Nedelja, 4. 8. 2019, 12.03
6 dni, 1 ura
Jan Tratnik in njegova pot od trnja do zvezd
Jan Tratnik: Od kalvarije z življenjsko lekcijo do 3. mesta na etapi Dirke po Franciji #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,34
2
Jan Tratnik v letošnjem letu končno spet uživa sadove svojega kolesarskega vlaganja.
29-letni kolesar Jan Tratnik je na svoji poti okusil številne radosti, pa tudi grenkobe, ki jih prinaša kariera vrhunskega športnika. Od leta 2011, ko je v ekipi najvišje ravni Quickstep dosegel dno, se je po osmih letih tlakovanja poti vrnil v ekipo svetovne serije. V dresu Bahrain Meride je letos nanizal za zdaj največja dosežka v svoji karieri – 3. mesto v etapi Dirke po Franciji in zmago na prologu Dirke po Romandiji – pred natanko tednom pa je na s soncem ožarjenih Elizejskih poljanah v Parizu zaključil svoj krstni Tour. "Danes se mi ves trud poplačuje … iz preteklih napak sem se ogromno naučil. Povsem drugače gledam na kolesarstvo. Res je, da je to moja služba, a ni najpomembnejša stvar na svetu," ugotavlja Idrijčan.
Jan Tratnik je kolesar s predzgodovino, ki bi o svoji športni poti, ki jo je krojilo več padcev kot vzponov, lahko predaval mladim športnikom. Ker ima kaj povedati in ker to zna povedati. S pristnim idrijskim narečjem.
S kolesarstvom se je bolj kot ne po naključju začel ukvarjati pri 17. letih, ko je z uvrstitvijo na zmagovalni oder ene od gorskokolesarskih dirk v Idriji, ki jo je prevozil na starem gorskem kolesu in brez opreme, nakazal svoj nesporni talent.
Še isto jesen se je na treningu večkrat pridružil sokrajanu, profesionalnemu kolesarju Borutu Božiču, se po šestih mesecih priključil kolesarskemu klubu Sloga 1902 Idrija in se trdno odločil, da se temu športu povsem posveti.
Športno je bil aktiven že pred tem. Treniral je tenis in zmagal že na svojem prvem turnirju, ukvarjal se je z nogometom, plezanjem, smučanjem in košarko, a na koncu je zmagalo kolo.
Leta 2008 je na večetapni dirki Po Štajerski v skupnem seštevku osvojil 2. mesto. Zaostal je zgolj za svojim vrstnikom, Slovakom Petrom Saganom, trikratnim svetovnim prvakom v cestnem kolesarstvu in sedemkratnim zmagovalcem v točkovanju za zeleno majico na Dirki po Franciji. Istega leta je postal tudi državni prvak v kronometru do 23 let in podpisal pogodbo s kontinentalno ekipo Radenska (Rog).
Z dobrimi predstavami je hitro pritegnil pozornost največjih igralcev na kolesarskem parketu, tudi World Tour ekipe Quickstep, s katero je podpisal dveletno pogodbo (2011 in 2012). Kot kolesarski zelenec, ki je prestop opisal kot bi "prestopil iz Kolesarskega kluba Idrija v ligo NBA," je slepo sledil navodilom klubskega zdravnika, ki mu je ukazal, naj izgubi skoraj 10 kilogramov, saj da bo tako hitrejši na vzponih. Janovo telo se na to ni dobro odzvalo in kar naenkrat se je znašel v primežu konstantnega slabega počutja, nemoči in skromnih rezultatov, saj telo ni imelo dovolj goriva.
Ko se je moštvo v sezoni 2012 združilo z ekipo Omega Pharma in okrepilo z znanimi kolesarskimi imeni, je Tratnik postal tehnološki višek. Leta 2012 je spet vozil v kontinentalni ekipi Rog in za svoje kolesarske usluge ni dobival plače, le priložnost. Tudi leta 2013 ni bilo nič boljše (s svetlo točko – naslovom evropskega prvaka v cestni vožnji do 23 let) in Tratnik, takrat star komaj 23 let, je začel obupovati nad kolesarstvom.
Rešilno bilko je iskal v kontinentalni ekipi Tyrol Cycling, nakar mu je sokrajan Dejan Bajt pomagal do pogodbe z ekipo Amplatz – BMC (2014, 2015 in 2016), kjer je (plačan je bil zgolj po učinku) spet zaživel. Še bolj se je izkazal v sezonah 2017 in 2018, ko je dirkal v dresu poljske prokontintalne ekipe CCC Sprandi Polkowice.
Letos je obljubil zvestobo moštvu Bahrain Merida in se po osmih letih utrjevanja novih in globlje vkopanih temeljev spet vrnil na najvišjo raven kolesarstva. Letošnja sezona je njegova najboljša, 3. mesto na pred natanko tednom dni končani Dirki po Franciji pa njegov največji športni uspeh.
S Tratnikom smo se o uspehih in življenjskih lekcijah pogovarjali tri dni po vrnitvi s Toura, ko je še shranjeval vtise s francoske pentlje, in dva dni pred odhodom na novo dirko, Dirko po Poljski, kjer si želi bolj prostih rok in več možnosti za ustvarjanje lastnega rezultata.
Tratnik z življenjsko sopotnico Uršo, ki mu stoji ob strani v dobrem in v slabem. "Brez nje tega intervjuja ne bi bilo, saj bi se verjetno že zdavnaj prenehal ukvarjati s kolesarstvom," je priznal.
Kaj ste si zaželeli po prihodu z Dirke po Franciji?
Oba z Uršo (dolgoletno parterico, op. a.), ki je na povabilo organizatorja v živo spremljala zadnjo etapo, sva si po prihodu iz Pariza zaželela žlikrofov. Moja nona jih dela ročno in zame so najboljši na svetu.
Primož Roglič se je z letošnje Dirke po Italiji vrnil povsem izmučen, kakšen davek je na vašem telesu terjala Dirka po Franciji, za mnoge kar dirka vseh dirk?
Počutim se dobro. Pretirane utrujenosti ne čutim, nisem izmučen. Sem pa imel nekaj težav med samo dirko, predvsem zaradi visokih temperatur …
Če Tour primerjam s svojo prvo tritedensko dirko, z Girom leta 2017, potem lahko rečem, da ni primerjav. Spomnim se, da sem po Giru kar naprej spal in nič ni bilo z mano, zdaj sem precej bolje. Ne prekipevam sicer od energije, nisem pa uničen. Možno, da tudi zato, ker sem dokaj pametno dirkal in da sem znal tudi prihraniti moči.
"Po Touru se počutim dobro. Pretirane utrujenosti ne čutim, nisem izmučen. Sem pa imel nekaj težav med samo dirko, predvsem zaradi visokih temperatur …"
Če kolesariš v vlogi pomočnika, lahko potem, ko opraviš svoje delo, voziš svoj zmeren tempo, medtem ko morajo biti kolesarji, ki lovijo dobro uvrstitev v skupni razvrstitvi, ves čas na preži, voziti morajo v ospredju, kjer neprestano poteka boj za pozicije, da o stopnji stresa, ki ga to prinaša, niti ne govorim.
V 18. etapi ste si ob padcu poškodovali levo nogo. Glede na to, da vas že čez nekaj dni čaka nastop na večetapni Dirki po Poljski (dirka se je začela včeraj, 3. avgusta), predvidevam, da je poškodba pod nadzorom.
Da, mislim, da se bo vse lepo uredilo. Ko se rana posuši, je sicer malo nadležno, ko pa se ogrejem, je bolje in nimam večjih težav. Najhuje je ponoči, ko ob stiku s podlago čutim bolečine.
Posledice padca v 18. etapi Dirke po Franciji so še vedno dobro vidne.
Pred odhodom na vaš prvi Tour ste dejali, da vas bo zadovoljila že uvrstitev v prvo deseterico. 3. mesto v 9. etapi je potemtakem precej več, kot ste – vsaj naglas – pričakovali?
Pred Tourom so mi vsi govorili, kako neizmerno zahtevna je ta dirka, tako da si niti nisem upal napovedati kakšnega odmevnejšega rezultata. Prva dva tedna na dirki nisem imel večjih težav, zadnji teden pa je bil – ko so se lovci na generalno uvrstitev udarili med seboj – kar nor. Od štarta do cilja alpskih etap je šlo na nož.
Vedel sem, da lahko dosežem dober rezultat, nisem pa vedel, ali bom v ekipi dobil priložnost. Na ravninskih etapah, kjer se je obetal ciljni šprint, se nisem kaj dosti trudil in iskal priložnosti, saj sem vedel, da bi s tem izgubil preveč energije. Upal sem samo, da bom dobil priložnost in proste roke. V prvih etapah sem pomagal Sonnyju Colbrelliju in Vincenzu Nibaliju, ko pa se je izkazalo, da se slednji ne bo potegoval za visoka mesta v generalni razvrstitvi, smo ostali dobili proste roke in mislim, da sem to dobro izkoristil.
Pobeg v 9. etapi je kronal s tretjim mestom, ki mu ogromno pomeni. "Morda nekomu, ki zmaguje serijsko, to ne pomeni veliko, Julianu Alaphilippu najbrž ne, meni pa pomeni ogromno. To je največji uspeh v moji karieri."
Koliko je v vaših očeh vredno 3. mesto na etapi Toura? Vemo, da v vseh športih štejejo prva tri mesta, v kolesarstvu pa je žal drugače. Po etapah razglasijo samo zmagovalca, šele na koncu dirke pridejo v ospredje vsa tri imena.
Res je, šteje samo zmaga, a meni tudi tretje mesto pomeni ogromno. Vsi slovenski kolesarji, ki so že odpeljali Tour, so mi po tej uvrstitvi poslali čestitke po SMS-sporočilu, saj vedo, kako težko je na taki dirki že samo priti v beg. Vsak se želi pokazati, boj je res velik.
Tudi zdaj po koncu Toura lahko rečem, da mi 3. mesto pomeni ogromno. Morda nekomu, ki zmaguje serijsko, to ne pomeni veliko, Julianu Alaphilippu najbrž ne, meni pa pomeni ogromno. To je največji uspeh v moji karieri.
Res je sicer, da za uvrstitev nisem dobil nobene nagrade, a tako je. Zdi pa se mi, da bi si tudi na etapah prvi trije zaslužili priznanje.
Odrezali ste si tudi kar lep kos televizijske pogače. Pogosto ste bili v prvem kadru neposrednega prenosa – bodisi zato, ker ste se spretno izognili padcu, ker ste vozili v ospredju, kjer ste bili med ubežniki, še posebej v zadnji etapi na Elizejskih poljanah v Parizu. Kaj je bil zadnji dan dirke vaš cilj? Da se pokažete ali pa ste imeli resne namene, da ustvarite izjemen rezultat? Znano je, da v Parizu zmagovalca odloči šprint glavnine.
Prvi razlog za pobeg so bile poškodbe, ki sem si jih nakopal v četrtkovi etapi. Na prstih sem dobesedno pridelal opekline, zaradi česar sem zelo težko uporabljal menjalnik. To je pomenilo, da sem se precej počasneje odzival kot sicer in zdelo se mi je, da se bom v begu, kjer je skupina manjša, lažje izognil morebitnemu padcu.
"Na zadnji etapi v Parizu sem se za beg odločil zato, ker sem želel izkoristiti vsaj en odstotek možnosti za zmago. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. V kolesarstvu smo doživeli že toliko presenečenj, da se splača izkoristiti prav vsako priložnost. Zavedal sem se, da je 99 odstotkov možnosti, da bo o zmagi odločal šprint glavnine, a želel sem izkoristiti preostali odstotek možnosti. Kot rečeno, ne veš, če ne poskusiš."
Drug razlog pa je ta, da bi imel v pobegu vsaj en odstotek možnosti za etapno zmago. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. V kolesarstvu smo doživeli že toliko presenečenj, da se splača izkoristiti prav vsako priložnost.
Zavedal sem se, da je 99 odstotkov možnosti, da bo o zmagi odločal šprint glavnine, a želel sem izkoristiti preostali odstotek možnosti. Kot rečeno, ne veš, če ne poskusiš.
Upal sem, da nam bo glavnina pustila več prednosti. Mislim, da je bilo vsem jasno, da je šlo za zelo močan pobeg.
Kakšen občutek je biti v begu na zaključku tako prestižne etape, ki je pred televizijske sprejemnike prikovala milijone ljubiteljev kolesarstva? Na družbenem omrežju Facebook ste zapisali, da ste imeli kurjo polt in solze v očeh.
Res je, bolj ko smo se približevali Elizejskim poljanam, bolj noro je bilo vzdušje. Tudi sončni zahod je naredil svoje, kar mrazilo me je …
Kako je videti zabava po dirki?
Po dirki smo se kar s kolesi zapeljali do hotela, imeli smo skupno večerjo, lahko smo povabili tudi svoja dekleta in žene, kar je bilo res super. Temu je sledila zabava, a se je nisem udeležil. Precej pozno je bilo vse skupaj …
"Bolj ko smo se približevali Elizejskim poljanam, bolj noro je bilo vzdušje. Tudi sončni zahod je naredil svoje, kar mrazilo me je …"
Glede na to, da je Dirka po Franciji najpomembnejša dirka na koledarju, pa menda v zakulisju ni tako prestižno, kot bi morda pomislili. Tudi namestitev je menda precej skromna …
Res je, v času Toura smo z ekipo prebivali v hotelih, ki so bili kar v redu, in v takih, ki so bili prava katastrofa. Še posebej v zadnjem tednu, ko je bilo najbolj vroče in smo bili najbolj utrujeni. Postelje so bile preozke, klime od nikoder. Ko sem šel spat, je kar teklo od mene.
Najslabšo namestitev smo imeli na prost dan. Še danes se spomnim, v tistem hotelu smo preživeli tri dni. Zunaj je bilo 40 stopinj Celzija, v sobi pa je bilo kot v savni. Bilo je tako malo prostora, da če sem želel odpreti kovček, sem ga moral najprej postaviti na posteljo, ker na tleh nikakor ni bilo dovolj prostora, in ga potem shraniti pod posteljo.
"V času Toura smo z ekipo prebivali smo v hotelih, ki so bili kar v redu, in v takih, ki so bili prava katastrofa. Še posebej v zadnjem tednu, ko je bilo najbolj vroče in smo bili najbolj utrujeni. Postelje so bile preozke, klime od nikoder. Ko sem šel spat, je kar teklo od mene ..."
Tour je znan tudi po neverjetnih navijačih, ki se že nekaj dni pred etapo zbirajo ob trasi. Ob zaključkih gorskih etap je vse skupaj videti precej zmedeno, kako ste vi videli ta del Toura?
Vesel sem, da se ob progi zbere toliko navijačev, to me res ponese, je pa nevarnost prav zato res velika. Mislim, da bi organizator moral dodatno poskrbeti za varnost, morda z namestitvijo ograj. Zdaj so jih postavili zadnji kilometer pred ciljem, ampak včasih bi jih bilo treba še več.
Sam takrat, ko ne dirkam na dolge klance in generalno uvrstitev, vozim bolj v ozadju in teh težav nimam, vem pa, da je vse precej enostavno za vodilne kolesarje, tudi napadi so na takem delu ceste praktično nemogoči. Lani je Nibali drago plačal (zapletel se je v trak fotoaparata enega od navijačev ob progi, padel in zaradi zloma ključnice moral predčasno zaključiti dirko, op. a.) in verjetno ni bil zadnji. Edino rešitev vidimo v postavitvi ograj. Navijačev ne moreš prepričati, da bodo stali na varni razdalji.
Tratnik pri letečem obisku zdravnika po padcu v 18. etapi Toura.
Ste sami že imeli bližnje srečanje z navijači?
Da, ravno na letošnjem Touru. Ko sem se približeval enemu od krožišč, je neka ženska za sekundo nepričakovano stopila na cesto. Bržkone zaradi prevelike gneče. Po nesreči sem jo zadel z roko. Gospa je padla po tleh, k sreči pa hujših posledic ni bilo.
Dirka po Franciji je res nekaj povsem drugega kot ostale dirke. Vsega je več kot na drugih dirkah – od navijačev, novinarjev in fotografov do zanimanja za dirko. Zagotovo si bom ta Tour zapomnil za vse življenje. Nanj sem sprva gledal s strahospoštovanjem, a se je izkazalo, da brez razloga, za nameček sem tudi dobro dirkal, pa tudi ekipnega dela sem veliko opravil.
Kaj ste prinesli s Toura? Kaj boste lahko pokazali zanamcem, ko jim boste pripovedovali o svojem krstnem Touru?
Shranil si bom dres, v katerem sem najpogosteje dirkal, in štartno številko, vsi udeleženci pa smo dobili tudi spominske ploščice z zemljevidom in traso dirke.
Dres, ki ga je na letošnjem Touru najpogosteje oblekel, bo skupaj s štartno številko dragocen spomin.
Veliki zmagovalec 106. Toura je bil mladi Kolumbijec Egan Bernal. Vas je to presenetilo? Kdo je bil vaš favorit pred začetkom dirke?
Vedel sem, da je Bernal odlično pripravljen, a sem bil vseeno prepričan, da bodo v Ineosu stavili na Gerainta Thomasa. Na koncu so verjetno ugotovili, da je Bernal močnejši. Računal sem tudi na Francoza Thibauta Pinota (ki je zaradi poškodbe odstopil v 19. etapi, op. a.), medtem ko me je Alaphilippe definitivno presenetil.
"Vedel sem, da je Bernal (na fotografiji) odlično pripravljen, a sem bil vseeno prepričan, da bodo v Ineosu stavili na Gerainta Thomasa."
Ste si leta 2011, ko ste se v ekipi svetovne serije Quickstep zaradi prehranskih težav znašli na najnižji točki vaše kolesarske kariere, mislili, da boste osem let pozneje spet dirkali v ekipi World Toura, da boste nastopili na Touru, dosegli svojo prvo etapno zmago na dirki svetovne serije (prolog Dirke po Romandiji)?
Niti ne, že lani sem dobro dirkal, skoraj na vsaki dirki sem se uvrstil med prve tri, s to razliko, da je šlo za dirke nižje kategorije. Letošnja sezona pa je še boljša – zmagal sem na prologu Dirke po Romandiji in tam premagal tudi Primoža Rogliča, ki je v mojih očeh eden najboljših kolesarjev na svetu. To je bil dober pokazatelj, da sem na dobri poti.
Največji zvezdnik vaše ekipe Nibali z novo sezono odhaja v ekipo Trek. Bi se Roglič lepo podal v vašo ekipo?
Seveda, ne vem pa, kako se bo sam odločil. V ekipi Jumbo-Visma ima pogodbo še drugo leto, ne vem, kako bo, če se ekipi pridruži tudi Tom Dumoulin. Verjamem, da se bo Primož pravilno odločil.
Pomembno je le to, da je kolesar v ekipi, za katero se odloči, srečen.
V kateri ekipi ste vi spet občutili srečo?
V ekipi CCC, tam smo bili res krasna ekipa. Z vsemi sem se odlično razumel, s šefom, športnimi direktorji, maserji, mehaniki, kolesarji … Tudi če nisem dosegel dobrih rezultatov, sem se v ekipi dobro počutil. Z veseljem sem hodil na dirke. To je bil prelomni trenutek v moji karieri – s fanti smo še vedno v odličnih odnosih.
Ne vem, kako bi bilo, če bi že prej kazalo, da se bo ekipa ohranila (združila se je z ekipo BMC in napredovala v ekipo WorldTour). Morda bi ostal tam. Ne vem. Ko se je avgusta 2018 izkazalo, da bo prišlo do združitve ekip CCC in BMC, sem že podpisal pogodbo z Bahrain Merido. Nisem pa si upal čakati …
"V ekipi Quickstep sem stoodstotno izvajal vse, kar so mi rekli, nisem pa poslušal svojega telesa. Zdaj je drugače, če mi kdo reče nekaj, za kar vem, da ni dobro zame, tega seveda ne bom storil."
Čakali ste že leta 2013, ko ste računali, da boste podaljšali sodelovanje z ekipo World Toura Quickstep.
Da, računal sem, da se bom vrnil, zato se sploh z nikomer nisem dogovarjal. Potem pa so mi samo sporočili, da imajo polno ekipo – pridružili so se jim Mark Cavendish, Tony Martin ... In zame tako ni bilo prostora.
Lani sem šel bolj "na ziher", da se čimprej dogovorim in vrnem v WorldTour. Pri ekipi CCC so to razumeli.
V Bahrain Meridi so najbrž seznanjeni z vašo zgodovino, npr. s težavami, ki ste jih zaradi zaukazanega hujšanja imeli v ekipi Quickstep. Zdaj precej bolj poznate svoje telo kot pri 20 letih, ko ste se pridružili Quicksteepu, in niste samo izvajalec navodil ali izvrševalec ukazov.
Seveda, takrat sem stoodstotno izvajal vse, kar so mi rekli, nisem pa poslušal svojega telesa. Zdaj je drugače, če mi kdo reče nekaj, za kar vem, da ni dobro zame, tega seveda ne bom storil.
V preteklosti me je najbolj zdelala prehrana – zdravnik je zahteval, da svojo težo znižam na največ 60 kg (na prvem pripravljalnem kampu sem jih imel 64 kg in skoraj nič maščobe), kar sem skušal doseči ne glede na to, da sem se zato slabo počutil. Danes tega ne bi več storil. Če vem, da mi nekaj prija, bom to pojedel, na koncu je važno samo to, da si dober in imaš rezultate.
Takrat se mi je potem vse sesulo.
Mislim, da moje telo potrebuje vsega po malem. Če imaš normalne obroke in ješ zdravo hrano, ne moreš zgrešiti. Če sem lačen, jem več, in če nisem, jem manj – ne oziram se na kalorije, to prinaša preveč stresa.
"V ekipi sem takoj povedal, da ne želim, da se kdo vmešava v mojo prehrano."
Verjetno danes precej bolj zaupate svojim občutkom.
Seveda, že lani sem v ekipi povedal, da ne želim, da se kdo vmešava v mojo prehrano. Na dirki nas pogosto tehtajo in merijo maščobe – povedal sem, da ne želim, da se kdo vmešava v to, da imam na primer na začetku leta preveč maščobe.
Mislim, da vsak profesionalni kolesar, predvsem bolj izkušeni, najbolje ve, kaj mu ustreza in kaj ne. Če pa je mlad, pa sploh – pri 20 letih se telo še razvija. Poglejmo samo Petra Sagana. Pri 20 letih je bil zelo suh, danes ima vsaj 10 kilogramov več, ima več mišic in je sposoben proizvajati več moči.
Kako blizu ste bili temu, da že leta 2012 kolo postavite v kot?
Leta 2012 sem se vrnil v Rog …
… kjer ste menda dirkali zastonj.
Res je. Potem se mi ni uspelo vrniti v Quickstep in edina ponudba, ki sem jo dobil, je bila ponudba kontinentalne ekipe Tirol Cycling team. Odločil sem se, da poskusim, a je bilo v ekipi še slabše kot prej in vse skupaj me je minevalo. Večkrat sem bil tudi udeležen v padcih, v Istri sem celo priletel skozi šipo avtomobila. Nisem se mogel sestaviti in mislil sem, da je konec.
"Z Uršo sva skupaj že od leta 2009."
Sta bila takrat z Uršo že par?
Da, skupaj sva že od leta 2009. Brez nje se danes sploh ne bi pogovarjali o mojem kolesarstvu, ker ga verjetno več ne bi bilo.
Skratka, spomnim se, da sem leta 2013 preklical vse slovenske klube, če je kje kakšno mesto zame, tudi v avstrijskih klubih me nihče ni hotel, nakar se je Dejan Bajt, moj someščan iz Idrije, ki je o meni imel dobro mnenje, v Avstriji pri Amplatzu BMC pozanimal, če bi me želeli. Tudi tam sem sprva dirkal brez plače, plačilo je bilo zgolj po učinku.
Z Uršo sva se takrat odločila, da poskusim še enkrat – če mi uspe, mi uspe in izkazalo se je za zadetek v polno.
Prišel sem v majhno ekipo, nismo sicer dirkali na velikih dirkah, predvsem v avstrijskem pokalu, kjer dirke niti nimajo kategorizacije, in dobro mi je šlo. Dosegal sem prva ali druga mesta, začel sem prevzemati majice vodilnega in počasi sem pozabil na vse, kar se mi je zgodilo v preteklosti. Začel sem se postavljati na noge … iz ničle. Tudi ekipi je šlo vedno bolje, tudi oprema se nam je izboljševala.
"Počasi sem pozabil na vse, kar se mi je zgodilo v preteklosti. Začel sem se postavljati na noge … iz ničle."
Zdi se mi, da mi je to, da sem začel graditi z ničle in da se nisem obremenjeval s tem, da sem dirkal na tako nizki ravni, pomagalo, da sem se povsem prenovil.
Verjetno predvsem zaradi odličnega vzdušja v ekipi, z užitkom sem hodil na dirke. Zraven je bil še Dejan, pa Ajdi Bajc, še en Slovak – bili smo kot ena velika družina. Tudi s šefom sem se dobro razumel. Bil je velik gurman – če se mu je zdelo, da je v hotelu hrana slaba, nas je peljal na večerjo v restavracijo.
Takrat sem spet začel uživati v kolesarstvu. S tem ko je ekipa napredovala, smo se začeli udeleževati dirk višje ravni in potem se je krivulja spet obrnila navzgor.
V zadnji sezoni pri ekipi Amplatz leta 2016 sem postal še državni prvak v cestni vožnji in sezona je bila, razen padca spomladi, kjer sem si zlomil komolec, odlična.
Leta 2016 je bil Tratnik na dirki Po Sloveniji najboljši hribolazec.
Takrat so me kontaktirali iz ekipe CCC in hitro smo se dogovorili za sodelovanje. Še bolj kot v ekipo World Toura sem si želel v prokontinentalno ekipo, saj sem se hotel vrniti postopoma. Mislim, da sem zadel v polno. Začel sem z najnižje točke in danes sem spet v ekipi World Toura – vmes pa sem si ustvaril zelo močne temelje.
Prej ste omenili, da sta se z Uršo dogovorila, da poskusite še enkrat – kaj bi bil rezervni načrt? Ste vedeli, da boste nesrečni, če ne poskusite še enkrat?
Nisem ga imel, nisem se še želel posloviti. Dobil sem še eno priložnost in dobro sem jo izkoristil.
Bilo pa je res težko. Pestile so me prehranske težave in res sem potreboval nekoga, ki bi se mi pomagal izviti iz tega. Takrat sem delal tudi s psihologom. Ves čas sem trdno verjel v to, da sem bom vrnil. Poskušal sem in poskušal. Sva poskušala (pogleda Uršo, op. a.). Danes se mi ves trud poplačuje, saj sem se iz preteklih napak ogromno naučil. Povsem drugače gledam na kolesarstvo. Res je, da je to moja služba, a ni najpomembnejša stvar na svetu. Če zunaj lije, ne bom za vsako ceno rinil ven na kolo, ampak bom raje počakal na drugo priložnost.
Bi rekli, da delujete bolj po zdravi pameti?
Res je. Včasih grem tudi raje bolj zgodaj na kolo, da dan lahko izkoristim še za kaj drugega.
Lani je postal državni prvak v kronometru.
So to vašo modrost in izkušnje spoznali tudi v ekipi, v smislu, da svetujete mlajšim kolesarjem? Se zavedajo te vrednosti?
Ne vem, je pa zanimivo, da si na pripravah sobo vedno delim z enim od mladih kolesarjev. Svetoval sem že komu, da v življenju nista pomembna samo kolo in pregledovanje dokumentov o treningih, naj počnejo še kaj drugega.
Zase vem, da danes ne bi več mogel tako živeti. Odprlo bi mi glavo … Ugotovil sem, da pod stresom ne morem dobro dirkati, če sem sproščen, pa lahko.
Tega sem se naučil z leti, negativizem me sploh več ne vrže s tira. Tudi če mi na dirki ne gre, si rečem, treniral sem, opravil sem vse treninge, če mi danes ne gre, mi bo šlo jutri. Ne vznemirjam se več.
Ste pa se?
O, seveda, kar naprej. Če nisem bil dober, sem si mislil, da bi moral več trenirati, in sem … krvno sliko sem imel obupno. Verjetno bi mogel za teden dni v bolnišnico, ne pa na dirko. Hematokrit sem imel nižji od 35, tako sem se uničil s prehrano. Imel sem 57 kg, pred letošnjim Tourom sem jih imel 10 več in sem precej bolj zadovoljen.
Vas poleg kolesa še kaj veseli?
Zelo rad kuham. Res zelo rad. Kuham vse in z Uršo sva se tudi že prepirala o tem, kdo bo kuhal.
Ste z mislimi že pri drugi karieri?
Niti ne, vem pa, da bi zelo rad delal z mladimi do 23 let, kar je po moji oceni najtežje obdobje. Marsikdo takrat odneha, še posebej, če ima slabo sezono. Rad bi jim dal smernice.
Druga želja pa je, da bi bil svetovalec za kronometre – vse World Tour ekipe jih imajo, ne bi pa rad bil športni direktor, raje bi bil več doma. Želel bi si imeti tudi športni bar, v katerem bi ljudje spremljali športne dogodke.
A za to je še prezgodaj. Še vedno sem povsem osredotočen na kolesarstvo in vem, da se bo na koncu vse dobro izteklo.
Menda z mladimi delate že zdaj.
Res je, Simonu Čibeju iz Idrije, ki dirka za ekipo Meblo, pomagam pri programu treningov. To mi je v veselje.
Za vami je zelo naporna sezona. Vključno z dirkami, ki jih še imate na koledarju, boste imeli skoraj 90 dirkalnih dni. Čaka vas še nastop na svetovnem prvenstvu, dve dirki v Italiji, na Hrvaškem … Koliko sploh imate vpliva na svoj urnik?
Letos ne kaj dosti, porabili so me res za vse. Po eni strani mi je to všeč, saj sem spoznaval, kaj mi sploh ustreza, za prihodnje leto pa bom skušal bolj vplivati na svoj koledar. Rad bi imel bolj načrtovan program – to pomeni, da bi pred glavnimi cilji imel pripravljalno obdobje in potem nekaj prostih dneh in tako naprej.
Na letošnjem državnem prvenstvu je zasedel 11. mesto.
Kakšne načrte imate na Dirki po Poljski?
Upam, da bom imel tudi tam proste roke, rad bi dirkal za svoj rezultat. Sicer nimam nobenih težav s tem, da sem pomočnik, bi pa rad več priložnosti. Upam, da bom po 3. mestu in dobrih predstavah na Touru dobil kakšno dodatno možnost.
Še vedno mislim, da lahko pokažem več. Morda bi moral sam večkrat izpostaviti, katere etape mislim, da bi lahko dobro odpeljal, a je po drugi strani bolje, da prej ustvarim dobro podlago, na kateri bom gradil v prihodnje.
Če se bom dobro počutil, bom skušal tudi na Poljskem loviti etapno zmago. Sploh če je res, da so vse ostale dirke, potem ko enkrat okusiš Tour, lažje (smeh, op. a.).
2