Avstralski kolesar ljubi burek, Slovenijo pa ima za drugi dom

Direktor moštva, nekdanjega Roga, Tomaž Poljanec je sestavil pisano mednarodno zasedbo kolesarskih talentov, v kateri so poleg Slovencev Natana Gregoričiča, Domna Oblaka, Mihaela Štajnarja, Gašperja Kokalja, Gašperja Klajnščka in Dana Andreja Tomšiča še Hrvata Ivan Peran in Viktor Potočki, pa Tajvanec Li Ting Wei ter trije Avstralci, ob Hopkinsu še Derrick James in Andy Sampson.

Avstralci bivajo v Vižmarjah v Ljubljani, ljubijo burek, "še posebej mesnega", čevapčiče in prekmursko gibanico, nam je v zanimivem klepetu povedal Hopkins. Letos je dobil prvo etapo dirke Beograd–Banjaluka, na kriteriju avstralskega državnega prvenstva januarja v Ballaratu je bil četrti, v ciljnem sprintu je to preizkušnjo dobil avstralski sprinterski zvezdnik Caleb Ewan. Tudi Hopkins bi rad naredil preboj in se čim prej pridružil številčni zasedbi avstralskih kolesarskih asov na najvišji ravni kolesarskega profesionalizma, hvaležen pa je Tomažu Poljancu in ljubljanski ekipi, da mu je ponudila priložnost dirkati v Evropi. "To je pač nekaj, kar moraš narediti, če hočeš biti profesionalni kolesar. Moraš priti v Evropo," pravi.

Četrto leto že živi v Sloveniji, zato smo ga povabili na krajši pogovor za rubriko Prek meja. Povedal je veliko zanimivega.  

Pravi, da slovenščine ne obvlada, toda ...

Kako ste pristali v Sloveniji?

Pred leti, ko sem bil star 19 let, je imelo to moštvo avstralskega kolesarja, ki mu je ime Ben Hill. Bil je dober, dosegal je rezultate in naredil dober vtis, prihajava pa iz istega mesta. Tako me je spravil v kontakt s Tomažem (Poljancem, op. p.), rekel mu je, naj podpiše z menoj in Tomaž je ta nasvet tudi upošteval. In tukaj sem.

Zanimiva je ta povezava Avstralije in ljubljanske kolesarke ekipe. Kar nekaj avstralskih kolesarjev je že dirkalo za Ljubljana Gusto Santic in tudi zdaj niste edini "Aussie" v ekipi, kajne?

Ja, res je, trenutno smo tu trije Avstralci. Ja, ta avstralsko-ljubljanska povezava je zanimiva in traja že nekaj časa, sploh z menedžerjem ekipe, Tomažem. On je pred časom delal za ekipo, v kateri je bilo prav tako veliko avstralskih kolesarjev, imenovala se je Petacchi Gusto in ta se je nato sčasoma združila s klubom Rog, ta avstralska povezava pa je ostala. Najprej so imeli dva "Aussija", Bena Hilla in Timothyja Guyja, ki sta ostala v ljubljanski ekipi dve leti, nato pa je nekako ostala ta vez z Avstralijo odprta. 

V Ljubljano je prišel na priporočilo rojaka Benjamina Hilla, ki je leta 2018 na dirki Po Sloveniji oblekel zeleno majico vodilnega. Foto: Vid Ponikvar Benjamina Hilla dobro poznamo, leta 2018 je en dan nosil tudi zeleno majico vodilnega na dirki Po Sloveniji. To je bila kar senzacija.

Ja, res je, on je tudi glavni razlog, da sem tukaj. Bil je dober kolesar, odlična osebnost in odlična pridobitev za moštvo. Res je pustil dober vtis in zato je Tomaž tudi verjel njegovim nasvetom glede mene.

Oba prihajata iz Canberre?

Tako je.

To je dobesedno na drugi strani sveta, res ste daleč od doma.

Ja, to pa res, ja (smeh, op. p.). To je pač nekaj, kar moraš narediti, če hočeš biti profesionalni kolesar. Moraš priti v Evropo. V Avstraliji priložnosti ni prav veliko, zato z obema rokama zgrabimo vsakršno priložnost, da lahko pridemo dirkati v Evropo. Tudi zato sem izjemno hvaležen Tomažu, da mi je odprl ta vrata, da mi je ponudil to priložnost dirkati v Evropi. V Avstraliji se ne bi imel priložnosti razviti.

Ste doživeli kakšen kulturni šok ob prihodu v Slovenijo?

Malce pa res, da. Ampak vedeti morate, da sem sem prišel, ko sem bil star 19 let. Bil sem zelo mlad, prvič sem bil od doma. Šok ni bil prihod v tujo deželo, temveč bolj to, da sem se moral prvič v življenju znajti sam. Ampak menim, da je to le del odraščanja. So pa vsi v Sloveniji izjemno prijazni, imam samo dobre izkušnje, prav nobenih pripomb in zato je bila tudi ta življenjska tranzicija zame zelo enostavna. Zdaj pa je življenje tu zame nekaj normalnega.

"V Avstraliji je med evropskim zimskim tekmovalnim premorom poletje, ko pa se vrnem na tekmovanja, pa je tukaj že pomlad. Z izjemo tistega začetka marca se dobro izogibam zimi." Foto: Simon Kavčič Kaj pa je bila največja prilagoditev?

Pa, ne znam vam povedati iz glave. Dobro, jasno je, da je ta jezikovna bariera lahko zahtevna. Jaz ne govorim slovensko, ampak tukaj domala vsi govorijo angleško. In zdi se mi, da tudi radi govorijo angleško, zato resnično nisem imel nobenih težav s kakšnimi posebnimi prilagoditvami. Dobro, ni bilo ravno enostavno začeti živeti tukaj, po drugi strani pa tudi ne prav zahtevno. Nisem prav dramatično spreminjal življenjskega sloga, tudi v ekipi imam dobro podporo, skoraj z vsemi imam prijateljske odnose.

Lahko torej rečemo, da je avstralski način življenja podoben evropskemu?

Ja, lahko. Sicer pa v Avstraliji živijo ljudje z vseh koncev sveta, zato smo Avstralci te multikulturnosti dodobra navajeni. V Avstraliji je denimo orjaška hrvaška skupnost, v šoli sem prijateljeval s številnimi Hrvati, zato sem bil vselej vajen te evropskosti. Tudi na počitnice smo z družino prihajali v Evropo. Zato sem vedel, kaj pričakovati, kakšna je kultura in mi je pri srcu.

Vseeno pa je nekaj velikih razlik. Sprva že letni časi, saj imate na južni polobli zimo, ko imamo mi poletje in obratno.

Ja, letni časi so res obrnjeni, ampak se je zame prav lepo izšlo. Še nikoli namreč nisem izkusil zime in ko pridem v Slovenijo konec februarja, v začetku marca, ko je še vse zasneženo, hladno in zamorjeno, je zame eden najhujših delov leta. Saj sem drugače ves čas v poletju. V Avstraliji je med evropskim zimskim tekmovalnim premorom poletje, ko pa se vrnem na tekmovanja, pa je tukaj že pomlad. Z izjemo tistega začetka marca se dobro izogibam zimi.

Koliko časa torej preživite v Sloveniji in koliko doma v Avstraliji?

Tukaj sem za celo kolesarsko sezono. Prve dirke imam v začetku marca, zato sem pripotujem konec februarja, nato pa imamo dirkanje vse do oktobra. Doma v Canberri sem decembra in januarja. Kar lepo se izide (smeh, op. p.).

Kot profesionalni kolesar seveda veliko časa preživite na cestah in na teh je še ena velika razlika, s katero ste se morali spopasti, kajne? V Avstraliji vozite po levi strani.

O ja, to je bila velika prilagoditev, seveda. Ko si prvič tukaj in se moraš navaditi na vožnjo po desni strani ceste. Na trenutke pozabiš in se znajdeš na napačni strani ceste. To so lahko strašljivi trenutki, da (smeh, op. p.). Če si zbran, ni težav. Paziti moraš samo na te trenutke, ko ne razmišljaš in lahko nezavedno, refleksno narediš kakšno neumnost. K sreči do zdaj nisem imel nobenih težav, moram potrkati po lesu. Če ne razmišljaš, se lahko znajdeš na levem pasu, ampak po drugi strani se pa tudi zelo hitro navadiš.

Kakšne pa se vam zdijo slovenske ceste? So varne?

Ja, na splošno se mi zdijo varne, da. V Avstraliji kolesarstvo ni tako priljubljeno, zato vozniki v resnici ne vedo, kaj se dogaja. Prav tako imamo tam veliko manj cest. Te so v Avstraliji tudi ravne, domala nobenih ovinkov ni. So le široke ravne ceste. V tem pogledu je Slovenija povsem drug svet, ima ogromno hribov, gora, ceste so ozke, zavite, veliko je poljskih poti, ves čas gre levo-desno, gor-dol. Kolesarjenje je že zaradi tukajšnjega terena precej drugačno. V Avstraliji, sploh v moji Canberri, ki je prekrasno mesto, z veliko površino, se pa voziš domala ves čas med hišami.

"Kolesarji v Avstraliji so praviloma resnično zelo močni, ampak niso prilagojeni evropskemu načinu dirkanja." Foto: www.alesfevzer.com Omenili ste, da kolesarstvo v Avstraliji ni tako priljubljeno kot pri nas in v Evropi na splošno, a vseeno imate tradicijo. Tudi ta čas je v moštvih svetovne serije ogromno odličnih avstralskih kolesarjev.

Ja, to je res, v kolesarstvu smo dosegali imenitne uspehe in smo ena močnejših kolesarskih držav. Je pa kultura kolesarjenja v Avstraliji vseeno drugačna. Praviloma, če hočeš iti na vožnjo, moraš vstati ob petih zjutraj, da se s prijatelji dobiš okoli šestih, nato opraviš vožnjo in se vrneš do desetih, ko moraš oditi v službo. To je nekakšna kultura, zelo zgodaj je treba vstajati za resno kolesarjenje. Medtem ko lahko tukaj kolesariš kadarkoli v dnevu. Sicer pa so kolesarji v Avstraliji praviloma resnično zelo močni, ampak niso prilagojeni evropskemu načinu dirkanja. Tega nismo imeli možnosti usvojiti, tudi tako veliko tekmovalcev nimamo, kot jih je tu. Stvari se razvijajo, seveda, ampak ljudje, kot so Tomaž in njegova ekipa, pa podobni pred njim, so tisti, ki nam dajejo prave možnosti za razvoj.

Imate pa tudi močno avstralsko pro tour ekipo, Green Edge oziroma Jayco AlUla, za katero kolesari tudi Slovenec Luka Mezgec.

Ja, imamo ekipo svetovne serije. Je odlična, ampak če želiš priti vanjo, moraš imeti izkušnje iz Evrope. Prav ta začetek, ta vstopna točka je ključna. Zato sem tudi jaz v Sloveniji, to je moja vstopna točka. Tomaž me je pripeljal iz Avstralije in to je prvi korak. Naslednji je prebiti se v močnejšo ekipo.  Prvi korak pa je najpomembnejši. Da si dvigneš prepoznavnost, moraš dirkati v Evropi.

Kakšne pa so vaše aspiracije, najbrž ni napačna predpostavka, da si nekoč želite nastopiti na Dirki po Franciji?

Seveda so sanje vsakega kolesarja na moji ravni dirkati na Tour de France. Mislim, da so to sanje prav vsakega kolesarja. Ampak pri meni, ki sem malce starejši, bo veliko težje priti na dirke svetovne serije. Še vedno verjamem, da mi lahko uspe, še si želim in se trudim, ampak če se izkaže, da je, kar sem dosegel do zdaj, moja cela kariera, bom vseeno zadovoljen in srečen, saj se zavedam, da sem naredil vse, kar sem lahko.

"Trudim se narediti vse, da se prebijem na naslednjo raven, jasno pa je, da se je težko boriti s nekimi super talentiranimi 19-letniki iz Italije." Foto: Simon Kavčič Zanimivo je, da pri 22 letih mislite, da ste morda prestari za preboj v elito, ta trend super mladih kolesarskih šampionov je vendarle nekaj precej novega v kolesarskem svetu. Še ne tako dolgo nazaj bi bili povsem na pričakovani krivulji razvoja. Morda pa spadate bolj v ta stari model.

Morda res. Mislim pa tudi, da kolesarji, ki prihajamo iz Avstralije, potrebujemo nekaj časa, nekaj sezon za privajanje. Da se priučimo veščin, da se naučimo dirkati. Mislim tudi, da mi je to uspelo, tudi rezultati prihajajo, dirkam na neki zadovoljivo visoki ravni. Mislim, da tako pač je. Kot sem že rekel, ne verjamem, da je zame prepozno, trudim se narediti vse, da se prebijem na naslednjo raven, jasno pa je, da se je težko boriti s nekimi super talentiranimi 19-letniki iz Italije. V vsakem primeru napredujem in dosegam boljše rezultate in se približujem naslednji stopnji.

Nenazadnje imate dober primer tega, da nikoli ni zares prepozno tudi v Sloveniji. V Primožu Rogliču, ki je v kolesarski svet vstopil zelo pozno in to iz smučarskih skokov.

Ja, drži. Nešteto je takšnih zgodb, tudi v Avstraliji je polno takšnih, ki so preboj naredili šele pri 22, 23 letih. Zgrabili so priložnost in jim je uspelo. Držim se načela, da se nikoli ne smeš predati. Dokler sem v Evropi, dokler dirkam, sem bom potrudil po najboljših močeh čisto na vsaki dirki. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo.

Imate v tej sezoni kakšne posebne cilje? Ste si kakšno dirko posebej označili v vašem tekmovalnem koledarju?

Na vsako dirko grem stoodstotno in si želim iztržiti kar največ. Izgleda sicer, da je priložnosti veliko, ampak so vseeno omejene. Zato je čisto vsaka dirka, na kateri nastopim, priložnost, da se izkažem. Nekaj je takšnih, na katerih sem že dirkal dobro, konec leta gremo na Japonsko, kjer sem vedno nastopal odlično in je ena mojih najljubših dirk. Zelo se je veselim.

Zakaj pa vam je ta dirka tako pri srcu?

Profesionalna dirka je, zelo lepo vzdušje je, navijači so super. Pa zelo mi ustreza, vedno sem se imel lepo tam. Je ena mojih najljubših. Ne morem pa reči, da imam tam kakšne posebne cilje.

Vam je všeč tudi zaradi relativne bližine doma?

Morda tudi zato, ja. Japonska mi je bila vedno všeč, je pa Evropa vseeno številka ena, v Sloveniji sem že štiri leta in ta je zame nekaj posebnega.

Ste v teh štirih letih bivanja v Sloveniji zaznali kakšno lokalno navado, ki vas je presenetila?

Glede na to, da sem se že dodobra navadil na bivanje tu, že zelo težko izpostavim kakšno posebnost. Se pa zelo jasno spominjam prve stvari, ki sem jo opazil, ko sem prišel. Ljudje so bili zelo prijateljski, toplo so me sprejeli. Ni bilo kot v Franciji, tam so lahko rekli: "A, ne govoriš francosko, pojdi stran. (smeh, op. p.)." V Sloveniji je drugače, še zdaj mi vsi, ki jih srečam, pravijo: "O, dobrodošel!" Vsi so res zelo prijazni in mislim, da se jim zdi zanimivo, da prihajam iz Avstralije. Nobenih težav nimajo govoriti s komerkoli, veliko prijateljskih vezi sem stkal. Ugotavljam, da so vsi zelo ponosni na svojo državo.

"Ko se vrnem v Avstralijo na obisk domačih in prijateljev po koncu sezone, začnem celo pogrešati Slovenijo." Foto: Vid Ponikvar

Imate vseeno kaj domotožja?

Kaj pa vem. Slovenija je na nek način postala moj drugi dom, saj sem tukaj že kar dolgo. Ko se vrnem v Avstralijo na obisk domačih in prijateljev po koncu sezone, začnem celo pogrešati Slovenijo. Ko sem tu, na nek način tudi pogrešam Avstralijo, ampak ta je moj dom, ta bo vedno tam. Ne vem, nimam pravega domotožja.

Slišali smo, da ste Avstralci precej obsedeni z vegeti podobnim namazom Vegimite, katerega okus je za Neavstralce težko sprejemljiv ...

O ja, Vegimite je dober! Je pa vse odvisno od tega, koliko ga naneseš na toast. Če ga preveč, ni dobro.

Pa ga dobite tukaj?

Ne. Ko pridejo na obisk moji starši sredi leta, mi prinesejo kakšno posebno pločevinko živil od doma, pa kozarček Vegimita, tako da imam malo okusa domovine.

V ekipi ste trije Avstralci, ste tako opremljeni s temi nujnimi domačimi živili?

Ah, ne, ni take drame. V Sloveniji in Evropi na splošno dobimo prav vse, kar potrebujemo.

Razširjen stereotip o Avstralcih je tudi, da ste veliki ljubitelji piva. Vrhunski športniki pa najbrž niste ravno največji konzumenti tega napitka, kajne?

Ne, ne, res nismo. Mi je pa slovensko pivo všeč. Vem tudi, da je rivalstvo med Laškim in Unionom in nisem še ugotovil, katero mi je boljše. Oba sta mi všeč (smeh, op. p.). Ampak res, športniki ne pijemo veliko. Samo ob posebnih priložnostih, če zmagamo na kakšni dirki in imamo razlog za proslavljanje, spijemo kakšno pivo ali dve, to je povsem dovolj.

Pa vam je pri srcu kakšna hrana v teh krajih?

Hm, vem, da to ni slovenska hrana, ampak res imam rad burek. Vsi imamo radi burek, sploh mesnega. Pa tudi – in tudi za to vem, da ni slovensko – čevapčiče. Tudi ti so slastni. Pozabil pa sem ime tistega vašega, slovenskega kolača, ki mi je prav tako izjemno všeč. Tak gost, s testom in nadevi ...

Prekmurska gibanica?

Morda, ja, vem, da je slavna slovenska slaščica, žal mi je, da se ne spomnim imena. No, ta je krasna. To je pravzaprav prva stvar, ki sem jo pojedel tukaj.

"Mislim, da moram izpostaviti Bohinjsko jezero. Tam je prekrasno. Bolj mi je všeč kot Bled." Foto: Simon Kavčič Pa imate kakšne priljubljene kraje?

Za kolesarjenje? Domala vsi so v redu, prvo leto sem živel v Kamniku in so mi izjemno všeč gore tam okoli. Sicer pa je za kolesarjenje v Sloveniji res skorajda povsod odlično. Moj najljubši kraj pa ... Mislim, da moram izpostaviti Bohinjsko jezero. Tam je prekrasno. Bolj mi je všeč kot Bled. V Bohinju sem se imel vselej odlično, tudi na krajših dopustih.

Kam se odpravite na vožnje za trening?

Pa na splošno tukaj v okolici Ljubljane. Sam grem v smer Idrije in kolesarim po tamkajšnji okolici, ko imamo treninge z ekipo gremo v Komendo, kjer živi naš športni direktor in kolesarimo tam okoli. Ampak Slovenija je majhna dežela in gremo pravzaprav na vse konce, poskušamo malo mešati stvari in videti, kar se da veliko, ter uživati.

Ste bili že na obali?

O, seveda, kar nekaj vaše obale sem že videl. V Portorožu sem bil lani z družino, sicer pa imamo ob morju tudi nekaj dirk v začetku sezone. Tudi čez mejo na Hrvaškem, v Poreču sem imel nekaj dobrih dirk.

To, da živite v Evropi, pa tudi pomeni, da lahko Tour de France spremljate v normalnih urah, kajne?

Ja, res je. To je ena od stvari, ki mi je izredno všeč. Ko končam s treningi, lahko spremljam kolesarske dirke. V Avstraliji sem moral za to bedeti do dveh zjutraj.

Ampak za Dirko po Franciji ste tudi doma ponočevali?

Seveda! Sicer pa v Avstraliji nismo mogli spremljati prav veliko prenosov dirk. Imeli smo bolj ali manj le Tour de France in Pariz–Roubaix. Eden mojih najzgodnejših spominov o spremljanju kolesarstva je prav Roubaix iz leta  2016, ko sem v živo spremljal zmago someščana iz Canberre Mathewa Haymana. Spomnim se, da sem bil popolnoma navdušen ob treh, štirih zjutraj (smeh, op. p.).

Ste spremljali tudi prvo avstralsko zmago Cadela Evansa na Touru leta 2011?

Takrat sem bil še zelo mlad in nisem smel ponočevati, da bi lahko gledal prenose, bila je vendarle šola. Je bil pa to velikanski dogodek za Avstralijo, eden najbolj ponosnih trenutkov za našo državo.

Odličnih avstralskih kolesarjev pa tudi dandanes ne manjka. Bi katerega izpostavili?

Mislim, da imamo dobro, močno generacijo, vem tudi, da prihajajo še številni mladi kolesarji, ki bodo najverjetneje odlični, imamo Jaija Hindleyja, ki je dobil Giro, zdaj pa bo pri Bori igral ključno vlogo pomočnika za Primoža Rogliča. In to se mi zdi kul, da bo Avstralec delal za Slovenca, prav super je to videti. In na Touru želim videti zmago Rogliča, tudi zato, ker mu bo pomagal Jai.

"Resnično upam, da bo uspelo Rogliču. Želim si, da bi zmagal on. To bi bila krasna zgodba." Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

A potem ste v tej slovenski debati Pogačar – Roglič na strani zadnje omenjenega?

Ne vidim, da bi bila kakšna posebna debata, mi je pa všeč Roglič. Tudi Pogačarjeve zmage bi bil vesel, ampak Roglič je pravi borec in všeč so mi borci.

Kaj pa Ben O'Connor pa Caleb Ewan, Kaden Groves in podobni, najvišje uvrščeni avstralski kolesarji na svetovni lestvici? Je "tam spodaj" kaj pritiska nanje, ljudje bržčas prav od teh pričakujejo rezultate?

Dobri so, vsekakor. Bena niti ne poznam prav dobro, nekaj stika sem imel s Calbo, ki je res prijazen fant in trdoživ tekmovalec. Ne bi pa rekel, da je kakšen poseben pritisk pričakovanj. Jasno je, da imajo podporo vse države, ampak vendarle ni tako kot v Evropi. Tukaj je pač res ogromno odličnih kolesarjev in za Avstralce je noro težko boriti se proti njim. Ko je lani Jai oblekel rumeno majico, so bili v Avstraliji vsi navdušeni, to je bilo več, kot smo si upali želeti. Podpiramo jih, ne pričakujemo pa, da bodo kar dominirali. Sploh zdaj, ko sta na sceni Tadej Pogačar in Jonas Vingegaard. Proti njima ne moreš narediti prav veliko.

"Mislim, da bo Vingegaard na Tour prišel zares, zares močan. Morda ne tako, kot je bil lani, pa vseeno dovolj, da bo konkurenčen." Foto: Guliverimage Se pravi, da podobno kot domala vsi, tudi vi pričakujete nov dvoboj Vingegaard – Pogačar na letošnjem Touru?   

Vsekakor bo zanimivo videti, kako bo po vseh teh padcih. Oba imata različna pristopa. Pogačar je dobil Giro, Vingegaard je bil poškodovan, Remco je bil poškodovan, tudi Roglič je padel. Vse je bilo zelo nepričakovano. Resnično upam, da bo uspelo Rogliču. Želim si, da bi zmagal on. To bi bila krasna zgodba. Pa tudi če vemo, da morda ni najmočnejši. Ne vem. Res si želim njegove zmage.

Jonas je utrpel kar hude poškodbe. Mislite, da se mu je vendarle uspelo primerno pripraviti na najtežjo dirko na svetu?

Jasno je, da je imel grozen padec, ampak Jonas Vingegaard je človek z drugega planeta in mislim, da moramo vselej pričakovati, da bo dober. Še vedno je imel nekaj kakovostnega treninga in mislim, da bo na Tour prišel zares, zares močan. Morda ne tako, kot je bil lani, pa vseeno dovolj, da bo konkurenčen.

Imate tudi vi kaj izkušenj s poškodbami?

Ja, imel sem jih čisto dovolj. Prvo leto v Evropi sem si zlomil ključnico, pravzaprav zdrobil. Še zdaj imam ploščico. To je bilo na eni mojih prvih dirk v Evropi, imel sem torej kar bolečo iniciacijo. To se mi je zgodilo na veliki nagradi Izole in me je za lep čas izločilo iz igre. Sem pa imel po povratku nekaj dobrih dirk. Drugo leto sem preživel brez težav in brez poškodb, imel sem dobro, solidno sezono, dirkal sem na svetovnem prvenstvu v Avstraliji, pa na Tour de l'avenir. Leto zatem sem si v Italiji zlomil še drugo ključnico. Se pravi, da sem opravil z obema. Zdaj sem s tem opravil, mislim, da je bilo dovolj (smeh, op. p.). Ampak sem kar ponosen, da sem se po obeh zlomil vrnil še močnejši. Ko pogledam nazaj, koliko truda sem vložil po poškodbi in spet zgradil formo, nato pa spet prišel na visoko raven, sem zadovoljen. Izpustil sem precej pomembnih dirk, ampak se boril in vrnil. Lani, denimo, sem imel po zlomu odlično sezono. V karieri imaš vselej vzpone in padce, se poškoduješ, zboliš, ampak potem pa pride rezultat, ki ti spet povrne motivacijo.

Sicer je pa zlom ključnice prav klasična kolesarska poškodba, skorajda neke vrste iniciacija ...

Ja, pravijo, da si moraš zlomiti ključnico, da lahko rečeš, da si pravi profesionalni kolesar. No, jaz sem si zdaj že obe (smeh, op. p.).

Preberite še:

Sportal Maj Dušanić - s košarkarsko žogo od Mojstrane prek San Francisca do Havajev

Trendi Slovensko-kanadski glasbenik Mike Orešar: Če bi šel živet nazaj v Kanado s slovensko penzijo, sem lahko samo klošar

Sportal Slovenec na Islandiji: To je s Slovenijo neprimerljivo

Sportal Slovenec, ki uživa v bogati državi: Saj tu sploh ni kriminala!

Sportal Američanka v Sloveniji: Ob prvem obisku Bohinja se mi je zdelo, da gledam umetniško sliko #video

Trendi Kako se je Anja Širovnik znašla na Kanarskih otokih