"Kaj je največja razlika med Rogličem in Pogačarjem? Ljudje me to kar naprej sprašujejo."

George Bennett in Tadej Pogačar. Foto: UAETeamEmirates/Fizza Čeprav prihaja z Nove Zelandije, kjer sta vodilna športa ragbi in kriket, se je George Bennett odločil za kolesarstvo. Kot gorski kolesar se je zgolj z 18 leti preselil v Švico in tam začel svojo športno kariero. Po nekaj letih v gorskem kolesarstvu je leta 2011 osedlal cestno kolo. Leta 2015 je stopil pod okrilje nizozemske ekipe Jumbo-Visma, kjer je začel spoznavati nianse profesionalnega kolesarstva. Tam je srečal tudi Primoža Rogliča in mu pomagal do dveh skupnih zmag na Dirki po Španiji (2019, 2020).

Vseskozi je skušal tudi sam krojiti rezultatski vrh. Leta 2017 je zmagal na etapni Dirki po Kaliforniji, leta 2020 pa se je vpisal med zmagovalce enodnevne dirke Gran Piemonte in bil drugi na zadnjem kolesarskem spomeniku sezone Lombardiji, kar ni uspelo še nobenemu kolesarju z Nove Zelandije. Bil je tudi prvi "kivi", ki je Dirko po Italiji končal med prvo deseterico.

Lani je začutil, da je čas za spremembo. Za dve leti je podpisal pogodbo z ekipo UAE Emirates, največjim tekmecem Jumbo-Visme, vsaj kar zadeva naskok na zmago na Dirki po Franciji. Skušal bo uresničevati svoje rezultatske ambicije in biti na Touru čim večja opora Tadeju Pogačarju.

"Predstavljate si fante, ki se lahko ozrejo nazaj in rečejo, da so dirkali z Eddyjem Merckxom. No, jaz lahko rečem, da sem dirkal z Rogličem in Pogačarjem," pravi Bennett. V pogovoru za Sportal se je razgovoril o razlogih za prestop k ekipi UAE, razlikah znotraj ekipe prejšnjega in zdajšnjega delodajalca, Rogliču in Pogačarju ter svoji poti. Verjame, da pri 32 letih še zdaleč ni rekel zadnje besede. "Vedel sem, da če ne bom zdaj storil spremembe, je ne bom nikoli. Preprosto sem si želel poskusiti nekaj novega," sporoča iz italijanskega Livinga, kjer je trenutno na ekipnih pripravah. 

Bennett skupaj z dekletom Caitlin Fielder, ki se med drugim ukvarja tudi s poslikavo kolesarskih čevljev in koles, živi v Andori, kjer je klancev za trening na pretek. 

Po sedmih letih v ekipi Jumbo-Visma ste se lani odločili za menjavo okolja. Za najmanj dve leti ste se preselili v vrste dvakratnega zmagovalca Toura, v ekipo UAE Emirates. Predstavljam si, da odločitev ni bila preprosta. Kaj je pretehtalo?

"Šlo je zgolj za to, da sem potreboval novo okolje, novo spodbudo …" Foto: UAETeamEmirates/Fizza Res je, odločitev je bila zelo težka, tudi precej čustvena. V ekipi Jumbo-Visma imam veliko prijateljev, na ekipo me veže ogromno lepih spominov.

Običajno, ko se nekdo odloči zapustiti ekipo, to stori zato, ker v ekipi ni srečen ali ker ekipa ni zadovoljna z njim. No, v mojem primeru se ni zgodilo nič od tega.

Šlo je zgolj za to, da sem potreboval novo okolje, novo spodbudo … Še vedno imam zelo rad ekipo in oni mene, vsaj tako pravijo (smeh, op. p.), ampak začutil sem, da je po sedmih letih čas za spremembo.

Leta 2020 sem imel izjemno sezono. Zmagal sem na Dirki po Piemontu in bil drugi v Lombardiji, zato sem v sezono 2021 stopil z visokimi cilji in ambicijami.

Na začetku leta sem osvojil naslov državnega prvaka, nato pa je šlo vse narobe – na Giru sem skoraj zmrznil, potem sem pred olimpijskimi igrami zbolel, vse je šlo navzdol in mislim, da je bil na tej točki skrajni čas za spremembo.

Vedel sem, da če ne bom zdaj storil spremembe, je ne bom nikoli. Preprosto sem si želel poskusiti nekaj novega.

Nikoli ne veš, morda bo drug način treniranja iz mene spravil potencial, ki ga premorem, pa ga do zdaj še nisem v celoti razvil, ali pa obratno, morda bom zdaj tako slab kot še nikoli. Kdo ve.

Morda sem v Jumbo-Vismi dosegel svojih 100 odstotkov in sem zdaj le še na 80. Ali obratno, morda lahko zdaj, pod vodstvom novega trenerja, v novem okolju, z novim programom dirk, iz sebe spravim 150 odstotkov.

Mislim, da gre za zelo pozitivno spremembo.

V epidemičnem letu 2020 je zmagal na enodnevni dirki Gran Piemonte. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

V igri je bilo več ekip, UAE ni bil edina možnost.

Res je, pogovarjal sem se z več ekipami, UAE ni bila edina, a sem s preostalimi pogovore dokaj hitro končal.

Razlogi so bili različni, ali ekipe niso imele ustreznih financ, s katerimi bi lahko podprle to, kar si želim, torej da bi lahko napredoval na področju aerodinamike, da bi imel nutricionista, da bi lahko treniral na višini in podobno, ali pa so imeli z menoj drugačne načrte.

V UAE pa so mi bili pripravljeni vse to omogočiti. Drugi dejavnik, zakaj sem se odločil za UAE, pa je bil Tadej Pogačar, priložnost, da z njim dirkam na Touru.

Poleg tega je v ekipi še en Novozelandec, moj dober prijatelj Finn Fisher-Black, kar je bil prav tako močan dejavnik za prestop.

Finna poznam že od otroških let, prihaja iz mojih krajev. Imam celo fotografijo, na kateri je kot otrok oblečen v dres moje prve profesionalne ekipe z mojim imenom.  

Finn je velik talent in vem, da bo v prihodnje eden od superzvezdnikov cestnega kolesarstva.

Je bil poleg tega, da boste imeli priložnost dirkati z vodilnim kolesarjem sveta, eden od glavnih razlogov za prestop tudi to, da so vam obljubili, da boste lahko dirkali za svoj rezultat?

"Na približno polovici dirk bom lahko lovil svoje rezultatske cilje, na polovici pa bom pomagal Tadeju." Točno to, to je bil zelo pomemben dejavnik. Na približno polovici dirk bom lahko lovil svoje rezultatske cilje - junija bom kapetan na Kriteriju Dauphine - , na polovici pa bom pomagal Tadeju.

Ko pogledam svoje številke na treningu, vem, da lahko dosežem še marsikaj.

Moji testi iz laboratorija kažejo, da imam v sebi motor, ki bi mi moral pomagati doseči več, kot sem dosegel do zdaj.

Čutim, da se mora samo zgoditi tisti pravi klik. Verjamem vase in ekipa verjame vame, kar je zame zelo pomembno.

Da me spodbujajo, da dosežem še marsikaj. Samo da ne zbolim ali padem in se poškodujem.

Kako se razlikujeta vzdušje in delo v ekipah Jumbo-Visme in UAE?

V Jumbo-Vismi je vse bolj načrtovano, bolj po pravilih, bolj strogo, medtem ko je v UAE bolj sproščeno. Zelo prijetno vzdušje je v ekipi.

Mislim, da gre za kulturno razliko. Ne vem, ali ste imeli veliko opravka z Nizozemci, ampak znano je, da so zelo organizirani, kar je v kolesarski ekipi večino časa zelo dobra stvar.

Kateri pristop se vam zdi boljši?

Vem, da bo kdo rekel, da samo poskušam biti diplomatski, vendar res ne vem, kateri pristop je boljši. Samo drugačna sta.

Kdo je središče zabave v UAE?

Vsekakor Mikkel Bjerg. O da, ni dvoma (smeh, op. p.).

V enem od intervjujev ste izjavili, da v UAE niste prestopili zaradi denarja, pa vendar: je plača zdaj boljša kot prej?

V resnici je plača precej podobna. Morda je zdaj višja za okoli pet odstotkov, tako da denar res ni igral bistvene vloge.

Je pa seveda res, da so se zame zanimale tudi ekipe, ki so ponujale bistveno manj kot UAE.

Seveda ne pravim, da me UAE ne plačuje dobro, ker me, sem bil pa dobro plačan tudi v ekipi Jumbo-Visma.

Leta 2019 je ekipa Jumbo-Visme na Touru zmagala v ekipnem kronometru. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Kako pomemben je za vas finančni vidik profesionalnega kolesarstva?

Denar je seveda pomemben. Ne bom rekel, da o višini finančne stimulacije ne razmišljam, navsezadnje se zavedam, da ne bom večno kolesaril in da nimam univerzitetne izobrazbe, niti podjetja ali česa drugega. Misliti moram tudi na to, da bom nekaj prihranil za življenje po koncu kariere.

Kaj je glavna razlika glede pristopa do treningov, če primerjate obe ekipi?

To, da je v UAE program treningov zelo prilagojen posamezniku.  

V Jumbo-Vismi smo na primer šli na priprave v Sierra Nevado, kjer smo tri tedne vsi trenirali enako, medtem ko imamo pri UAE povsem prilagojen program.

Sam bom jutri treniral nekaj povsem drugega kot nekdo drug v ekipi. Logistično je to seveda zahtevno, je pa bolje, da vsak trenira tisto, kar najbolj potrebuje.

Tudi obseg treningov je precej drugačen. Zdaj na kolesu naredim precej manj kilometrov kot prej, ko sem na teden na kolesu preživel od 25 do 30 ur. Zdaj jih od 18 do 19, s tem da so treningi precej bolj intenzivni.

Res noro, kako trdo treniramo. Verjamem, da se bo na Touru to tudi pokazalo.

Leta 2016 z Rogličem na dirki Tour Down Under v Avstraliji Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Ko se boste ozrli na svojo kariero, boste lahko rekli, da ste kolesarili v ekipah najboljših kolesarjev na svetu, z najboljšimi, Rogličem, Pogačarjem, van Aertom … Česa ste se naučili od Rogliča? V isti ekipi sta bila od leta 2015. 

Najprej bi rad povedal, da je bila zame izredna čast, da sem lahko dirkal s Primožem. Krasen možakar je, o njem lahko povem samo lepe besede, ni bil pa nikoli oseba, ki bi veliko povedala o stvareh. Ni bil nekdo, ki bi ti pokazal vsak trik, ki ga pozna, ampak mislim, da je tako zato, ker se je večino časa tudi sam šele učil in spoznaval s kolesarstvom. Vemo, da je v kolesarstvo prišel dokaj pozno.

Veliko ljudi me sprašuje o Tadeju in Primožu … Najprej bom rekel, da razen tega, da sta oba Slovenca, nikakor nista enaka.

Tadej je neverjetno prijazen človek. No, sicer pa je tako, da je bil vsak slovenski kolesar, ki sem ga spoznal, izredno prijazen. Od Rogliča, Mezgeca, Mohoriča, s katerim sva bila leta 2014 sotekmovalca v ekipi Cannondale, do Andreja Hauptmana, ki je izjemen športni direktor. Vidi se, da je zelo umirjen, in zelo pozitivno vpliva name.

Res, vsi so zelo prijazni, pa zdaj ne vem, ali je to lastnost vseh Slovencev (smeh, op. p.) ali je to lastnost ljudi, ki prihajajo iz majhnih držav. Tudi med novozelandskimi kolesarji ne boste naleteli na bedaka. Vsi po vrsti so super fantje.

Foto: Reuters

Če se vrnem k Tadeju in Primožu. Če bi moral povedati, kaj je največja razlika med njima, kar me kar naprej sprašujejo, bi rekel, da mogoče to, da je Roglič bolj razmišljujoč, Tadej pa bolj impulziven.

Dirka tako, kot čuti, zanaša se na svoje občutke. Je pa super za Slovenijo, da imate dva tako izjemna kolesarja, ki sta si tako različna in ki sta, kar je še pomembnejše, izjemno prijazna človeka.

Verjetno sta zelo različna tudi kot kapetana.

Da. V preteklosti sem že delal za kapetane, ki niso bili ravno prijazni ljudje in v družbi katerih, kadar so bili v stresu, nisi hotel biti, medtem ko mi Tadej in Primož oba dajeta zelo dober občutek.

Sicer pa, kako človek ne bi bil motiviran ob nekom, kot je Tadej? Ko ga vprašaš, ali želi, da diktiramo še ostrejši tempo, vedno reče: "Da, gremo hitreje." Če ga vprašaš, ali naj napademo na spustu, vedno odgovori: "Dajmo." Takrat iz sebe res iztisneš vse, kar zmoreš. To je izjemno motivacijsko in hkrati zabavno.

"Kako človek ne bi bil motiviran ob nekom, kot je Tadej?"

Predstavljate si fante, ki se lahko ozrejo nazaj in rečejo, da so dirkali z Eddyjem Merckxom. No, jaz lahko rečem, da sem dirkal z Rogličem in Pogačarjem.

Imam srečo, da sta to dva kapetana v moji karieri in da si lahko pod njunim vodstvom izborim svoje mesto. Da lahko na dirkah, kjer ne nastopata, dirkam za svoj rezultat.

Leta 2020 ste bili na Dirki po Franciji, na kateri je po dramatičnem preobratu na kronometru v predzadnji etapi Tadej Pogačar zmagal, Roglič pa je zdrsnil na drugo mesto. Kako ste sami doživeli ta dan? Med slovenskimi navijači je bilo precej dramatično.

Seveda. Dobro se spomnim. Jokal sem. Še danes se spomnim. Sedel sem v avtodomu in jokal. Mislim sem si, joj, kako je to mogoče.

To je tudi znak, kako močno smo pomočniki povezani s kapetani, kako zavzeto opravljamo svoje delo in kako vpeti smo v ekipo.

Pogačar po fenomenalnem kronometru na predzadnji etapi Toura leta 2020, po katerem je prevzel vodstvo in končno zmago na dirki. Foto: Reuters

Kar pa zadeva tisto etapo, predzadnjo etapo Toura leta 2020 … Sam sem velik kolesarski navdušenec in ob tem lahko rečem le: kakšna nora dirka! Je sploh lahko še bolje v smislu drame, spektakla? To je etapa oziroma Tour, ki se ga bodo vedno vsi spominjali.

Priznam pa, da takega razpleta nisem pričakoval. Niti v sanjah.

Ampak če pogledam Tadeja in njegov telesni motor, lahko rečem, da ni boljšega na svetu.

Se spomnite, kaj ste rekli Primožu tisti dan?

Nič. Objel sem ga in spila sva pivo. Mislim, da smo bili vsi precej otopeli. Kaj sploh lahko rečeš v takem primeru?

Leta 2017 je zmagal na etapni Dirki po Kaliforniji. Foto: Getty Images

Omenili ste, da ste se v novi ekipi dogovorili, da boste približno polovico sezone pomagali Pogačarju, v drugi polovici pa poskušali uresničiti svoje cilje. Kako drugačna je za vas odgovornost, ki jo čutite kot kapetan ekipe ali kot pomočnik?

Zelo rad sem v vlogi kapetana, bi pa rekel, da se ni težko preleviti v vlogo pomočnika, še posebej kadar gre za kolesarje, kot sta Primož Roglič in Tadej Pogačar.

Ker ne glede na to, da si tam kot pomočnik, na dirki igraš izredno pomembno vlogo, voziš v ospredju in pomembno prispevaš k rezultatu.

Težko je edino takrat, ko si pomočnik nekomu, za katerega se ti zdi, da je enako močan kot ti. No, pri Tadeju tega ni, saj vem, da je desetkrat boljši od mene. Takrat je vloga pomočnika preprosta in zabavna.

To je vaša 12. sezona profesionalnega kolesarja. Kako vam ustreza življenje poklicnega kolesarja. To je več kot zgolj služba.

Res je, 11. ali 12. sezona, saj ne vem več. Kako mi je všeč? Čutim, da imam izjemno srečo, ker imam priložnost, da se dokazujem v kolesarstvu, in ker to rad počnem.

Poznam nekatere kolesarje, ki jim tak način življenja ni všeč, in predstavljam si, da je potem težko tako živeti.

Profesionalno kolesarstvo je izjemno garanje. Ogromno treniraš, veliko si odsoten od doma, paziti moraš na to, kaj ješ, in še marsikaj. Cel kup stvari je, na katere moraš biti pozoren, in če ti to ni všeč, je preveč zahtevno, da bi to prestajal.

Sam k sreči spadam v drugo skupino.

"Zavedam se, da imam veliko srečo. Pogosto si mislim, kako srečen sem lahko, da mi nekdo plačuje za to, kar počnem najraje." Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Čutim, da imam izjemno srečo, da lahko vozim kolo, da lahko treniram v gorah. Rad se ženem do meja svojih zmogljivosti in izjemno rad dirkam, rad imam vse to vznemirjenje, ki ga prinašajo dirke.

Zavedam se, da imam veliko srečo. Pogosto si mislim, kako srečen sem lahko, da mi nekdo plačuje za to, kar počnem najraje.

Seveda ni tako ves čas. Seveda imam težave in mi je težko. Letos sem sredi Dirke po Kataloniji, na kateri sem dirkal dobro, obležal.

Zaradi influence tipa A sem izgubil mesec dni treninga. Bil sem povsem brez moči, s povišano temperaturo ... Bil sem slabe volje, saj sem se zavedal, da je vsa forma, ki sem jo gradil čez zimo, tudi zato, da bi bil lahko Tadeju v oporo na Dirki po Združenih arabskih emiratih februarja, izginila in da sem garal zaman.

Potem razmišljaš, kaj vse si izgubil in kako trdo boš moral spet garati za to, da boš kondicijo dobil nazaj.

So tudi dnevi, ko je treba trenirati v izredno slabem vremenu, ampak na splošno lahko rečem, da živim svoje sanje.

Sezono 2021 je prevozil v dresu novozelandskega državnega prvaka. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Kako razmišljate v dneh, ko vam je težko?

Običajno se vprašam, ali lahko kaj ukrenem glede tega, in če je odgovor ne, se poskušam nehati obremenjevati s tem. Poskušam počakati, da bom bolje. Obremenjevanje s stvarmi, ki jih ne morem spremeniti, ne bo prineslo ničesar dobrega.

Kdo je oseba, za katero računate, da vam bo prisluhnila v težkih trenutkih?

Najpogosteje so to moji prijatelji, predvsem Novozelandci in Avstralci. Veliko jih je kolesarjev, kar je super, saj razumejo, kaj prestajam, in stvari postavijo v perspektivo. To se mi zdi zelo pomembno.

Na primer: pokličem kolega in mu potarnam, da se slabo počutim in da ne morem voziti kolesa, njegova težava pa je, da mu je poplava uničila ves pridelek. Razumete, kaj mislim? Takrat si rečem, v redu, moje težave pravzaprav niso prave težave.

V ogromno oporo mi je tudi moje dekle Caitlin Fielder. Samo zaradi mene se je preselila v Evropo.

Primeri poslikav kolesarskih čevljev, ki so delo Benettove partnerke Caitlin Fielder:

Ukvarja se s tekom, začela je tekmovati na ultramaratonih, sicer pa se zelo intenzivno ukvarja s poslikavami na kolesarskih čevljih.

Tudi za Rogliča jih je že poslikala in za številne druge kolesarje. Tudi sam imam letos čevlje s posebno poslikavo.

To je zdaj kar velik posel. Čakalni seznam je kar dolg. Ukvarja se tudi s poslikavami okvirjev za kolesa. K sreči je njeno delo tako prilagodljivo, da lahko ustvarja kjerkoli po svetu. Včasih sva v Andori, včasih v Gironi, občasno na Novi Zelandiji.  

V Evropo ste se preselili z 18 leti, takrat ste v Švici dirkali kot gorski kolesar. Kako težki so bili ti začetki? Kako so starši sprejeli vašo odločitev?

Zagotovo so bili zaradi moje odločitve žalostni, a so me kljub temu spodbujali in me podpirali pri moji odločitvi. Oba sta v mladosti ogromno prepotovala.

Ko sem jima povedal, da nočem študirati, ampak se bom posvetil kolesarstvu, sta me oba podprla. Oba sta učitelja, vendar me nista silila v šolo. Spodbujala sta me, naj poskusim in se prepričam, kako daleč mi lahko uspe priti.

Prva leta v Evropi so bila najtežja leta v mojem življenju. Ko sem prišel v Švico, sem bil brez denarja, brez ekipe, nisem mogel priti na dirke, ničesar nisem imel.

"Prva leta v Evropi so bila najtežja leta v mojem življenju. Ko sem prišel v Švico, sem bil brez denarja, brez ekipe, nisem mogel priti na dirke, ničesar nisem imel." Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

No, kljub temu sem tisto leto zmagal na dirki in dobil ekipo – pridružil sem se francoski ekipi in našel stanovanje, v katerem sem živel s še tremi fanti.

Živeli smo v majhni sobi, kjer je bilo tako malo prostora, da nismo mogli postelj postaviti drugo zraven druge, ampak smo dve morali postaviti drugo na drugo.

Nismo imeli računalnikov, interneta, kaj šele Wi-Fi-ja. Tisto leto sem zmagal na osmih ali devetih dirkah in se prebil v veliko francosko ekipo, od tam pa je bil le korak do profesionalnega kolesarstva.

Začeli ste kot gorski kolesar. Ste imeli vseskozi v glavi prehod med cestne kolesarje?

Od nekdaj sem bil dober na klancih, in ko sem po težavah s hrbtom na eni od voženj v Dolomitih, kjer je prečudovito, začel razmišljati, ali je cestno kolesarstvo tisto, kar mi bolj ustreza, sem se odločil, da poskusim. Dve leti zatem sem že bil profesionalni kolesar.

Prva štiri leta, pet let kariere sploh nisem vedel, kaj počnem. Med dirkami nisem jedel, nihče mi ni ničesar povedal. Ni tako kot danes, ko kolesarji že pri 15 letih trenirajo kot profesionalci.

Ko se zdaj ozrem nazaj, lahko rečem, da sem zapravil pet let svoje kariere. Šele ko sem prestopil v Jumbo-Vismo, so me začeli seznanjati z različnimi pristopi.

Potem sem leta 2017 zmagal na Dirki po Kaliforniji, bil sem vedno boljši na Dirki po Franciji … Postajal sem vse boljši kolesar.

Sem bil pa precej neizkušen v vsem. Nisem tak kot današnji kolesarji, ki so na kolesu že od svojega petega leta starosti.

Menda ste kot otrok igrali ragbi.

Res je. Z ragbijem sem se ukvarjal 12 let. Od svojega petega leta. Včasih si še vedno zaželim, da bi igral brezkontaktni ragbi, a je res težko. Drugi šport, ki me res zanima, pa je kriket. To je na Novi Zelandiji šport številka dve.

Doma imam poseben aparat, ki bruha žogice za kriket. V obdobju zunaj sezone ga igramo doma. Precej zabavno.

Če sta ragbi in kriket športa številka ena in dve na Novi Zelandiji, kako visoko kotira kolesarstvo?

Na Novi Zelandiji je to precej obroben šport, vendar postaja vse bolj priljubljen. Podobno kot golf. Ljudje želijo biti zdravi, mladostni in se vse več ukvarjajo s športom.

Vse več ljudi kolesari v službo, vse več ljudi spremlja Dirko po Franciji. Če sem tam uspešen, postane to zanimivo tudi za širšo novozelandsko javnost.

Predstavljam si, da tudi v Sloveniji kolesarstvo ni bilo tako priljubljeno in odmevno, kot je danes. Najprej s prihodom Primoža, nato Tadeja in preostalih slovenskih kolesarjev.

Stari ste 32 let. Se z mislimi včasih že sprehajate po prihodnosti, razmišljate o življenju po koncu kariere?

Razmišljam, mislim pa, da ne smeš razmišljati preveč. Če preveč intenzivno razmišljaš o tem, se bojim, da je to znak, da si z eno nogo že v pokoju.

Seveda pa razmišljam o tem, kaj bi rad počel, kje bi rad živel, bi bil še vedno rad vključen v šport in podobno.

Ob tem mi postaja vse bolj jasno, da do športa čutim posebno strast, da rad treniram, da me zanima znanost, povezana s športom, ne predstavljam pa si, da bi delal za profesionalno ekipo.

 Lepo je biti kolesar, ne vem pa, ali bi bil rad nekdo, ki na primer čisti klubske avtomobile, čeprav seveda spoštujem njihovo delo.