Tour de France
Vuelta
Primož Roglič
Ponedeljek, 6. 9. 2021, 9.00
2 leti, 4 mesece
Pot Primoža Rogliča od skakalca do vrhunskega kolesarja
Primož Roglič in njegova nenavadna zgodba
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,39
4
Primož Roglič je spisal novo posebno poglavje. Tretjič zapored je osvojil špansko Vuelto.
Ko je Primož Roglič leta 2012 kot rekreativni kolesar, ki je še malo pred tem na svojih ramenih nosil skakalne smuči, opravil teste na fakulteti za šport, so se začela širiti nova obzorja. Njegova preobrazba v kolesarja je za številne nenavadna. Nazadnje smo jo nadgradili po osvojeni zlati olimpijski medalji v Tokiu, zdaj je čas za nov del pravljice. Vendarle je tretjič zapored osvojil špansko Vuelto, kar je poseben dosežek. Na skakalni in kolesarski poti se je velikokrat znašel na tleh, bil potolčen, a je vedno vstal in postal močnejši.
Pred dobrimi desetimi leti je Primož Roglič veljal za nadarjenega skakalca. Pri vsega 16 letih je zmagal na tekmi celinskega pokala v Planici. Skupaj z Jurijem Tepešem, Mitjo Mežnarjem in Robertom Hrgoto je na mladinskem svetovnem prvenstvu skočil do ekipne zlate medalje in bil peti na posamični tekmi. Leto dni prej se je z moštvenimi kolegi veselil srebrnega odličja. Na posamični tekmi je bil celo pred nemškim skakalnim velikanom Severinom Freundom!
Zakaj bo župan Zagorja postavil Primožu Rogliču kip in kaj so po olimpijskih zlati medalji povedali Zagorjani ...
Grozljiv padec v Planici, na duatlon z železnim kolesom z ravnim krmilom in drugo mesto
A so imeli skoki tudi temnejšo plat. Pet dni po velikem zmagoslavju in osvojenem zlatu je sledil padec v Planici. Na velikanki je grozljivo padel. Lancea Armstronga je denmo zmrazilo, ko je predlani videl ta posnetek.
Že kot skakalec je bil zelo nadarjen.
Takratni glavni trener reprezentance Ari Pekka Nikkola je na trenerskem mestu obmolknil. Pred njim jih je skupil še Jernej Košnjek. V zraku jima je vzelo smučko in strmoglavila sta po letalnici. Tudi Rogliča so odpeljali v bolnišnico in ugotovili pretres možganov, po telesu pa je imel številne odrgnine.
Zares je nehal skakati šele leta v sezoni 2011/12, čeprav ima zadnji uradni rezultat na FIS zabeležen 16. 1. 2011, ko je bil na FIS cupu 16. Takrat je že rekreativno skakal po kolesarskih vzponih. Ta šport ga je pritegnil prek duatlona. Njegov skakalni trener Zvone Pograjc je namreč kupil kolo za 100 evrov in fante prijavil na tekmo državnega prvenstva v Ribnici. Primož je poganjal navadno aluminijasto kolo z ravnim krmilom, obute je imel navadne superge, tekmeci pa tudi takšna kolesa, ki so bila vredna več tisočakov. In Primož je bil drugi!
Pograjc je stopil na zavoro, fante spet vpel v skakalni program, pozimi pa je Primož staknil poškodbo križnih vezi in po nasvetu zdravnika začel voziti kolo. Tisto zimo ni veliko skakal, spomladi pa se je že začel udeleževati rekreativnih kolesarskih dirk.
Prodal motor in si kupil kolo
Sposodil si je kolo in šel na zasavsko Sveto goro. Kolesaril je z ženskim kolesom in takoj opozoril nase. Že na drugi tekmi je zmagal.
Kolesarstvo ga je tako posrkalo, da je prodal motor in si kot prijatelji ter sosedje kupil specialko. Pred tem si je kolo vedno sposojal. Prehiteval je tudi tiste, ki so se resneje ukvarjali s kolesarstvom, in to je bil eden izmed prvih znakov, da lahko vstopi v ta svet.
Na raznorazne konce je pošiljal elektronske pošte, kako bi sploh začel kolesariti. Na tem področju je bil laik. Vedel je, da obstajajo štirje klubi, Radenska, Adria Mobil, Kolesarski klub Kranj in Perutnina Ptuj, vendar ni znal postati član. Edini, ki so mu takrat odgovorili, so bili pri Radenski iz Ljubljane. Šel je na sestanek, na katerem sta bila Andrej Hauptman in Marko Polanc. Nekaj je plačal, dobil pa je kolo in opremo. Polanc mu je sestavil trening, ki se ga je držal kot klop. Dejala sta mu, da na dirki še ne bo vozil, če bo napredoval, pa se bo morda lahko udeležil naslednje dirke Po Sloveniji.
Na prvem treningu trpel, nase navlekel vse, kar ima. Nato neverjetni rezultati testa.
Skoke bo za vedno nosil v sebi.
Prvi trening z mladimi kolesarji Radenske je bil mučen. Bilo je pozimi. Oblečen je bil v dvoje hlač, na sebi imel več skakalnih pulijev, windstopper. Vse, kar je imel, je navlekel nase. Že po videzu je bil čuden. Štartal je zadaj in kar naenkrat je bila hitrost 35 km/h. "Kaj mi je tega treba," se je takrat vprašal Rogla. Začel je razmišljati, ali je ta šport zanj. Težko mu je bilo. A je trening dokončal. Na hrib je šel, po ravnini se ni znal peljati.
Leta 2012 so ga povabili na teste na fakulteto za šport, kjer ga je testiral dr. Radoje Milić. Videl je rezultate, ki jih imajo odlični kolesarji. Takrat je v poročilu zapisal, da Primož kaže potencial za zahtevne enodnevne dirke (razgiban teren, klanec). Maksimalen minutni volumen je imel 31,8 l/min, utripni volumen srca pa 163,3 ml/utrip. Številki, ki sta bili nadpovprečni. Doktor je dal kolesarskim delavcem vedeti, da je greh, če ga ne bodo vzeli pod svoje okrilje. Malo v šali, malo zares je dejal, da bo sicer kar sam podpisal pogodbo z njim. Našli so talent, ki je bil pripravljen garati.
Predsednici Adrie Mobila dejali, da bi luknjo v ekipi pokrpali z nadarjenim kolesarjem, ki je bil nekoč skakalec
Predsednice Mojce Novak se je usmilil.
Pri Adrii Mobilu iz Novega mesta so bili tisti, ki so poskusili. Predsednici kluba Mojci Novak so ga postavili pred vrata in ji dejali, da morajo podpisati pogodbo z nekdanjim smučarskim skakalcem, ker jim primanjkuje kolesarjev v ekipi, on pa velja za zelo nadarjenega. A tudi sami niso vedeli in verjeli, da se bo zgodil takšen preskok. Leta 2013 se je tako podal v profesionalno kolesarstvo.
Kmalu je spoznal, da v tem športu ni postlano z rožicami. Garanje je ogromno, prav tako padcev. Sprva so ga imeli za rekreativca. "Eno leto je na kolesu in še rekreativni kolesar povrhu, pa bi rad zdaj kar kolesaril," ni bilo malo kolesarjev s takšnim mišljenjem. Zdaj se vsi smejejo, kaj mu je uspelo. Hitro so v klubu spoznali, da je malce nor in da si upa vse. Nekega dne je na balkonu hotela hodil po ograji. Brez strahu, čeprav so ga vsi opozarjali, da lahko pade. A je za skakalce značilno, da imajo zelo dobro ravnotežje. Predvsem pa, da jih ni strah, saj se morajo spuščati s skakalnic ter letalnic.
Padci so bili del učenja, vedno se je pobral. "Počakajte, da vidite šele drugega."
Primož se sprva, razumljivo, ni znal peljati v skupinah. Večkrat je padel. V kolesarskih krogih je krožila šala, da pri padcih uporablja skakalni slog. Namesto da bi dal roke naprej, jih je imel kot skakalec ob telesu. Pri kolesarjenju se je padcev tudi spomnil, pri skokih ne.
Po letu učenja je že prišla prva zmaga. V drugi etapi na dirki po Azerbajdžanu je bilo premierno veselje. Prvič je zmagal tudi enodnevno dirko. Od Hrvaške do Slovenije je bila pot, na kateri je postavljal mejnik.
Padce je sicer omejil, a so bili še vedno na tapeti. Poškodoval si je očesno dno, nato ramo, zob, a ga ni nič vrglo iz tira. Ko si je izpahnil ramo, je vse okoli sebe prosil, naj mu jo namestijo nazaj. Nihče si ni upal. Tri ure je čakal specialista. Tulil je od bolečine, nato pa mu je zdravniška pomoč v hipu rešila težave.
Najhujši padec je bil zanj takrat, ko si je razbil očesno dno. Pot od vasi Labnica do Poreča je bila neprijetna. Pri spustu in hitrosti 60 km/h je padel, vanj je priletelo kolo, ga zadelo v glavo, najbolj pa poškodovalo predel očesa. "Kaj mi je tega treba," se je spraševal. A ohranjal smisel za humor: "Zdaj si jih pa dobil." Ko je prišel v bolnišnico, si je nato privoščil zdravnico: "Počakajte, da vidite, kakšen je bil šele drugi." Ob vožnji v domovino mu je ob strani stala partnerica Lora, ki jo je Primož na mejnem prehodu spravil v nelagoden položaj. V šali je policistu dejal, da mu je rano na očesu naredila ona.
Leta 2015 spoznal, kaj sploh je kronometer, nato postal nesporni kralj dirke Po Sloveniji
Sledilo je zanj pomembno leto. Leto 2015. Najprej je na Settimana Internazionale Coppi e Bartali osvojil pikčasto majico, nato bil na dirki po Hrvaški drugi v skupnem seštevku, v Azerbajdžanu pa je prišel do premierne skupne zmage na večdnevni dirki. A ni ostalo le pri tem. Na vrsto je prišla Slovenija in z njo dirka Po Sloveniji. V prvi etapi je imel pred seboj kronometer. Kaj pomeni kolo za kronometer, je spoznal šele na dirki. "Vem, da sem tudi za kronometer, vendar težko komentiram kronometer. Kako naj peljem, če kolesa za kronometer sploh nimam," se je spraševal.
Zadnji dan pred dirko ga je dobil in takoj prehitel nekatere specialiste za to disciplino. Tudi Mikela Nieveja iz bogatega Skya. Prvi znak, da ima noge in pljuča tudi za to kolesarsko disciplino. Končal ga je na osmem mestu.
Tretji dan je bil njegov. Na Treh kraljih se je okronal za velikega zmagovalca največje slovenske kolesarske pentlje. Po vsega dveh letih in pol profesionalne poti je prišel do zgodovinskega uspeha. A je ostal skromen. Toliko, da predsednici kluba Mojci Novak ni odstrigel večjega dela las, pa čeprav je imel proste roke, ker je dobil stavo.
Poizvedoval je, kako priti v ekipe WorldTour. S poznanstvi mu je pomagal Bogdan Fink.
Prestopil je v vrste LottoNL Jumbo, njegov telemark pa je ob zmagal postal nezamenljiv ritual.
Postalo je jasno, da je slovensko okolje v tako ekspresnem času prerasel. Čas je bil za odhod v tujino. Pojavile so se govorice, da je pošiljal prošnje klubom, a je poudaril, da je le spraševal, kako je s prestopi, vendar mu ni nihče veliko govoril. Zato pa so vplivala poznanstva. Bogdan Fink iz Adrie Mobila je poznal Fransa Massena, ki je imel prej pri Rabobanku (predhodnik zdajšnje Jumbo-Visme, op. a.) mlade kolesarje, on pa je bil takrat selektor slovenske mladinske reprezentance. Videvala sta se na dirkah leta 2000 in 2001. A so bili Nizozemci skeptični, kakor tudi drugi.
Vendarle je bil star 24 let, prišel je iz smučarskih skokov, ki so vsem neznani. "Ko je bil Team Sky (zdajšnji Ineos Grenadiers, op. a.) na dirki Po Sloveniji in smo jim rekli, da je dober in naj podpišejo z njim, so se smejali. Ko so prišli leto pozneje na našo dirko in je medtem Roglič zmagal kronometer na Giru, smo jim rekli: "Kaj je fantje, zdaj pa ni smešno?" Njihov nasmeh je bil takrat kisel," se spominja direktor dirke Po Sloveniji in direktor KK Adria Mobil Bogdan Fink. Pri Jumbo-Vismi so na koncu popustili in dali Slovencu priložnost.
Življenje je leta 2016 dobilo nova obzorja. Novega delodajalca je dobil na Nizozemskem. Pri LottoNL Jumbo so ga sprejeli pod svoje okrilje in hitro videli, kakšen potencial so dobili. Ob prihodu sicer še niso povsem verjeli vanj, a so ga nemudoma poslali v boj na prvo tritedensko dirko. Italijanski Giro je bil zanj novo poglavje. In že prvi dan je osupnil vse. V uvodni etapi, ki je bil kronometer, je za pičlo desetinko zaostal za rožnato majico, ki je pripadla Tomu Dumoulinu, s katerim sta zdaj moštvena kolega. Presenetil je vse, tudi sebe.
Velika zmaga na Giru. Preživljal je dramo, sploh ni vedel, ali bo lahko štartal, nato težave še na progi.
Junak kronometra na italijanskem Giru.
Osem dni pozneje se je znašel v središču pozornosti. Podal se je na štart, a ga je tam pričakalo neprijetno presenečenje. Kolo, s katerim je kolesaril vso sezono, začuda kar naenkrat ni bilo v skladu s pravili. Usesti se je moral na povsem novega. Nastavitve so bile povsem drugačne. Minute in sekunde so se hitro odštevale. Ni vedel, ali bo sploh lahko nastopil. 20 sekund pred štartom se je usedel na kolo. Nobenega ni bilo okoli njega, da bi mu pomagal, a mu je uspelo nekako zamenjati kolo. Na hitro je prestavil še števec, nato pa komedija.
"Vsaj števec imam," si je govoril, potem ko ni imel "power metra". Po petih kilometrih mu je števec padel s kolesa, ker mu ga ni uspelo dobro pričvrstiti. Kar naenkrat je bil brez vsakršnega podatka. Ni vedel, kakšen utrip ima, kako hitro poganja pedala, s kakšno močjo …
Športnemu direktorju je nakazal, naj pobere števec. Spraševal se je, ali ima sploh smisel, da vrti pedala na vso moč, ker tako ali tako ne bo imel nobenih podatkov za prihodnje kronometre, da bi jih analiziral. Da si vseskozi shranjuje podatke, smo se lahko prepričali tudi na predlanski dirki po Franciji, ko je po 65 kilometrov kraljevski etapi nekomu v ekipi zaukazal, naj ne izgubi računalnika, ki je hranil vse podatke s trase. Ob vožnji na kronometru na Giru je imel v glavi le še to, da je zadnji del kronometra preprost in da se bo etapa zaradi dolgega vzpona odločila tam. Vse je stavil na ta del in uspelo mu je zmagati.
Ni mogel dvigniti rok, a ni želel razočarati svojih navijačev
Starši so mu vedno stali ob strani.
Na drugi največji dirki na svetu prav tako ni šlo brez padcev. V eni izmed etap je v razmiku kilometra dvakrat padel. Ni mu bilo nerodno. Obakrat je vstal, se pobral in lovil. A ga je bolelo. Najprej je padel na desno stran. Ko je zamenjal prvo kolo, je za avtom lovil skupno. Pred njim je bilo krožno krožišče. Peljal se je za avtom s hitrostjo 60 km/h, moral pa bi se 10 km/h. Poletel je čez celotno krožišče in se udaril še na levo stran telesa.
Zamenjal je še eno kolo in se spet podal v lov. Vse ga je bolelo, a je preživel. Največja težava je bila dejstvo, da je bila naslednja etapa slovenska. Prišli so vsi, ki jih že pol leta ni videl. Zvečer ni mogel dvigniti rok. Kot bi bil mrtev. Kljub temu je šel v beg, ker je predvideval, da je bila to edina možnost, da preživi, če pride čez hribe. Boril se je sam s seboj. Slovenski navijači so mu dali dodatno spodbudo: "Noro vzdušje. To mi je dalo takšno energijo … Zagotovo sem dobil 20 odstotkov moči. Ogromno jih je bilo."
Nov vrhunec, tokrat na slovitem Touru. Na znameniti Galiber prišel prvi in pokoril Frooma in druge velikane.
Partnerica Lora ga vseskozi spremlja in se mu prilgaja. Na velikih dirkah stoji tam, kamor jo pošlje Primož. Leta 2017 tako ni videla njegovega velikega prihoda v cilj ob zmagi na dirki po Franciji, saj je morala stati tam, kjer je napadel. Isto je bilo letos v 19. etapi, ko je kot opora stala 30 kilometrov pred ciljem, kjer je Rogla skočil.
Leto 2017 je bilo leto Primoža Rogliča, fanta iz Strahovelj v Zasavju. Nadaljeval je odlične predstave. Kot prvi Slovenec je osvojil etapno zmago na dirki vseh dirk Tour de France. Maja si je ogledal traso te etape skupaj z dekletom Loro. Delovni dopust sta imela. Proučil je klanec Col du Galibier. 34 kilometrov pred ciljno črto se je odpeljal naprej. Ni več gledal nazaj. Iz metra v meter se je njegova prednost povečevala.
Čez najvišjo točko Toura, 2.642 metrov visoki Galibier, je prišel prvi in s prednostjo več kot minuto. Do velikega uspeha ga je ločil le še dolg spust, pri katerem večjih težav ni imel. 19. julij 2017 se je z zlatimi črkami zapisal v zgodovino slovenskega kolesarjenja. ''Noro. Sploh se ne zavedam, kaj mi je uspelo. Dobiti etapo, ki je šla prek najvišjega prelaza na dirki, je nekaj neverjetnega in vesel sem, da mi je uspelo. Spremljali so me družina, moje dekle, videl sem številne slovenske zastave, kar mi je dalo dodatnih moči, da sem zdržal do konca. Noro, noro, noro,'' je po zmagoslavju dejal Roglič.
Roglič spet udaril, tokrat na svetovnem prvenstvu. In to v kronometru. Postal je srebrn.
Svetovno prvenstvo v Bergnu 2017 in srebrna medalja Primoža Rogliča v kronometru! Zgodovinska za Slovenijo.
Evforija se še ni dobro polegla, že je izbruhnil nov val navdušenja, Primož pa spet v središču pozornosti. Tokrat v dresu slovenske reprezentance. Na Galibierju je sprva dobil potrditev, da ima čast, da piše zgodovino slovenskega kolesarstva, nato je na svetovnem prvenstvu v Bergnu na Norveškem še zablestel na posamičnem kronometru. Da, v disciplini, v kateri je bil še vedno učenec, potem ko je šele leta 2015 podrobneje začel spoznavati nekoliko drugačno kolo za to disciplino.
Ob sebi je imel selektorja Andreja Hauptmana, ki je bil leta 2001 na cestni dirki bronast. Primož je njegov dosežek nadgradil s srebrnim odličjem. Pred njim je bil spet le Nizozemec Tom Dumoulin, za katerim je zaostal 57 sekund, za seboj pa pustil velikega kolesarskega zvezdnika Chrisa Frooma. A je bila težka pot. Med vožnjo je dobival informacije o zaostankih. Začel je močno in ugotovil, da mora dodati plin tam, kjer bo največ štelo. Pred zadnjim klancem se je odločil, da zamenja kolo in se usede na navadnega. Uspel mu je veliki met.
Na koncu leta je bil za Goranom Dragićem izbran za drugega najboljšega športnika v Sloveniji. Vsi v športu so se takrat spraševali, kje so njegove meje. Številni so mnenja, da je meja nebo. Da se razvija v vrhunskega kolesarja, ki bo nekega dne krojil razplet na tritedenski dirki, je bilo jasno vsem.
Njegova beseda je prepričala vodstvo kluba. Domači navijači mu dali ob zmagi na slovenskih tleh veliko spodbudo za drugi Tour.
Še drugič je pokoril tekmece na dirki Po Sloveniji. Navijači so mu dali dodaten zagon za pripravo na Tour.
Na vrsto je prišlo leto 2018 in dve veliki zmagi na dirki po Baskiji in Romandiji. Po teh velikih uspehih je prišel v Slovenijo. Po novo zmago. Na kraj, kjer se je vse skupaj začelo. Prepričal je vodstvo ekipe, da je LottoNL Jumbo tekmovalo na dirki Po Sloveniji, čeprav sprva ni bilo popolnoma jasno, da bo temu tako. Tu se je videlo, kakšno moč ima njegova beseda. Potreboval je domačo podporo za pripravo na Tour.
Ogromno Slovencev se je podalo ob progo in ga spodbujalo. Sprožil je evforijo. V drugi etapi je bilo zanj spektakularno. Domači so mu v Strahovljah pripravili izjemen sprejem. Nagraditi jih je želel z zmago, a mu je na Celjski grad malce zmanjkalo moči. Zato pa je opravil s tekmeci v kraljevski etapi s ciljem v nabito polnem Kamniku in kronometru do Novega mesta. Drugič v karieri je postal kralj največje slovenske kolesarske pentlje.
Roglič ekspres na Croix Nueve, kolesar in skakalec bingljala okoli vratu
Veliki Chris Froome je Rogliču vseskozi gledal v hrbet. Slovenski kolesar ga je s svojimi skoki večkrat na dirki povsem zlomil.
Dirko je imel kot pripravo na sloviti Tour. Sicer je govoril, da ne verjame, da bo že letos dirkal na generalno razvrstitev, a je dal kmalu vedeti, da ima v nogah dovolj dinamita. Preživel je uvodne nepredvidljive ravninske etape. Če ne bi z ekipo izgubil toliko časa na ekipnem kronometru, bi bil še bližje rumeni majici. V 14. etapi je dal najboljšim Geraintu Thomasu, Chrisu Froomu in Tomu Dumoulinu lekcijo. Prednost osmih sekund si je prikolesaril z izjemno vožnjo na Croix Nueve. Nosil je verižico z obeskoma smučarskega skakalca in kolesa. Pedala je vrtel na vso moč.
Lance Armstrong v preteklosti ni nikoli prekolesaril tega klanca hitreje od njega. Roglič je bil dve sekundi hitrejši. Le trojici Marco Pantani, Miguel Indurain in Byarne Riis je leta 1995 uspelo voziti sedem sekund hitreje.
Trasa je začela zavijati v Pireneje, tudi ta zrak pa je Rogliču dišal. Spet se je pisala 17. etapa kot leta 2017. Trasa je bila dolga le 65 kilometrov, zablestel pa je na zaključnem vzponu na Col du Portet. Trikrat je skočil. Otresel se je velikega Chrisa Frooma. Le Geraint Thomas in Tom Dumoulin sta mu sledila iz skupine rumene majice. Froomu se je v boju za tretje mesto približal na vsega 16 sekund zaostanka.
Veliki Froome na tleh, Roglič z vratolomnim spustom do druge zmage na Touru
Roglič je pometel s konkurenco v 19. etapi dirke po Franciji in prišel do druge etapne zmage.
In veliki Froome je dva dni zatem padel kakor vsi tekmeci. Pred kolesarji je bila gorska etap, dolga 200,5 kilometra, imela pa je znameniti vzpon na Col du Tourmalet. A Rogla ni udaril tam. Svoje dekle Loro je postavil 30 kilometrov do cilja. Vedno jo postavi tja, kjer kani kaj narediti. In je. Skočil je na Col du Solour. Nato je večkrat v vožnji v klanec še poskušal zlomiti tekmece. Froome je bil že večkrat odpisan, vendar imel tako močno ekipo, da je našel stik z njim. Ko je prišel na vrsto spust, mu niti sotekmovalci niso mogli več pomagati.
Rogla je šel na vse ali nič. Drzno se je lotil spusta in pridobil prednost, nato pa v šampionskem slogu kot prvi prišel skozi cilj. Drvel je kot najboljši smukači po belih strminah do velike etapne zmage na dirki po Franciji, ki se bo z velikimi črkami zapisali v zgodovino slovenskega kolesarstva. Lance Armstrong je bil presenečen. "Ne vem, kakšne hitrosti dosegajo smučarski skakalci na skakalnicah, predvidevam pa, da so visoke. A če ste videli, kaj je Roglič naredil na spustu z d'Aubisqua, ko se je zajedel v čas Dumoulina in pobegnil Froomu, bi si lahko mislili, da je kolesarstvo v primerjavi s skoki lahko," je dejal Američan, ki je sicer prišel do sedmih zaporednih zmag na Touru, a so mu vse zaradi dopinga vzeli.
Ob križu sta na posebni verižici še kolo in smučarski skakalec. Športa, ki sta mu v življenju največ dala.
Izjemen kapital za prihodnost
Na kronometru je imel osmi dosežek, Tour pa končal na četrtem mestu, kar je odličen kapital za prihodnost.
Rogla je v skupnem seštevku napredoval na tretje mesto. V kronometru, dan pred parado na Elizejskih poljanah v Parizu, je imel pred četrtim Froomom 13 sekund naskoka, za drugim Dumoulinom pa zaostajal 19 sekund. Vodilni Thomas je bil z 2:24 prednosti predaleč.
Kronometer se sicer ni izšel po njegovih željah. Štirikratni zmagovalec Toura je bil premočan v 31-kilometrski vožnji. Primož si je želel, da bi Tour končal na tretjem mestu, a mora biti z doseženim četrtim zadovoljen, saj je pokazal izjemen napredek v primerjavi z lanskim letom. Res pa je, da bi bilo tretje mesto njegovo, če njegova ekipa na ekipnem kronometru ne bi izgubila toliko časa.
S dosežkom na dirki po Franciji se je zapisal v zgodovino slovenskega kolesarstva. Dosežka Tadeja Valjavca in Janija Brajkoviča, ki sta bila na dirki vseh dirk deveta, je krepko izboljšal.
Dokazal je, da je človek za največje dirke. Povrhu vsega se je izjemno hitro učil kolesarskih zakonov. Postalo je jasno, da Slovenija dobiva kolesarja za največje domete.
Turbolentno leto 2019
Giro se je začel sanjsko - osvojil je uvodni kronometer v Bologni.
Ko je vstopil v novo koledarsko leto, je bilo Primožu jasno, da ga na polovici čaka najlepše darilo. S partnerico Loro sta dobila sina Leva. Želel pa je še naprej hoditi višje v svetu kolesarstva.
Drugič zapored je osvojil dirko po Romandiji, bil najboljši na dirki UAE Tour in Tirreno-Adriatico. Ko je napovedal svoj odhod na Giro, je v Sloveniji zavladala evforija. Prebivalci majhne kokoške so nemudoma začeli iskati pot do naših zahodnih sosedov. V njem so videli končnega zmagovalca. Skoraj na vsakem kilometru so ga bodrili. Italija je bila poleg tradicionalne roza obarvana v slovenske barve.
Tudi sam si je želel osvojiti tritedensko italijansko dirko. In začelo se je sanjsko. Na kronometru po ulicah Bologne je pred številnimi slovenskimi zastavami deklasiral konkurenco in si nadel rožnato majico vodilnega. Do šeste etape je bila v njegovi lasti, ko jo je namenoma predal, saj je bilo pritiska in obveznosti preveč.
Težave z želodcem in bolečine zaradi padcev pustile posledice
Zaradi težav z želodcem in padcev sta se rožnata majica in pokal odmikala.
Ko je dobil tudi kronometer na deveti tekmovalni dan, je bilo videti, da ima vse pod nadzorom. A se je že po sedmi etapi začelo kuhati. Tarnal je namreč nad bolečinami v želodcu. Ni imel pravega teka. In vse to se je poznalo pri njegovih vožnjah.
Nov padec je prinesel še dodatne nevšečnosti. Trpel je, čeprav tega na zunaj ni želel kazati. Po naravi je človek, ki ne odneha. Tudi tokrat ni. Zaradi sebe, zaradi navijačev, ki so prišli. Slovenci so mu na vsakem koraku ponujali oporo, vendar so bile bolečine prevelike, da bi lahko ogrozil končnega junaka Richarda Carapaza in Vincenza Nibalija.
Zato pa je s tretjim mestom v skupni razvrstitvi spet spisal novo poglavje v slovenskem kolesarstvu. Kot prvi Slovenec je namreč na tritedenski dirki stal na zmagovalnem odru.
Novo pot našel v Španiji
Obrnil je list in se podal osvojit Španijo.
Utrujenost je bila tako očitna, da je v hipu postalo jasno, da ga na Touru ne bomo videli. Premalo časa je bilo, da bi se regeneriral. Zato so pri Jumbo-Vismi skupaj z njim začeli iskati nove poti.
In sonce so našli v Španiji. Država, ki je Rogliču blizu, saj zadnja leta redno hodi tja na priprave. Tudi predlani je bil v Alicanteju, kjer smo ga januarja obiskali.
Misli je čez noč uperil proti Vuelti. Razumljivo je bila želja zmaga, saj ga prav te ženejo naprej. Vendarle ima v sebi šampionski DNK. Španskega popotovanja se je lotil na drugačen način. Vse skupaj je vzel bolj preudarno in premišljeno. Tekmoval je pametno, čeprav je imel spet ogromno smole s padci.
Spet ti padci ...
V primerjavi z Girom je imel ob sebi na Vuelti bistveno boljše pomočnike.
Že prvi dan se je znašel na tleh. Na ekipnem kronometru je skupaj z moštvenimi kolegi na odseku, kjer je bila cesta polita z vodo, z veliko hitrostjo padel po tleh. V primerjavi z največjimi tekmeci je izgubil dragocen čas.
Očitno je magnet za padce, saj je imel stik s podlago tudi v deveti etapi, ki jo je v velikem slogu dobil Tadej Pogačar, za katerim je bila izjemna prva tritedenska dirka – dobil je tri etape, osvojil končno tretje mesto in belo majico za najboljšega mladega kolesarja. Na makadamskem odseku je Primožu pot prekrižal spremljevalni motor.
A tovrstnih nevšečnosti še ni bilo konec. V eni izmed naslednjih etap je bil spet med tistimi, ki so ležali kot pokošeni. Čeprav nerad tarna nad bolečinami, ga je bolelo. Če padeš v kolesarski opremi na trdo asfaltno podlago, zagotovo čutiš bolečine.
Na kronometru stvari postavil na svoje mesto
S Tadejem Pogačarjem sta bila osrednji imeni Vuelte.
Ključni trenutek Vuelte je bil zanj posamični kronometer, ki ga je v šampionskem slogu dobil. Tekmeci so kot po tekočem traku zaostajali za njim in izgubljali minute. Tisti dan je oblekel rdečo majico vodilnega in je ni izpustil iz rok.
V gorskih etapah je bil tako suveren, da mu člana ekipe Movistar Alejandro Valverde in Nairo Quintana, ki sta že osvojila Vuelto, nista mogla do živega. Vedno je našel pravi odgovor za vse napade.
Zrelo je kolesaril proti Madridu, vsak dan pa poudarjal, da proti španski prestolnici ne pogleduje. "Jutri je nov dan," je nenehno govoril.
Zapisal se je med nesmrtne
Na koncu je z več kot dvema minutama in pol prehitel najbližjega tekmeca Valverdeja. Če ne bi bilo padcev, bi bila prednost zagotovo več kot štiri minute.
Nasmeh pove vse, zadovoljstvo po zmagi na Vuelti popolno.
Kolesaril je svojo Vuelto in se zapisal med nesmrtne. Dodatno energijo sta mu na vsakem koraku dajala tudi Lora in sin Lev, ki sta z avtodomom potovala po Španiji. In skupaj so se lahko v Madridu poveselili takrat največjega uspeha slovenskega kolesarstva, čeprav se bo Lev očetovega uspeha zavedal šele čez leta.
Odpadle OI, Francozi poskušali rešiti Tour
Na državnem prvenstvu dobil odgovor, da so noge ostale močne.
Za leto 2020 je pri Primožu razumljivo sledila nadgradnja. Želel je še višje. Kam? Do olimpijske medalje ali zmage na dirki vseh dirk. A je bil Tour de France tisto osrednje vodilo. Skupna zmaga na tritedenski francoski kolesarski pentlji ima vendarle večjo veljavo kot olimpijska medalja.
A so se temelji leta 2020 s prihodom covid-19 začeli rušiti. K sreči se niso vsi. Če so olimpijske igre v Tokiu prestavili na prihodnje leto, so organizatorji Dirke po Franciji čakali in čakali ter iskali rešitev, kako dirko speljati pod streho.
Prvi korak je bil zamaknitev štarta na 29. avgust. Čeprav je bilo stanje s koronavirusom nenehno na tapeti, so kolesarji le zagnali kolesja v Nici.
Nad Rogličem in Jumbo-Vismo so se začeli zgrinjati temni oblaki
A to ni bila prva Rogličeva dirka v letošnjem letu. Vse skupaj se je ob koncu junija začelo na domačih tleh. Cestna dirka na državnem prvenstvu je bila nasploh prva po koronavirusu, ki jo je kolesarski svet z zanimanjem pospremil. Pričakoval se je boj Primož Roglič-Tadej Pogačar in dobili so ga. Na zaključnem vzponu na Ambrož pod Krvavcem je član Jumbo-Visme skočil in se veselil zmage.
Mlajši mu je vrnil udarec na kronometru na Pokljuko. Naslednja in zadnja testa pred Tourom sta bila Tour de l'Ain in kriterij Dauphine. Na prvi dirki je deklasiral tekmece, na dobri poti k skupni zmagi pa je bil tudi na kriteriju Dauphine. A mu je spet padec preprečil končni uspeh.
Kar naenkrat je bil pod vprašajem njegov nastop na Touru. Nad Jumbo-Vismo so se začeli zgrinjati temni oblaki. V isti etapi se je poškodoval tudi Steven Kruijswijk, ki je bil ob Rogliču in Tomu Dumoulinu predviden kot eden od treh kapetanov za Dirko po Franciji. Do zadnjega trenutka se ni vedelo, ali bo slovenski kolesar nastopil ali ne. Na srečo je prišel na štart, v prvih etapah še nekoliko stiskal zobe, hitro pa dobil odgovor, da je forma ostala, noge pa so vse hitreje začele vrteti pedala.
Skupaj z moštvenimi kolegi utečena lokomotiva, a ...
V četrti etapi od Sisterona do Orcieres-Merlettea je dokazal, da misli resno. In kdo je bil njegov največji tekmec v tej etapi? Kdo drug kot vroči Pogačar. Slednji je veliko časa izgubil v sedmi ravninski etapi, ko je izgubil stik z glavnino in zaostal 1:20.
Takrat se je začel njegov odločni napad na Rogliča. Prvič ga je premagal v deveti, nato še v 15. etapi. A je imel Kisovčan s svojo močno ekipo vse pod nadzorom. Prav v deveti etapi je oblekel rumeno majico vodilnega, kar ni uspelo še nobenemu Slovencu, in videti je bilo, da jo do konca ne bo več slekel.
Skupaj s Tadejem, ki je kot prvi Slovenec nosil belo majico za najboljšega mladega kolesarja in pikčasto za najboljšega po točkah na gorskih ciljih, sta pisala zgodovino, vse oči kolesarske javnosti pa so bile uprte prav v slovenski dvojec. Za kraljevsko 17. etapo so vsi mislili, da bo dala dokončen odgovor, kdo bo končni zmagovalec. Osvojil jo je Miguel Angel Lopez, Primož pa mu je bil najbližje, medtem ko je Pogačar ta dan izgubil nekaj časa.
Šok na Touru, a se je hitro pobral
Naskok 57 sekund pred sobotnim kronometrom je bil več kot dovolj velik, da so pri nizozemskem moštvu Jumbo-Vismi že začeli hladiti šampanjce. A je prišlo do šoka. Tadej Pogačar je odkolesaril izjemen kronometer in pustil vse tekmece krepko za seboj. Tudi Rogliča. Na zadnji tekmovalni dan, v nedeljo je bila nato le še parada šampionov, mu je slekel rumeno majico. Navzven je Roglič skrival občutke in žalost, verjetno pa je bila v njegovem srcu velika bolečina. Zavedal se je, da je bil blizu največjemu uspehu kariere. Zato pa je bila Slovenija ponosna, da je imela na dirki vseh dirk kar dva kolesarja na prvih dveh mestih, kar si pred štirimi leti, ko je Rogla prestopil v nizozemsko moštvo in ko je bil Pogačar še golobradi mož, ni nihče predstavljal.
V ciljnem šprintu je prišel do velikega zmage na klasiki Liege-Bastogne-Liege in v slabo voljo spravil Juliana Alaphilippeja, ki je mislil, da je postal on junak.
Dvignil je glavo. Ni se umaknil. Oblekel je reprezentančni dres in nastopil na cestni dirki na svetovnem prvenstvu v Imolu in bil šesti. Nagrado je dočakal na klasiki Liege-Bastogne-Liege. Prav z osvojitvijo prestižnega spomenika je dobil dodatno moč za spopad s pastmi Vuelte.
V Španiji takoj po prihodu dal vedeti, kam cilja
V Španiji je zmagal na štirih etapah.
V Španijo je pripotoval kot osrednji favorit in že prvi dan dal vsem vedeti, da misli resno. V razgibani etapi je v ciljnem šprintu prehitel Richarda Carapaza, ki se je v nadaljevanju pokazal kot največji tekmec. Tekmec, s katerim sta že bila bitko na Giru 2019. Do šeste etape je nosil rdečo majico, ko jo je moral predati prav Ekvadorcu.
Roglič ni imel najboljšega dne, za nameček mu jo je pred zaključnim vzponom spremenjene, 146,4-kilometrske etape od Biescasa do Aramona Formigala zagodla še neprijetnost z oblačenjem vetrovke, zato je nekaj moči porabil, da je spet ujel glavnino, priložnost pa je v obupnem vremenu izkoristil Carapaz, ki je v cilj prišel 43 sekund pred slovenskim prvakom in se prebil v skupno vodstvo.
Njegov zaostanek je znašal 30 sekund. V osmi in deseti etapi je nato spet deklasiral vse tekmece in si spet oblekel rdečo majico vodilnega. S Carapazom sta imela isti čas, potem ko se je komisar dirke odločil, da bo na koncu spremenil pravila pri dodeljevanju zaostankov. A ker je imel Roglič boljše etapne uvrstitve, je bila rdeča majica spet na njegovih plečih.
Težave na Alto de L'Angliru, nato je sledil kronometer
Veliki boj z Richardom Carapazom je dobil nadaljevanje na Vuelti. Če se je Ekvadorec veselil leta 2019 na Giru, se je leto pozneje Roglič na Vuelti.
Pisala se je 12. etapa, letos je bila Vuelta s tradicionalnih 21 etap skrajšana na 18, v kateri je bil znameniti vzpon na Alto de L'Angliru. Roglič je imel na njem velike težave, ob sebi pa Seppa Kussa, ki mu je vse do konca stal ob strani. Carapaz se mu je odlepil in odščipnil deset sekund ter spet prejel rdečo majico v svojo last.
Vedelo se je, da bo kronometer tisti, ki bi lahko Rogliča okronal za končnega zmagovalca. A po ravnini še ni kazalo, da si bo prikolesaril nekoliko izdatnejšo prednost pred največjimi tekmeci. Na presenečenje vseh je nato v zaključnem 1,8 kilometra dolgem klancu z navadnim kolesom hitreje vrtel pedala od Carapaza in Hugha Carthyja. Njegova prednost je znašala 39 sekund, ki jo je oplemenitil dan pred sobotno kraljevsko etapo, ko je v ciljnem šprintu osvojil drugo mesto in dodatnih šest bonifikacijskih sekund.
Začel se je vrteti film iz Francije, a je Roglič španskega končal na zmagovalni način
Zaloga 45 sekund pred odločilnim dnevom je bila videti dovolj velika. Zapletati se je začelo na zadnjem vzponu Vuelte na Alto de La Covatilla. Carapaz je napadel in se odpeljal. Roglič je ostal sam in izgubljal stik in sekunde. Ko se je zaostanek člana Ineos Grenadiers zmanjšal na vsega 16 sekund, se je marsikomu začel vrteti film s Toura, ko je Pogačar pridobival čas v primerjavi z rojakom.
Roglič ob prihodu na cilj odločilne gorske etape. Nemudoma je vedel, pa čeprav je ta dan zaostal za Carapazom, da je on junak Vuelte.
A tokrat je Primožu uspelo in še drugič zapored se je veselil skupne zmage na Vuelti. Dal pa je jasno vedeti, da se tu ne misli ustavljati. Izpostavil je, da so še cilji, do katerih bi rad prikolesaril.
Novi padci, novo razočaranje na Touru
Leta 2021 se je še enkrat odločno podal na Tour de France. Spremenil je potek priprav in dva meseca ni bil tekmovalno aktiven. Že v prvih dveh etapah je pokazal, da je dobro pripravljen, saj sta s Tadejem Pogačarjem v uvodnih dneh pokazala, da imata od favoritov za končni uspeh v nogah veliko dinamita. Nato je prišla na vrsto tretja etapa in že drugi padec Rogliča na Touru.
Vsega deset kilometrov pred ciljem je glavnina navila tempo v lovu za ubežno četverico. Takrat pa se je zgodilo, kar se ne bi smelo. Kolo slovenskega kolesarja in Sonnyja Cobrellija (Bahrain Victorious) sta zapela in Rogliča je katapultiralo vstran. Padec je bil, kot se je izkazalo, usoden. Čeprav je stiskal zobe in v naslednjih dneh sedel na kolesu, je bilo jasno, da ne bo mogel biti konkurenčen v boju za skupno zmago, ki je bila njegov cilj.
"Skupaj smo se odločili. Nima smisla nadaljevati v takšni smeri. Čas je, da se pozdravim in osredotočim na nove cilje. Zelo sem razočaran, da moram zapustiti Tour," je ob predčasnem koncu med drugim povedal Roglič, ki se je poslovil pred začetkom devete etape.
Tako je Primož Roglič zapustil Dirko po Franciji (video: Jumbo-Visma)
Vesoljska vožnja do olimpijskega zlata
Nora vožnja Primoža Rogliča na olimpijskem kronometru
Sprva je bil v zraku tudi njegov nastop na olimpjskih igrah, vendar je Zasavec kmalu dal vedeti, da bo del slovenske reprezentance v Tokiu. Že januarja se je s selektorjem Hauptmanom dogovoril, da bo nastopil tako na cestni dirki kot tudi na kronometru. Po cestni preizkušnji, ki se mu ni izšla po željah, je bilo že moč slišati, da bi za kronometer raje prepustil mesto komu drugemu, potem ko je imel krče. A do zamenjave razumljivo ni prišlo.
Počutje je bilo iz dneva v dan boljše, najboljše pa ravno takrat, ko je bilo to najbolj potrebno – na dan 44,2 kilometra dolge posamične vožnje na čas. Po kalvariji na dirki Tour de France in slabši predstavi na cestni dirki na olimpijskih igrah se je v šampionskem slogu dvignil in na vožnji na čas spisal kolesarsko poezijo ter postal olimpijski prvak in si okoli vratu nadel zlato medaljo.
Bil je v svojem svetu, iz kilometra v kilometer pridobival v primerjavi s tekmeci. Kot blisk je drvel po japonskih cestah in za konec na stezi Fudži International Speedway, ki je nekoč gostila dirke formule 1.
Veliko zadoščenje Primoža Rogliča
Slovenija se je tako po bronu Tadeja Pogačarja veselila druge kolesarske medalje v Tokiu. Srebro je osvojil Rogličev moštveni kolega pri Jumbo-Vismi Tom Dumoulin, ki je zaostal za debelo minuto in sekundo, bronast je postal Avstralec Dennis Rohan. "Zdaj je trud poplačan. Res je, sprva sem meril na kolajno v skokih. O kolesarstvu kajpak nisem razmišljal. Letos sem bil dobro pripravljen, pa kaj veliko nisem mogel pokazati. Zdaj mi je vendarle uspelo. Res nora zgodba. Po vsem tem, kar se mi je dogajalo. Presrečen sem. Vem pa, da marsikaj dolgujem tudi drugim. Izpostavil bi ženo in starše. Pogosto jim ni lahko. A za njih sem vedno Primož," je bil Primož presrečen ob zgodovinskem dosežku.
Kralj Španije
A se leto zanj še ni končalo, saj je imel pred seboj tudi Vuelto. Že pred prihodom na Iberski polotok je bilo jasno, da je najresnejši kandidat za skupno zmago. Da mu bodo tekmeci težko preprečili pot do novega zmagoslavja, jim je pokazal že uvodni dan. Na vsega 7,1 kilometra dolgem kronometru je pokazal, zakaj je v tej disciplini olimpijski prvak. Tekmece za končno zmago je za seboj pustil tudi za več kot pol minute.
V zahtevni kraljevski etapi je skupaj z Eganom Bernalom skočil že 60 kilometrov pred ciljem, na koncu pa se je otresel še Kolumbijca za veliko zmago.
Roglič ekspres je divjanje po španskih cestah tako začel pred znamenito katedralo v Burgosu, ki je stara natanko 800 let. In katere so bile njegove prve besede po etapni zmagi? "Noro, a očitno je bilo dovolj," je v svojem slogu odgovoril slovenski prvak.
Kmalu je postalo jasno, da bo rdečo majico za nekaj dni prepustil "ubežnikom", saj ni želel dodatne pozornosti po koncu etap, povrhu vsega pa ekipa na cesti ni imela takšnega pritiska. Kar dvakrat jo je namenoma predal, tretjič ne več. In to v kraljevski 17. etapi. 60 kilometrov pred ciljem je skočil kolumbijski kolesarski zvezdnik Egan Bernal, ki se lahko pohvali kot zmagovalec Dirke po Franciji in Gira. Le Roglič je šel za njim. Še sam ni vedel natanko, zakaj se je odločil, da mu bo sledil. "Nisem razmišljal. Šel sem le za njim. To je dirka. Potem pa sem spoznal, da je do konca še daleč," je razložil Roglič.
Obupani tekmeci
Pred njima sta bila dva kategorizirana klanca, v vmesnem delu še kakšnih 30 kilometrov "kronometrske" vožnje. Na zadnjem vzponu se je slovenski kolesar odpeljal naprej in v velikem slogu osvojil etapo. Tekmeci so obupali v lovu nad njim, saj jim je pokazal, da ima tudi v gorah moč, o kateri sami sanjajo.
Veliko veselje Primoža Rogliča ob tretji zaporedni zmagi na Vuelti.
Da je prvi mož španske dirke, je potrdil zadnji dan na kronometru, ki je bil vselej njegov bonus v primeru, da bi se mu kaj zalomilo. Sicer se je dvakrat znašel na tleh na Vuelti, vendar k sreči ni bilo nič hudega. In 5. septembra je spisal novo posebno poglavje v svoji karieri kakor tudi v slovenski kolesarski zgodovini. Trikrat zapored je postal kralj Španije, kar je pred njim uspelo le dvema, Robertu Herasu (2003, 2004 in 2005 – sicer ima štiri zmage, prve se je veselil leta 2000) in Švicarju Tonyju Romingerju (1992, 1993 in 1994).
Zanimivo bo videti, kam ga bo pot peljala prihodnje leto. Zagotovo bo poskušal osvojiti še sloviti Tour de France, ki je zadnja leta zanj zaklet. Bo poskusil osvojiti Vuelto tudi četrtič?
4