Druga kariera
Nedelja, 31. 8. 2025, 4.00
11 ur, 44 minut
Druga kariera (427.): dr. Borut Fonda
Borut Fonda, nekdanji kolesar, ki je ljubezen do športa in tehnične perfekcije pretopil v uspešen posel
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,39
Gost rubrike Druga kariera je dr. Borut Fonda, nekdanji gorski kolesar, ki je danes eden bolj cenjenih in prepoznavnih biomehanikov kolesarjenja na svetu. Med drugim sodeluje tudi s štirikratnim zmagovalcem Dirke po Franciji Tadejem Pogačarjem.
"Veliko ljudi pride k meni šele takrat, ko imajo določeno težavo, čeprav bi moral biti bike fitting predvsem preventiva. Največ mi pomeni, ko lahko skupaj poiščemo vzroke in jih odpravimo. Pogosto se izkaže, da razmišljanje izven okvirjev in preizkušanje nekonvencionalnih metod prinašata najboljše rezultate. Na to sem najbolj ponosen," pravi gost rubrike Druga kariera dr. Borut Fonda, nekdanji smučar in gorski kolesar ter doktor športnih znanosti, ki je svojo ljubezen do športa znal pretopiti v uspešen posel. Dejstvo, da mu Tadej Pogačar zaupa nastavitve na svojem kolesu, pove več kot dovolj.
Sedemintridesetletni Borut Fonda je človek, ki ga je težko opisati v nekaj besedah in mu pripisati le eno vlogo. Kot nekdanji smučar in gorski kolesar je znal na šport pogledati tudi skozi znanstveno prizmo. Po diplomi iz kondicijskega treniranja na Fakulteti za šport in magisteriju iz aplikativne kineziologije je na Univerzi v Birminghamu doktoriral s področja biomehanike, motorične kontrole in ergonomije med kolesarjenjem. Že leta 2009 je začel nabirati prve izkušnje na področju bike-fittinga (strokovnega postopka prilagajanja kolesa posamezniku, s katerim se doseže optimalna kombinacija udobja, učinkovitosti in preprečevanja poškodb) ter snovati lastne inovacije v kolesarstvu.
Od leta 2019 deluje v laboratoriju v Radovljici, kjer v okviru svojega podjetja Absolute Black povezuje teorijo in prakso ter sodeluje z vrhunskimi in rekreativnimi kolesarji, med drugimi s številnimi Slovenci iz svetovne serije, tudi s prvim kolesarjem sveta Tadejem Pogačarjem. Ob tem ostaja povezan z akademskim okoljem – na Fakulteti za vede o zdravju v Izoli na magistrskem programu kineziologije predava predmet Celoviti pristopi k tekmovalnemu športu.
Še vedno kolesari, čeprav še zdaleč ne toliko, kot bi si želel. V Kolesarskem klubu Završnica, kjer je začel svojo kolesarsko pot, zdaj znanje prenaša na mlajše rodove. Preizkuša se tudi v trail tekih. Ob vsem tem pa je predvsem mož in oče dveh sinov, starih šest in devet let. Eden se je podal v kolesarske vode, drugi pa se navdušuje nad plezanjem.
INTERVJU: dr. Borut Fonda
Od smučanja do kolesarstva
V otroštvu ste se ukvarjali s smučanjem, v mladosti pa zelo zavzeto z gorskim kolesarstvom. Kako ste iz smuči presedlali na kolo?
Smučati sem začel pri štirih letih. Ker je smučala starejša sestra, sem moral seveda tudi jaz (smeh, op. p.). Alpsko smučanje sem treniral deset let in za tiste čase dosegel dokaj spodobno raven. Potem pa sem imel dovolj zgodnjih jutranjih vstajanj in prenašanja količkov ter motorke – kot eden redkih fantov v skupini sem vedno znova pristal pri težjih opravilih. Na neki točki sem se smučanja preprosto naveličal. In zanimivo, niti ura ni minila, pa sem se že znašel v kolesarstvu.
"Bil sem prepričan, da bom pristal na cestnem kolesu. A naključje je hotelo drugače: ravno takrat je bil v trgovini tudi predsednik Gorskokolesarskega kluba Završnica in me povabil v klub. Tako se je vse začelo."
Že kot smučar sem v sklopu suhih treningov veliko kolesaril, tako da mi je bil šport poznan. V tistih letih sem se tudi že udeležil nekaj gorskokolesarskih tekem. Ko sem dokončno sklenil, da smučanje končam, sem se odločil vpisati v kolesarski klub. Stopil sem do lokalnega prodajalca koles in ga vprašal, če ima kontakt Kolesarskega kluba Sava Kranj. Bil sem namreč prepričan, da bom pristal na cestnem kolesu. A naključje je hotelo drugače: ravno takrat je bil v trgovini tudi predsednik Gorskokolesarskega kluba Završnica in me povabil v klub. Tako se je vse začelo.
Če bi imeli znanja o športu in različnih optimizacijah, ki jih premorete danes, mislite, da bi vam bilo v času športne kariere kaj lažje?
Če se ozrem nazaj, lahko rečem, da v mlajših kategorijah ne bi spremenil ničesar, imeli smo se super, v mladinskih kategorijah pa bi verjetno marsikaj storil drugače. A treba je priznati, če bi moji trenerji že takrat imeli znanja, ki ga ima stroka danes, bi vsi trenirali drugače, kar pa zadeva sam rezultatski izplen, bi se verjetno zame končalo enako, kot se je.
Dejstvo je, da temelja, ki ga pridobiš s samo genetiko, ne moreš spremeniti, sam pa se zavedam, da v sebi nimam motorja, kot ga imajo fantje, ki se uspejo prebiti v svetovni vrh. Morda bi dosegel kakšno boljšo uvrstitev, bistveno pa se zame ne bi kaj dosti spremenilo.
"Vse je bilo podrejeno temu, da sem lahko treniral. Potem pa z odraščanjem začneš spoznavati realnost, vidiš, kam dejansko sodiš, in ugotoviš, da obstajajo tudi druge poti, druge kariere. Sem pa že takrat iskal načine, kako priti čim bližje tehnični perfekciji ..."
Danes ste vrhunski strokovnjak na področju kolesarstva. Ste v mladosti sanjali predvsem o tem, da boste vrhunski športnik?
Seveda, to je bil od nekdaj moj cilj, druge opcije sploh ni bilo. Vse je bilo podrejeno temu, da sem lahko treniral. Potem pa z odraščanjem začneš spoznavati realnost, vidiš, kam dejansko sodiš, in ugotoviš, da obstajajo tudi druge poti, druge kariere. Sem pa že takrat iskal načine, kako priti čim bližje tehnični perfekciji.… To je bilo pri meni prisotno od nekdaj, le da se tega takrat še nisem zavedal.
S kolesa v laboratorij
Koliko ste bili stari, ko ste ugotovili, da vaše sanje o karieri vrhunskega športnika niso dosegljive?
Mislim, da sem bil star 23 let. Pri 22 letih sem se poškodoval. Šlo je za poškodbo kolena zaradi napake pri nastavitvi kolesa, kar je zahtevalo nekaj tednov rehabilitacije. Takrat sem bil že študent na Fakulteti za šport in sem čas, ko nisem mogel trenirati, izkoristil za študij.
Rekel sem si, da bom poskusil opraviti čim več izpitov, da bom kasneje imel več časa za trening. Ravno v tem obdobju sem spoznal svojega bodočega mentorja dr. Nejca Šarabona, ki me je vpeljal v raziskovalni svet. V meni je prepoznal potencial ter začel svoj čas in energijo vlagati vame.
In ko sem saniral poškodbo, sem se znašel v precepu – ali naj vztrajam v športu ali pa se odločim za akademsko sfero. Po tehtnem premisleku sem izbral zadnje. Odločitev ni bila lahka, je pa prinesla nek nov zagon. Ko sem dobil raziskovalno podporo, je bilo vprašanje samo še, kaj me zanima. In odgovor je bil jasen, zanimalo me je točno to, čemur sem se potem tudi posvetil.
"Mislim, da smo se ob pravem času znašli na pravem mestu, s pravo tehnologijo in zato smo precej hitro postali številka ena na svetu. Ravno zaradi tehnologije in pristopa."
Kaj so bili vaši prvi koraki pri tipanju terena, pri iskanju svojega mesta pod soncem v svetu kolesarske znanosti?
Moj mentor, dr. Nejc Šarabon, mi je rekel: "Vse se začne s pregledom literature." In res, ne gre tako, da greš v laboratorij in začneš, najprej moraš pregledati čim več literature. In pokazalo se je, da je literatura s področja biomehanike raziskovalno dokaj šibka.
Vse raziskave so bile stare vsaj deset let, v tem času pa se je tehnologija zelo izboljšala. Tako smo identificirali velik manko v znanosti – manjkale so sodobne raziskave o meritvah sil na pedalih. To pomeni: kakšna je sila pri pritisku na pedal in v kakšno smer se ta sila prenaša med kolesarjenjem. V preteklosti so sicer to že poskušali meriti, a so bili računalniki takrat prešibki, da bi lahko podatke obdelali sproti. Danes pa to ni več ovira.
S pomočjo dr. Šarabona, podjetja Znanost v prakso (S2P) in inženirjev ter z nekaj evropskimi sredstvi smo začeli razvijati in razvili pedala, ki take raziskave omogočajo. Opravljali smo številne raziskave. Od samega bike fittinga in nastavitev do raziskav različnih manipulacij opreme. Testirali smo širok spekter modifikacij in opravili res veliko raziskav.
"V bistvu sem začel tako, da sem vzel telefon, poklical vse kolesarje, ki sem jih poznal, ter jih vabil tudi prek trenerjev in družbenih omrežij."
Dragoceno nabiranje izkušenj
Se spomnite trenutka, ko ste vso to teorijo prvič spravili v prakso? Kdaj ste opravili prvi bike fitting za stranko?
Da, ravno pred kratkim me je na to spomnila objava na družbenih omrežjih. Bilo je leta 2009. Takrat je moj sodelavec Aleš Suhadolnik – danes zelo uveljavljen triatlonski trener – k meni pripeljal svoje dekle. Na kolesu ji je bilo vse neudobno, ves čas jo je bolelo. Rekel je: "Ti to znaš, raziskuješ, poskusi pomagati."
Na začetku je šlo predvsem za nabiranje izkušenj. Tudi sam razvoj pedal je zahteval informacije iz prakse. Če želiš izdelati produkt za uveljavljene bike fitterje, potem potrebuješ razumevanje celotnega procesa – od workflowa do uporabniškega vmesnika. Takrat smo potem začeli ponujati storitve in moram reči, da je vse skupaj zelo hitro razširilo.
Mislim, da smo se ob pravem času znašli na pravem mestu, s pravo tehnologijo in zato smo precej hitro postali številka ena na svetu. Ravno zaradi tehnologije in pristopa.
"Okoli 90 odstotkov mojih strank predstavljajo rekreativci, prihajajo pa tudi licencirani tekmovalci, med njimi še vedno skoraj večina slovenskih kolesarjev iz ekip World Tour."
V bistvu sem začel tako, da sem vzel telefon, poklical vse kolesarje, ki sem jih poznal, ter jih vabil tudi prek trenerjev in družbenih omrežij. Takrat smo delali na Inštitutu Jožef Stefan, ker smo potrebovali kamere, ki jih sami – to je bilo leta 2010, 2011 – še nismo imeli. Vse smo delali brezplačno, zgolj zato, da smo ustvarili bazo podatkov in nabirali izkušnje.
Leta 2010 smo znotraj podjetja S2P zagnali laboratorij v Tehnološkem parku Ljubljana in začeli storitev tudi komercialno tržiti. To pomeni, da smo produkt razvili do točke, ko smo lahko ponudili storitev z repom in glavo. Stvari so se dobro prijele, dograjevale, vsak mesec je bilo nekaj novega in tako se praktično razvija še danes.
Razvoj novih kolesarskih čevljev za Tadeja Pogačarja
Znani ste tudi po kolesarskih inovacijah. Lahko razkrijete, ali pripravljate kaj novega?
V sklopu podjetja Absolute Black imamo trenutno skoraj sto patentov, od tega dva dokaj sveža. Eden je bil pravkar sprejet – gre za senzorje na pedalih, ki kolesarja učijo, kako pedalirati bolj učinkovito. Produkt še ni na trgu, smo pa na dobri poti. Drugi patent pa za zdaj še ostaja skrivnost.
Je pa ogromno individualnih razvojnih projektov za posamezne kolesarje. Eden od zadnjih je razvoj novih kolesarskih čevljev za Tadeja Pogačarja, ki poteka v sodelovanju z njegovim partnerjem DMT. Gre za pristop, ki združuje inženiring in biomehaniko – prav to, s čimer se jaz ukvarjam.
"Je pa ogromno individualnih razvojnih projektov za posamezne kolesarje. Eden od zadnjih je razvoj novih kolesarskih čevljev za Tadeja Pogačarja, ki poteka v sodelovanju z njegovim partnerjem DMT. Gre za pristop, ki združuje inženiring in biomehaniko – prav to, s čimer se jaz ukvarjam."
Sodelovanje s prvim kolesarjem sveta
Tadej Pogačar je redna stranka v vašem laboratoriju. Sodeč po fotografijah na spletu se je vajino sodelovanje začelo že pred njegovo prvo zmago na Dirki po Franciji leta 2020.
Res je, s Tadejem sodelujeva že od leta 2019, ko sem imel triletno pogodbo z ekipo UAE Emirates. A zanimivo, v naš laboratorij je še prej prišla njegova partnerka Urška Žigart. Spomnim se, da je ravno dan po obisku pri nas odpotovala v Andoro, kjer je Tadej nato prvič zmagal v etapi Vuelte.
Pot v ekipo UAE mi je odprl takrat glavni zdravnik moštva Jeroen Swart, ki danes opravlja tudi vlogo performance managerja. On je zdravnik in kineziolog, mene pa je povabil kot pomoč pri biomehaniki. To področje sem nato povsem prevzel in v ekipi ostal tri leta.
Kar pa zadeva Tadeja, je bil z našimi storitvami zelo zadovoljen, zato najino sodelovanje še vedno traja. Njegov menedžer ima zelo dobro filozofijo, ki jo je prenesel tudi na Tadeja, in sicer da z ljudmi, s katerimi si zadovoljen, ki jim zaupaš in so s tabo vse od začetka, sodeluješ dolgoročno. Če nekaj deluje, tega ne menjaš.
Fonda s Tadejem Pogačarjem sodeluje že do leta 2019.
Lahko torej rečemo, da ste vi oseba, ki poskrbi za nastavitve na kolesu Tadeja Pogačarja?
Lahko, da. Sam tega sicer komercialno ne smem objavljati, saj pogodbe s klubom nimam, lahko pa povem, da Tadej k meni prihaja na individualni osnovi.
Kdo so sicer vaše stranke? Kakšen delež vaših strank je rekreativnih kolesarjev?
Okoli 90 odstotkov mojih strank predstavljajo rekreativci, prihajajo pa tudi licencirani tekmovalci, med njimi še vedno skoraj večina slovenskih kolesarjev iz ekip World Tour. Izjema je le Primož Roglič, ki pri nas še ni bil. Ekipa Visma je bila na tem področju precej zaprt klub, so pa pri svojih testiranjih vseeno uporabljali tudi nekatere moje inovacije.
"Veliko ljudi pride k meni šele takrat, ko imajo določeno težavo, čeprav bi moral biti bike fitting predvsem preventiva. Največ mi pomeni, ko lahko skupaj poiščemo vzroke in jih odpravimo."
Kaj vam je pri vašem delu v največje zadovoljstvo?
Veliko ljudi pride k meni šele takrat, ko imajo določeno težavo, čeprav bi moral biti bike fitting predvsem preventiva. Največ mi pomeni, ko lahko skupaj poiščemo vzroke in jih odpravimo. Pogosto se izkaže, da razmišljanje izven okvirjev in preizkušanje nekonvencionalnih metod prinaša najboljše rezultate. Na to sem najbolj ponosen.
Slovenska kolesarska pravljica
Omenili ste Rogliča … s Pogačarjem, Mohoričem, Tratnikom in še drugimi vrhunskimi slovenskimi kolesarji sta ogromno naredila za popularizacijo kolesarstva pri nas. Koliko bi rekli, da sta posredno naredila tudi za vašo branžo storitev?
Mislim, da se imamo v našem poslu v veliki meri zahvaliti prav njim. Tukaj sta se poklopila dva dejavnika – prvi je ta, da se je kolesarska pravljica, ki jo trenutno živimo, začela ravno v času korone, ko je ogromno ljudi začelo kolesariti, in so to ohranili tudi po koroni, sam mislim, da v veliki meri prav zaradi naših fantov. Drugo pa je to, da je zanimanje za kolesarstvo tudi globalno v povečanju, ne samo v Sloveniji.
Rumeni in bela majica Tadeja Pogačarja v znak zahvale.
Fondove inovacije v svetu profesionalnega kolesarstva
Katere vaše inovacije uporabljajo kolesarji svetovne serije?
Poleg optimizacije drže na kolesu se v treningu uporablja še en manjši segment – tehnika pedaliranja. Velik poudarek je tudi na zavornih ploščicah in pripravi verig. Pri nas smo razvili posebno metodo voskanja verige, ki temelji na emulziji voska, pripravljeni v vakuumskih komorah. Gre za postopek, ki se je izkazal za izjemno učinkovitega, zato ga uporablja veliko ekip – pogosto celo incognito, saj imajo uradno druge sponzorje.
"Razvili smo posebno metodo voskanja verige, ki temelji na emulziji voska, pripravljeni v vakuumskih komorah. Gre za postopek, ki se je izkazal za izjemno učinkovitega, zato ga uporablja veliko ekip – pogosto celo incognito, saj imajo uradno druge sponzorje."
Kaj pa krajša gonilka?
To sicer ni bila moja inovacija, temveč zgolj moj predlog. Skupaj s Tadejem sva ga pred dvema letoma, tik pred drugim Tourom, ki ga je končal na drugem mestu, tudi uresničila. Takrat je pri nastavitvah kolesa naredil popoln "reset".
K meni se je pripeljal s polnim kombijem opreme – od gonilk, pedal, čevljev in še marsičesa. Cel dan sva posvetila testiranju, preverila vse možne kombinacije in različice. Takrat je začel uporabljati krajše gonilke, kar je med kolesarji sprožilo pravo revolucijo. Danes se večina profesionalcev odloča za krajše gonilke, čeprav ne vsi, saj ne ustrezajo vsakomur. Povprečna dolžina gonilke pri vrhunskih kolesarjih danes znaša 165 milimetrov, medtem ko je bil dolgoletni standard 172,5 milimetra.
Kje vidite največ prostora za napredek glede kolesarske znanosti?
Mislim, da se bo razvoj zelo usmeril v material kolesarskih okvirjev in da bodo kolesa postajala znova lažja. Zadnja leta je bil velik poudarek na aerodinamičnih lastnostih, zdaj pa verjetno lahko pričakujemo naslednji preskok: aerodinamične lastnosti bodo skušali ohraniti, hkrati pa bodo proizvajalci koles še naprej zniževali težo koles.
"Mislim, da se bo razvoj zelo usmeril v material kolesarskih okvirjev in da bodo kolesa postajala znova lažja."
Učne lekcije športa za vse življenje
Kolo je sestavni del vaše službe, kako pogosto pa nanj danes sedete za svoj "gušt"?
Manj, kot bi si želel. Težava je v tem, da je v času glavne kolesarske sezone tudi v mojem poslu največ dela, zato za kolo preprosto zmanjka časa. Vseeno pa se potrudim, da grem na kolo vsaj dvakrat na teden. Pred kratkim sem prevzel trenersko vlogo v Kolesarskem klubu Završnica, kjer sem tudi sam začel svojo kolesarsko pot, zato me fantje dobesedno prisilijo, da jih spremljam na kolesu in ne v avtu.
Moj cilj je fante in dekleta s sistematičnim delom naučiti organizacije, jih spodbuditi k zavedanju, da lahko uspeh pride le s trdim delom, in jih naučiti tudi sprejemanja porazov. Vse to jim bo koristilo tudi v odrasli dobi.
Takrat moraš prav tako znati krmariti med številnimi obveznostmi in razpolagati z omejenim časom. Poleg službe je treba skrbeti še za dom, pokositi travo, si vzeti čas za rekreacijo … Za vse to potrebuješ enaka znanja upravljanja s časom kot mladi športniki. Razlika je le v tem, da športniki – oziroma kdorkoli, ki se rad posveča določeni dejavnosti – to počnejo s strastjo.
Preberite še:
