Matej Mohorič
Primož Roglič
Tadej Pogačar
Tour de France
Ponedeljek, 21. 9. 2020, 4.00
2 leti, 5 mesecev
Komentar po zgodovinski Dirki po Franciji
"Neposlušni" Pogačar z razlogom
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
20
Primož Roglič in Tadej Pogačar sta uprizorila spektakel. Na koncu se je skupne zmage veselil mlajši Pogačar, Roglič pa se je moral zadovoljiti z drugim mestom.
Tadej Pogačar in Primož Roglič sta v zadnjih treh tednih v deželi galskih petelinov na sloviti Dirki po Franciji priredila spektakel, o katerem so govorili in še govorijo povsod po svetu. Pokazala sta, da sta športnika z veliko začetnico. Mlajši s tem, da je neusmiljeno napadal in z izjemno vožnjo v kronometru osvojil "Rogličevo" rumeno majico, nekdanji skakalec pa med drugim z izredno osredotočenostjo in dejstvom, da je s pokončno držo rojaku športno priznal poraz. Da ima tako majhna Slovenija na prvih dveh mestih dirke vseh dirk dva kolesarja, je uspeh brez primere. In lahko se že veselimo njunih naslednjih epskih dvobojev.
V športu večkrat govorimo, da so presenečenja mogoča in ta naredijo spektakel še toliko večji. Nič drugače ni bilo na Tour de France. Primož Roglič je prišel v Francijo z enim samim ciljem: v Pariz pripeljati v rumeni majici. Tadej Pogačar je pripotoval na start v Nico utrditi znanje, ki ga je pridobil lani na Vuelti.
Ko je nepričakovano izgubil kar 1:20 v ravninski sedmi etapi, se je pravi šov šele začel. Čeprav mu je športni direktor pri UAE Emirates Allan Peiper govoril, naj kljub zaostanku ne napada in še nekoliko počaka, ga Pogačar ni poslušal. Čutil se je močnega in šel brezkompromisno v napad. Začutil je, da lahko naredi nekaj več. Prav z "neposlušnostjo" je pokazal, kako velik šampion je in kako verjame v svoje sposobnosti. Poteza, ki si jo upajo in so jo zmožni narediti le šampioni. Od takrat je bil v gorskih etapah najbolj aktiven. Kolesaril je svojo dirko in pri tekmecih sejal paniko.
Prav zaradi njega so se kapetani ekip večkrat znašli sami v ospredju in posledično je Roglič v deveti etapi že prišel do rumene majice, kar pred tem ni uspelo še nobenemu Slovencu.
Praktično ni bilo dneva v gorah, kjer Pogačar ne bi poskušal in s tem vnašal nemir. Sicer je bilo videti, da imajo pri Jumbo-Vismi vse pod nadzorom. Delovali so kot utečena lokomotiva, a so imeli pri Pogačarjevemu UAE Emirates poseben načrt za usodni napad. Zavedali so se, da morajo izbrati drugačno taktiko. Mnogi so izpostavljali, da je videti tako, kot da je Pogačar del zasedbe Jubmo-Visme, ker se je med etapami držal Rogličevih, le da je bil v drugačni opravi. Očitno so vse stavili na zaključni kronometer, do katerega je skušal Pogačar priti s čim manjšim zaostankom.
Treniraj kot Tadej Pogačar
"Primož je videti suveren. Če ne bo imel slabega dneva, lahko pripelje rumeno majico do Pariza. Če se ne izgubi v preveč zaostanka, se lahko na kronometru zgodi marsikaj. Lahko izgubiš veliko, lahko pridobiš," je med dirko dejal Pogi in zadel žebljico na glavico, kar zadeva vožnjo na čas.
V veliko pomoč mu je bil Jan Polanc, ki ga je pred tem večkrat reševal, potem ko je imel številne težave s kolesom. Prav tako je pomagal pri narekovanju tempa, da so nekateri ključni tekmeci odpadli. Jasno pa je bilo, da bo moral Tadej zaključni udarec zadati povsem sam.
S pomočjo moštvenih kolegov je preučil 36,2 kilometra dolgo traso kronometra do potankosti. Poznal je vsak meter, vsako luknjo, kar mu je dalo dodatno moč pri napadu na skupno zmago. Napadu, o katerem govori in se mu klanja ves svet. Napad, ki je mnoge Slovence spravil v nelagoden položaj. Praktično vsi, tudi Tadej je po četrtkovi zadnji kraljevski etapi pogledoval le še proti drugemu mestu, so pričakovali, da bo Roglič pripeljal do Pariza v rumeni majici. A je počilo tako močno, kot bi komet zadel Zemljo. Šokirani so bili vsi. Čustva so prišla na plan. Nenavadno je bilo.
Slovenija je žalovala z Rogličem, čeprav je Pogačar postal veliki zmagovalec. Nekateri so celo potočili solze, strokovnjaki ostali brez besed. Bil je šok vseh šokov. Primož ima namreč pri navijačih ogromno simpatij. Ljudski človek je. V Sloveniji je povzdignil kolesarstvo na povsem novo raven. Slovenke in Slovenci so dihali z njim na lanskem Giru, ko se mu zaradi vseh težav ni izšlo. Na Vuelti, ki jo je osvojil ... Vse je kazalo v nadaljevanje pravljice nekdanjega skakalca, ki premika meje nemogočega. Leta 2013 je šele konkretneje vstopil v kolesarski svet in v sedmih letih spisal toliko lepih zgodb. Postal je spoštovanja vreden športnik, ki ga cenijo prav vsi. Tudi ljubitelji kolesarstva iz drugih držav so mu privoščili zmago in hkrati sočustvovali z njim, ko so se mu po uri sobotne vožnje sanje razblinile v prah. A je to šport, zmagovalec pa je lahko le eden.
Zato pa je po porazu ponovno dokazal, da je športnik v pravem pomenu besede. Z dvignjeno glavo je šel takoj čestitat Pogačarju, pa čeprav mu je bilo pri srcu izjemno težko.
Hkrati je treba dodati, da se je šele štiri dni pred začetkom Toura odločil za nastop, potem ko je v avgustu padel na kriteriju Dauphine. Njegova udeležba je bila pod velikim vprašajem. Nikoli ni spregovoril o tem, kakšne posledice je dejansko čutil. S "poker obrazom" je kolesaril, bil v izjavah zadržan, da ni mogel nihče vedeti, kako se njegovo telo počuti. Prav na kronometru pa je pokazal čustva, kot jih imamo prav vsi, in s tem pridobil nove privržence. S solznimi očmi in bledim obrazom je končal preizkušnjo v kronometru. Dal je vse od sebe, a ostal brez nagrade, od katere je bil oddaljen le še en dan. Kar enajst dni je bil v rumeni barvi, prestal pasti devetnajstih etap, nato pa v enourni vožnji skozi pekel in izjemnem Pogačarjevem preobratu, v katerem je vsem zastal dih, ostal brez vsega.
Čeprav bo še nekaj časa čutil grenkobo, je jasno, da ne bo odnehal. Primož je športnik, ki ga naprej ženejo le največji dosežki. Istih napak ne ponovi, zato lahko pričakujemo, da bo zagotovo skušal na tritedenski francoski dirki udariti še enkrat. In ne pozabimo, Primož je na vseh Grand Tourih stal na odru za zmagovalce. Vuelto je osvojil, na Touru je bil zdaj drugi, lani na Giru tretji.
Tour nista bila le Pogačar in Roglič. Tour so bili tudi Polanc, Mezgec in Mohorič.
Če smo se že dotaknili velike pomoči Jana Polanca v dresu UAE Emirates, je treba izpostaviti izjemno delo tudi preostalih dveh slovenskih kolesarjev na Touru. Matej Mohorič se je pri Bahrain McLarnu povsem podredil in pomagal Mikelu Landi. Garal je zanj, zato ni imel manevrskega prostora za morebitne napade za etapno zmago. S tem je ponovno dokazal, kako koristen ekipni kolesar je in takšne tekmovalce si želi imeti prav vsako moštvo.
Tu je še Luka Mezgec. Ali se še spomnite, kako je lani na Vuelti grdo padel in nekaj časa praktično ni mogel hoditi? Vsega leto za tem je na zanj premiernem Touru pokazal, da je med najboljšimi sprinterji na svetu. Kar dvakrat je bil drugi. Ni bil daleč od zgodovinske etapne zmage na največjem kolesarskem spektaklu.
Vsa trojka si zasluži vse pohvale, saj so tudi oni opravili svoj del posla na najboljši mogoč način.
A Slovenija slavi. Slavi dvojno zmago, slavi Tadeja Pogačarja, ki je z zlatimi črkami spisal posebno poglavje v zgodovini naše male države. Z nekompromisnim dirkanjem, s katerim je navduševal v vseh treh tednih, je soj žarometov usmeril nase. Privrženci kolesarstva so bili navdušeni nad tem, ko je v klancih razbijal tekmečeve ekipe in etape naredil razburljive. Napadal je kot Napoleon. Neustrašen, agresiven, takten, brezkompromisen … so le nekateri pridevniki, ki ga opisujejo.
S skupno zmago, osvojeno pikčasto majico za najboljšega na gorskih ciljih in belo majico za najboljšega mladega kolesarja si je prikolesaril najlepše mogoče darilo za 22. rojstni dan, ki ga praznuje prav danes. Dosežek, ki ima najverjetneje največjo širino v zgodovini slovenskega športa. Vendarle gre za globalen šport z izjemno mednarodno veljavo. Tour de France je v kolesarskem svetu celo nad olimpijskimi igrami, zato je uspeh kolesarja iz Klanca pri Komendi še toliko večji.
Svet je v času novega koronavirusa čakal spektakel, svet je dobil spektakel. In ni moglo biti lepše, kot da sta ga krojila Slovenca, ki sta naši državi naredila največjo mogočo reklamo. Pa smo spet pri tem, da so športniki tisti, ki v največji meri ponesejo ime Slovenije v svet. Nevedni so se spraševali in čudili, kako je mogoče, da ima država z vsega dvema milijonoma prebivalcev najboljša kolesarja na dirki. Na svetu! Prav nič nenavadnega ne bi bilo, če bosta tudi na prihodnji izvedbi dirke vseh dirk povsem v ospredju. Mi pa lahko ob tem rečemo le, naj slovenska kolesarska pravljica še traja ...
<
20