo?

Ne, informacijo sem izvedel takrat kot mediji. V ekipi nas je zaposlenih okoli sto in če bi nam to povedali vnaprej, bi zagotovo pricurljajo v javnost. Take stvari vodstvo preprosto drži zase.

Da, bil sem zelo presenečen, in sicer iz več razlogov. Najprej zato, ker nisem vedel, da taka finančna sredstva sploh imamo, in tudi zato, ker nisem vedel, da interes za njegov prihod v ekipo sploh obstaja. Lahko pa rečem, da sem ob tem iskreno navdušen.

Roglič na teambuildingu ekipe BORA - hansgrohe v Ötztalu na Tirolskem:

Kaj mislite, da bo Roglič prinesel v ekipo BORA - hansgrohe?

Predvsem veliko pozitivne energije. Zdi se mi, da so liderji naše ekipe precej tihi in bolj zaprti vase, medtem ko je Primož, to se je videlo že zdaj na teambuildingu, res človek, ki ga v naši ekipi potrebujemo.

Pred leti, ko mene še ni bilo zraven, so v ekipi imeli Petra Sagana, liderja z ogromno energije, medtem ko smo zdaj imeli liderje brez neke velike energije. Mislim, da bo Primož s svojo profesionalnostjo zgled tudi za mlade kolesarje, in to je točno to, kar potrebujemo.

Če se ne motim, ste zdaj pri ekipi Bora - hansgrohe trije Slovenci?

Rogliča v dresu BORA - hansgrohe letos še ne bomo videli, je pa po spletu hitro zaokrožila fotomontaža. Foto: omrežje X/necenzurirano.si Da. Žiga Slak (vodja maserjev, op. a.), Primož in jaz ter občasno še serviser Primož Šegina.

Jumbo-Visma opisujejo kot ekipo z izjemno dodelanimi znanstvenimi pristopi. Pričakujete, da bo Primož v ekipo prinesel tudi znanje z vašega področja?

Naj na to vprašanje odgovorim takole. Konec lanske sezone sem prejel e-poštno sporočilo od nutricionista ekipe Jumbo-Visma z vprašanjem, ali bi jim prišel predavat o ogljikovih hidratih.

Nisem bil prepričan, kako bodo s tem zadovoljni pri Bori - hansgrohe, ampak sem rekel, naj povabilo raje oni zavrnejo kot pa jaz. No, na koncu se je moja ekipa s tem strinjala, tako da sem res imel predavanje za njihove nutricioniste.

Načeloma drži, da imajo v Jumbo-Vismi res precej dodelan sistem, ne bi pa rekel, da imajo bolj dodelanega kot mi ali da delajo kakšne stvari bolje kot mi.

Mislim, da je razlika med njihovo in našo ekipo samo v tem, da imajo na splošno več sredstev, ta pa lahko s seboj prinesejo tudi talent, ki ga lahko kupiš. To je tudi razlog, da so lahko zgradili tako dobro ekipo, kot so jo, nekaj pa so imeli tudi sreče pri tem, s kom so podpisali pogodbo, ampak načeloma si ne predstavljam, da bi bile preostale ekipe toliko slabše, oz. vidim, da imajo prostor za izboljšave glede prehrane, najbrž pa tudi glede treninga.

V eni od kolumn v reviji Bicikel ste zapisali, da imajo vsi kolesarji prostor za izboljšave, tudi Tadej Pogačar. Kje pri njem vidite največ manevrskega prostora?

V kolesarstvu je veliko stvari, ki so del uigrane prakse, kar pomeni, da se določene stvari delajo tako, kot so se delale od nekdaj. Trenerji in vsi skupaj si velikokrat preprosto ne upajo tvegati, moje mnenje pa je, da je včasih treba tudi tvegati, narediti spremembo in nekaj narediti na novo, drugače kot prej.

Na primer, ena od stvari, ki se mi zdi, da je športniki še vedno ne delajo dovolj, je vročinska aklimatizacija. Kolesarji sicer gredo na višinske priprave in trenirajo na visoki nadmorski višini, a pri tem se velikokrat zgodi, da tudi ko poleti treniraš na višini, v resnici sploh nisi izpostavljen vročini. Če imaš torej športnika, za katerega veš, da mu vročina ne odgovarja najbolj, to velja tudi za Tadeja, moraš na tem področju narediti korak več.

Naslednja stvar je prehrana. Imam predstavo, kako se tega področja lotevajo pri UAE, in moram reči, da bi se sam tega lotil drugače. Ali bi to bilo boljše ali ne, ne vem, je pa moj pristop nekoliko drugačen.

Pri Tadeju se ponavlja to, da po prostem ali lažjem dnevu pride do tega, da odpove. Najbrž nekaj je v ozadju in v to bi se v ekipi morali bolj poglobiti in to preprečiti.

"Pri Tadeju se ponavlja to, da po prostem ali lažjem dnevu pride do tega, da odpove. Najbrž nekaj je v ozadju in v to bi se v ekipi morali bolj poglobiti in to preprečiti." Foto: Reuters

Če se to (da odpove, si nabere več zaostanka, op. a.) zgodi po lahkem dnevu, potem obstaja velika možnost, da je razlog v tem, da ni zaužil dovolj hrane in napolnil glikogenskih zalog za prihajajočo etapo.

Kolesarji po etapi pogledajo porabo energije – na lahek dan so lahko povprečni vati na kolesu za nekoga, kot je Tadej Pogačar, na primer 170, na težek dan pa bo isti kolesar v povprečju imel na primer 280 vatov, kar je ogromna razlika. In če boš šel na lahek dan računat kalorije, ki jih lahko zaužiješ, bo to pomenilo, da imaš precej skromno večerjo, tudi če te naslednji dan čaka zelo težka etapa, kar se ne bo dobro končalo.

Veliko ekip prehrano še vedno računa v okviru 24 ur, medtem ko sam vedno gledam na to, kaj nas čaka naslednji dan, in na tak način skušam pripraviti kolesarja na tisto, kar sledi, in ne na tisto, kar se je že zgodilo. Mislim, da je to ena od stvari, ki jo kolesarske ekipe lahko izboljšajo. Z vidika znanosti je namreč njihov pristop glede tega precej zgrešen.

Gorazd Penko, športni direktor ženske ekipe BTC City Ljubljana, je letos v pogovoru za Sportklub in Val 202 izjavil, da je bil eden od razlogov za Pogačarjeve težave na letošnjem Touru tudi ta, da popije preveč hladne vode in da zato "vsa hrana in pijača ostaneta v želodcu, kjer se zgodi krč." Kakšno je vaše mnenje o tem?

Za te trditve ni nobene znanstvene podlage. Pravzaprav obratno – dokazano je, da uživanje hladne pijače, celo v obliki ledene kaše (angleško ice slurry) pomaga ohlajati telo in izboljša zmogljivost v vročih pogojih. Če ob tem dodamo, da so izgube vode iz telesa prek znojenja lahko tudi večje od dveh litrov na uro, si lahko predstavljamo, da morajo kolesarji vnašati velike količine pijače.

Je pa res, da se v vročini poslabša tako absorpcija ogljikovih hidratov kot tudi vode, a bi prej rekel, da so Tadejeve težave posledica prevelikih količin ogljikovih hidratov med etapo in premalo ogljikovih hidratov v času priprave na etapo kot pa previsokega vnosa vode.

Kako sploh poteka vaše delo na dirkah, kako si razdelite dirke? Je tako kot pri kolesarjih, ko se decembra sestavi program za prihodnjo sezono?

Na dirki. Foto: osebni arhiv V naši ekipi bo prihodnje leto nekoliko lažje, saj v ekipo – kot rečeno – prihaja še en nutricionist, ki bo prisoten ves čas. Do zdaj sva bila le dva, s tem da nihče od naju v ekipi ni zaposlen za poln čas.

V letošnji sezoni sem pokrival okoli 60 odstotkov dirk, kar je pomenilo, da sem večino oddelal na daljavo. Teden dni sem bil na Touru in nekaj dni na Vuelti, v vseh preostalih dneh je komunikacija z maserji, s kuharjem in kolesarji potekala na daljavo.

Zdi se mi, da je sistem precej dobro deloval, ampak zdaj bo zahvaljujoč novi okrepitvi še lažje, saj pomeni, da bomo na skoraj vseh dirkah imeli nutricionista.

Ste tudi nutricionisti dodeljeni k točno določenemu kolesarju, tako kot maserji?

Do zdaj sva imela vsak po 15 kolesarjev, kar je precej veliko, prihodnje leto, ko bomo trije, bo vsak zadolžen za deset kolesarjev. Jaz naj bi bil med drugim zadolžen tudi za Primoža.

Tako bom med Tourom v vsakodnevni komunikaciji z nutricionistom, ki bo na dirki, da mu pomagam sprejemati odločitve glede prehrane za posameznega kolesarja.

Kaj predstavlja kraljevski obrok na tritedenski dirki? Zajtrk ali večerja?

Zelo odvisno, nekateri imajo radi obilnejše zajtrke, drugim bolj ustreza večji obrok zvečer. Osebno bi raje videl, da kolesarji več zaužijejo zvečer, ker je takrat mišica bolj dovzetna za shranjevanje glikogena, in malo manj za zajtrk, ampak kot pravim, to je precej individualno. V povprečju pa bi rekel, da dobijo po etapi dvakrat več ogljikovih hidratov kot za zajtrk. Razmerje je približno 2:1. 

Večerja pred kraljevsko etapo je ponavadi precej preprosta. Veliko testenin ali riža in kot vir beljakovin piščanec. Seveda to kuhar naredi okusno, četudi je količina maščob zelo majhna. Zajtrk pa je sestavljen iz mlečnega riža z dodanim sirupom ter morda kakšen dodaten kos kruha z marmelado in kak manj masten jogurt, ki je bogat z beljakovinami.

Koliko poudarka namenite okusu hrane?

Izjemno veliko. Okus hrane je zelo pomembna tema. Pomembno je, da najdeš vrhunskega kuharja, ki bo pripravil hrano, ki bo zanimiva. Ko sva se lani po Giru pogovarjala z Jaijem (Hindleyjem, zmagovalcem Gira 2022), je priznal, da se mu je v določenih dneh zdelo, da je težje jesti kot kolesariti, to pa zato, ker je bil volumen hrane tako velik. In če to ni dobra in okusna hrana, je to lahko precej velika težava. 

Jai Hindley, eden od zvezdnikov ekipe BORA - hansgrohe. Po zmagi na Giru leta 2022 je izjavil, da so bili dnevi, ko je bilo težje jesti kot kolesariti. Foto: Reuters

Kaj je višek prehranskega veselja na tritedenskih dirkah?

V naši ekipi imajo kolesarji pred prostim dnem običajno večerjo, ki vsebuje precej več maščob kot običajno, kot zanimivost pa naj omenim, da so fantje pri Bori pred zadnjo etapo letošnjega Toura, ki jo je dobil naš kolesar Jordi Meeus, jedli burgerje.

Drži, da je tehtnica danes sestavni del obrokov kolesarskih ekip? Belgijec Victor Campenaerts je v enem od intervjujev izjavil, da so ga leta 2016, ko je prestopil v ekipo Jumbo-Visma in si tehtal vso hrano, kolesarji gledali izpod čela, medtem ko je danes tehtanje hrane nekaj povsem vsakdanjega. Je to zdaj res klasika?

Da, bi rekel, da je, je pa razlika, kako daleč v podrobnosti gremo s tem tehtanjem. V nekaterih ekipah dejansko tehtajo vsak grižljaj, medtem ko sem sam glede tega pristopa zelo skeptičen.

Zakaj?

Dobro je sicer, da imamo neke okvirje, ki nam povedo, koliko ogljikovih hidratov ali hranil približno zaužijemo. Tudi sam si doma testenine vedno kuham s tehtnico, medtem ko sem pri omaki manj strikten, gre samo zato, da imaš neko splošno predstavo o tem, koliko si zaužil.

Na eni strani imamo hrano, na drugi strani pa porabo energije, ki jo je praktično nemogoče povsem natančno določiti.  

Na primer, kolesarji na tekmovanju na dan porabijo v povprečju približno šest tisoč kalorij, napaka v meritvi pa je okoli +/-400 kalorij vsak dan, kar je približno sto gramov ogljikovih hidratov. Povsem natančni ne moremo biti, ker ne vemo, kako se bo kolesar odzival na stres in kako učinkovit bo na kolesu.

Zato se sam sprašujem, zakaj bi športnika obremenjeval s tem, naj si stehta vsak grižljaj, če pa tako ali tako vem, da obstaja napaka v meritvi. Zato ga namesto tega raje vprašam, kako se počuti, ali je lačen, ali potrebuje več hrane.

Če na primer reče, da ni lačen, jaz pa vseeno mislim, da bi moral glede na to, kar ga čaka v naslednji etapi, zaužiti več, takrat gremo hrano tehtat, sam pa tudi razložim, zakaj mislim, da bi moral zaužiti več. Dejstvo je, da se čez noč ne boš zredil.

Sicer pa mislim, da je to, da se hrana ves čas tehta, lahko zelo, zelo naporno za psihično zdravje športnika. Imamo primere in tudi sam delam s takimi športniki, ki jim predstavlja velik problem, če hrana ni stehtana, in brez tega preprosto ne morejo živeti. Ko ti zvečer napiše SMS, koliko mora še pojesti, je to zanj in za vse okoli njega zelo stresno.

Sam skušam biti čim bolj pragmatičen – ne torej dajati preveč poudarka na merjenje, pa še vedno dovolj, da dosežemo cilj.

Foto: osebni arhiv

Nekdanji kolesar Jani Brajkovič je javno spregovoril o svojem dolgoletnem boju z bulimijo in opozoril na prehranske motnje v svetu kolesarstva. Zanima me, ali je zaradi dela z nutricionisti teh motenj manj ali zaradi tehtanja hrane še več?

Ravno tehtanje hrane, ki sva ga že omenjala, je lahko velika prehranska motnja. Moje mnenje je, da če si preveč vpet v preštevanje kalorij in aplikacije, povezane s tem, lahko to postane velika težava.

Ponavadi je tako, da vedno, ko preračunavaš kalorije, jih naračunaš premalo in je to lahko velik problem. Ker si misliš, saj ne potrebujem toliko, dajmo raje zaužiti manj kalorij. Tako se hitro lahko ujameš v začaran krog.

Vemo, da danes trenerji stremijo k temu, da imajo kolesarje, ki so čim lažji, saj se vedno gleda na razmerje med vati in kilogrami. To pomeni, da si želiš, da so vati čim višji, kilogrami pa čim nižji.

In potem se zgodi, da imamo na primer 300 vatov in se vprašamo, kako bomo izboljšali nastop kolesarja. Vatov ne bomo več zvišali, pa dajmo znižati maso, pa bodo šli še vati na kilogram gor. Tako razmišljanje kaže na nepoznavanje trenerja, ki odgovornost preloži na nutricionista in kolesarja, češ znižaj telesno maso, vati pa bodo ostali enaki.

Žal se v praksi velikokrat zgodi, da ko se znižajo kilogrami, športniki oslabijo, postanejo vedno bolj bolni, ne morejo več normalno trenirati, s tem pa se znižajo tudi vati in dejansko pride do katastrofe. O tem govori Jani, tudi sindrom RED-S je povezan s tem.

Ampak po drugi strani pa vemo, da nekateri kolesarji potrebujejo večjo telesno maso, ker je takšna njihova genetika. Nedavno je bil objavljen primer iz kolesarske ekipe UNO-X, kjer so kolesarju za več kot deset kilogramov dvignili telesno maso, ker so ugotovili, da bo na ta način postal boljši na ravninskih dirkah. Odločitev se je dejansko obrestovala. Kolesar je postal močnejši, izboljšal se je rezultatsko, skratka vse je šlo v pravo smer, kar kaže na to, da ni vse v kilogramih.

To je tema, o kateri je treba trenerje in vse preostale, vpletene v šport, podučiti in jim razložiti, da je treba v prvi vrsti upoštevati genetiko športnika, ta je izjemno pomembna, in najti optimalno telesno maso. Ni vse v hujšanju!

Sportal Sindrom RED-S, ki ima lahko hude posledice, lahko preprečimo, a ga moramo prepoznati

Ali se je na področju športne prehrane, odkar se vi ukvarjate s tem področjem, veliko spremenilo ali ne? So na vidiku kakšne nove smernice ali se vračamo h koreninam?

Ravno pred dnevi sem šefu na univerzi med pogovorom o tem, kako se različne kolesarske ekipe lotevajo prehrane, dejal, da nam v tem trenutku praktično ni treba izvajati nobenih raziskav, ampak je edina stvar, ki jo moramo narediti, ta, da nutricionistom v vrhunskih športnih ekipah svetujemo, naj se vrnejo k osnovam in začnejo upoštevati raziskave, ki so jih opravili pred 15, 20, celo 30 leti, ker dokler tega ne bodo počeli, jim nobeni novi pristopi ne bodo pomagali.

In dejansko, če se ozremo v preteklost, 20, 30 let nazaj, v 90. leta prejšnjega stoletja, lahko ugotovimo, da so že takrat počeli zelo podobne svari, kot jih počnemo danes.

Vmes smo sicer zaradi priljubljenosti določenih diet – nutricionisti, ki nimajo nobenega znanstvenega predznanja, so določene stvari, o katerih so nekaj prebrali ali slišali, začeli prakticirati na svojih športnikih –, naredili dva koraka nazaj namesto dva koraka naprej.

Foto: Shutterstock

Trenutno smo priča neki novi "revoluciji" v kolesarstvu, ko se pogovarjamo o velikem vnosu ogljikovih hidratov na kolesu, govorimo o vnosu sto gramov OH na uro in več, ampak če pogledamo študije iz 90. let, vidimo, da je bila stvar takrat identična. Gre samo zato, da ciklamo stare svari in jim dodajamo nianse.

Obstajajo sicer neke novosti, pogovarjamo se o tem, kako izboljšati prehrano v vročini in hipoksiji, ampak osnove ostajajo enake kot pred leti.